Avtor: Alenka Gabrovec

---

Sama ideja, da bi lahko nekdo spolno zlorabil otroka, je večini nepojmljiva, je nekaj, kar ne more obstajati, oziroma je nekaj, kar se dogaja tam nekje, ne tu in zdaj. A žal so po zadnjih raziskavah ugotovili, da je vsak peti človek bil zlorabljen in to so podatki za slovenski prostor.

Spolne zlorabe se dogajajo, pred tem si ni moč zatiskati oči, doživijo jo tako fantje kot punce, tako bogati kot revni, tako lepi kot grdi. Res je, da je spolna zloraba »dedna«, kar v praksi pomeni to, da so zanjo bolj dovzetni otroci, katerih starši so bili zlorabljeni in da nikakor ni to enkratno dejanje, ampak je oseba bila zlorabljena že v otroštvu in so zlorabe večkratna dejanja, a kljub temu lahkomiselnost ni na mestu. Konec koncev se za ogromno zlorab sploh ne ve in si ljudje normalno ustvarijo življenje, živijo dokaj normalno, vsaj na videz, a patologija slej kot prej zajame družinski sistem in je le vprašanje časa, kje in kdaj se bo zloraba ponovila.

Kaj je spolna zloraba?

Večina je prepričana, da je spolna zloraba zgolj sam spolni akt med otrokom in odraslo osebo, vendar je spolna zloraba vsaka spolna aktivnost med odraslo osebo in otrokom do 15. leta in je definitivno travmatična izkušnja, ki ima daljnosežne posledice. Ločimo spolno zlorabo brez telesnega stika (razkazovanje genitalij, žaljivi in neprimerni komentarji o otrokovem telesu in spolnosti, kazanje pornografije, virtualna zloraba, opazovanje otroka med kopanjem, preoblačenjem) in spolno zlorabo, ki vključuje telesni kontakt (otipavanje, poljubljanje, poskus penetracije in posilstvo).

Največ zlorab znotraj družine

Največ zlorab se zgodi znotraj ožjega družinskega kroga. V mnogih primerih starši sprva otrokom sploh ne verjamejo. Število zlorabljenih dečkov je skoraj enaka številu zlorabljenih deklic. Še vedno to v večini počno tisti, ki so sami bili zlorabljeni ter so tako ali drugače otroku blizu in imajo možnost stika z otroki (učitelji, vzgojitelji, duhovniki, trenerji …). Otrok mu zaupa in ga na neki način spoštuje. Vendar je potrebno tu poudariti, da pedofili izbirajo poklice, kjer imajo možnost stika z otroci, kar še ne pomeni, da so ostali v njihovem poklicu enaki. Zloraba zaznamuje otrokovo življenje, zato je zelo pomembno, da jo starši prepoznajo in otroku poiščejo ustrezno pomoč.

Znaki, ki kažejo na zlorabo otroka

Najbolj pogostejši znaki, ki kažejo na to, da bi lahko bil otrok zlorabljen, so:

Znaki, ki kažejo na zlorabo najstnika

Torej, če vam otrok pove, da je bil zlorabljen ali če sumite, da je vaš otrok doživel zlorabo, nemudoma obiščite zdravnika. Sum povejte tudi na policijski postaji, pristojnem CSD in otroku najdite psihološko pomoč. Vsekakor je najprej potrebno poskrbeti za psihično stanje otroka, da bo dobil občutek, da ni sam kriv, da se je njemu zgodila krivica in da si »rabelj«, ne glede na to, kdo je, zasluži kazen. Prav tako je zelo pomembno, da otrok pridobi na samozavesti, ker postopki ugotavljanja zlorabe niso lahki, kljub temu, da se različne institucije zelo trudijo to pot omiliti in olajšati.

Ne glede na vse otroku vedno verjemite, kar vam sporoča in mu pustite, da vam o zadevi pove, pa četudi je neprijetno. Njegove pripovedi nikoli ne prekinite, ker boste s tem tvegali, da si nikoli ne bo več upal povedati o dogodku ali pa bo povedal tisto, kar bo mislil, da želite slišati. Ne silite vanj in pustite, da sam spregovori, ne delajte sodb pred njim, ampak si povedano le zapišite, zapišite si njegovo nenavadno vedenje, se posvetujte s strokovnjakom, povprašajte o spremembi vedenja o šoli, vrtcu in ko zberete vse potrebne informacije in je če sum zlorabe še vedno prisoten, ukrepajte.

Vsaka zloraba zaznamuje otrokovo življenje in če ni predelana in izrečena, bo ta otrok v kasnejšem obdobju imel probleme z navezovanjem stikov in tkanjem odnosov. Zlorab se ne da samo potlačiti, ker slej kot prej pridejo na plan, ali na to spomni vonj, zvok, občutek ali dogodek. Je ovira, ki notranje razjeda, dokler iz človeka ne naredi samo še slepo senco tistega, kar bi lahko bil.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/otroci/spolna-zloraba-otrok-v-sloveniji/

---

Vprašanje, ki samo po sebi kliče po odgovoru DA, niti kanček dvoma ni o tem, da bi človek to spregledal, dokler sam ni v situaciji, ko stopa po tej poti. Nikakor se v naslednjih vrsticah ne mislim ukvarjati s spraševanjem, kdo je dejansko kriv, da do tega sploh pride, ter kdo je tisti, ki bi moral to prijaviti. Moje vrstice so namenjene tistim staršem, ki so se znašli v situaciji, ko je bil njihov otrok žrtev medvrstniškega nasilja v šoli, in še to po možnosti od »rablja«, ki je nasilje zanj stalnica, predmet na urniku v šoli.

Sama vedno ljudi spodbujam k temu, da takšne zadeve prijavijo, ne glede na to, da bi morala to narediti že šola, CSD, ali že kdo. Vendar je zadeva veliko drugačna, če to naredi starš sam. Veliko lažje je to reči kot dejansko narediti.

Nedolgo nazaj se je moj otrok znašel v vlogi žrtve. Občutke, ki so takrat divjali v meni, je zelo težko opisati, bilo je veliko bolečine in žalosti ter neukrotljivega besa. Cel popoldan sem se vrtela okoli vprašanja, ali to prijaviti, ali it v šolo, ali, ali, ali… Spraševala sem najbližje, znance, ki delajo v inštitucijah, ki se načeloma ukvarjajo z nasiljem in otroki, dobila sem le še dodatno tisoč in eno vprašanje. Čeprav so bila mnenja deljena, je sočutje bilo glavna nit. Na koncu je prevladal razum in odločitev, da zadevo le prijavim, a kaj kmalu sem dobila plaz nasvetov v smeri »Premisli. Kaj boš pa s tem rešila? Boš ta stare na vrata dobila? Te bodo tožili. Kaj bodo v šoli rekli? …« in pogum, ki sem ga imela, je plahnel. A sem vseeno otroka peljala k zdravniku, ker po vsej logiki tam začneš.

Seveda nisva bila naročena, kar je pomenilo, da bova po vsej verjetnosti čakala. Se vpiševa pri sestri, ki je bila sicer zelo prijazna in sočutna, a informacija, ki je odbila, je bila ta, da bo preverila, kdo naju lahko vzame, drugače bova morala priti nazaj. Halo! Že tako je bilo težko priti, a da bi še morala enkrat, me ne bi videli več in mali rabelj bi še en napad preživel brez sankcij. K sreči naju je najina zdravnica vzela takoj, pregledala, brez težav vse napisala in nama dala zapisnik ter naju usmerila dalje.

Od tu dalje sem pot nadaljevala sama. Sledil je lokalni CSD, ki je ta dan imel uradne ure, dvomim, da bi pot nadaljevala, če bi morala naslednji dan tja. Ko sem prišla na CSD, je bilo vzdušje dokaj kaotično, pred pisarnami stranke, ki so se pritoževale, da nihče ne dela, na parih vratih obvestilo, da so delavke na izobraževanju in šele tokrat prvič sem opazila, da dela na področju prve pomoči in podobno vsaj 18 delavk in niti najmanjše ideje nisem imela, h komu naj grem. Mimo je prišla deklica, ki je očitno bila novinka in sem jo povprašala, kam naj grem, hitro mi je našla sogovornico. Na prvi pogled zelo čudno delavko, ki je prisluhnila moji zgodbi, vzela podatke, mi razložila, da morem tudi na policijo, ter da ni ona sicer pristojna za to, a sodelavke ni in me bo še v naslednjih dneh poklicala. Za popotnico mi je vlila nekaj pozitivnih mislih in vzpodbud. A ona to resno? Že tako težko je bilo samo priti na CSD, ko sem slišala, da moram še na policijo, pa mi je padel mrak na oči. V meni je kričal en glas – »nehaj, ne pojdi dalje, ne splača se, nič ne boš s tem rešila …« razum je na koncu zmagal in šla sem na policijo.

Po izkušnjah sem vedela, da bo najhujše policista na sprejemnem oknu prepričati, da mi pokliče kriminalista, ter sem pričakovala nestrinjanje, a vendar sem upala, da bo tokrat drugače. Prišla do okenca, povedala policistu kar želim, me čudno gledal ter mi razložil, da zakon pravi, da bi prijavo moral narediti CSD, ali šola in jaz kot starš s tem nimam nič. Mislim, kaj? Moj otrok je, seveda, da imam. Ker sem vztrajala pri svojem, je na koncu popustil, mi podal še mnenje o CSD, me povprašal, če šola ve in mi dal navodila, da počakam na kriminalista. Torej korak 1 na policiji uspešno opravljen. Pride končno kriminalist, me na poti do pisarne sprašuje, zakaj to sploh prijavljam ter mi v pisarni naredi pridigo o tem, kako je to tako in tako brezpredmetno, da oni ne morejo ovaditi mladoletnega otroka, da lahko naredi samo zaznamek neprimernega vedenja in ne kaznivega dejanja, ter seveda, da je to pristojnost CSD in šole, ter da sploh ne ve, zakaj sploh želim to, ker nima pomena. In seveda ponovno vztrajam, čeprav bi najraje šla in zadevo zaključila, s tem pa dala malemu rablju vso moč, da svoje početje nadaljuje in jih širi v nove sfere. Ko je gospod kriminalist uvidel, da pač nimam namena iti, je le napisal zapisnik, speljal zadevo korektno, me poprosil, če lahko pripeljem svojega otroka na zaslišanje in mi razložil, kakšen bo postopek v nadaljevanju ter mi že v naprej povedal, da bo zadeva potekala najmanj pol leta, da bolj realno je eno leto do dve. Otroka sem pripeljala na zaslišanje, so bili prijazni, strokovni in sočutni, nimam kaj reči. Sedaj sledi samo čakanje.

Če koga zanima, kaj je tu naredila šola, vse kar je bilo v njeni moči in še več. Niti v enem samem momentu ni bilo čutiti, da jim ni v redu s tem, kar sem naredila ali da bi me obsojali. To je bila že dovolj dobra popotnica, da sem vztrajala.

To je sicer moja izkušnja in sem prepričana, da še od marsikoga. Nočem pomisliti, koliko staršev se je sprva odločilo, da bodo zadeve prijavili in so zaradi poti, ki jo morajo prehoditi odnehali ali celo že predhodno obupali. Moj fokus je bil jasen in če ne bi v meni bilo dovolj moči, bi nekje vmes preprosto nehala, se začela zgražati nad sistemom, iskati krivca in upati, da se mojemu otroku ne bo več zgodilo kaj podobnega. Rešila s tem ne bi nič, le vsakemu otroku – rablju in odraslemu – rablju bi dala dovoljenje, da svoje frustracije zliva na mojega otroka. Lastnega otroka bi postavila za žrtveno jagnje, ker nekoga pa le morajo zlorabljati. Sliši se kruto, a resnica je žal takšna.

Moje sporočilo vsem staršem je: prijavite in vztrajajte, če tudi boste hodili od vrat do vrat, slišali stvari, ki jih ne boste želeli, dobili občutek, da je vse brezpredmetno in predvsem, da počnete nekaj narobe, vedite, da delate prav in s tem, kar ste storili, ste pokazali svojemu otroku, da nasilje ni dopustno. Postavili ste se zanj in malemu rablju dali vedeti, da vsega ne sme. Mogoče ste bili prvi, ki ste mu dejansko postavili mejo in mogoče pripomogli k temu, da se bodo starši na drugi strani zbudili. Mogoče res tvegate kakšno žal besedo, grožnjo in obiranje za hrbtom, a je vredno, ker nobeno nasilje ni dopustno. Pa tu ni govora o medvrstniškem ravsanju, ki je igra, ampak v namenskem napadu z namenom uveljavljenja moči, poniževanja in ustrahovanja.

Dejstvo je, da časov, ko smo bili mi majhni, ni več, da so današnji otroci drugačni, prav tako starši. Včasih je bila šola tista, ki je nasilneže prevzgajala, zdaj tega ne počne več, dosti otrok nima mej, so prepuščeni sami sebi ter najdejo svojstven način preživetja, tudi z nasiljem. A ne glede na to, v kakšnem okolju živijo, kdo so njihovi starši in kdo ni česa naredil, nasilje ni dopustno in ga je potrebno vedno prijaviti, ne glede na kalvarijo, ki jo ob tem daješ skozi.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/otroci/sola/prijaviti-medvrstnisko-nasilje-v-soli-ali-ne/

---

Otrok torej dobi tisto »ODLOČBO O USMERJANJU OTROK S POSEBNIMI POTREBAMI« in načeloma bi morala biti težava rešena … sanje vsakega starša.

Niso vse šole ravno naklonjene odločbam, prav tako ne vsi učitelji. Dostikrat se zgodi, da je ravno razrednik tisti, ki je prepričan, da je otrok nevzgojeno derišče, starša nadležna osebka, ter da ne dovolita, da on/ona strokovno opravlja svoje delo, ki se ga je priučil/a. Prepričana sem, da vas je kar nekaj bilo ali še bije bitko ravno z razredniki, ker niso imeli in nimajo posluha, še manj znanja.

V odločbi je običajno v grobem napisano, kaj otroku pripada, torej koliko ur, kakšne stroke in kakšne prilagoditve naj bi imel, a vendar to ni vse, kar lahko otrok z odločbo pridobi. Komisija je prepričana, da šola ve, kaj lahko in zaradi tega, ker ne želi omejevati, pusti toliko manevrskega prostora. Sistem je podoben kot naloge naših otrok – npr. napiši vsaj 3 stavke, eni otroci bodo naredili samo 3, drugi cel spis, tako je tudi z navodili v odločbi.

Vsak otrok je svet zase in ima svoje potrebe, vi kot starš najbolje veste, kaj je pri vašemu otroku dobro in kaj ne in vi ste soustvarjalci individualnega programa, ki mora biti spisan v ENEM MESECU – 30 DNEH po izdani odločbi, drugače je vrtec/šola v prekršku – ZUOPP-1 (48.člen, p.4: Z globo 1000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, če individualizirani program ni izdelan v roku 30 dni po vključitvi otroka s posebnimi potrebami, odgovorna oseba pravne osebe pa z globo 200 eurov).

Mnogo staršev ne ve, da lahko sodelujejo pri izbiri spremljevalca otroka, ker vrtci/šole to naredijo po svoje. Pri spremljevalcu ni pomembno, čigav sorodnik, prijatelj je ali če je zaposljiv preko javnih del ali ne, ker finančni del lahko šola uredi ali preko občine ali preko ministrstva, če le dobro pozna zakon in se zna angažirati. Najbolj pomembno je, da se otrok in spremljevalec ujameta in je med njima tista prava energija, drugače otroku ne bo v pomoč, bo v pomoč le šoli, ker bo tisti »nevzdržen« otrok imel varnostnika, kar pa nikakor ni namen.

Dodatne ure in osebe so tudi določene glede strokovnega kadra – logoped, defektolog … žal starš veliko ne more, ker jih je v povprečju tako premalo in ni izbire, ponekod teh ur ne morejo izvajati, ker preprosto ni kadra. Dodatno osebo za pomoč iz vrst vzgojiteljev/učiteljev pa starš lahko izbere. Če se otrok ne razume z razrednikom, lahko to uro izvede tisti učitelj, s katerim sta bolj kompatibilna. Če ima otrok npr. težave pri matematiki, je smiselno, da to uro izvaja učitelj matematike, ne pa učitelj glasbe, ker ima ravno prosto takrat. Torej vi določite, kdo bo oseba, ki bo z vašim otrokom tisto dodatno uro.

Pri vsebinskem delu lahko zahtevate:

Kot že rečeno, otroci so različni in vsak ima svoje potrebe, zato ste vi tisti, ki morate pomagati pri soustvarjanju individualnega programa. Vrtci, šole to vedo, a nekateri upajo, da vi ne veste.

Zavedati se morate, da ni lahko, da se z marsičem učitelji ne bodo strinjali in da ko se bo individualni program začel izvajati, boste deležni tako vi kot vaš otrok ogromno kritik. Našel se bo kakšen učitelj, ki bo želel delati po svoje, a odločbe so IZVRŠLJIVE in vi ste tisti, ki morate to vedeti in bdeti nad tem. Moja izkušnja je ta, da razrednik preprosto ni želel upoštevati dogovorjenih prilagoditev in ko je šefica pisala teste izven razreda ter so bile ocene bistveno višje, je poslušala, da to ni dovolj in da njena 5 ni enaka 5 ostalim. Pisala isti test. Počutja hčerke se ne da opisati, a njena dejanja, da je jokala, ko je prišla iz šole, prosila, če ji ni potrebno več iti v šolo, začela s čustvenim prenajedanjem (zredila se je za 10 kg, kar je za učenko 4. razreda preveč, sicer je iz svoje koščenosti prišla na normalno težo v zgornji meji, a vendar je zanjo to pomenilo še dodaten stres in je močno načelo njeno samopodobo) … povedo vse. In kot starš lahko kaj? Lepo zadeve zapisuješ in čakaš na strokovne napake učitelja, ker vse drugo se šteje kot subjektivna ocena. Seveda jih je v mojem primeru razrednik naredil in slej kot prej jih vsi, jaz pa sem mrtvo hladno napisala pritožbo na šolo. Dobila odgovor s 13. sklepi, kaj bodo zagotovili in res so. Naslednje leto je dobila novo razredničarko in zadeva teče kot mora. A če ne bi napisala pritožbe in tvegala, da bom še dodatno »nor starš«, bi se hčerka popolno sesula. Res sem tvegala to, da bo situacija še hujša, a ker sem izhajala iz strokovnih napak in bila odločna, da grem tudi do inšpektorata, se je zadeva uredila. Včasih je potrebno narediti ta korak kljub strahu, dvomih in nasvetih prijateljev, da pustite, ker se ne splača. Ni lahko, a ni nemogoče.

Zadnja fronta, s katero se starš običajno tudi sreča, so drugi otroci in njihovi starši. Dokler gre za odločbo, ki ne spremeni bistveno dogajanja v razredu, boste tako ob priložnosti imeli možnost povedati, da ima vaš otrok odločbo in nekaj prilagoditev. In morate povedati. Otroci doma povedo veliko in marsikateremu staršu se zdi neumno, da pa njegov otrok nima nekih ugodnosti, še posebno, če ima potem vaš višje ocene. Hudobija otrok se začne doma in starši, ki so ambiciozni, lahko svoje sončke kaj hitro naščuvajo, da izvajajo bulling. V kolikor odločba vašega otroka posega v običajno dinamiko razreda, je na vas, da prosite za dodatni roditeljski sestanek in staršem razložite kaj in kako, to velja predvsem za otroke z aspergerijevim sindromom. Če boste starše obvestili o spremembi ter jim razložili zadevo, ne bo prihajalo do vsesplošnega upora. V razredu hčerke imajo takšnega dečka, a o tem, kaj se z njim dogaja, nismo dobili informacij, meni je bilo jasno, ker sem nekako le delala v tem in sva se z razredničarko dosti pogovarjali, predvsem o smeri, kako ostale otroke pripraviti na drugačnost. Rezultat ne podajanja informacij je bila nestrpnost in za vsak nemir v razredu, vsako nasilje je bil kriv ta deček, čeravno je težava bila drugje. Deček je bil kaj hitro odrinjen na stran, starši nestrpni in bistvo težav v razredu se je skrilo za tem. Porabili smo kar 3 leta, da so se zadeve obrnile v pravo smer. Veliko izgubljenega.

Če je vaš otrok drugačen, še ne pomeni, da je manjvreden, da si ne zasluži vsega na tem svetu, si. Vi pa ste tisti, ki mu pomagate na poti, če to pomeni večno prerekanje z vrtcem/šolo, pisanje pritožb … delate to. Odločbe so izvršljive, a če tega ne boste dali vedeti in tudi tega, da boste brez težav to tudi zahtevali, bo vaš otrok le še eden izmed tistih, ki je dobil odločbo, ker so starši nesposobni.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/delavnice/odgovorno-starsevstvo/ko-otrok-dobi-odlocbo-o-usmerjanju-otrok-s-posebnimi-potrebami/

---

November je bil mesec proti alkoholu. Glede na to, da je to naša »kultura«, ni nekih večjih nasprotovanj. Policija je takrat poskusila povečati nadzor, padlo je nekaj kazni in to je to. In ko bo prišlo novo leto, bo vse pozabljeno do naslednjega praznika in seveda onih 40 dni posta. Vmes bo nekaj nevladnih organizacij poskušalo osveščati ljudi o tem, kako nevaren je alkohol in v večini bodo naleteli na gluha ušesa, ker v Sloveniji res ni težav s tem. V bistvu imamo težave samo takrat, ko vinjen voznik povzroči prometno nesrečo s smrtnim izidom ali ko pride do nasilja v družini in je malo bolj odmevno. V ostalih primerih pa … ni težav.

V sami osnovi je zmotno mišljenje, da ima težave z alkoholom le tisti, ki povzroča nemir in je nasilen. Nekdo, ki dnevno pije, ker ne more preživeti brez alkohola, hodi v službo, je na določenem položaju, urejen, nikoli javno ne povzroča dram, včasih kaj naredi narobe, je popolnoma spremenljiv za okolico. Ker alkoholik je po merilih družbe le tisti, ki je nasilen, ostali … pač pijejo.

Ne glede na to, ali je oseba, ki pije. mirna ali nasilna, otrok, ki živi v takšnem okolju, nima osnovnih možnosti za normalno življenje in da bo izoblikoval varno navezanost. Njegov vsakdan je prežet s strahom, sramom in krivdo. Vrti se v krogu zlorabe, saj ko je alkoholik trezen, je v pripravljenosti, kaj bo, kdaj bo in kako hudo bo takrat. Vsaka minuta je prežeta s strahom, ker ni stalnosti in varnosti. Temu sledi obdobje priprav na izbruh, ko je vsaka stvar lahko povod – razlog za to, da je alkoholik posegel po svoji omami. Lahko je to sreča ob nagradi, ob dobri oceni otroka, pohvali ali pa graji, sporu, grdemu pogledu, kar nečemu. Minute so še vedno prežete s strahom in počasi se pojavlja krivda, ker se otrok čuti krivega za to, kar bo. V njegovi glavi se vrti film, ki pravi: »če ti ne bi naredil to in to, oče ali mama ne bi pila«, pa je lahko to dobra ocena ali slaba ocena, pospravljena soba ali razmetana soba, ni važno. Ne razume tega, da karkoli naredi, ne bo prav in bo otrok vzrok – tako si otrok to razloži – da je on tako slab, nevreden, da se to dogaja. Obdobju priprav sledi izbruh, ki je lahko nasilne narave ali poln evforij, praznih obljub. Lahko je pekel ali trenutni raj. Občutek v otroku – strah in krivda, sram. Če je nasilje prisotno, se oglasi strah pred tem, kaj ga čaka in krivda, ker je on kriv za to, ker je ponovno naredil nekaj, da je oče/mati znorel/a, hkrati ga je sram.

Če je pa alkoholik zabaven, je strah v tem, kdo vse bo takšnega starša videl, kaj bodo pravili drugi, kaj vse bo vinjen starš uspel povedati, narediti, hkrati je tudi prisoten sram, kako bodo potem gledali nanj in seveda krivda, ker je ponovno on kriv za to. Ko je izbruh mimo, sledi ali obdobje opravičevanja, ker je prišlo do izbruha, hkrati seveda obtoževanje, ker vinjena oseba ni sama kriva za to, ampak so vzroki za to drugi, ali obdobje razočaranja, ker ponovno iz tistih lažnih obljub ne bo nič. V obeh primerih se otrok počuti nevrednega in čuti, da je z njim nekaj zelo narobe, saj če bi bil normalen, ne bi povzročil pitja. Temu ponovno sledi obdobje pripravljenosti. Otrok se sčasoma na to navadi in mu takšna dinamika postane varna, posledično izoblikuje nezdravo navezanost in gre v svet z ranjenimi, bolnimi vzorci, ki ga ovirajo pri tem, da bi lahko postal tisto, kar si resnično želi, si vzel tisto, kar mu pripada in bil v stiku sam s seboj.

Otrok bi ob svojih starših moral izoblikovati varno navezanost, moral bi dobiti odgovore na to, kdo je, kam gre, komu pripada, moral bi dobiti občutek, da je del družine, brez enega samega dvoma, da je mogoče posvojen, ukraden ali že kaj. Moral bi dobiti zagotovilo, da bosta starša vedno tu zanj, da ga bosta vedno čutila in bo doma vedno dovolj varno, da se vrne, pove svojo stisko. Moral bi dobiti zagotovilo, da to, kar čuti, misli, doživlja, je prav, ne glede na to, da je njegov pogled na svet drugačen. Moral bi dobiti krila, da poleti, korenine, da se vrača in svobodo, da raziskuje. Moral bi dobiti navodila za uporabo celotne palete čustev. Navodila, kaj je prav, kaj je narobe, kje so meje, kaj je sočutje in kaj naivnost, kaj je iskrenosti do sebe. In predvsem to, da ima vsako dejanje svoje posledice, da je za to potrebno prevzeti odgovornost in ni nič narobe, če se kdaj zmotiš.

Otrok alkoholikov je tega oropan. Ne pozna normalnega otroštva, le neko zmedo, v kateri je izoblikoval svojo strategijo preživetja in je zdaj za njega to varno. Ali živi v popolnem kaosu, kjer ni mej, kjer ne ve, kaj se bo zgodilo čez pet minut, poleg tega, da so živi v tem, je prežet še s strahom, kaj bo, ali pa živi ob popolnoma čustveno neodzivnih starših, ki v njem prebudijo zavest, da je samozadosten in se kaj kmalu navadi, da mora sam poskrbeti zase. Ali pa živi ob starših, ki ga čustveno izsiljujejo in se kmalu nauči, da bo najlažje preživel, če bo skrbel za čustva staršev in pozabil nase. Odgovora na to, kdo je, tam ne izve, pripadnosti ni, ve, da se na starša ne more zanesti in še sanja se mu ne, kaj je prava, iskrena ljubezen. Izoblikuje vzorce, ki mu pomagajo preživeti, njemu so varni, a so popolnoma disfunkcionalni. In na osnovi teh vzorcev potem išče v svetu svoj prostor. Nikjer ne piše, da bo takšen otrok nadaljeval družinsko tradicijo, svojo uteho bo npr. poiskal v delu in postal deloholik ali pa v nečem drugem, kar bo njegova odvisnost. Lahko bo ta otrok preprosto našel nekoga, s katerim bo pridobljene vzorce preigraval. Vendar to še ne pomeni, da je otrok, ki živi v družini, kjer vlada alkohol, obsojen na določen način življenja. V odnosu z drugimi ima vsak priložnost spremeniti svoj način življenja in seči po tistem, kar mu pripada.

Alkohol v družini povzroča le trpljenje, kaos in jemlje otroku možnost za normalni razvoj. Grobo rečeno je to zanemarjenje otroka in bi se tej tematiki moralo dajati malo več pozornosti in resnosti. In otrok, kjer je prisoten alkohol in ni nasilja, ima iste osnove kot otrok, kjer je vladalo nasilje. Alkohol je odvisnost, legalna odvisnost, ki je družbeno sprejeta, a osnovo ima enako kot vse ostale odvisnosti, vsa nasilja in disfunkcionalna vedenja in namreč v nepopolnem osebnem razvoju, konfliktnih občutjih, čustveno odsotnih ali preveč prisotnih starših ter slabi samozavesti. Alkohol prekrije občutja negotovosti, sramu, strahu, krivde in razočaranja. In ta dinamika se potem prenaša iz roda v rod.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/otroci/biti-otrok-v-druzini-alkoholikov/

---

Že dober mesec je za nami, ko so nekateri prvič, drugi ponovno sedli v šolske klopi in leto začeli s takšnimi in drugačnimi željami in cilji. Prvi šoki in navajanje na novo okolje, nove učitelje itd. bi že počasi morali doseči status Quo in pred učenci bi moralo biti leto, polno novih dogodivščin, novega znanja, novih prijateljstev, novih ljubezni, novih uspehov … a žal ni za vse tako. V zadnjem letu je kar nekajkrat odjeknila v javnosti novica o nasilju med vrstniki v šoli. Prepričana sem, da bi zelo težko našla šolo, kjer se v preteklosti,ali sedanjosti ni dogajal scenarij nasilja med vrstniki. Človek bi pričakoval, da bi se zaradi tistih nekaj primerov  tanje spremenilo v pozitivo in bo manj tovrstnih primerov, a se to zdi kot pravljica.

Kdo je kriv, da do nasilja v šoli sploh pride?

Kdo dejansko je krivec za to, se je zelo težko opredeliti, a po mojem mnenju je glavni vzrok ravno v nekomunikaciji med starši, učitelji in otroci, v pretiranem strahu učiteljev in vodstva šol, malo v nepoznavanju samih možnosti razreševanja tovrstnih težav, ter predvsem v agresivnih starših, ki so vzgojili otroke, ki ne poznajo spoštovanja, nimajo mej in imajo premalo pozornosti. Tu ni govora o otrocih, ki so doživeli ali doživljajo kakšno stisko/travmo in je njihovo agresivno vedenje le posledica odziva na ta dogodek. Starši teh otrok običajno sodelujejo s šolo in se takšno vedenje kaj kmalu sanira. Težavni so otroci, kjer starši svojo odgovornost preložijo na učitelja, ki ga etiketirajo za nesposobneža in mu ponudijo tisoč in eno teorijo, izgovor o tem, kako je njihov otrok čisto OK, da naj ga v šoli kar sami »zrihtajo« in kako je njihov otrok zlat doma, pa ne bi o tem, da ga potem cele dneve vidiš na ulici, kjer počne takšno ali drugačno lumparijo.

Starš mora takoj ob prvem agresivnem izpadu svojega otroka reagirati

Vsak starš bi moral poznati svojega otroka in če ga, natančno ve, kakšen je, kje je njegov manko, kaj vse je sposoben ušpičiti, kako se brani, če je le starš iskren sam do sebe in se zaveda, da ne glede na to, kako se trudi, da bi svojega srčka vzgojil v odgovorno odraslo osebo, se lahko pri tem zmoti. Ni popolnih staršev, le več ali manj dobri so. In dobri so tisti, ki sprejmejo tudi to, da so naredili pri vzgoji napake in to skušajo popraviti. Torej je v prvi vrsti na staršu, da odreagira že pri prvem agresivnem izpadu svojega otroka, preveri, kaj dejansko se je zgodilo, se skuša pogovoriti z učiteljem, otrokom in preprečiti naslednji izpad. Če je to dejanje, ki se ponavlja, je odgovorno od samega starša, da vzame to kot alarm, ne pa da krivca išče povsod drugje in otroku poišče ustrezno strokovno pomoč (npr. pedopsihologa, družinskega terapevta …), hkrati pa tudi sebi. Na drugi strani, če je vaš otrok tisti, ki je žrtev, je prvi korak že ta, da pri prvem napadu odreagirate, povprašate vašega otroka po zgodbi, prosite učitelja za pomoč in če se družite še s kom v razredu, še starša tega otroka in si potem sestavite zgodbo. Nikoli in nikdar si ne dovolite, da bi se vi verbalno ali kako drugače obračali na otroka, ki je vašega otroka napadel. In tudi ne dovoliti, da se takšna dejanja pometejo pod preprogo ali celo otroka prestavite v drugi razred, drugo šolo. Vedno bodo nasilneži in potem boste vi otroka prestavljali po šolah po celotni Sloveniji? Otroku pa dali kakšno sporočilo? Če se pojavi težava, beži? Vsako težavo se da rešiti, če se le pravilno pristopi k zadevi.

Kaj mora šola narediti v primeru nasilja med vrstniki?

In kaj je tisto, kar je nujno, da šola naredi. Nikoli in nikdar ne sme biti brezbrižna do opozoril staršev, četudi se zdijo na videz nedolžna. Šola se vedno mora na opozorilo o kakršnem koli nasilju odzvati in se v prvi vrsti pogovoriti s staršem tako rablja kot žrtve. Pri tem narediti »plan« oz. dogovor med šolo – učiteljem in starši problematičnega otroka. Ta dogovor mora imet časovni rok, ki naj ne bi bil daljši kot mesec dni. Pomembno tu je, da je učitelj iskren in zapiše dejansko stanje, ne pa v upanju, da bo bolje, zadevo prikriva in ne upošteva celote ter nova opozorila vzame kot alarme, ne pa kot osebni napad.

Nihče od učitelja ne zahteva, da bo zamahnil s čarobno paličko in zadevo rešil, zahteva pa se iskrenost. Če se zadeva sanira, super, če ne, je naslednji korak šole ta, da skliče strokovni tim šole in k sodelovanju povabi lokalne strokovnjake s področja otroške psihohigijene (skoraj v vsakem mestu je dispanzer za psihohigijeno otrok in mladine) in skušajo tu najti kakšno rešitev. Če to ni mogoče, se potem otroka vključi v redno obravnavo k (pedo)psihologu, ki vedno k sodelovanju povabi starša. Navsezadnje so starši tisti, ki imajo vse aparate, da popravijo storjene napake. Hkrati je zaželeno, da šola obvesti lokalni Center za socialno delo in po potrebi policijo. Če starši nočejo sodelovati pri (pedo)psihologu, naj bi le ta obvestil lokalni Center za socialno delo, ki ima v tem primeru že prijavo s strani šole. Ker gre v takšnih primerih dejansko za zanemarjenje otroka, ima potem Center za socialno delo svoje mehanizme.

Prepričana sem, da noben starš, ki mu je mar za svojega otroka, ne bi dopustil, da zadeva pripelje tako daleč in bi zadevo skušal urediti že ob prvem opozorilu šole. Pa recimo, da je krivda resnično v šoli, bo to (pedo)psiholog tudi ugotovil in tudi ustrezno speljal zadevo. Strah starša, da bi bil izigran zaradi že česa, je tu brezpredmeten, če le upošteva dogovore in se aktivno udeleži vsega.

Nasilje med vrstniki je dogodek, ki lahko posameznika zaznamuje za celotno življenje, v skrajnih primerih lahko otrok – žrtev razvije psihosomatsko motnjo (npr. motnjo hranjenja, odvisnost, depresijo, anksioznost in v zelo skrajnih primer Chronovo bolezen, raka …), otrok – rabelj pa postane kriminalec. Res se primarna vzgoja začne ob starših, ampak sekundarna je v vrtcu, šoli in ravno šola je še zadnja postaja, ki lahko otroka usmeri na pot uspeha ali poraza. Šola bi morala biti varen prostor, prostor in čas, ki se ga z veseljem spomniš in bi se vračal. To pa je le možno, če so komunikacija, zaupanje in sodelovanje na relaciji otrok – učitelj – starš brez skrivanj, laži in zahrbtnosti.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/otroci/sola/nasilje-med-vrstniki-v-soli/