Avtor: Alenka Gabrovec

---

Že velikokrat slišano, napisano, a vendar resnično, vsak otrok je svet zase in tako ga je treba tudi obravnavati. To dejstvo je treba upoštevati predvsem pri medvrstniškem nasilju. Seveda obstajajo neki splošni indicev, ki kažejo na to, da je otrok žrtev, a čakati, da boste pri kakšnem naredili kljukico, lahko otroku naredi veliko škodo.

V prvi vrsti je treba otroka dobro poznati in predvsem ne iskati spremembe v vedenju v vplivih lune, razvoju, zaljubljenosti. Izhajajte iz dejstva, da se tudi sami začnete vesti drugače, ko se vam nekaj dogaja, naj bo dobro ali slabo. Enako je pri otroku. Verjemite, da se začne z malenkostmi. Slučajno pozabljena peresnica, copati, športna oprema … opuščanje stvari, ki jih ima rad, zapiranje v svoj svet … To seveda ne pomeni, da ko bo otrok prvič pozabil copate doma, da naredite halo. A če je vesten in je skoraj nemogoče, da bi se mu kaj takšnega dogodilo, potem je smiselno, da ste pozorni, kje in kdaj so se zgodile naključne spremembe.

V nasilju ni naključij, je le stopnjevanje, saj bo otrok, ki izvaja nasilje, želel vedeti, kako daleč še lahko gre. Prav tako vas zna presenetiti, kdo je tisti, ki uničuje dneve vašemu otroku. Dostikrat se zgodi, da je to tista prijetna deklica, ki vašemu otroku »pomaga«, se veliko druži z njim in dela domače naloge pri vas, je do vas vljudna in prijazna. Deklica, ki ima v šoli petice in jo imajo učitelji radi. V resnici pa je manipulatorka, ki bo svoj navidezni uspeh izkoristila za zlorabo nekoga drugega. Kajti le na način, da bo poniževala druge, jih zaničevala in jih terorizirala, bo imela občutek, da je vredna, pomembna in bo njena potreba po »biti v središču« zadoščena.

Zelo zmotno je mišljenje, da so nasilni najpogosteje t. i. slabši otroci ali otroci iz socialno šibkih okolij ali celo tujci. Seveda se med njimi najde kdo, ki mu je lažje biti tisti, ki zlorablja druge, ker drugega načina ne pozna ali ga ne zmore. Žal v veliki večini izvajajo nasilje ravno tisti otroci, ki jim tega na prvi pogled ne bi pripisali.

Ravno zaradi tega je nujno, če želite otroku še pravi čas pomagati, da nasilje prepoznate v začetni fazi, ne takrat, ko boste lahko le pogasili najhujši požar in le upali, da se ne zgodi najhujše. Zavedati se morate, da so res učitelji, trenerji, socialni delavci na šoli, ravnatelji … tisti, ki so v t.i. prvi bojni liniji in bi prvi morali prepoznati stisko otroka. Žal je zelo malo teh tako čustveno inteligentnih, da bodo stisko otrok znali prepoznati v pravi luči. Večino bo za spremembo vedenja otroka v šoli okrivilo stanje doma, najstništvo, hormone, neresnost otroka … kar se jim bo v dani situaciji zdelo smiselno. Redki, ampak res redki bodo začeli opazovati dinamiko v razredu ter skušali otroka začutiti in realno opazovati. Običajno, ko gre zadeva predaleč, najdejo opravičilo v tem, da se je otroku preveč vsega nabralo in je zato v neki stiski. Ne, najprej je bila stiska, šele potem so bila vedenja. To, pa malokdo razume.

No, če se vrnem na klasične »simptome«, ki kažejo na to, da se otrok sooča z medvrstniškim nasiljem:

Spremembe v odnosu do šole, učnem uspehu, vključenosti otroka:

Spremenjeno vedenje do sošolcev/vrstnikov, učiteljev/vzgojiteljev, v razredu, v družini:

Fizične poškodbe, poslabšanje zdravja, psihosomatske težave:

Poškodovana osebna lastnina, materialno oškodovanje:

Nikakor ne pomeni, da bo otrok imel nabor vsega tega, lahko bo njegovo vedenje spremenjeno in boste lahko vsako spremembo logično upravičili, a vendar, ko se vam bo prižgala prva rdeča lučka, jo upoštevajte. Ni vse puberteta in niso za vse krivi hormoni, zaljubljenost, ločitev, sprememba okolja … včasih je v ozadju zelo žalostna zgodba, ki koplje globoko rano.

Še vedno govorimo o nasilju in ne konfliktih, zato je razmišljanje v smeri, kar te ne uniči, te ukrepi, odvečno in prej dodaten žebelj v krsti.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/delavnice/odgovorno-starsevstvo/kako-ves-da-je-otrok-zrtev-medvrstniskega-nasilja/

---

Sanje skoraj vsakega starša so, da bi imel njegov otrok najboljše možne pogoje povsod. Da bi imel v vrtcu najboljše vzgojiteljice, v šoli najboljše učiteljice, za sovrstnike najbolj pridne otroke, ob katerih bi lahko rastel, dobival najboljše osnove itd. Najboljše prijatelje, najboljše sosede … Vendar ni vedno tako. Otroci so si različni in mi ne živimo v sanjskem svetu, kjer so vsi popolni in najboljši.

Šola je za otroka posebna prelomnica, saj se prvikrat sooča z nekim redom, odgovornostjo, ne da tega ne bi imel prej, ampak tokrat to nekdo ocenjuje in mu omogoča ali zavira življenjsko pot in tam postavlja prve temelje k svoji sreči, poklicu, odraslemu življenju. Čas v šoli je lahko za nekoga najlepše obdobje ali nočna mora. Posebna izkušnja je, če ima otrok v razredu drugačnega otroka, npr. avtista.

Kaj je avtizem?

O avtizmu lahko na spletu preberemo marsikaj, a potrebno je poudariti, da je avtizem RAZVOJNA MOTNJA (motnja avtističnega spektra) in nikakor ni duševna motnja in ni nekakšna modna muha, ki bi bila »in«. V povprečju se odkrije nekje do 3. leta starosti, le milejšo obliko, aspergerjev sindrom, lahko odkrijejo šele pri 5., 6. letih ali celo, ko je otrok v šoli, kjer se pojavljajo težave. Avtizem nikoli ne mine, milejšo obliko, aspergerjev sindrom, se z ustrezno vzgojo in vajami da omiliti. Otroka se nauči, kako mora v svetu, predvsem na področju čustev, delovati. In v t.i. normalni šoli so otroci, ki imajo postavljeno diagnozo aspergerjev sindrom (AS).

Aspergerjev sindrom

Tako kot je vsak t.i. normalni otrok drugačen, so tudi otroci, ki imajo aspergerjev sindrom, unikatni, se med seboj razlikujejo, vsak je svet zase, vsak ima svoje posebnosti, svoje presežke in pomanjkljivosti. Za razumevanje takšnega otroka, ga je najprej potrebno spoznati, spoznati njegov svet in razumeti način, po katerem deluje, in šele takrat se mu da pomagati in le na ta način se ga da pripraviti na svet, ki je njemu tuj in nerazumljiv.

V grobem lahko odstopanja otrok z aspergerjevim sindromom od t.i. normalnih otrok razdelimo na 6 področij:

Socialne in emocionalne sposobnosti

Otroci z aspergerjevim sindromov imajo v igri z drugimi otroki težave, saj ne poznajo nenapisanih pravil. Igrajo se po navodilih, ki so jim bila predstavljena in če jim bo razloženo, da je bistvo igre, da zmagajo, bo zanj igra končana le na ta način. Če zmaga nekdo drug, je zanj to nesprejemljivo, ne zaradi tega, ker niso zmagali in so razvajeni, kot bi kdo pomislil, ampak ker ne zmaga, to ni v skladu s pravili, ki jih on pozna. V takšni situaciji zna odreagirati zelo agresivno ali celo zbežati.

Otroci z aspergerjevim sindromom so v prostem času raje sami in imajo svoje rutine, ki znajo biti za okolico moteče. Prav tako jim druženje z drugimi ne pomeni dosti, imajo neko svojo, zelo zaprto skupino, kjer se počutijo varne. V svoj svet težko koga spustijo. Praznovanja, predstave in podobno zanj niso, saj mu je to moteče in ponovno lahko ob preveliki množici ali vsiljenemu pristopu reagira agresivno. Z drugimi sicer komunicira, a zna biti ta komunikacija nadležna, kajti telesne govorice ne razume in če pristopi k nekomu, je v njegovem zapisu pravil to, da pozdraviš, vprašaš vprašanje itd. Ne opazi tega, da nekdo s svojo mimiko očitno kaže, da mu je le to odveč.

Poleg tega znajo biti otroci z aspergerjevim sindromom glasnejši in ne poznajo intimnega prostora drugih, tudi njihov dotik je lahko malo bolj grob. Če nekaj naredi napačno, je beseda »oprosti« zanj le beseda in mu ne pomeni nič, prav tako mu nič ne pomeni, če se kdo njemu opraviči. Dostikrat se zdi, da so zelo nesočutni, pa ne zato, ker so zlobni, ampak ker je to zanje znanstvena fantastika. Otroci z aspergerjevim sindromom predvidevajo, da drugi vedo, kaj si mislijo, kaj razmišljajo in kaj si želijo. In ne razumejo, da to ni tako, reakcija za nerazumevanje je potem ponovno neustrezno vedenje.

Dostikrat se zgodi, da si čustva razlagajo napačno, zato je nujno potrebna čim prejšnja ustrezna obravnava in prava vzgoja. Otrok z aspergerjevim sindromom ne more ali zelo težko sprejme spremembe, ni tekmovalen in zanimanje za stvari, ki so “in”, ni ravno na njegovem spisku. Tistemu, kar mu je všeč, posveti ogromno časa in hoče vedeti vse in še več ter mu ni mar, če okolice to več ne zanima, ker ni več in.

Komunikacija otrok z aspergerjevim sindromom

Otroci z aspergerjevim sindromom zelo s težavo navežejo očesni kontakt, njihov govor je zelo uraden, formalen, so nekakšni slovarji in jim slengovska govorica ni blizu. Bližje so jim slovarji, zgodbice sicer poslušajo in so sposobni eno zgodbo poslušati tudi 100-krat  in vmes popravijo pripovedovalca, če zgodbe ne pove enako kot prvič. Vendar je zanj zgodba le zgodba in ne razumejo prenesenih pomenov, simbolov, šal, sarkazma, cinizma, pregovorov … Zanj besedna zveza »jabolko ne pade daleč od drevesa« pomeni zgolj to in ne znajo tega povezati s pomenom, da je nekdo nekomu podoben.

Kognitivne veščine otrok z aspergerjevim sindromom

Kot sem že zapisala, otroci z aspergerjevim sindromom obožujejo enciklopedije in imajo izreden dolgoročen spomin, a zelo slabo domišljijo. Od njih ni moč pričakovati tega, da bodo znali zapisati domišljijski spis, ki ne bi bil povzetek nečesa že napisanega. To sicer ne pomeni, da niso vizionarji, navsezadnje naj bi ravno Einstein imel aspergerjev sindrom, ampak je njihova vizija povezana z neko realno predpostavko.

Posebna zanimanja otrok z aspergerjevim sindromom

Otrok z aspergerjevim sindromom ima kar nekaj ritualov, zanima ga ena stvar in o tej ve ogromno in njegovo znanje dostikrat presega znanje staršev. Ogromno stisko, ki jo potem večinoma pokaže z neprimernim vedenjem (beg, agresija, kričanje, jok …), doživi ob nepričakovanih spremembah. Varnega se počuti le takrat, ko natančno ve, kaj ga čaka in kaj se bo zgodilo.

Motoričnost otrok z aspergerjevim sindromom

Dostikrat imajo otroci z aspergerjevim sindromom težave z motoriko. Motorična koordinacija jim dela težave in so zato za športe malo bolj leseni, prav tako je moč pri teku opaziti drugačnost, neko svojevrstnost.

Drugo

Ko se otroci z aspergerjevim sindromom razburijo ali navdušijo, se vedejo za normalno okolico čudno, ali poskakujejo ali čudno skomigajo z glavo, roko, kot bi imeli tik. Ob bolečini se ne odzovejo oz. mora biti bolečina zelo močna. Dostikrat začnejo govoriti kasneje, imajo zelo izrazito mimiko in izredno občutljivi so na hrup, zvok in preveč ljudi. Grobo rečeno bi lahko rekli, da ti otroci delujejo zelo pravno, po zapisanih pravilih. Moralnost in prilagajanje pa nista njihov svet.

Za diagnozo aspergerjevega sindroma mora otrok na vsakem sklopu imeti težave in odstopanja, tako da če je vaš otrok motorično slab ali rad zbira stvari ali je kasneje spregovoril, še ne pomeni, da ima aspergerjev sindrom. Usposobljeni strokovnjaki otroka pregledajo in postavijo ustrezno diagnozo.

Ko starš izve, da ima njihov otrok aspergerjev sindrom

Za vsakega starša, ki izve, da ima njegov otrok aspergerjev sindrom, je to šok, a prvi korak k normalnemu življenju je ta, da diagnozo sprejme in sprejme ta drugačen način življenja, ki je poln pravil, kjer ni prostora za nenadne spremembe, kjer mora biti vse dogovorjeno in čim manj hrupno. Nujna sta doslednost in potrpežljivost ter razumevanje. Prej kot starš sprejme, da je njegov otrok drugačen, a čudovit na drugačen način, ter razume njegov svet, njegov pogled na svet, lažje je vsem in otrok dobi možnost, da se razvije in čim bolj prilagodi t.i. normalnemu svetu.

Vloga staršev z otrokom z aspergerjevim sindromom

Vendar bitka starša ni tu končana, zdaj ga mora še »zaščititi« pred okolico. Vsi ne bodo razumeli, da je njihov otrok drugačen, da ni razvajen in nevzgojen ter da oni niso slabi starši. V praksi to pomeni, da se bo dostikrat zgodilo, da se bodo s kom skregali, marsikatero kritiko slišati in marsikaj preslišati.

Zelo pomembno je, da o diagnozi obvestijo vrtec oz. šolo. Ko otrok vstopi v šolo, je nujno, da mu uredijo ustrezno pomoč in stalnega spremljevalca in šolo obvestijo o drugačnosti otroka. Idealno bi bilo, da pred vstopom v šolo otrok predhodno spozna učiteljico in spremljevalko in ima nekakšno uvajalno obdobje. Prav tako morajo starši, če je le posluh s strani učiteljev, učitelja seznaniti s svetom otroka, mu povedati, kaj ima otrok rad, kaj ga moti itd. Da potem učilnico prilagodijo temu in če se da, tudi snov. In tudi da se potem otroku omogoči, da ima prostor, kamor se v stiski lahko umakne.

Druga stvar, ki naj bi starš otroka z aspergerjevim sindromom naredil, je ta, da zaprosi za izredni sestanek, kjer ostalim staršem predstavi, kdo in kaj je njihov otrok, kako deluje, česa ne mara itd. ter da hkrati šola pove, kaj vse je temu otroku dovoljeno zaradi njegove motnje. Konkretno, da ima in bo imel otrok določene »privilegije«, ki so izključno zaradi motnje. S tem dajo ostalim staršem možnost, da svojim otrokom predhodno razložijo in vrednotijo dogodke in s tem ne pride do vseh mogočih očitkov in pritoževanj, no vsaj ne v takšni meri, kot bi prihajalo, če se o tem ne bi vedelo. In kot zadnje, je dolžnost starša otroka z aspergerjevim sindromom, da skuša otroku dnevne dogodke ovrednotiti, ga pripraviti na vse mogoče stresne dogodke in mu pomaga pri učenju vedenja in pri tem, kako se na določeno situacijo odzove, oz. kako se od njega pričakuje, da se odzove.

Dolžnost učitelja do otroka z aspergerjevim sindromom

No in kaj je tisto, kar je neformalna dolžnost šole oz. učitelja. Idealno bi bilo, če skuša otroka z aspergerjevim sindromom razumeti, razumeti njegov svet in potem izhajati iz njega. V razredu bi moral biti strog red, natančnost in urnik po katerem se bi delalo, brez prilagajanja, nepričakovanih sprememb. Z dogovorom s starši bi lahko učitelj uvedel ritual, ki bi takšnega otroka pomirjal. Npr. bi nekaj vedno in dosledno počeli pred vsako uro, npr. napoved, kaj vse se bo dogajalo tisto uro, se to zapisalo na tablo, tako da bi otrok z aspergerjevim sindromom ob vsakem nepričakovanem dražljaju imel varno zavetje in bi vedel kje je in kaj bo potem.

Otroci z aspergerjevim sindromom imajo izredno mimiko in ob poznavanju otroka lahko njegovo stisko opaziš predhodno in s tem preprečiš agresiven izbruh, oz. beg. Torej bi bilo zelo dobro, da bi učitelj to poznal in pri otroku z aspergerjevim sindromom to prav čas opazil in zreguliral situacijo. Ker so otroci z aspergerjevim sindromom različni, rabijo tudi različne tehnike umiranja, nekaterim je v pomoč to, da zapustijo prostor, drugim, da gredo teči, tretjim, da se kam zaprejo, da imajo svoj kotiček … dobro je, da učitelj ve, kaj je tisto, kar otroka z aspergerjevim sindromom umiri. Potem bi bilo dobro, da se z ostalimi otroci pogovori o tem in da večkrat govorijo o tem, ne v smislu, zdaj smo naredili kljukico, ampak da se prisluhne otrokom in učitelj naredi most med njimi. V grobem rečeno, bolj kot je učitelj iznajdljiv, bolj kot uporablja domišljijo in skuša izhajati iz sveta otroka z aspergerjevim sindromom in bolj kot najde vrzel med tema dva svetovoma, lepše bo vzdušje v razredu, vsi skupaj pa bodo obogateni z novo izkušnjo.

Otroci se bodo zelo kmalu naučili, da drugačnost ni nekaj slabega in da takšen otrok ni neki čudak, ampak potencialni genij, ki mu bo lahko nekoč rešil življenje.

Svoj delež imajo tudi starši ostalih otrok. Verjamem, da vsi ne vedo, kaj je to avtizem in da dnevno poslušanje otrok, veš onemu (otroku z aspergerjevim sindromom) je učiteljica dovolila to in to, nam pa ne, lahko marsikomu dvigne pritisk, a starš je tisti, ki mora ovrednotiti novo nastale situacije otrokom. On je tisti, ki mu razloži stvari in on je tisti, ki bi moral otroka ustrezno opremiti. Drugačen ne bo samo ta otrok, bodo tudi ljudje na cesti in je skrajno neokusno in v slabo staršem, če otrok na ulici kaže s prstom za »drugačnim« in se mu posmehuje.

Pri otrocih ni miselnosti, da če se ne dogaja nam, ne obstaja, ter da so »drugačni« edino primerni za zganjanje nestrpnosti in bi bilo najbolje, da se jih nekam zapre. In v tem iti še tako daleč, da se inkognito zbira peticija za prešolanje tega otroka. Otrok z aspergerjevim sindromom zgolj odraža to, kar se dogaja v okolici in če je razred preveč nestrpen, bo ta otrok norel; bolj kot bo razred povezan, bolj bo miren. Je pa veliko lažje krivdo za lastnega nevzgojenega otroka prevaliti na nekoga, ki ima tako in tako diagnozo.

Vsak otrok je edinstven, neponovljiv in z vsemi možnostmi, da je biser sveta. Starši in okolica so tisti, ki mu potem dajo sijaj. Ni pomembno toliko to, kakšno motnjo ima, važno je, kako se starši z njo soočijo, kako znajo le to predstaviti svetu in kako znajo otroka opremiti zanj. Svoj delež potem da okolica in v sodelovanju vseh vpletenih se dogajajo tudi čudeži. Vsaka novost je lahko za t.i. normalnega otroka lepa izkušnja ali nočna mora in namesto da se v situaciji, ko ima otrok za sošolca »drugačnega« otroka, vlaga energija v to, da se moteči člen odstrani, je bolj primerno, da se vloži v iskanje konstruktivnih rešitev in pozitivnih izkušenj, ki bogatijo.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/otroci/otroske-bolezni/moj-otrok-ima-v-razredu-avtista-aspergerjev-sindrom/

---

V idealnem svetu bi par, ki se je ravno razšel, zadeve uredil po mirni poti, glede na zakonodajo bi svoj dogovor okronal na sodišču ter bi vsi živeli srečno in veselo do konca svojih dni. Otroci bi po teoriji imeli dva odgovorna starša, ki sicer živita vsak na svojem naslovu, se v vsem zmoreta in znata dogovoriti, sta najboljša prijatelja in partnerji iz novih družin so le dodana vrednost. Otrok bi živel t.i. normalno življenje, brez travm, ki jih pusti ločitev in ne bi bil v navzkrižnem ognju staršev. Mogoče kje obstaja takšna družina, a menim, da so to le bajke. Mogoče se motim.

Ena zadeva, ki me močno zmoti, ko strokovnjaki govorijo o ločenih družinah. je stavek »ločitev je za otroka travma« … hm, torej je potemtakem bolje, da ima otrok navidezno družino ter živi v laži? Ali celo v nasilju? Moje mnenje je, da se niti en par nekega jutra ne zbudi in reče, danes je dan, ko se bom ločil, ter je pred tem živel v popolni vezi in imel popolno družino. Vedno je vzrok za ločitev, od vzroka je odvisno, kako huda bo bitka na sodišču. Vsekakor pa otrok že pred ločitvijo živi v zelo nezdravem okolju, torej ločitev ni travma, ampak prej rešitev.

Drug stavek, ki mi vedno dvigne pritisk, je »stiki z obema staršema MORAJO biti«. Temu sledita tako CSD kot sodišče ter temu pritrjujejo vsi sodni izvedenci. To pa ne drži. Vsak odnos je individuum in vsakega bi bilo potrebno obravnavati individualno, glede na okoliščine, želje, potrebe in koristi otroka. Tako pa imamo na tem področju totalno zmedo, se dogajajo umori in uboji, kdo je vse zakrivil to, je brezplodna debata, a dejstvo je, da se prepričanju »stiki MORAJO biti« slepo sledi in dostikrat niso v korist otrok, so pa kljukica, ki jo institucije naredijo, še en statističen podatek več. V realnem življenju se pa običajno odvijajo drame.

So primeri, kjer so matere tiste, ki nikoli ne bi smele imeti stikov, otroci povedo, da si stikov ne želijo, ker se mater bojijo. A se jim pove, da so premajhni, da oni ne morejo odločati o tem, ali bodo imeli stike ali ne, rezultat tega je potem to, da je oče vse, samo človek ne, da gre otrok na silo k materi ter se ona v gostilni napije, otroka med tem sredi zime zaklene v avto, ko se le ta zbudi, pa tava po mestu, dokler ga ne najde policija. In tudi obratno so zgodbe podobne, ko otrok ne želi k očetu, mati joče in prosi, naj do tega ne pride, pa je preslišana in oče potem spolno zlorabi otroka, mati pa za nagrado sliši le to, da se bo otrok že navadil, ker konec koncev so stiki z očetom v njegovo korist.

Prav tako so primeri, ko noben od staršev ni primeren za to, da bi otroka imel, ker oče na eni strani pritiska na otrokovo željo, da bi bila starša skupaj ter mu govori, kako ima rad mamico, da je ona tista, ki ga noče ter otroka izsiljuje s stavkom »če me imaš rad/a«, na drugi strani mati otroku ponudi visok standard življenja ter ga izsiljuje s tem, da če ne bo takšen, kot si je ona zamislila, bo »reven kot …«, kar je za otroka nesprejemljivo, saj ima že izoblikovan način življenja in že spada v neko skupino, ki bi jo potem izgubil, bil izobčen. Oba torej čustveno močno zlorabljata otroka, ki postane t.i. popoln otrok, ki si kaj kmalu poišče beg v odvisnosti ali celo naredi samomor.

Potrebno je povedati tudi to, da so tako matere kot očetje, ki so izoblikovali način, kako doseči svoje in se s tem maščevati bivšemu partnerju, četudi preko telesa otrok. Potem pridemo do mam, ki so pripravljene narediti vse, da bi preprečile stike, četudi z obtožbami spolne zlorabe, ker vedo, da bodo le na ta način prizadele bivšega. Ter na drugi strani očete, ki bodo naredili vse, da se bivši maščujejo s tem, da dosežejo neživljenjske stike, zgolj in samo zato, da imajo še kontrolo nad življenjem bivše. Ker, konec koncev, če on ni srečen, zakaj bi bila ona. Res pa je, da je ženska domišljija veliko bolj pestra kot moška ter znajo ženske, žal tu niso matere, le ranjene ženske, narediti bistveno večjo dramo, si izmisliti bolj prepričljivo zgodbico ter znajo biti bolj pretkane.

Seveda so pa tisti starši, ki stikov sploh ne želijo imeti, a kot starš – »neskrbnik« tako in tako lahko stikov ne izvajaš, ker so tvoja pravica, ki si jo vzameš ali ne. Za starša – »skrbnika« je to ena izmed mnogih dolžnosti, za katero tudi kazensko odgovarja. Koliko je pravice v tem, kdaj drugič.

A če se vrnem na čas, ko se par/zakonec znajde v kolesju institucij. Zelo majhen procent je tistih, ki se dogovorijo in ne pride do težav, čeprav na začetku morda izgleda, da bo šlo brez dram, se situacija podre, ko se v tej enačbi pojavi nov partner. Nekje v povprečju se bitke na sodišču zaradi premnogih neumnosti odvijajo do 5 let. Običajno pa zaradi:

Žal je potrebno za najlažjo in najcenejšo bitko imeti dobrega odvetnika. Zakaj? Področje družinskega prava je najbolj čustveno, zato je nujno imeti nekoga, ki zmore objektiven uvid ter se ne gre podlih igric. To pa zmore le odvetnik, ki ima za sabo kar nekaj kilometrov, razmišlja zelo izven okvirjev ter mu ni v prvem planu molža stranke za denar. Zakon je sicer zelo jasen, a kaj, ko se ga v večini ne upošteva in se išče tisto, česar ni. Ravno zaradi napak na CSD (o njihovem delu kdaj drugič, ker bi lahko napisala roman) ter dejstva, da njihovo mnenje oblikuje odločitev sodišča, je še toliko bolj pomembno imeti dobrega odvetnika. Ta bo realno povedal, kaj lahko pričakujete na CSD. Jasno bo povedal, da boste slišali marsikaj, s čemer se ne boste strinjali, a vsak vaš upor in nestrinjanje bosta zabeležena kot nesodelovanje in konfliktnost, če je to res ali ne. Vsaka vaša beseda bo zapisana tako, da se jo bo dalo zlorabiti. Na koncu boste dobili takšno mnenje, da boste želeli na psihiatrijo, ker ste očitno oseba z dvema osebnostma.

Zelo pomembno je, kako si na začetku postavite in začrtate pot, ter zelo pomembno je, da je ta pot podkrepljena s sodnim dokumentom, ker če bosta vidva tako odrasla, da se bosta zmogla dogovarjati, bo to le en list papirja, če temu ne bo tako, bo tisti list vajino navodilo igre, kjer so jasno znane sankcije. Ideje o tem »ne bom se zapletal/a, želim le mir« še nikoli niso prinesle dobrih rezultatov, ker je vedno mera potrpežljivosti in prilagajanja polna. Vsekakor pa je konec te romantike takrat, ko v igro stopi nov partner in na glas pove, da sta še kar skupaj, le na drugem naslovu. Kdo je tu žrtev, je tako jasno.

Če strnem, če se želite izogniti bitkam na sodišču, morate imeti dobrega odvetnika, postaviti na začetku jasne in dobre temelje (govorimo o »skrbništvu«, stikih in preživnini), vse potrditi na sodišču ter si najti pomoč kakšnega psihoterapevta ali nekoga, ki dela tudi na ločitvenih bitkah, da vas okrepi in vam kakšno zadevo razloži. Napisano pa iz lastnih izkušenj, ko sem se ločila brez odvetnika, v dobri veri, da sva toliko odrasla, da se bova zmenila v dobrobit otrok in posledično na koncu zadevo rešila po osmih letih z odvetnikom, ki je vedel, kaj počne, ter ni dovolil niti enega napada name in se striktno držal tistega, za kar smo bili tam, ker poprej sem vedno imela občutek, da sem prišla na sodišče urejati zadeve, ki bodo v korist otrok, ven sem prišla razvrednotena, razgaljena, »pretepena« cota, ki so ji razložili, da je nesposobna, najslabša, konfliktna, slaba mati … in da kljub temu, da skrbim zanju 24/7, še premalo naredim zanju.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/delavnice/odgovorno-starsevstvo/vojna-na-sodiscu/

---

Peklensko obdobje v družbenih okvirjih

Že od nekdaj sem na svet gledala drugače, zanimive so mi bile stvari, ki jih drugi niso opazili, čutila sem stvari, ki jih drugi niso čutili, ali pa vsaj priznati niso želeli in predvsem povedala sem na glas stvari, o katerih so drugi molčali. Za nekaj časa sem poskusila biti v onih kvadratkih, ki jih družba zahteva, ampak je bilo to zame peklensko obdobje, nisem bila jaz to in bila sem grozno nesrečna.

Nehote, ali pa hote, tega nikoli nihče ne bo vedel, sem takšen pogled na svet predala na svoja otroka. Zame sta najbolj čudovita in najboljša, kot upam, da vsak starš čuti ob svojem otroku, okolica jih dojema, kot biserčka in luštna otroka, ki imata na trenutke vedenjske težave, baje zaradi mene, njunega karakterja in že česa. Življenje z njima je vse prej kot pravljica.

Ob mirnemu in poslušnemu otroku bi znorela

Ko sem rodila ta velikega in je bil zelo naporen, živ in poln domišljije, sem bila prepričana, da je to maksimalno, kar lahko starš dobi in rodila se je ta mala in pokazala, da obstaja več kot to. Če sem iskrena sama do sebe, ob otroku, ki je pri miru, spi dovolj, je poslušen in nenaporen, bi jaz znorela. Da ne bo pomote nista nemogoča ali ne vem kaj že, le otroka, ki sta na nek način »drugačna« in razmišljata izven okvirjev. Moja naloga ob njiju je ta, da sprejmem to, da so klici iz šole nekaj normalnega, da moram biti vedno 10 korakov pred njima, da od njiju lahko pričakujem, da mi dokažeta, da se nemogoče da, da sprejmem to, da je moja domišljija omejena in da imam včasih občutek, da sem v neki jako težki strateški video igri.

Je z mojima otrokoma nekaj grozno narobe?

Nekaj časa sem verjela, da sem nekaj grozno narobe naredila pri sami vzgoji, kar je bilo še bolj boleče, ker sem zakonska in družinska terapevtka in običajno jaz »solim pamet« staršem in za povrh vsega mi je vsak, ki je imel 5 minut časa razlagal, kako bi se moja dva morala obnašati, morala razmišljati, morala govorit … bla, bla in zaključek, da je z njima nekaj grozno narobe. V takšnih momentih resno razmišljaš, če si kot starš dober in iščeš pot, kako bi to spremenil, dokler na neki točki ne dojameš, da s tabo in s tvojim otrokoma ni nič narobe, le v zlati kletki nista.

Njuna drugačnost v praksi

Kako v praksi zgleda ta njuna drugačnost. Iz mojega zornega kota nič drugačnega. Npr. ko smo na igrišču plezata, se lovita in se gugata, hitro najdeta prijatelje in družbo. V očeh drugih je zgodba nekako takšna, da sta totalno nevzgojena, ker plezata po igralih, splezata na vrh hišice, na bližnje drevo, na ograjo, že kam, pri guganju počneta vse mogoče, stojita na gugalnici, zavrtita verigo, da se potem vrtita in norca tekmujeta iz katere višine si kdo upa skočiti iz gugalnice. Pri lovljenju sta povsod, medtem sta glasna, naredita še kakšen preval, napol salto, se mečeta en po drugem … za igračo uporabita tudi material iz narave. Sicer potem ne vem, kam spada to, da ko jo pokličem in rečem, da gremo, to naredita takoj in nikoli ne slišim onega: »Kaj bi rada?!«, »Jaz ne grem!« in podobne. Ko gremo na sprehod, se lovita in sproti vržeta še kakšno smet v smetnjak, nabereta kakšno vejo, lubje, rožico, ker iz tega doma kaj naredita. Pri nas doma je vedno trušč in nekakšno dretje. Tiho sta samo takrat, ko sedita pred TV, ampak to, da bi bila pri miru … ne obstaja. Če že gledata TV izbirata risanke, ki jih večino otrok ne gleda, oz. so poučne, sicer je vmes katera ona klasična otroška in seveda poročila, ker jih gleda mami. Ta velik je od nekdaj gledal one punčkaste risanke z razlago, da ima potem več materiala, da se igra s puncami. Ta mala je že od nekdaj obsedena s konji, vilami in čarovnicami. Ko bo velika, bo čarovnica. Pri nas doma se redno igrajo družabne igre, tako da jih ogromno poznata.

Telefonski klici iz šole

Če se s čim ne strinjata, to jasno pokažeta in jima ni mar za okolico, kar je načeloma super, dokler … no, to izražanje njunih misli in čutenj ni ravno idealno v šoli, kjer se zahtevajo neki standardi. In potem je tu nekakšno premo-sorazmerje, njuno nestrinjanje oz. drugačno mišljenje povzroči to, da učitelji norijo, ker v tem, da pokažeta svoj prav, sta zelo izvirna, posledično sem jaz klicana v šolo.

Avtomatično dobita potem eno etiketo, ki jo pridno potrjujeta in jaz dobivam več klicev. Kako je to videti v očeh drugih ne bi, ker je do nedavnega bila šola mojih otrok, moja nočna mora. Vsakič ko je zazvonil telefon je bila panika, telefonske imam že vse spravljene in ko sem videla cifro in se je izpisala tista, ki je naznanjala, da kliče nekdo iz šole, mi je padla tema na oči in je bilo le vprašanje, za koga sem spet klicana. In običajno so bili potem klici v smeri, ta velik spet ni želel delati v šoli, ko ga doma vprašam, kaj je bilo, je zgodba čisto druga in je naredil vse, plus kazen, ki si jo je predelal. Ta mala je ponovno uspela nekaj ušpičit oz. nekoga prepričati, da je naredil neumnost. Ko sem hodila proti šoli – travma, ker sem samo čakala, kaj me tokrat čaka. Največkrat običajne stvari, ta velik ni želel delati, tamala se je šla »gremo mi po svoje«. Neumnosti, ki sta jih uspela narediti, je ogromno. Ko gledam nazaj, moram priznati, da so zabavne in se lahko zahvalim le nekaterim učiteljem, da so zdržali in imeli posluh. Kaj bo novo šolsko leto prineslo ne vem, ampak …

Jaz se nisem rodila zato, da bi upoštevala pravila, ampak za to, da bi živela

To njuno nestrinjanje je potem vidno na vseh področjih, ko prideta k zdravniku ali katerem drugem strokovnjaku, ki otroka pregleda tekom razvoja. Če jima oseba ni všeč, ji to povesta, če jima je prijetna, to osebo objameta. Enako je pri drugih ljudeh, ki so del njunega življenja.

Ko se spomnim nazaj, najbolj zabavne dogodivščine … mislim, da je ta mala bila stara nekje 5 let in sem ji razlagala, kaj in kako, me je smrtno resno pogledala in rekla: »Veš mami, jaz se nisem rodila za to, da bi upoštevala pravila, ampak za to, da bi živela.« . Pa si lahko samo tiho. In ravno ta mala je namazana z vsemi žavbami, ker če je le možno si v zraku izmisli nekaj, na koncu to dejansko naredi.

Mislim, da je njena najhujša pogruntavščina bila ta, ko ni bilo nekaj tako, kot si je ona zamislila in temu primerno protestirala, si je s tem prislužila obisk svoje sobe, rezultat je bil potem ta, da se je začela dreti: »Ne, prosim ne, ne bom več poredna, samo tepst me ne!«. Ker živimo v centru mesta in v 1 nastropju, je to pomenilo, da se vse sliši na ulico. Moram ponosno povedati, da nisem popustila, le upala, da mi policija ne potrka na vrata.

Podobno sceno sta skupaj naredila, ko smo šli na sprehod in bi onadva raje bila na igrišču, dober kilometer sta jokala, hlipala, prosila in zagotavljala, da ne bosta več itd., pa ne da smo šli mimo ogromno ljudi, ki so me samo čudno gledali in si v tistih očeh videl prezir in obsojanje, kakšna grozna mati sem, sem zdržala in po tistem kilometru se tamaladva ustavita in me vprašata, če ne bomo šli nazaj, ja valda da ne in ona hladno mrtvo: »Aha, OK, potem nama ni uspelo.« in šla mirno dalje, vsa nasmejana in razigrana.

Na trenutke sta srhljivo preveč samostojna in ničesar ju ni strah

Da ne bom samo o njunih navihanih podvigih, sta otroka, ki pri svojih 7 in 10 letih, znata speči mufine, pecivo, za rojstni dan sem celo dobila torto. Znata speči palačinke, si narediti čaj, špagete s polivko, solato, smuti … jesta hrano, ki jo večina otrok ne pogleda. V trgovini nikoli ne izsiljujeta, v restavraciji si naročita solato (ono varianto, ko dobiš gor piščanca na žaru, ali kakšno ribo), brez težav se povsod zmenita vse in nikoli nimata težav pri spoznavanju novih ljudi, tudi prespita lahko povsod. Hodita v hribe, oz.  tečeta, da mi vso motivacijo pobereta.

Otroci, ki imajo kakšno motnjo, so zanju zgolj otroci, ne glede na spol, starost, vero, državljanstvo, barvo kože, status, motnjo. Res da ne vikata starejših, ampak imata do vseh spoštljiv odnos in se lahko z vsakim zmenita vse. Obožujeta knjige, prebrano potem predebatirata in učita drug drugega.

Ta mala je gumica in vse športne zadeve osvoji takoj, tako da bratca uči kako najhitreje splezati kam, kako delati kolo in stojo, kako plesati itd., ta velik je filozof in potem sestrici pomaga pri nalogi, jo uči o računalniku in video igricah. Že lep čas se znata sama umiti in zvečer z veseljem poslušata pravljico. Že lep čas znata jesti s priborom (tudi z nožem) in piti sama že znata lep čas, enako je z zadevami na WC-ju. Na trenutke sta srhljivo preveč samostojna in ničesar ju ni strah. Poznata besede PROSIM, HVALA in OPROSTI, ter jih znata uporabiti.

Otroka izven okvirjev

V glavnem, moja otroka nikakor nista otroka, ki bi bila pri miru, s katerima bi lahko šla na obisk in bi sedela pri miru in poslušala čenče. Če sta že pri mizi, se vključita v debato, ali si najdeta svojo igro, ki običajno ni ravno primerna. Razmišljata izven okvirjev in v stvareh vidita več možnosti uporabe. Tako so lahko papirnati robčki, zgolj robčki, avto za igro, žoga, material, za delanje rožic, ali zgolj kepa za obmetavanje. Ni lahko z njima, ker moreš biti vedno pripravljen na nove dogodivščine, v vsaki njuni izjavi je lahko trik, ali delček, ki te bo kasneje stal (npr. Ta mali sem lep čas najedala, da si je potrebno zobe temeljito umiti, eno jutro sem dobila bumerang nazaj, ko se mi je mudilo, ta mala še kar v kopalnici in ko jo prosim, naj pohiti, mi zabrusi nazaj: »Mami, a ne govoriš vedno, da morajo biti zobje temeljiti umiti.« in sem se lahko usedla na stol in počakala.).

Svet ni samo črno bel. Svet je mavrica. Povej to naprej. Povej to svojim otrokom.

Zavedati se moraš, da ti nikdar ne bo dolgčas in da boš včasih na zadnjih atomih. A največja težava je v okolici, ker ogromno časa in energije porabiš za to, da ti komentarji in 1001 ideja ne pridejo do živega. Da lahko mirno rečeš, da imaš čudovita otroka, ki nikoli in nikdar, no vsaj upam, da ne, ne bosta kot večina, ker razmišljata izven okvirjev. Na vsako pripombo, da se s tem le tolažim, zamahneš z roko, se obrneš in greš novemu dnevu naproti. Vem, da moja otroka nista edina, ki jih večina etiketira za »drugačne« in vem, da bosta v življenju uspešna. To ni moja tolažba in vem, da je kar nekaj staršev, ki pozna občutek, ko sediš zvečer ob postelji svojih otrok, jih gledaš kako mirno spijo, ter se sprašuješ, če je res kaj narobe s tabo, ker so te v parku vsi čudno gledali, ker je tvoj otrok spet splezal na drevo, ker si bil ponovno klican v šolo … Vsak otrok je svet zase in ni prav, da vsi vidijo svet le črno bel, svet je mavrica in to je potrebno otroku dati že zelo zgodaj.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/otroci/biti-stars-drugacnemu-otroku-2/