Že velikokrat slišano, napisano, a vendar resnično, vsak otrok je svet zase in tako ga je treba tudi obravnavati. To dejstvo je treba upoštevati predvsem pri medvrstniškem nasilju. Seveda obstajajo neki splošni indicev, ki kažejo na to, da je otrok žrtev, a čakati, da boste pri kakšnem naredili kljukico, lahko otroku naredi veliko škodo.
V prvi vrsti je treba otroka dobro poznati in predvsem ne iskati spremembe v vedenju v vplivih lune, razvoju, zaljubljenosti. Izhajajte iz dejstva, da se tudi sami začnete vesti drugače, ko se vam nekaj dogaja, naj bo dobro ali slabo. Enako je pri otroku. Verjemite, da se začne z malenkostmi. Slučajno pozabljena peresnica, copati, športna oprema … opuščanje stvari, ki jih ima rad, zapiranje v svoj svet … To seveda ne pomeni, da ko bo otrok prvič pozabil copate doma, da naredite halo. A če je vesten in je skoraj nemogoče, da bi se mu kaj takšnega dogodilo, potem je smiselno, da ste pozorni, kje in kdaj so se zgodile naključne spremembe.
V nasilju ni naključij, je le stopnjevanje, saj bo otrok, ki izvaja nasilje, želel vedeti, kako daleč še lahko gre. Prav tako vas zna presenetiti, kdo je tisti, ki uničuje dneve vašemu otroku. Dostikrat se zgodi, da je to tista prijetna deklica, ki vašemu otroku »pomaga«, se veliko druži z njim in dela domače naloge pri vas, je do vas vljudna in prijazna. Deklica, ki ima v šoli petice in jo imajo učitelji radi. V resnici pa je manipulatorka, ki bo svoj navidezni uspeh izkoristila za zlorabo nekoga drugega. Kajti le na način, da bo poniževala druge, jih zaničevala in jih terorizirala, bo imela občutek, da je vredna, pomembna in bo njena potreba po »biti v središču« zadoščena.
Zelo zmotno je mišljenje, da so nasilni najpogosteje t. i. slabši otroci ali otroci iz socialno šibkih okolij ali celo tujci. Seveda se med njimi najde kdo, ki mu je lažje biti tisti, ki zlorablja druge, ker drugega načina ne pozna ali ga ne zmore. Žal v veliki večini izvajajo nasilje ravno tisti otroci, ki jim tega na prvi pogled ne bi pripisali.
Ravno zaradi tega je nujno, če želite otroku še pravi čas pomagati, da nasilje prepoznate v začetni fazi, ne takrat, ko boste lahko le pogasili najhujši požar in le upali, da se ne zgodi najhujše. Zavedati se morate, da so res učitelji, trenerji, socialni delavci na šoli, ravnatelji … tisti, ki so v t.i. prvi bojni liniji in bi prvi morali prepoznati stisko otroka. Žal je zelo malo teh tako čustveno inteligentnih, da bodo stisko otrok znali prepoznati v pravi luči. Večino bo za spremembo vedenja otroka v šoli okrivilo stanje doma, najstništvo, hormone, neresnost otroka … kar se jim bo v dani situaciji zdelo smiselno. Redki, ampak res redki bodo začeli opazovati dinamiko v razredu ter skušali otroka začutiti in realno opazovati. Običajno, ko gre zadeva predaleč, najdejo opravičilo v tem, da se je otroku preveč vsega nabralo in je zato v neki stiski. Ne, najprej je bila stiska, šele potem so bila vedenja. To, pa malokdo razume.
No, če se vrnem na klasične »simptome«, ki kažejo na to, da se otrok sooča z medvrstniškim nasiljem:
Spremembe v odnosu do šole, učnem uspehu, vključenosti otroka:
- zvečer joče, toži o bolečinah, noče v šolo, izraža strah in tesnobo ter ima nočne more, po »naključju« zaspi v spalnici, sobi staršev,
- boji se prihajati v šolo ali odhajati iz nje, ob tem si izmisli zunanji dogodek (so v bližini šole beli kombiji, drogeraši, nadležni brezdomci, dilerji …),
- začne neopravičeno izostajati od pouka (pozablja, da je imel še »dodatno« uro),
- poslabša se mu učni uspeh (kriva je tako učiteljica/učitelj, ki je dala snov zadnje ure),
- spremeni svojo običajno pot, zato zamuja ali pa prihaja v šolo zelo zgodaj (ker na običajni nekaj gradijo, je pospremil sosošolca …),
- starše prepriča, da ga spremljajo v šolo in čakajo ob koncu pouka (ker ima pretežko torbo …),
- strah ga je iti na WC (ker so v šoli WC umazani, smrdeči …)
- strah ga je voziti se s šolskim avtobusom, iti na ekskurzije, tabore (ker je to vse brezveze in bi raje šel z vami, ker znate stvari bolje razložiti, voziti …) …
Spremenjeno vedenje do sošolcev/vrstnikov, učiteljev/vzgojiteljev, v razredu, v družini:
- zapira se vase, manj komunicira z drugimi, zdi se odsoten, pravi, da je asocialen in da ga vi silite v družbo,
- kaže več tesnobnosti kot drugi otroci v šoli, na treningu ali v družini,
- je občutljiv, miren, previden ter je vsaka malenkost lahko povod za užaljenost,
- trpi zaradi nizke stopnje samospoštovanja in ima na splošno slabo podobo o sebi in svoji situaciji, čeravno na glas pravi, da mu je malo mar, kako zgleda v resnici, po spletu išče načine, kako biti lepši in ob pohvali cveti,
- ko je napaden, reagira z jokom (zlasti v nižjih razredih) in umikom, pa tudi z agresivnimi izpadi in monologom, kaj vse starš ni naredil, kako ga nihče ne mara, je odveč na tem svetu …,
- v šoli je osamljen in zavrnjen, čeravno se zdi, da je sprejet in družaben,
- pri skupinskih igrah je izbran zadnji, ker je drugačen,
- v šoli nima pravih prijateljev v oddelku,
- stres, ki ga doživlja, praviloma vpliva na učni uspeh in sodelovanje pri pouku,
- pogosto je v bližini učitelja/vzgojitelja (med odmori, na ekskurzijah …),
- postaja agresiven, moti pouk,
- postaja zadirčen in grob,
- začne krasti denar doma ali drugim otrokom,
- odklanja pogovor ali si izmisli neverjetno zgodbo, da bi ga pustili pri miru,
- sošolcev/vrstnikov ne vodi domov, le redko se igra na šolskem dvorišču,
- nima niti enega dobrega prijatelja, s katerim bi preživljal prosti čas,
- beži od doma, zateka se v odvisnosti …
Fizične poškodbe, poslabšanje zdravja, psihosomatske težave:
- ima nepojasnjene modrice, odrgnine in druge poškodbe,
- poslabšajo se mu kronične bolezni, motnje,
- začne jecljati, ima tike, različne motnje,
- zdi se vznemirjen, preneha jesti, ne pridobiva na teži ali pa se prenajeda in redi,
- pogosteje oboleva, je daljše odsoten od pouka,
- govori o samomoru ali ga celo poskuša narediti …
Poškodovana osebna lastnina, materialno oškodovanje:
- ima poškodovane ali uničene šolske potrebščine ali druge osebne predmete,
- tekom dneva »izgubi« kos oblačila, obutve,
- ima poškodovan ali izgubljen telefon …
Nikakor ne pomeni, da bo otrok imel nabor vsega tega, lahko bo njegovo vedenje spremenjeno in boste lahko vsako spremembo logično upravičili, a vendar, ko se vam bo prižgala prva rdeča lučka, jo upoštevajte. Ni vse puberteta in niso za vse krivi hormoni, zaljubljenost, ločitev, sprememba okolja … včasih je v ozadju zelo žalostna zgodba, ki koplje globoko rano.
Še vedno govorimo o nasilju in ne konfliktih, zato je razmišljanje v smeri, kar te ne uniči, te ukrepi, odvečno in prej dodaten žebelj v krsti.
Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/delavnice/odgovorno-starsevstvo/kako-ves-da-je-otrok-zrtev-medvrstniskega-nasilja/
