Starši smo krivi za vso to medvrstniško nasilje!

Najtežje v življenju je priznati lastne napake in prevzeti odgovornost za dogodke, ki na videz nimajo nič kaj z nami. Za dogodke, kjer bi potrebovali sočutje in si niti ne dovolimo, da bi kdo še nasipal sol na rane. Še težje je prevzeti odgovornost za vedenje naših otrok, še posebej, če je s svojim vedenjem tako ali drugače vplival na dogajanje v okolici. A vendar smo starši odgovorni za naše otroke v celoti. Otroci so odraz naše (ne)uspešne vzgoje in pika. Mi smo jim postavili temelje, jim pomagali, da na njih gradijo svojo osebnost. Niti en otrok se ni lepega dne zbudil in rekel: »No, od danes dalje bom pa nasilnež.«. Res pa je, da je le redkokateri starš zmožen objektivnega razmišljanja v čustvenih situacijah.

Težko bi v teh dneh našli koga, ki ne bi imel svoje mnenje o »dogodku« v Srbiji. Sem pa prepričana, da se vsi trudijo v iskanju glavnega krivca za fantovo vedenje. Brala sem že o tem, da je kriv oče, ker ga je naučil streljati in je imel doma strelno orožje. Kriva je šola, ker ni ustrezno poskrbela zanj oziroma ni najela boljšega varnostnika. Krivi so otroci, ki so bili vpleteni v medvrstniško nasilje. Kriva je država, ki v šole uvaja tako zahteven sistem. Kriva je učiteljica, ki mu je dala negativno. Fant je psihopat, narcisoiden … Večina sedaj išče dežurnega krivca, ker vendarle nekdo mora odgovarjati za tako grozen zločin. Jasno je, da se fantu »ne bo nič« zgodilo, ker še ni kazensko odgovoren. Pa, če bi ga do konec življenja dali v zapor, bi to kaj spremenilo? Kot družba smo že zdavnaj zašli. Seveda bomo našli dežurnega krivca. Pes bo lajal, karavana bo šla dalje. Do naslednjega incidenta, ki nas bo pretresel in bomo ponovno odigralo to znano igro.

Ker ne poznam vseh dejstev, se bom raje osredotočila na nedavni dogodek v Celju, mojem domačem kraju. Se še spomnite pretepa deklet oziroma fizičnega napada starejše deklice na mlajšo? Na dogodek, ki je polnil medijskih prostor slab mesec nazaj? Seveda se je širša javnost ponovno zgražala, iskala krivca in želela žrtveno jagnje. Če me spomin ne vara, je bilo to starejša deklica, ki je menda brez razloga pretepla nedolžno punco. Zgodba je veliko kompleksnejša, a najstniki v Celju bodo le zamahnili z roko in rekli: »Še en običajen dan v Celju. Vsaj ‘štihale’ se nista.«. Žal je bil res. A da postrežen zgolj z nekaj dejstvi. Mladi v Celju vedo (koliko njihovi starši je drugo, a upam, da vsaj zdaj), da na streho dotičnega centra hodiš le, če ‘dilaš’ (od droge do ‘metuljčkov’), greš kupovat ilegalne zadeve (vse kar ti kot mladoletnem v trgovini nočejo prodati), se ga greš zadet, se zmeniš za »ročni« pogovor s kom. Obe dekleti in celotna skupina so natančno vedeli, zakaj so tam. Ne bomo o tem, da varnostnika čudežno ni bilo. Niti o tem, da se že dolgo ve, kaj se dogaja na tej strehi, in najstniki imajo še dostop. V tej celjski zgodbi so bili »vpleteni« tudi ‘nudi’, ki naj bi jih ena izmed punc pošiljala okoli. Kaj vse je narobe s tem, mi, mislim da, ni potrebno pisati. Zaradi teh osebkov je potem prišlo do eskalacije, ki smo jo gledali na družabnih omrežjih. Celoten potek zgodbe je zelo lahko dostopen v komentarjih prispevkov v medijih in ne mislim niti pisati o tem. Edino vprašanje ob tem je, kakšno vlogo imajo starši ob tem?

Veliko. Tudi mi smo počeli neumnosti in le srečni smo lahko, da takrat ni bilo družabnih omrežij. A vendar je bila naša miselnost drugačna. Vrednote so se v zadnjih letih močno spremenile, prav tako pogled na svet in načini vzgoje. Ne, ni za vse kriva t. i. permisivna vzgoja, je pa odličen izgovor. Prav tako nekakšna mantra, da imajo otroci pravice, da jim nič ne moremo. Nisem zagovornik vzgoje s t. i. vzgojnimi oziroma ročnim vnosom podatkov. A vendar se ne spomnim niti enega prispevka o tem, da bi starš otroku primazal eno t. i. vzgojno in bi posredovala policija, se vključi CSD in šel starš v zapor. Kolikokrat ste na sprehodu, v parku videli starša, ki je otroka, ki je počel nekaj »družbeno nesprejemljivega,« udaril po ta zadnji? Kaj ste naredili? Večina nič. Torej kakšne pravice? Pa menda so takšni karakterno oziroma imajo neko motnjo. Izgovorov tisoč, a na koncu je starš tisti, ki je odgovoren za svojega otroka in tudi njegovo vedenje.

Vzgoja otrok v odrasle odgovorne, sočutne in dobre osebe je bitka z mlini na veter. Otrok ne dobimo z navodili za uporabo, niti nam nihče ne pove, da bo peklensko, da bomo želeli lastnemu otroku narediti kaj zelo kaznivega. Nihče nam ne pove, da bodo dnevi, ko se bomo počutili popolnoma nemočne, izžete in bomo pripravljeni ustreči vsemu samo za tistih pet minut miru. Nihče nam ne pove, da bo življenje z najstnikom podobno dogajanju na borzi ali vožnji z vlakom smrti. Težko je, a še vedno smo starši tisti, ki moramo na tem vrtiljaku norosti postavljati meje, biti prijateljski, a ne prijatelji, biti pravični, včasih tudi prestrogi, mediatorji, motivatorji, svetovalci ali pa zgolj vreča za smeti. So trenutki, ko se počutiš kot bankomat, taksist in igračka, ki je uporabna, ko se lastniku zdi. Povrh vsega moraš biti vedno deset korakov pred otrokom, poznati njegove najbolj skrite temačne misli in strahove. Ja, vse to je starševstvo. Ni popolnih staršev, so pa dobri in slabi. Dober starš prizna napake in jih želi popraviti.

Načeloma ima vsak starš noro rad svojega otroka in bi zanj naredil vse. Narediti vse pomeni tudi postaviti mu stroge meje, mu privzgojiti odgovornost, predvsem pa videti njega za masko, ki jo ima, in ga slišati. Žal mnogo staršev tega ne zmore, ne zna ali pa preprosto noče. Katera patologija je v ozadju, ni pomembno, rezultat te je le čustveno ranjen otrok, ki bo za tisti občutek pripadnosti, sprejetosti, ljubljenosti in spoštovanja bil pripravljen narediti vse. Biti psihično in fizično nasilen do drugih, biti manipulator, biti na videz popoln otrok, biti razredni klovn, razgrajač…ali pa bo rešitev svojih težav videl v končanju življenja drugih, sebe.

Ob vseh teh dogodkih se vedno pozabi na zelo pomembne osebe – opazovalce. Pri pretepu deklet v Celju so t. i. prijatelji vedeli veliko, nekateri so o dogajanjih pred »the« dogodkom povedali tudi doma. Pa se niti enemu staršu ni zdelo vredno, da bi mogoče malce raziskal zadevo, poklical koga. Aja, se nas ne tiče, ker se ne dogaja mojemu otroku. Se absolutno strinjam, da starši, ki vemo, kaj se na dotični strehi centra dogaja, ne naredimo nič. Nam je dovolj, da naš otrok ne zahaja tja. Čakamo na… Kolikor je moč slediti zgodbi v Srbiji, so tudi tam otroci in ostali starši marsikaj vedeli. Ukrepal pa ni nihče. Ker? Ni pomembno, ker to ni naša naloga? Kdaj pa bo? Ko bo naš otrok žrtev ali napadalec?

Dajmo vsaj tukaj vse karte na mizo in prenehajmo biti hinavski. Prevečkrat kot opazovalci prepustimo reševanje zadev drugim. Otrokom pa pokažemo kaj – da dokler se nas ne tiče, ni pomembno. Ko bomo nehali z miselnostjo, da se nas ne tiče, da je zgolj sporček, otroška igra, najstniško vedenje, ker se le tako otrok nauči biti močan, odporen na udarce, bomo lahko kaj spremenili. Začeti moramo pri sebi in mogoče naslednjič, ko nam bo otrok začel razlagati razredne drame ali postal malček drugačen preverimo kaj je v resnici v ozadju. Do takrat pa bomo ob vsaki vesti o medvrstniškem nasilju, poboju ali celo samomoru najstnika postali kavč strokovnjaki, iskali krivca, se zgražali in hkrati po tihem upali, da naše ime ne bo nikoli del črne kronike.

Slovarček:

  • štihati=zabosti
  • dilati=preprodajati
  • metujček=preklopni nož
  • nudi=gol ali pomanjkljivo oblečen osebek

Članek je bil objavljen na spletni strani Zastarše https://zastarse.si/vzgoja/starsi-smo-krivi-za-vso-to-medvrstnisko-nasilje/

Izgorelost – novodobna bolezen ali le modna muha?

Današnji tempo in način življenja sta v zadnjih 50 letih marsikaj spremenila. Vrednote mladih so bistveno drugačne, kot so bile nekoč, pomen izobrazbe in način, kako priti do nje, sta se spremenila. Spremenilo se je delovno okolje, zahteve delodajalcev in posledično tudi zdravstveno stanje. Z novim načinom življenja so se pojavile nove bolezni, za katere pa marsikdo meni, da so le izgovor lenih mladih. Težko razumejo, da te lahko delo, starševstvo ali študij pahne v depresijo in izzove psihosomatske motnje … ali celo pripelje do samomora.

Dostikrat je moč slišati, da sta depresija in izgorelost plod razvajenih, s permisivno vzgojo vzgojenih otrok, ki nikoli niso dosti delali in jim je bilo vse podarjeno. Nedavno nazaj je bila izgorelost za kratek čas umeščena na seznam bolezni Svetovne zdravstvene organizacije (World Health Organization – WHO). Izgorelost je duševna motnja, katere posledica so kronična utrujenost, tesnobnost, občutek krivde in sramu, depresivnost …

Foto: Pixabay

Stopnje izgorelosti

Eden glavnih kazalnikov, da ste mogoče izgoreli, ali pa ste na poti tja, je deloholizem oziroma pretirano angažiranje. Izgorelost se dostikrat zamenjuje z delovno izčrpanostjo, saj se tudi tu pojavljata kronična utrujenost in odpor do dela, a vendar je deloholizem bistveno več. Deloholika poganja notranja potreba po delu, ki meji že na odvisnost, saj posameznik z delom pobegne iz resničnega sveta in si v svojem delovnem svetu ustvari varno mesto, ki ga ohranja pri življenju.

Da boste lažje prepoznali razliko med deloholizmom in izgorelostjo, vam v nadaljevanju predstavljamo stopnje izgorelosti:

  1. stopnja – izčrpanost

Prvi znaki izgorelosti se kažejo v občutku kronične utrujenosti, ki ga prizadeti skuša preseči z deloholizmom. Pojavita se zmanjšana odpornost in prožnost pri prilagajanju. Posameznik zanika, da se slabo počuti, prav tako si ne prizna, da je subjektivno navezan na svoje delo. Ta stopnja lahko traja tudi do 20 let.

Tabela znakov 1. stopnje:

Telesni znakiČustveni znakiKognitivni znakiVedenjski znaki
Kronična utrujenostBolečineTahikardijaPovišan krvni tlakPanični napadiTežave s prebaviliMotnje spanjaTesnobaRazočaranjeFrustriranostNemočRazdražljivostDepresivni občutkiDuševna utrujenostManjša prožnost pri prilagajanjuDeloholizemOdmik od ljudiZanikanje utrujenostiZanikanje osebnih mejaPrednost iimajo potrebe drugih
  1. stopnja – ujetost

Pri drugi stopnji izgorelosti posameznika prežema velika izčrpanost, edino rešitev vidi v drastični spremembi načina življenja, in ne v soočenju z izgorelostjo. Sprememba ima kratkotrajni učinek in notranji glas posameznika navidezno pretenta izgorelost, a ne more utišati občutka krivde, nihanja samopodobe med idealizacijo in razvrednotenjem. Najznačilnejša simptoma sta občutek ujetosti v nekem trenutku in nemoč, da bi dejansko kaj spremenili. Ujetost lahko traja leto ali dve.

Tabela znakov 2. stopnje:

Telesni znakiČustveni znakiKognitivni znakiVedenjski znaki
Velika izčrpanostBolečineGlavoboliAlergijeUpad energijeObčutek ujetostiOdpor do delaIdealizacijaObčutek krivdeJezaSamomorilne misliŽelja po umikuNihanje samopodobeTežava s spominom in koncentracijoDeloholizemČustveni izbruhiCinizemGrobostOdtujenost od bližnjihZanikanje svojih potrebMenjava delovnega mesta ali življenjskega okolja
  1. stopnja izgorelosti – sindrom adrenalne izgorelosti (SAI)

Tretja stopnja izgorelosti  je skupek stanja tik pred zlomom, ko so vsi simptomi na vrhuncu, in sam zlom. Pred zlomom posameznik kljub izrazitim simptomom vztraja pri svoji delavnosti, a se ne more več prilagajati okolju. Takšno stanje lahko traja nekaj mesecev. Pred zlomom je prisoten občutek razvrednotenja in depresivnosti. Pojavi se popolna izguba energije, velik psihofizični in nevrološki zlom, ki običajno pripelje do hospitalizacije v psihiatrični ustanovi. Zlom navadno traja od nekaj tednov do treh mesecev. Simptomi se utegnejo še nekaj let periodično vračati, praviloma ob večjih obremenitvah. Obdobje odpravljanja posledic zloma pa lahko traja več mesecev.

Po zlomu se dostikrat pojavi izrazit odpor do prejšnjih življenjskih in delovnih situacij. Včasih, vendar dokaj redko, so posledice zloma trajne in pripeljejo do invalidske upokojitve.

Tabela znakov 3. stopnje:

Telesni znakiČustveni znakiKognitivni znakiVedenjski znaki
PRED ZLOMOM
Upadanje energijeSlabša imunska odpornostNespečnostMočna tesnoba in strahRazočaranjeObčutek odtujenostiBesSramNačrtovanje samomoraTežave s spominomIzguba občutka za časIzguba motivacijeIzguba smislaIzguba občutka varnostiOteženo odločanjeNezmožnost prilaganja spremembamNegativizemIzbruh besa in jezePrekinitev stikovNihanje med deloholizmom in izčrpanim mirovanjem
PO ZLOMU
Upadanje energijeSlabša imunska odpornostNespečnostUpad kortizolaInfarktMožganska kapMočna tesnoba in strahRazočaranjeObčutek odtujenostiGloboka depresivnostBesSramNačrtovanje samomoraTežave s spominomIzguba občutka za časIzguba motivacijeIzguba smislaIzguba občutka varnostiOteženo odločanjeNezmožnost prilaganja spremembamNegativizemIzbruhi besa in jokaPrekinitev stikovNihanje med deloholizmom in izčrpanim mirovanjem
Vir: Psihoterapija

Izgoreli so lahko že otroci

Nepojmljivo je, da so žrtve izgorelosti lahko tudi otroci, in sicer tisti, ki se trudijo biti pridni, si prizadevajo za odlične ocene ter želijo ugajati staršem, učiteljem in sošolcem. Blestijo na vseh področjih, ker le tako dobijo občutek vrednosti. Znaki izčrpanosti in tesnobe se pogosto pokažejo že v puberteti.

Pred izgorelostjo ni varen nihče, imajo pa večjo možnost zbolevanja tisti, ki so deloholiki, perfekcionisti, čustveno ranljivi in občutljivi na kritiko. Bolj ogrožene so osebe, ki težko rečejo ne, ki skušajo vsem ustreči in se na vso moč trudijo, da bi bili drugi z njimi zadovoljni ter bi jih hvalili.

Z izgorelostjo se tako srečuje dobra četrtina ljudi, zboli jih od 8 do 10 odstotkov. Če ste mislili, da so za to bolj dovzetne ženske, ste se zmotili, kajti razmerje med moškimi in ženskami je približno 50:50.

Izgorelost sprožijo dolgotrajne psihološke okoliščine dela ali življenja, ki so za posameznika čustveno podobne okoliščinam iz otroštva, ki jim čustveno ni bil kos. To pa postanejo dejavniki tveganja za izgorelost:

  • VZGOJA S POGOJEVALNO LJUBEZNIJO

Način vzgoje pri otroku dostikrat vpliva na njegovo nadaljnje razumevanje sveta in sebe. Stavki kot »Spet nisi priden!«, »Takšne te pa ne maramo!«, »Razočarani smo nad tabo!«, »Kaj bi te hvalili, saj se tudi mi ves čas trudimo!«, »Vedno se lahko še bolj potrudiš, zagotovo je še nekdo, ki je boljši od tebe«, »Ena lastovka še ne prinese pomladi« v otroku prebudijo občutek manjvrednosti in hkrati se zave, da bo ljubljen le, če bo boljši, najboljši. Posledično se vedno znova trudi dosegati tisto boljše in tako kaj kmalu zapade v deloholizem. Korak do izgorelosti je tu.

  • SAMOVREDNOTENJE PO DOSEŽKIH

Starši običajno želijo otroku najboljše, zato se mu tudi trudijo dati najboljše. Kaj kmalu pa se zalomi, še posebej pri edincih, če želijo starši prek svojega otroka doseči lastne neizpolnjene cilje, in  tako otrok postane sredstvo za doseganje ciljev, pri čemer pa poraz ni dovoljen. Slej ali prej otrok ne doseže tistega, kar starši od njega zahtevajo, in jih s tem razočara. Tak otrok je občudovan tako dolgo, dokler ne razočara. Nikoli pa ni ljubljen zaradi samega sebe.

Tako se takšen otrok kaj kmalu nauči, da mora delati in še več delati, da je ljubljen in sprejet.

  • OBČUTLJIVOST NA KRITIKO

Podobno dinamiko kot otrok, ki je vreden, če nekaj doseže, doživlja otrok, katerih starši so brezpogojno izkazovali ljubezen sorojencu. Ne razume sicer, zakaj so starši do njega bolj kritični, a to pripiše dejstvu, da je očitno slabši in posledično manj vreden ljubezni. Rešitev vidi v tem, da si začne še bolj prizadevati, da bi starše zadovoljil in pridobil njihovo pozornost – s pridnostjo, pozornostjo ali z dosežki. V resnici se nenehno trudi, da bi se izognil starševskemu zavračanju, zato ves svoj napor vloži v delo.

Posledično takšen otrok ne sprejme dobronamerne kritike, saj je zanj to dokaz, da ni vreden ljubezni, kar ga pahne v še večjo delavnost, da bi dokazal, da je lahko ljubljen. Ne dojame pa tega, da njegovi dosežki nimajo nič skupnega z ljubeznijo.

Foto: Pixabay
  • PRETIRANA ODGOVORNOST

Marsikateri otrok odrašča v družini, v kateri so vloge zamenjane, ko eden od staršev nenehno igra žrtev. Otrok posledično postane čustveni partner starša in se prav hitro nauči, da lahko preživi le s pridnostjo. S tem sicer izgubi otroštvo, a dobi občutek, da je vreden, ko so stvari urejene, čeprav je bistveno premlad za opravljanje določenih dolžnosti.

Otrok tako spozna, da je rešitev v pridnosti in delavnosti, ki se dostikrat v odrasli dobi spremeni v deloholizem. Podobno je z otroki, ki so jih starši nenehno nadzirali in usmerjali. Merilo njihove ljubezni in sprejetosti je le pridnost in delavnost.

  • DELOHOLIZEM IN PERFEKCIONIZEM

Otrok, ki je bil v otroštvu tako ali drugače razvrednoten, lahko razvije dve obliki obrambnega vedenja – deloholizem in perfekcionizem, oboje pa zgolj z namenom, da ga bodo občudovali. Nezadovoljstvo staršev je zanj pomenilo izgubo ljubezni, zato se skuša temu kot odrasel in v drugih odnosih izogniti s pretirano pridnostjo – z deloholizmom. Tudi perfekcionizem ni nič drugega kot obupan trud, da bi se izognil napakam, sramu in strahu, da bo izgubil naklonjenost, tako kot  jo je v resnici izgubili kot otrok.

Vedno, ko se znajde v okoliščinah, čustveno podobnim tistim iz otroštva, ko se čutil zavrnjenega, razvrednotenega ali pretirano nadziranega, se sprožijo te obrambne reakcije, ki sčasoma utegnejo pripeljati do izčrpavanja.

  • PREOBČUTLJIVOST NA IZGUBE, ZAPUŠČANJE

Posamezniki, ki so si morali v otroštvu izoblikovati lažni jaz, se bojijo vsake zavrnitve. Zato se na vse načine trudijo, da so drugi zadovoljni z njimi, četudi s tem izgubijo sebe. Menijo, da si morajo naklonjenost nenehno pridobivati in si jo vsakič znova prislužiti. Postavljajo si vedno nove zahteve, saj so prepričani, da to od njih pričakujejo drugi. Nalagajo si vse večja bremena, vse več zahtev, saj se bojijo, da vse to ni dovolj in da bodo zapuščeni, razvrednoteni.

Kako si lahko pomagamo sami?

Otroštvo zaznamuje vsakega posameznika drugače, a vendar to ne more in ne sme biti izgovor za napake in kompulzivno ponavljanje napak. Ena izmed preventiv pred izgorelostjo je uravnoteženje razmerja med obremenitvami in razbremenitvami. Človek potrebuje dovolj počitka in spanja. Čeravno se včasih zdi, da je to misija nemogoče in je delo nujno zlo ter mora biti opravljeno tudi na račun spanja, je nujno treba pretehtati prioritete in postaviti meje, ko gre za obveznosti. Razlikovati je treba med pomembnimi in nepomembnimi ter med nujnimi in manj nujnimi obveznostmi. Postaviti je treba tudi mejo med delovnim in prostim časom.

To lahko pomeni tudi to, da si človek poišče pomoč ustreznega strokovnjaka, tudi kliničnega psihologa, da svoje travme razreši pravočasno, ne šele takrat, ko skoraj vsi simptomi privrejo na plan.

Pomoč ustreznih strokovnjakov je včasih nujno potrebna

Deloholik načeloma ne zmore reči ne, ker se v tem primeru počuti slabo, nekoristno … Podobno počne človek z labilno samopodobo, ki je odvisna od storilnostnega samovrednotenja. Zato so nasveti, kot je »naučite se reči ne«, neučinkoviti, če obenem ne odpravimo vzrokov, ki sprožajo tesnobo in občutke krivde.

Vir: Psihoterapija

Izgorelost je povezana s samopodobo, ki pa je ne moremo spremeniti z voljo, s prijateljskimi pogovori ali s svetovanjem. Gre za temelje osebnosti, ki jih je mogoče preoblikovati le v dolgotrajnem procesu ob pomoči ustreznega strokovnjaka.

Izgorelost ni zgolj modna muha, kot bi kdo mislil, ampak je bolezen sodobnega časa. Permisivna vzgoja je naredila svoje in poslala v svet otroke, ki ne vedo, kaj je prava brezpogojna ljubezen, poznajo le ljubezen, ki je vrednotena z dosežki in prežeta s strahom pred zapuščenostjo in razvrednotenjem. Da lahko ljubiš druge, moraš najprej imeti rad sebe in postati toliko egoističen, da si dovoliš biti len, utrujen in nekoristen. Nič ni narobe s tem, če človek včasih malce razpreže in pogleda okoli sebe ter vidi lepoto sveta, ki ga obdaja. Delo bo počakalo, a pomembni trenutki se nikoli ne vrnejo.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2019/08/16/izgorelost-novodobna-bolezen-ali-le-modna-muha/

Starejši niso vedno v pomoč pri vzgoji

Večina nas je bila vzgojenih v duhu, da moraš starejše spoštovati, da so modri, saj so v življenju že marsikaj preživeli, doživeli in ustvarili, ter vsekakor vedo več kot mi. Besede »jaz že vem, sem že dva, tri otroke spravila h kruhu« so zelo pogoste v mojem okolju. Nekako velja prepričanje, da modrost pride samo in izključno s starostjo, a ko enkrat sam postaneš starš ugotoviš, da stare modrosti naših dedkov in babic niso ravno nasveti.

Novopečeni starši si želijo vzgajati po svoje

Z dnem ko imaš svoje otroke si nekako prepričan, da boš svoje srčke lahko vzgajal po svoje. Da ti noben ne bo »pametoval« kdaj morajo otrok spat, kaj sme jesti, kako se lahko vede, kaj sme gledati, s kom mu je dovoljeno se družiti, kaj vse delaš narobe … Upaš, da ti ne bo potrebno poslušal nasvetov, ki jih je že zdavnaj povozil čas. Predvsem, pa da ti bodo pustili svobodo pri vzgoji, a hkrati tudi pomagali, ko ne boš več zmogel.

A kaj ko smo kot najstniki neštetokrat slišali on čaroben stavek »vse se ti bo vrnilo, ko boš sam imel otroke« in zdi se, da nam je izstavljen račun, ko sami postanemo starši. Tako se moramo na eni strani ukvarjati s starši, ter premnogimi starejši, ki kar ne morejo iz kože in že zdavnaj, ko bi morali odnehati še vedno nadaljujejo s svojimi pogledi, pri tem ne vidijo, da je med časom, ko so oni imeli majhne otroke in do zdaj minilo veliko let, se spremenilo veliko stvari, predvsem kar se tiče vzgojnih metod in samega dojemanja otroka. Na drugi strani pa se sami spreminjamo v njih, ko nam lasten otrok dokaže kako narobe imamo, ter lastne največje »travme« doživljamo iz drugega zornega kota. Tako na zelo krut način spoznamo, da je le nekaj na tistih modrostih, ki jih sprva nismo želeli slišati. A vendar imajo starejši marsikatero modrost, ki je vse prej kot to, a so dokaj žive pri vzgoji.

Starejši znajo biti najboljši prijatelji otrok. Foto: Pixabay

Učili so nas napačno

Največje zmote, ki jih še vedno propagirajo so:

  • Majhen otrok z jokom izsiljuje in ga je potrebno pustiti naj se zjoče, da bo vedel, kdo je tu gospodar. Resnica je, da je jok dojenčka različen in ima vsaka potreba svoj ton. In dojenček definitivno ne izsiljuje z jokom, ampak izraža svojo stisko, na katero se je potrebno odzvati. Če ne ga prav kmalu naučimo, da ko bo v stiski mu mi kot starši ne bomo stali ob strani. To mu definitivno ne bo pomagalo v življenju, res bo hitreje samostojen, a s tem prikrajšan za veliko. Jok dojenčka je kot rdeča lučka pri avtu, ko se prižge, se takoj odzovemo nanj. Kot je jok drugačen, je lučk več in niso vse tako pomembne.
  • Ko otrok trmari, ga je treba polit z mrzlo vodo/ udarit po riti…in še bi lahko naštevala iznajdbe naših staršev. Trma je razvojna stopnja otroka in je nujno zlo. Je obdobje, ko otrok odkriva svet in se počasi zaveda sam sebe. Vse mu še ni jasno, predvsem pa mu niso jasni »NE! NE SMEŠ!«. Zanj je to podobno kot, da kdo nam da nekaj kar si močno želimo in nam potem reče, da tega ne smemo uporabljati. Mi smo v takšni situaciji zmedeni, kaj šele oni, ki svet šele odkrivajo. Iznajdbe starih staršev z vodo in udarcem, pa je zgolj sporočilo za otroka, da mu je nekaj prepovedanega. Ne ve zakaj, a ga je strah to ponoviti, vsaj pred očmi tistega, ki mu je to naredil. S tem ne dosežemo nič. Otrok se ni naučil nič, ve da nekaj ne sme, a zakaj je temu tako je zanj uganka. V takšni situaciji otrok ni vzgojen, ampak zdresiran. In dokler bo v primežu dresure bo priden, ko te ne bo več, bo podivjal.
  • Vsi otroci morajo pisati z desno. Ne vem od kod jim ta ideja. To je tako neumno, kot bi rekli, da vse punčke morajo imeti svetle, dolge lase. In če jih nima jo bomo zaprli v geto, odstranili… Nekateri otroci so levični in nič ni narobe s tem. Ljudje smo si različni, prav tako otroci in prav je tako.
  • Otrok mora shodit do leta in pol, prav tako bit do takrat čist in govoriti. Starostna meja je 3 leta in do takrat otroci vse to že znajo. Mogoče smo to mi prej dosegli to, a so bile razmere popolnoma drugačne.

In še kar nekaj je teh modrosti, a naštete so v mojem okolju zelo prisotne, a tudi zelo moteče. Zdajšnji otroci živijo v drugačnem času, pomembne so drugačne vrednote, predvsem pa so ti mali škratje bolj ustvarjali, zahtevni in nabriti kot smo bili mi. Naloga staršev je, da vzgajajo in vodijo, ne dresirajo. Vloga starih staršev je predvsem ne vtikovanje v vzgojo vnukov, upoštevati bi morali želje staršev in vnuke na veliko razvajajo. V kolikor kontrirajo načinu vzgoje jemljejo kredibilnost tako svojim otrokom kot sebi. Če njihovi otroci ne znajo vzgajat, torej tudi oni niso znali, saj so otroci navsezadnje produkt njihove vzgoje. Vzorce se naučimo od svojih staršev, le da jih mi male spremenimo, predvsem v komponentah, kjer smo mi čutili primanjkljaj.

Stari starši in starejši znajo biti dragocen vir znanja, a le dokler v besede »spoštuj očeta in mater« znajo vpeljati tudi vidik, da so njihovi otroci starši, ter da spoštovanje ne sme biti enostransko.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2019/10/01/starejsi-niso-vedno-v-pomoc-pri-vzgoji/

»Nisem več otrok in tudi odrasel še ne«

Teden otroka je počasi za nami, teden je bil poln različnih tematik, od pravic otrok, do medvrstniškega nasilja. Celo ob dnevu duševnih motenj je bilo v ospredju samomor. Le-tega se poslužujejo tudi otroci in mladostniki med 10. in 19. letom starosti.

Svojstveni otroci, ki zahtevajo bistveno več časa, potrpljenja, vztrajnosti, discipline, doslednosti in odločnosti so najstniki. Konec koncev je to čas, ko oni ljubki majhni piškotki niso ni več majhni, odločili so se pa, da nam izstavijo račun za vse napake, ki smo jih kot straši uspeli narediti.

Komu je težje, najstniku ali staršu?

Ne vem, kaj je težje, biti najstnik, ali starš najstnika. Vsekakor je naporno za obe strani in zahteva veliko razumevanja, komunikacije, spoštovanja in zaupanja.

Kadar starši ne najdejo več izhodov in ker se počasi v Sloveniji miselnost o terapevtih spreminja, poiščejo pomoč pri takšnih in drugačnih terapevtih, ki so v večini plačljivi. Dostikrat razlog za obisk strokovnjaka leži v dejstvu, da njihov priden, vzoren, odgovoren otrok postane najstnik, ki ne pozna ne reda, ne spoštovanja, ne odgovornosti. Nima ciljev. Zdi se, da ne spoštuje nič in nikogar. Na življenje gleda kot na skupek zabav, nereda, neodgovornosti, svobode in zabušavnaja. Šola je zgolj stavba v katero gredo včasih pogledat, če jih se še kdo spomni. Idole iščejo v ljudeh, ki so dosegli bogastvo po ilegalni poti. Otroci so potem običajno potisnjeni v roke neznanca, ki naj bi ga spremenil, mu vdahnil smisel, če ravno bi v sami osnovi morala to biti naloga starša.

Starš, ki želi najstnika vzgajati to počne nekaj let prepozno. Najstnika lahko le vodi in popravi večino svojih napak.
Foto: Pixabay

Vzgajati najstnika nima smisla!

Iskati krivca za to je brezpredmetno. Tu ni lahko ne staršem, ne najstnikom. Starši se trudijo, iščejo več ali manj konstruktivne rešitve in načine kako ukrotiti te »zveri«. Največkrat pa naredijo napako, ker skušajo najstnike vzgajati. Prepozno! Otrok se vsega o vzgoji nauči do nekje tretjega leta starosti, od tu dalje, ga starši lahko samo vodijo. Največ bodo naredili, če bodo svojim otrokom dajali ljubezen, jim prisluhnili, jih spoštovali, dali občutek pripadnosti, zaupanja, bili dosledni, jim postavljali meje in bili sami zgled. Ravno na zadnjih treh komponentah starši padejo. Biti dosleden je bitka s samim sabo. Težko je biti vse skozi previden, paziti na izrečeno, se držati vsega dorečenega. Smo le ljudje. Ni lahko, a je nuno. Vsak naš »spodrsljaj« je v očeh otroka priložnost, da dokažejo, da nimamo prva in da izzovejo novo bitko z mlini na veter. Postavljanje mej se zdi umetnost, saj zdajšnja mladina nima več vrednot, ki smo jih bili navajeni mi. Že mi smo izoblikovali drugačne vrednote, zdajšnji najstniki so na novo postavili hierarhijo vrednot, ki je predvsem nerazumljiva. Edina meja, ki vzdrži, je meja institucij, ki jo ponavadi prekršijo starši sami, potem pa se zgražajo nad njihovim delom. Redko kdo podpiše, da lahko otroka izključijo iz šole, ali celo lastnega otroka prijavi na policijo. Prav tako ne zaklenejo otroka ven, ker jih je strah, da se ne bo več vrnil domov. Starši se vse preveč bojijo centrov za socialno delo, govoric in nenazadnje reakcij samih najstnikov. Biti zgled je najtežje, saj se zdi skrajno neumno, da moraš kot starš enemu mulutu polagati račune za svoja dejanja, paziti na svoje vedenje. Navsezadnje smo starši odrasli in smemo početi odrasle stvari. V popolnem svetu že mogoče, a ob najstniku žal ne in je potrebno paziti na svoje vedenje še bolj kot pri majhnem otroku. Popolnih staršev ni, so pa več ali manj dobri in vse se trudijo tako ali drugače za dobrobit otrok.

Najstniki želijo biti le slišani in sprejeti.

In najstniki…ti so nekje vmes. Vedo, da niso več otroci, a tudi odrasli še niso. Predvsem so zmedeni. Ne vedo kaj želijo, kam gredo, kam spadajo, kdo so … V vsem se iščejo in vsi nekaj od njih želijo. Njihovo vmesno stanje lahko primerjamo z igranjem lota. Želiš zadeti sedmico, a listka nočeš vpisati. Tako najstniki želijo biti odrasli – sedmico, a ne želijo odgovornosti, resnosti in reda – vpisati listka. To je zanj bistveno preveč in pretežko. Zato rabijo dobro vodstvo, preklemansko potrpežljive starše, ki znajo biti prijatelji, terapevti, učitelji, svetovalci, sovražniki, starši in voditelji v eni osebi, ter starše, ki ne dovolijo, da se jim svet ustavi. Zbrati morajo toliko moči, da živijo lastno življenje in pustijo najstnike, da se oglasijo na njih, ne da jih na silo želijo dati v kolute, ki so jih sami postavili. Nimamo otrok za to, da izpolnjujejo naša neizpolnjena hrepenenja. Takšni kot so, so, če nam je prav ali ne.

Najstniki so zmedeni in ne vedo vedno kaj želijo, kam gredo, zato rabijo dobre voditelje in vzornike.
Foto: Pixabay

Otroci so vedno bilo odraz staršev, so sicer primeri, kjer to ne bo držalo, a le ti spadajo na področje psihopatologije. Vendar je staršu katerega otrok ej zašel na »kriva pota« težko priznati, da je naredil napako in je lažje za neprimerno vedenje najstnika kriviti druge. A prvi korak k spremembi je vsekakor priznanje, da z našim otrokom ni nekaj v redu in samo tako mu lahko pomagamo in poskrbimo, da bo odrasel v odgovorno, odraslo osebo, ki se bo zavedal tako svoje odgovornosti, kot pravice. A najprej vsekakor odgovornosti.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2019/10/13/nisem-vec-otrok-in-tudi-odrasel-se-ne/

»Si je že zaslužila!«

V pogovorih o nasilju nad ženskam dostikrat slišim stavek: »Si je že zaslužila!« ali »Kaj pa je tako nora da drži. Ji že paše.«. Teh besed nočem razumeti, če ravno bi kdo rekel, da »kmečka pamet« pravi tako. Ob ženskah, ki so žrtev nasilja, dobim, glede na to, da sem vrsto let delala kot zakonska in družinska terapevtka, jasno sliko o vzroku / izgovoru zakaj je tako. Ampak če stopim korak nazaj, res ni ravno razumljivo, zakaj ženska, ki je žrtev nasilja to trpi. »Zakaj takšnega človeka ne prijavi?« »Ali sploh ve, da to ni prav?« »Ali res nima kam?« »Še manj je jasno, zakaj se vrača?« Veliko zakajev, veliko odločitev, ki niso razumljive in glavno vprašanje, ali so si res to zaslužile.

Nasilje ni nikoli rešitev

Po mojem mnenju ni nasilje rešitev problemov, prav tako si ženska (enako otrok) z ničemer ne zasluži nasilja. Priznam, da smo včasih naporne in da znamo »pit kri«, a to še vedno ne pomeni, da se lahko nad nami zganja nasilje. Podobno bi bilo, če bi lahko opravičili krajo v trgovini z izgovorom, da je izložba izzivala in se ponujala. Razlog, zakaj vseeno nekatere ženske to trpijo je v načinu življenja, ki so ga imele v otroštvu. In smo ponovno pri »Freudu« in »valjenju krivde« na starše. Če nam je prav ali ne, je dejstvi, da smo v zgodnjem otroštvu dobili neke vrste čustvene zapise na osnovi katerih izbiramo prijatelje, službo in nenazadnje partnerje. Ob partnerju odigramo ponovno ples čutenj, ki nas je oblikoval v zgodnjem otroštvu. Ta čutenja so nam blizu in so nam varna. Ob njih se počutimo varne in vsemogočne, daje nam smisel, ter nam daje odgovore na vprašanja kdo smo in kaj smo. Ne glede na to, kaj je tisto kar smo dobili v zgodnjem otroštvu, je pa odvisno od nas, kaj bomo s t.i. doto naredili.

Zlorabljena ženska in za sabo dolgo zgodovino zlorab

Ženska, ki dovoljuje, da partner izvaja nasilje nad njo, je v večini primerov zgolj ženska, ki je nasilje doživela že kod majhna deklica. To ne pomeni, da so jo doma tepli, lahko je bila žrtev katerega koli nasilja (psihičnega, fizičnega, spolnega, ekonomskega …). Iz tega nasilja je kot varno čutenje vzela le strah. In nevede bo iskala partnerja, ki bo znal ta strah prebuditi v njej. Zavestno bo iskala nekaj drugega, a čutenja in telo jo bo usmerjalo k strahu. Sprva, ko je v fazi zaljubljenosti, je vse lepo in prav, a ko to obdobje mine, pride zgolj nasilje in večni krog ponavljanja. Obdobje, ko je vse v redu, kjer so na nek način nebesa, temu sledijo dogodki, ki pripravljajo pot za izbruh – nasilje, in končno nasilje, po njemu sledi obdobje umirjanja, ko ženska sliši vse tisto kar želi, kar jo pomiri in dobi zagotovila, da se ne bo ponovilo. Ponovno nebesa in krog je sklenjen in prične se ponovna, enaka pot. Z vsako novo ponovitvijo samozavest in samospoštovanje ženske izginja, dokler ne postane zgolj lutka v rokah moškega, medla slika tistega kar je nekoč bila. Ni ji lahko, ker namesto podpore dobiva zgolj očitke, kako neumna je. Namesto, da bi ji okolica pomagala, da ponovno zgradi lastno samopodobo in dobi dovolj moči, da se bori, dobi le obsojanje in nerazumevanje. Glavna ironija pa je v tem, da sama iz tega kroga ne more, ker rabi pomoč okolice, okolice, ki jo le obsoja. Lahko se obrne na ustrezne institucije, a po navadi to naredi ženska, ko je že prepozno in zahteva preveč. Vsekakor ni samo sama kriva za nasilje in si nikakor tega ne zaslužili.

Foto: Pixabay

Po mojem mnenju, če bi bilo več razumevanja in več sodelovanja, bi bilo manj teh, ki so žrtve. Definitivno so ženske, ki so žrtve nasilja tiste, ki odločajo same kako naprej, a se morajo odločiti same, če resnično želijo iz tega vzdušja in so pripravljene stopiti na pot, ki bo vse prej kot lahka, a je vredna cilja, ki čaka na koncu. A vsekakor potrebujejo pomoč okolice, ramo kjer se lahko zjočejo, varno okolje, kjer lahko povedo vsa svoja občutja, so slišane in sprejete takšne kot so.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2019/11/25/si-je-ze-zasluzila-2/