Sanje skoraj vsakega starša so, da bi imel njegov otrok najboljše možne pogoje povsod. Da bi imel v vrtcu najboljše vzgojiteljice, v šoli najboljše učiteljice, za sovrstnike najbolj pridne otroke, ob katerih bi lahko rastel, dobival najboljše osnove itd. Najboljše prijatelje, najboljše sosede … Vendar ni vedno tako. Otroci so si različni in mi ne živimo v sanjskem svetu, kjer so vsi popolni in najboljši.
Šola je za otroka posebna prelomnica, saj se prvikrat sooča z nekim redom, odgovornostjo, ne da tega ne bi imel prej, ampak tokrat to nekdo ocenjuje in mu omogoča ali zavira življenjsko pot in tam postavlja prve temelje k svoji sreči, poklicu, odraslemu življenju. Čas v šoli je lahko za nekoga najlepše obdobje ali nočna mora. Posebna izkušnja je, če ima otrok v razredu drugačnega otroka, npr. avtista.
Kaj je avtizem?
O avtizmu lahko na spletu preberemo marsikaj, a potrebno je poudariti, da je avtizem RAZVOJNA MOTNJA (motnja avtističnega spektra) in nikakor ni duševna motnja in ni nekakšna modna muha, ki bi bila »in«. V povprečju se odkrije nekje do 3. leta starosti, le milejšo obliko, aspergerjev sindrom, lahko odkrijejo šele pri 5., 6. letih ali celo, ko je otrok v šoli, kjer se pojavljajo težave. Avtizem nikoli ne mine, milejšo obliko, aspergerjev sindrom, se z ustrezno vzgojo in vajami da omiliti. Otroka se nauči, kako mora v svetu, predvsem na področju čustev, delovati. In v t.i. normalni šoli so otroci, ki imajo postavljeno diagnozo aspergerjev sindrom (AS).
Aspergerjev sindrom
Tako kot je vsak t.i. normalni otrok drugačen, so tudi otroci, ki imajo aspergerjev sindrom, unikatni, se med seboj razlikujejo, vsak je svet zase, vsak ima svoje posebnosti, svoje presežke in pomanjkljivosti. Za razumevanje takšnega otroka, ga je najprej potrebno spoznati, spoznati njegov svet in razumeti način, po katerem deluje, in šele takrat se mu da pomagati in le na ta način se ga da pripraviti na svet, ki je njemu tuj in nerazumljiv.
V grobem lahko odstopanja otrok z aspergerjevim sindromom od t.i. normalnih otrok razdelimo na 6 področij:
Socialne in emocionalne sposobnosti
Otroci z aspergerjevim sindromov imajo v igri z drugimi otroki težave, saj ne poznajo nenapisanih pravil. Igrajo se po navodilih, ki so jim bila predstavljena in če jim bo razloženo, da je bistvo igre, da zmagajo, bo zanj igra končana le na ta način. Če zmaga nekdo drug, je zanj to nesprejemljivo, ne zaradi tega, ker niso zmagali in so razvajeni, kot bi kdo pomislil, ampak ker ne zmaga, to ni v skladu s pravili, ki jih on pozna. V takšni situaciji zna odreagirati zelo agresivno ali celo zbežati.
Otroci z aspergerjevim sindromom so v prostem času raje sami in imajo svoje rutine, ki znajo biti za okolico moteče. Prav tako jim druženje z drugimi ne pomeni dosti, imajo neko svojo, zelo zaprto skupino, kjer se počutijo varne. V svoj svet težko koga spustijo. Praznovanja, predstave in podobno zanj niso, saj mu je to moteče in ponovno lahko ob preveliki množici ali vsiljenemu pristopu reagira agresivno. Z drugimi sicer komunicira, a zna biti ta komunikacija nadležna, kajti telesne govorice ne razume in če pristopi k nekomu, je v njegovem zapisu pravil to, da pozdraviš, vprašaš vprašanje itd. Ne opazi tega, da nekdo s svojo mimiko očitno kaže, da mu je le to odveč.
Poleg tega znajo biti otroci z aspergerjevim sindromom glasnejši in ne poznajo intimnega prostora drugih, tudi njihov dotik je lahko malo bolj grob. Če nekaj naredi napačno, je beseda »oprosti« zanj le beseda in mu ne pomeni nič, prav tako mu nič ne pomeni, če se kdo njemu opraviči. Dostikrat se zdi, da so zelo nesočutni, pa ne zato, ker so zlobni, ampak ker je to zanje znanstvena fantastika. Otroci z aspergerjevim sindromom predvidevajo, da drugi vedo, kaj si mislijo, kaj razmišljajo in kaj si želijo. In ne razumejo, da to ni tako, reakcija za nerazumevanje je potem ponovno neustrezno vedenje.
Dostikrat se zgodi, da si čustva razlagajo napačno, zato je nujno potrebna čim prejšnja ustrezna obravnava in prava vzgoja. Otrok z aspergerjevim sindromom ne more ali zelo težko sprejme spremembe, ni tekmovalen in zanimanje za stvari, ki so “in”, ni ravno na njegovem spisku. Tistemu, kar mu je všeč, posveti ogromno časa in hoče vedeti vse in še več ter mu ni mar, če okolice to več ne zanima, ker ni več in.
Komunikacija otrok z aspergerjevim sindromom
Otroci z aspergerjevim sindromom zelo s težavo navežejo očesni kontakt, njihov govor je zelo uraden, formalen, so nekakšni slovarji in jim slengovska govorica ni blizu. Bližje so jim slovarji, zgodbice sicer poslušajo in so sposobni eno zgodbo poslušati tudi 100-krat in vmes popravijo pripovedovalca, če zgodbe ne pove enako kot prvič. Vendar je zanj zgodba le zgodba in ne razumejo prenesenih pomenov, simbolov, šal, sarkazma, cinizma, pregovorov … Zanj besedna zveza »jabolko ne pade daleč od drevesa« pomeni zgolj to in ne znajo tega povezati s pomenom, da je nekdo nekomu podoben.
Kognitivne veščine otrok z aspergerjevim sindromom
Kot sem že zapisala, otroci z aspergerjevim sindromom obožujejo enciklopedije in imajo izreden dolgoročen spomin, a zelo slabo domišljijo. Od njih ni moč pričakovati tega, da bodo znali zapisati domišljijski spis, ki ne bi bil povzetek nečesa že napisanega. To sicer ne pomeni, da niso vizionarji, navsezadnje naj bi ravno Einstein imel aspergerjev sindrom, ampak je njihova vizija povezana z neko realno predpostavko.
Posebna zanimanja otrok z aspergerjevim sindromom
Otrok z aspergerjevim sindromom ima kar nekaj ritualov, zanima ga ena stvar in o tej ve ogromno in njegovo znanje dostikrat presega znanje staršev. Ogromno stisko, ki jo potem večinoma pokaže z neprimernim vedenjem (beg, agresija, kričanje, jok …), doživi ob nepričakovanih spremembah. Varnega se počuti le takrat, ko natančno ve, kaj ga čaka in kaj se bo zgodilo.
Motoričnost otrok z aspergerjevim sindromom
Dostikrat imajo otroci z aspergerjevim sindromom težave z motoriko. Motorična koordinacija jim dela težave in so zato za športe malo bolj leseni, prav tako je moč pri teku opaziti drugačnost, neko svojevrstnost.
Drugo
Ko se otroci z aspergerjevim sindromom razburijo ali navdušijo, se vedejo za normalno okolico čudno, ali poskakujejo ali čudno skomigajo z glavo, roko, kot bi imeli tik. Ob bolečini se ne odzovejo oz. mora biti bolečina zelo močna. Dostikrat začnejo govoriti kasneje, imajo zelo izrazito mimiko in izredno občutljivi so na hrup, zvok in preveč ljudi. Grobo rečeno bi lahko rekli, da ti otroci delujejo zelo pravno, po zapisanih pravilih. Moralnost in prilagajanje pa nista njihov svet.
Za diagnozo aspergerjevega sindroma mora otrok na vsakem sklopu imeti težave in odstopanja, tako da če je vaš otrok motorično slab ali rad zbira stvari ali je kasneje spregovoril, še ne pomeni, da ima aspergerjev sindrom. Usposobljeni strokovnjaki otroka pregledajo in postavijo ustrezno diagnozo.
Ko starš izve, da ima njihov otrok aspergerjev sindrom
Za vsakega starša, ki izve, da ima njegov otrok aspergerjev sindrom, je to šok, a prvi korak k normalnemu življenju je ta, da diagnozo sprejme in sprejme ta drugačen način življenja, ki je poln pravil, kjer ni prostora za nenadne spremembe, kjer mora biti vse dogovorjeno in čim manj hrupno. Nujna sta doslednost in potrpežljivost ter razumevanje. Prej kot starš sprejme, da je njegov otrok drugačen, a čudovit na drugačen način, ter razume njegov svet, njegov pogled na svet, lažje je vsem in otrok dobi možnost, da se razvije in čim bolj prilagodi t.i. normalnemu svetu.
Vloga staršev z otrokom z aspergerjevim sindromom
Vendar bitka starša ni tu končana, zdaj ga mora še »zaščititi« pred okolico. Vsi ne bodo razumeli, da je njihov otrok drugačen, da ni razvajen in nevzgojen ter da oni niso slabi starši. V praksi to pomeni, da se bo dostikrat zgodilo, da se bodo s kom skregali, marsikatero kritiko slišati in marsikaj preslišati.
Zelo pomembno je, da o diagnozi obvestijo vrtec oz. šolo. Ko otrok vstopi v šolo, je nujno, da mu uredijo ustrezno pomoč in stalnega spremljevalca in šolo obvestijo o drugačnosti otroka. Idealno bi bilo, da pred vstopom v šolo otrok predhodno spozna učiteljico in spremljevalko in ima nekakšno uvajalno obdobje. Prav tako morajo starši, če je le posluh s strani učiteljev, učitelja seznaniti s svetom otroka, mu povedati, kaj ima otrok rad, kaj ga moti itd. Da potem učilnico prilagodijo temu in če se da, tudi snov. In tudi da se potem otroku omogoči, da ima prostor, kamor se v stiski lahko umakne.
Druga stvar, ki naj bi starš otroka z aspergerjevim sindromom naredil, je ta, da zaprosi za izredni sestanek, kjer ostalim staršem predstavi, kdo in kaj je njihov otrok, kako deluje, česa ne mara itd. ter da hkrati šola pove, kaj vse je temu otroku dovoljeno zaradi njegove motnje. Konkretno, da ima in bo imel otrok določene »privilegije«, ki so izključno zaradi motnje. S tem dajo ostalim staršem možnost, da svojim otrokom predhodno razložijo in vrednotijo dogodke in s tem ne pride do vseh mogočih očitkov in pritoževanj, no vsaj ne v takšni meri, kot bi prihajalo, če se o tem ne bi vedelo. In kot zadnje, je dolžnost starša otroka z aspergerjevim sindromom, da skuša otroku dnevne dogodke ovrednotiti, ga pripraviti na vse mogoče stresne dogodke in mu pomaga pri učenju vedenja in pri tem, kako se na določeno situacijo odzove, oz. kako se od njega pričakuje, da se odzove.
Dolžnost učitelja do otroka z aspergerjevim sindromom
No in kaj je tisto, kar je neformalna dolžnost šole oz. učitelja. Idealno bi bilo, če skuša otroka z aspergerjevim sindromom razumeti, razumeti njegov svet in potem izhajati iz njega. V razredu bi moral biti strog red, natančnost in urnik po katerem se bi delalo, brez prilagajanja, nepričakovanih sprememb. Z dogovorom s starši bi lahko učitelj uvedel ritual, ki bi takšnega otroka pomirjal. Npr. bi nekaj vedno in dosledno počeli pred vsako uro, npr. napoved, kaj vse se bo dogajalo tisto uro, se to zapisalo na tablo, tako da bi otrok z aspergerjevim sindromom ob vsakem nepričakovanem dražljaju imel varno zavetje in bi vedel kje je in kaj bo potem.
Otroci z aspergerjevim sindromom imajo izredno mimiko in ob poznavanju otroka lahko njegovo stisko opaziš predhodno in s tem preprečiš agresiven izbruh, oz. beg. Torej bi bilo zelo dobro, da bi učitelj to poznal in pri otroku z aspergerjevim sindromom to prav čas opazil in zreguliral situacijo. Ker so otroci z aspergerjevim sindromom različni, rabijo tudi različne tehnike umiranja, nekaterim je v pomoč to, da zapustijo prostor, drugim, da gredo teči, tretjim, da se kam zaprejo, da imajo svoj kotiček … dobro je, da učitelj ve, kaj je tisto, kar otroka z aspergerjevim sindromom umiri. Potem bi bilo dobro, da se z ostalimi otroci pogovori o tem in da večkrat govorijo o tem, ne v smislu, zdaj smo naredili kljukico, ampak da se prisluhne otrokom in učitelj naredi most med njimi. V grobem rečeno, bolj kot je učitelj iznajdljiv, bolj kot uporablja domišljijo in skuša izhajati iz sveta otroka z aspergerjevim sindromom in bolj kot najde vrzel med tema dva svetovoma, lepše bo vzdušje v razredu, vsi skupaj pa bodo obogateni z novo izkušnjo.
Otroci se bodo zelo kmalu naučili, da drugačnost ni nekaj slabega in da takšen otrok ni neki čudak, ampak potencialni genij, ki mu bo lahko nekoč rešil življenje.
Svoj delež imajo tudi starši ostalih otrok. Verjamem, da vsi ne vedo, kaj je to avtizem in da dnevno poslušanje otrok, veš onemu (otroku z aspergerjevim sindromom) je učiteljica dovolila to in to, nam pa ne, lahko marsikomu dvigne pritisk, a starš je tisti, ki mora ovrednotiti novo nastale situacije otrokom. On je tisti, ki mu razloži stvari in on je tisti, ki bi moral otroka ustrezno opremiti. Drugačen ne bo samo ta otrok, bodo tudi ljudje na cesti in je skrajno neokusno in v slabo staršem, če otrok na ulici kaže s prstom za »drugačnim« in se mu posmehuje.
Pri otrocih ni miselnosti, da če se ne dogaja nam, ne obstaja, ter da so »drugačni« edino primerni za zganjanje nestrpnosti in bi bilo najbolje, da se jih nekam zapre. In v tem iti še tako daleč, da se inkognito zbira peticija za prešolanje tega otroka. Otrok z aspergerjevim sindromom zgolj odraža to, kar se dogaja v okolici in če je razred preveč nestrpen, bo ta otrok norel; bolj kot bo razred povezan, bolj bo miren. Je pa veliko lažje krivdo za lastnega nevzgojenega otroka prevaliti na nekoga, ki ima tako in tako diagnozo.
Vsak otrok je edinstven, neponovljiv in z vsemi možnostmi, da je biser sveta. Starši in okolica so tisti, ki mu potem dajo sijaj. Ni pomembno toliko to, kakšno motnjo ima, važno je, kako se starši z njo soočijo, kako znajo le to predstaviti svetu in kako znajo otroka opremiti zanj. Svoj delež potem da okolica in v sodelovanju vseh vpletenih se dogajajo tudi čudeži. Vsaka novost je lahko za t.i. normalnega otroka lepa izkušnja ali nočna mora in namesto da se v situaciji, ko ima otrok za sošolca »drugačnega« otroka, vlaga energija v to, da se moteči člen odstrani, je bolj primerno, da se vloži v iskanje konstruktivnih rešitev in pozitivnih izkušenj, ki bogatijo.
Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/otroci/otroske-bolezni/moj-otrok-ima-v-razredu-avtista-aspergerjev-sindrom/
