Avtor: Alenka Gabrovec

---

Včasih človek ne ve več, ali se v zadnjem času res rojevajo otroci, ki imajo tisoč in eno motnjo, ali so t.i. strokovnjaki našli utemeljen izgovor za neuspešno vzgojo. Dejstvo je, da je vse več odločb v vrtcih in šolah, da ima otrok postavljeno diagnozo, da ima …(vstavite po potrebi: avtizem, disleksijo, ADHD …). Večino debat se vrti okoli tega, kaj določena motnja je in od kod izvira, ter kako pomagati tem otrokom, skoraj nikoli pa beseda ne nanese na psihično stanje staršev.

Odločitev za otroka, naj bo želena ali »nesreča«, vključuje tudi to, da bo otrok zdrav in bo lahko dosegel vse v življenju. Tu ni prostora za možnost, da bi se izkazalo, da ima otrok kakršnokoli motnjo. Vendar, ko starš izve, da ima njegov otrok že nekaj, se mu v trenutku podere svet. V glavi nastane kaos, ki ga ne more krotiti. Razum in čustva bijeta 3. svetovno vojno. Čustva dušijo, sram, krivda in bolečina nočejo izginiti.

Na zunaj mora biti takšen starš odgovoren, poskrbeti mora za otroka in biti »odrasel«, a tisto, kar se dogaja v njem, je zgodba zase. Ujet je v začaranem krogu samoobtoževanja in iskanja krivca, kjer si vrti življenje za nazaj, se sprašuje, kaj je on naredil narobe, da je zdaj otrok tisti, ki se mu dogaja, kar se mu. Vprašanje, ali so za to krivi geni, so na mestu. Hkrati privre na dan bolečina za vsak krik, nerganje, kaznovanje, ki ga je v upanju, da je vzgojno tako prav ravnal, a se je zdaj izkazalo, da se je otrok takrat vedel tako, zaradi svoje motnje.

Vzpostavi se vprašanje, zakaj ni nihče prej tega opazil. Predvsem vprašanje, ali je kot starš sploh dober, ker ni stiske svojega otroka opazil in ukrepal prej. Vsaka motnja posledično prinese spremembo celotne družinske dinamike, saj so nujno potrebne prilagoditve in spremembe. Ravno nujne spremembe privedejo tudi do razpada družine. Nehote postane otrok dežurni krivec.

Stiska starša

Težko je opisati stisko, ki jo starš ob diagnozi svojega otroka doživi. Ne glede na to, kakšna je okolica, razume bolečino le tista oseba, ki se je znašla v podobni situaciji. Povsem normalno je, da se staršu podere svet, da začuti nemoč, bolečino, žalost in občutek manjvrednosti. Ti občutki so nujni, na staršu pa je, kaj bo s tem naredil. Svojo stisko lahko zatre v kali, kar mu mnogi svetujejo, ter mu razložijo, da to ni nič, da ima sosedov fant/punca tudi to. V tistem trenutku ni to tolažba, prej breme. Lahko celo pade v depresijo, ki pa na koncu ne bo prinesla dobrih rezultatov. Prava je tista srednja pot in sicer, da starš pusti, da začuti paleto čutenj, ki ga takrat preplavijo, se o sami motnji pozanima in od tistega trenutka dalje ravna prav. Preteklosti se na da spremeniti, lahko pa se iz nje naučimo marsikaj. Ne glede na vse je otrok ravno zaradi motnje poseben, a to ne pomeni, da ne more spadati v krog t.i. normalnih otrok. Vseeno lahko počne v življenju marsikaj, je uspešen, predvsem srečen. A je žal vse na prizadevnosti staršev.

Starša morata ostati pogumna

Vsekakor je prvi korak k temu, da starša pred dejstvom ne pobegneta. Naj bo diagnoza še tako neželena, je nujno, da se jo sprejme, kajti le na ta način lahko otroku pomagamo. Drugi korak je ta, da se o dotični motnji starša pozanimata, tako o o pozitivnih kot tudi o negativnih straneh. Predvsem pa se morata naučiti predstaviti otrokovo »težavo«  svetu.

Sočasno sprožita postopek za usmeritev otroka. Sicer je uradni naziv zelo moteč – »Vloga za usmerjenje otrok s posebnim potrebami«, kajti po definiciji ZUOPP – 1 so otroci s posebnimi potrebami »otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, otroci z avtističnimi motnjami ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe vzgoje in izobraževanja oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja.«.

Za pomoč prosita ustanovo, ki jo otrok obiskuje, ali je to vrtec, ali šola, da napišejo svoj delež, ter potem vlogo z vsemi ustreznimi dokumenti neseta na lokalni Zavod za šolstvo. In nekje tu nastane nova težava, ker čakanje na odločbo, ki ni nujno pozitivna, traja tudi 6 mesecev in več. V vmesnem času je dobra volja vzgojitelja, učitelja, da poskrbi za ustrezne prilagoditve. Dejstvo je, da niso vsi vzgojitelji/učitelji dovzetni za prilagoditve in nočejo ali ne morejo razumeti, da so otroci različni in da s prilagoditvijo ne podpirajo lenobe, le otroku dajejo možnost, da pokaže tisto, kar v resnici zna in si s tem krepi samozavest.

Prav tako ti otroci ne spadajo v posebno šolo, ker so nekateri nadpovprečno inteligentni in potrebujejo le ustrezen pristop. Torej po mesecih čakanja starš dobi v roke odločbo, pozitivno, ali negativno. Če je slučajno negativna, se ne ustavite tu, napišite pritožbo, jo podprite z argumenti in se borite. Na pritožbeni instanci se stvari odvijajo bistveno hitreje. Če je odločba pozitivna … kot starš se morate zavedati, da šola mora narediti učni načrt in pri njem vi sodelujete s svojimi predlogi. Konec koncev ste vi tisti, ki otroka poznate najbolje in veste, kaj je njemu lastno. Tu vztrajajte in ne dovolite si, da vas vodijo in počno stvari, ki so sami sebi namen. Za vašega otroka gre in le z ustreznim načrtom, prilagoditvami bo lahko pokazal svoje darove in si gradil pozitivno samopodobo. Nič ni narobe, če boste najbolj tečen starš šole, prav tako vam naj ne bo mar, kaj drugi pravijo. Ni lahko, a je izvedljivo. Tudi dnevi, ko se boste spraševali »zakaj vam je to potrebno, zakaj se to dogaja ravno vam«, bodo, odgovora pa ni, je le dejstvo, da vaš otrok nekaj ima in da rabi drugačen pristop.

Iluzorno bi bilo reči, da občutki izginejo, ker ne. Nad glavo vedno visi en hudič, ki trka na vest, duši in kriči, da ste slabi starši, včasih je tišji, drugič spet glasnejši. Ko so dobri dnevi in zadeve stečejo, je vse OK in je situacija pozabljena, ko nastanejo težave, je val čutenj v polnosti prisoten, le čas pripomore k temu, da je vedno lažje. Dobro je, če imate ob sebi partnerja, ki vas v navalu čustev zna ujeti in obdržati na realnih tleh. Vsaka diagnoza je izziv za starša, ali se bosta še bolj povezala, ali razšla.

Dejstvo je, da otrok, ki ima kakšno motnjo, ni običajen otrok, a to ne pomeni, da je manjvreden. Ogromno uspešnih ljudi imajo kakšno motnjo. Vsak otrok lahko v življenju doseže marsikaj, če le ima ob sebi ljudi, ki ga podpirajo, razumejo in usmerjajo ter ne dovolijo, da njihova lastna čustva prevladajo nad otrokovimi potrebami, koristjo in željami.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/otroci/moj-otrok-ima/

---

»Otrok ima pravico do stikov z obema staršema, oba starša imata pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo predvsem otrokove koristi,« pravi zakon, a se premnogokrat zgodi, da se zadnji del pozabi. Zgodb, ki se vrtijo okoli določanje stikov, je ogromno, od tega, da se jih preprečuje, do tega, da se ne izvršujejo, ker ni interesa. Sem zagovornica tega, da so stiki v otrokovo korist, a ne za vsako ceno. Definitivno se pa strinjam s tem, da so stiki dogovorjeni do zadnje sekunde natančno in to zgolj iz vidika, če pride do kakšnega zapleta. Namreč, če sta v igri dva odrasla, ki imata zavedanje, da sta starša in da je potrebno delati v korist otrok, potem je to zgolj list papirja, v kolikor vsaj eden starš pozabi na to, da je odrasla oseba, je ta list papirja tisti, ki mu omogoča dokaj normalno življenje, čeravno bo vedno kdo tu oškodovan.

Ne bom štela zgodb, ki so se začele s prepričanjem, da ona sta drugačna, se med seboj razumeta in se kljub razhodu vse dogovorita, ustno. Velikokrat se je zataknilo že pri notarju, ki naj bi spisal sporazum ali zgolj pri podpisu sporazuma. Pri drugih se je zataknilo na sodišču, ko je vse dogovorjeno splavalo po vodi, pa ne zaradi sodnice, ki je razsodila drugače, ampak zaradi očeta in matere, ki sta imela na obravnavi drugačen pogled in želje, kot je bilo zapisano v sporazumu. In če ne prej, se zalomi, ko si eden izmed partnerjev ustvari novo družino. Takrat se čudežno, iz neznanih razlogov, vse obrne na glavo. Tudi po letu, dveh, treh, ko je bilo vse v redu, no, vsaj navidezno.

Nerada strašim, a sem tekom dela v ločitvenih bitkah videla toliko zgodb, toliko uničenih življenj otrok, da žal ne verjamem več, da se lahko dva človeka v miru, na dolgi rok zmenita sama, saj je ločitev moment, ki je vsaj za nekoga »življenjski poraz«. Vedno pride nekaj vmes, vedno se »po dogovoru« izjalovi in nastane vojna. Zavedati se morate, da se stiki določajo do otrokovega 18 leta, ne za čas, ko je otrok še v vrtcu. Osnovna šola, dejavnosti in samo šolsko delo prineseta svoje, prav tako mejniki, kot so obhajilo, birma, valeta in konec koncev izbira srednje šole. Konkreten primer, v nekaterih šolah na valeti dovolijo še samo 3 odrasle osebe. Koga bo otrok povabil? Očeta in mater ter njune nove partnerje? Koga ne bo? Ali bo na birmo povabil celotno razširjeno družino? Kdo bo kril stroške? Mogoče še oddaljeni momenti, a so tisti momenti, ki lahko prevedejo do sporov? In kako dolgo bo starš – neskrbnik toleriral, da na vse njegove dni padejo vse dejavnosti in je še samo taksi, oz. skrbnik v podobni situaciji? Mnogo vprašanj, situacij, zaradi katerih je nujno, da so stiki jasno določeni, saj si lahko vsi na ta način organizirajo življenje.

Dostikrat se srečam z mnenjem, da je t.i. skupno skrbništvo dobro ter da je otrok teden pri enem, teden pri drugemu. »Skupno skrbništvo« je primerno zgolj za tiste ljudi, ki se zmorejo in znajo o vsem dogovoriti, a hkrati menim, če sta starša to sposobna, bi še vedno ostala skupaj. Vem pa, da je kar nekaj takšnih primerov, nekaj iz naslova, da je sodišče to dovolilo, nekaj iz naslova, ker nihče ni želel imeti otroka, kakšen majhen procent pa, ker je res. Ideja o tem, da je otrok teden pri enem staršu, teden pri drugem, je sprejemljiva zgolj takrat, ko sta starša soseda, nikakor pa ne, če so vmes kilometri. Otrok rabi stalnico, potrebuje občutek, da nekomu pripada, zato je tudi nujno, da je en skrbnik in ne dva, kdo pa je to … če pričakujete, da napišem mati, boste razočarani. Tako oče kot mati sta lahko ustrezna skrbnika. Kdo pa je boljša izbira, je pa po mojem mnenju le v tem, kdo lahko čustveno več da. Torej tisti, ki ima dovolj potrpljenja se z otrokom ukvarjati, preverjati naloge, znanje, biti otroku terapevt, vodnik, vzor, učitelj in še marsikaj. Ter tisti, ki mu otrok zaupa. V vsaki družini se zelo hitro izoblikuje hierarhija ter se pokaže, koga otrok bolj posluša in kdo je tisti, ki otroka bolj obvlada. Biti skrbnik zgolj zaradi tega, da ne bo žlahta čudno gledala in ne bodo sosedje obirali, je neumnost. Bistvena je le otrokova korist in nič drugega.

Otrok naj bi odločal o tem, kje bo živel pri svojih 10/12 letih … mit, ki kroži naokoli. Niti en zakon ne določa, kdaj je otrok dovolj star, da se lahko odloči, kje bo živel. Otrok lahko izrazi željo ter če ima za to dober argument, se ga upošteva, če je zgolj, ker bi rad ustregel staršema, sta starša tista, ki bi morala prevzeti odgovornost. A v realnosti je zgodba čisto drugačna. V preteklosti sem že pisala o tem, kakšen sistem so oblikovale ženske, ki želijo preprečiti stike (link – Družine ločenih staršev). Moški so tu bolj ali manj dosti manj iznajdljivi ter se bolj ali manj včlanijo v društvo očetov, ki so bili izigrani, se pritožujejo na forumih ali si najamejo odvetnika, ki jih vodi, ter v skrajnih oblikah posežejo po nasilju. Res pa je tudi, da je med njimi dosti sociopatov, ki vedno znova očarajo delavke/delavce na CSD, izvedence in sodišče, vse dokler se jim bivša upira in skuša dokazati, da on laže. Ko ona zaustavi svoje konje, se ne igra več njegove drame ter pusti, da se sam ujame v lastno past (običajno preteče 3 leta), doživi ta, na videz revež, ki ga bivša izigrava, šok in pokaže svoj pravi obraz. Žalostno je, da mora ženska na to čakati tako dolgo in le dovolj močne uspejo to zdržati. Namreč sociopatov glavni namen je, da bivše uničijo in le kdo bo dosodil v korist matere, ki je živčna razvalina, po možnosti na antidepresivih ter hodi na različna srečanja za samopomoč?

Življenje, ko se izvajajo stiki, zna biti zelo naporno, saj kar naenkrat je tvoj otrok dan, dva, teden pri tvojem bivšem. Ti pa sam, zmeden in ne veš, kaj bi ravno počel. Jok, smeh, svoboda, bolečina, žalost … vsa čutenja se mešajo, a le, dokler nisi dovolj miren, da veš, da otroku ne manjka nič ter imaš končno čas zase. Biti en starš z otrokom 24/7 je naporno, še posebej, če je otrok več. Sam si za vse, ne moreš reči, jaz rabim 5 minut, daj poglej ti nanj/njih … naporno je in stiki kaj kmalu predstavljajo onih 5 minut. Če so, seveda.

Ne mislim se posebno spuščati v to, kako boleče je za otroka, ker ne-skrbnika ni na stik ter se spomni nanj, ko ga drugi spomnijo. Otrok ob tem čuti le občutek nevrednosti ter čuti, da je on kriv za vse. Ne bi izgubljala besed, kako je otroku, ki ne sme na stik, ker se je skrbnik odločil, da se bo preko otroka maščeval. Je le kos mesa, ki ga lahko vsakdo izkoristi. Še posebej hudo pa je vsem tistim otrokom, ki na stik MORAJO iti, ker je mnenje stroke takšno, a se ne-skrbnika bojijo, jim tam ni OK, jih le ta zlorablja. Tu bi lahko napisala ogromno, ker sta lep čas moja dva to doživljala. In, ja, čeravno sem zagovornik stikov, moja otroka na le-te ne hodita več. Po ločitvi sva imela urejene stike, so se izvajali, napake, ki so bile pri tem storjene, so vplivale na otroka. Vedno sem spadala med tiste, ki sem javno povedala, da so stiki tudi zame, saj imam takrat jaz svojih 5 minut. A se žal ni izšlo. Ne bom se spuščala posebno v to, kaj vse je bilo, a na koncu imamo v sklepu sodišča zapisano, da se stiki izvajajo na željo otrok (ob dnevih, ki jih je bivši določil) ter ga predhodno obvestim, otroka sta bila takrat stara 8 in 6 let. Toliko o tistih 10/12 let. Vse skupaj bilo urejeno brez sodnih izvedencev, v slabih 9 mesecih.

Otrok si zasluži očeta in mater, a ne za vsako ceno. Ne glede na to, koliko vsi mogoči strokovnjaki vsiljujejo, da le otrok, ki ima očeta in mater, lahko razvije zdravo samopodobo, se s tem absolutno ne strinjam. Sem zagovornica tega, da ni važna biološkost, ampak odnos in čustven doprinos odraslih, ki otroka vzgajajo. Otrok lahko vzor najde pri babici, dediju, stricu, teti, sosedu, trenerju, očimu, mačehi … Ker če temu ni tako, so vsi otroci, ki so posvojeni, dani v rejništvo ali jim je kateri izmed staršev umrl, obsojeni na propad, pa temu ni tako. Vsak otrok je vreden vsega na tem svetu, lahko doseže ogromno, če le ima zdravo okolje, ki ga spodbuja, mu da vedeti, da pripada, je ljubljen, mu je dovoljeno, da čuti, kar čuti, doživlja, kar doživlja, sanja, kar sanja …

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/delavnice/odgovorno-starsevstvo/loceni-starsi-saga-okoli-stikov/

---

Vprašanje, ki vedno ostaja odprto, ne glede na to, da je starš že čisto prepričan, da ja in da je to najboljše za otroka. Pa pride en tisti prijatelj, ki z besedami: »pa daj, raje ne, najdi mu inštruktorja, ga ja ne boš menda ožigosala, ga bodo imeli za kriplja; pa daj, ne, no, saj on to zmore; ne delaj mu potuhe …« vse postavi na glavo.

Pridobitev odločbe ni nakup v trgovini in je ne dajo nekomu, ker se staršem ne da z njim ukvarjati. Pot do odločbe je dolgotrajna, pretirano birokratska in ne prinese vedno želenih rezultatov, je pa vsekakor v pomoč. Že sami statistični podatki povedo svoje, kajti vrtec obiskuje malo več kot 85.000 otrok, odločbo ima le 1.379 otrok, osnovno šolo obiskuje nekje 170.700 otrok, odločbo ima 11.077 otrok, ter srednjo šolo obiskuje malo več kot 74.000 otrok, odločba je bila izdana 4.786 otrokom. Torej je ne prejme vsakdo in tudi ko jo, težave zanj še zdaleč niso končane.

Mogoče je zame bila situacija malce drugačna, ker nimam bistvenih zadržkov do tega, da otrok gre k psihologu ali terapevtu, prav tako je sama odločitev o odločbi zame bila samoumevna, čeravno sem bila notranjo bitko, a okoli sebe opazujem mamice, katerih otroci bi šolo veliko bolj z veseljem obiskovali, če bi imeli odločbo in tisto eno ali dve prilagoditvi. Razumem strah in tisoč in eno vprašanje, ki se ti vrtijo takrat v glavi. Nikoli ne bom pozabila stavka in občutkov, ko sem prvič slišala predlog »za vašega sina bi bilo fino, da mu uredite odločbo«. Kakšno odločbo? Kaj bi radi od njega? Kaj bi radi od mene? Imelo me je, da bi gospo, ki sem jo sicer spoštovala in jo še vedno ter sem ji zdaj hvaležna, takrat najraje nekam poslala. Ona to resno? Ker ima sin nesposobno razredničarko, mora imeti odločbo, pa saj ima v večini same 5! Jeza, žalost, bolečina in bes so plesali ples. V nadaljevanju je sledilo zgolj navodilo, vam bom jaz napisala mnenje, ostalo uredite v šoli pri socialni delavki. Dobila sem nekakšen recept za »zdravilo«, ki je imel vmesno pot na šoli. Nočem vedeti, kako sem zgledala takrat, ko sem nekako razložila socialni delavki, da mi je psihologinja rekla, da moram pri njej urediti neko odločbo. Po približno 5 minutah moje nestrokovne razlage je ugotovila, da bi rada vlogo za usmerjanje otrok S POSEBNIMI POTREBAMI. Reakcije ni potrebno posebno opisati, a vsekakor mi je para puhala iz ušes, ker moj otrok ni to. Posebne potrebe, lepo vas prosim. Kako je lahko nekdo s prav dobrim do odličnim uspehom otrok s posebnim potrebami, posebej na šoli, ki ima višje kriterije in je vsesplošno znana za najtežjo v regiji? Kaj kmalu sem dobila razlago, da je to zgolj besedna zveza in da tudi ti, ki so izjemno nadarjeni, spadajo sem. Prosim? In na tem mestu ostaneš brez besed.

Starši, ki premišljujete o tem, ker so vam omenili, da bi bilo za vašega otroka bolje, da ima odločbo, ne razmišljajte preveč, le skočite. Niti ena alternativna metoda ne bo ublažila težav, ki jih ima otrok zaradi svoje drugačnosti v šoli. Nobena očala, čudežne zapestnice, ogrlice in terapije. Otroka boste mogoče umirili, a nikakor to ne bo pripomoglo k temu, da bi lahko bil v tisti zlati sredini.

Mogoče je odločba res bergla, a ko je človek slaboviden, nihče ne dvomi o očalih, nihče ne premišljuje o tem, kaj bodo drugi rekli, četudi bo zaradi tega »špeglar«. Podobno je z odločbo, tam je, ker otroku pomaga, tako kot mu očala, da vidi. Okolica bo vedno imela pripombe, ker žal živimo v takšni državi. Šole bodo vedno proti, ker zanje to pomeni dodatno delo. A zaradi tega dodatnega dela bo otrok imel enake možnosti za izobraževanje in doseganje vrhunskih rezultatov kot tisti, ki so v zlati sredini. Vaš otrok je zaradi drugačnosti unikaten. Mogoče ne bo vrhunski športnik, bo pa izumitelj, znanstvenik ali pevec svetovnega kova …

Ko vas bo naslednjič kdo podučil o tem, da je odločba le bergla, da jo dobijo le otroci, ki so nevzgojeni, in o ostalih neumnostih, ki jih uspejo ljudje povedati, se mu le nasmehnite. Nikoli ni stal v vaših čevljih, nikoli v čevljih vašega otroka in biti pameten na področju, ki ga ne poznaš, je včasih veliko lažje kot priznati lastne napake. Noben otrok ni popoln, vaš ima vsaj izgovor za to, kaj pa njegov?

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/delavnice/odgovorno-starsevstvo/odlocba-za-usmerjanje-otrok-s-posebnimi-potrebami-da-ali-ne/

---

»Mali otrok, male skrbi, velik otrok, velike skrbi,« je eden izmed ponarodelih pregovorov, ki zelo drži. Če je največja skrb pri malem otroku, da starš umiri otrokov jok, ga nauči uporabljati pribor, ga odvadi plenic, zdrži skozi obdobje trme in preseže tisti večni »Ne!«, »Sam!« in »Zakaj?« se po tretjem letu pa do najstništva pojavijo nove skrbi.

Prvikrat se zlaže, prvikrat naredi kaj bolj resnega, ki po vsej logiki zahteva kazen, prvikrat se pojavijo izbruhi jeze, vstopi v šolo in se sreča z neko drugo diktaturo, predvsem pa se starši srečamo s prvim »popravim izpitom«.

Pogosto naletim na stavek, »otroku je potrebno dajati samo ljubezen«. Včasih še na debato, kako ima otrok le pravice in bi ga bilo potrebno le »pošteno čez rit«. Običajno v takšnem vzdušju steče debata o tem, da če otroka obdajaš samo z ljubeznijo ni dovolj, ker je vse to samo »lari fari« in je potrebno biti z otrokom strog in neizprosen. Seveda je kriv ne vem kdo, da so zdajšnji otroci popolnoma nevzgojeni in nimajo spoštovanja in smo mi bili pod taktirko strogosti lepo vzgojeni. Torej kaj je res in kaj je prav?

Dejstvo je, da se je tekom zadnjih desetletij marsikaj spremenilo, predvsem naš pogled na vlogo otroka. Če je še slabih 50 let nazaj veljalo pravilo »kar bodo ata rekli«, se zdaj otrok preveč postavlja na piedestal. Žal je v Sloveniji še poseben trend, saj so vzgojni pristopi malce v zaostanku. Posledice permisivne vzgoje se še vedno kažejo, če ravno se je oče le-te že pred skoraj 20. leti opravičil za največjo zmoto. Po mojih opažanjih nam manjka predvsem ODGOVORNOST.

Hkrati pa srčika nerazumevanja konteksta, da je otroku potrebno dajati ljubezen leži v sami definiciji pojma ljubezni. Večji del zaradi tega, ker smo povojna generacija in je pogovor o čustvih še vedno ponekod tabu, običajno tam, kjer ne bi smel biti.

Ljubezen do otroka ne moremo in ne smemo enačiti s tem, da otroku pustimo vse, da mu v vsem ustrežemo in da mu vse damo. To žal ni ljubezen, je zgolj nepoznavanje pojma biti starš in napačno razumevanje vzgojnih metod »z besedo in ljubeznijo«. Ljubezen do otroka je postavljanje strogih mej! Znotraj teh mej, pa ne bi smelo biti novih mej. Konkretno npr. to pomeni, da pri igranju otrok ima natančno določen prostor, kje se lahko igra, ter ve da se igrač ne meče in uničuje – to je meja. Kako se bo pa igral z igrači, npr. s kockami, ali bo zanj kocka sredstvo za gradnjo stolpa, ali avto, motor, punčka, to pa je otrokova odločitev in tu nima mej. Na igrišču otrok mora vedeti, da drugih otrok ne sme tepsti, da igrišča ne sme zapustiti, da ne sme jemati igrač, hrane drugih otrok – to je meja, kako se bo igral pa je njegova izbira – če bo plezal po drevesu, ali delal prevale, kopal po pesku, se žogal z drugimi … tu izbira sam. Načeloma bi tudi v šoli moral imeti izbiro, ali bo pisal snov v obliki miselnih vzorcih, ali v alinejah, ali v obliki dolgih besed, ali bo celo narisal le piktograme, pa v večini primerov te svobode nima, a to je debata za drugič.

Znotraj mej ni mej pomeni zgolj in samo kar je bilo zgoraj zapisano, saj otrok le na ta način lahko raziskuje in razvija svojo domišljijo. Vsekakor je brez meja zelo zgubljen in ne ve, kaj sme in kaj ne, kaj je prav in kaj ne. Sliši pa zgolj kričanje in vidi razočaranje, ko narediti nekaj za kar misli, da je prav.

Če uporabim ponovno primer s policistom, ki vas ustavi in vam napiše kazen brez postavk, brez razlage in le z višino kazni. Kako bi se počutili? Bili bi zmedeni, jezni in ne bi ravno vedeli kaj narediti. In vi kot odrasla, odgovorna oseba, ki se je v življenju že nekaj naučila, ne bi vedeli kaj in kako, le kako je otroku, ki šele spoznava svet. V svoji zmedenosti si ustvari svoj svet, v katerem se počuti varno in to je predvsem takrat, ko se vi ali kdo drug dere nanj, saj le na ta način dobi pozornost, ki jo rabi.

Takšen otrok vsekakor nima ljubezni, pa ga lahko vi stokrat na dan objamete in mu poveste, da ga imate radi. Zanj so to le geste in prazne besede. Takšen odnos lahko tudi primerjamo z odnosom dveh odraslih, kjer vlada nasilje. Tudi mož, ki pretepa reče svoji ženi, da jo ima rad in je nežen z njo, a jo pretepa. In njegove besede ne odtehtajo tega, da je nasilen. Tako tudi besede starša, ki ne postavi otroku mej, ne odtehtajo tega, da ga v bistvu pošilja v svet brez navodil.

Vedno ko berete novejše pristope vzgoje je potrebno prebrati vse in se dosledno držati vsega. Ne samo delčka, ki vam ustreza. Biti starš in vzgajati z ljubeznijo in besedami je garaško delo, ki obrodi sadove, vendar je potrebno veliko domišljije, potrpljenja, doslednosti, odrekanja, iskrenosti in »kmečke pameti«. Držati se je potrebno zgolj načela, da postavljanje mej je ljubezen, da ni potrebno skrbeti za otroka, ko raziskuje in mu s tem povzročati skrbi, da ga ne rabimo omejevati, le tam moramo biti, ko se vrne. In upoštevati je potrebno celoto, tako meje kot svobodo. Na ta način vzpostavimo zaupanje, spoštovanje, pripadnost, komunikacijo in ljubezen.

Hkrati pa se je potrebno zavedati, da otrok bo počel stvari po svoje, da boste slišali opazke v smislu je »nevzgojen«, »jaz bi ga čez rit«, »zakaj mu toliko dovoliš« … tu pa ponovno pridemo do tiste iskrenosti staršev in različnosti med otroci.

Trenutno imamo kar nekaj različnih skupin otrok.Nekateri otroci so pridni, vljudni, prijazni, znotraj zlate sredine, znajo igrati vloge, ki so jim dodeljene in ne povzročajo pretiranih težav. Obstajajo, a so redki.

Dostikrat se z njimi zamenjujejo otroke, ki so na videz popolni, a v resnici zlobni. Odličnjaki, na videz prijazni, dosegajo neverjetne rezultate, a psihično, včasih tudi fizično, zlorabljajo okolico, predvsem tiste vrstnike in otroke, ki jim zavidajo. Pod krinko navidezne popolnosti jim je dovoljeno vse. Pri teh otrocih se je ravno v času šolanja na domu pokazalo kako niso popolni in kako zmorejo le slediti ustaljenim navodilom, kar pa ni v skladu s splošnim in zahteva malce domišljije in dejanskega znanja pa padejo. Tako v času šolanja doma niso bili sposobni opravljati dela in nalog ter zadolžitev niso opravljali. Ne, ker ne bi bili vestni, to vedo da morejo, ampak ker njihovo znanje ne sega tako daleč. Prepričana sem, da znate našteti kar nekaj takšnih sošolcev vaših otrok.

Potem imamo skupino otrok, ki je preprosto nevzgojena, običajno so v tej skupini otroci iz nasilnega okolja, ker na ta način izražajo svojo stisko ter upajo, da jih bo kdo slišal, in otroci t.i. pomembnih ljudi, ki se tako vedejo, ker se upirajo in ker jim je vse dovoljeno, na nek način je to tudi izraz stiske.

Kot zadnji so otroci »z odločbami«, vsi jih sicer nimajo, a so drugačni, na svet gledajo drugače in so na enem področju briljantni, na drugih, pri katerih ne vidijo smisla pa slabši. Trenuten šolski sistem nikakor ni pripravljen na njih. Žal pa jih je iz leta v leto več. Te običajno etikirajo za nevzgojene, razvajene smrkavce/smrklje.

A ne glede na to, kakšen tip je otrok se zgodi, da kdaj pa kdaj naredi neumnost, ki po splošnem prepričanju zahteva KAZEN. Ja, tudi kazni, oziroma »nagrade« morajo biti. Tudi tu so običajno narejene največje vzgojne napake in se spodkopava starševstvo. Če kje, sta tukaj nujno potrebna iskrenost in »kmečka pamet«. Postavljate lahko le kazni, ki se jih boste lahko dosledno držali, jih izvedli do konca in bodo imeli učinek. Odvzem telefona za nekatere otroke pomeni smrtno kazen, za drugega absolutno nič. A vsak otrok ima nekaj, kar mu je pomembno in bi za ohranitev le-tega bil pripravljen narediti in sprejeti vse. A postavljena kazen, brez pogovora in brez ovrednotenja odgovornosti je sama sebi namen. Tega nikoli ne pozabite. Hkrati pa pri vsaki neumnosti, ki jo vaš otrok naredi preverite kaj je bil dejanski vzrok. Če gasite zgolj posledico in ne izvor, bo otrok v svojem vedenju vztrajal, če najdete izvor, bo zadeva sanirana.

In ja, starš mora biti Sherlock, kajti le na ta način bo otroka ustrezno popeljal v svet odraslosti. Pomaga že samo, če sami pomislite zakaj bi kaj naredili, predvsem pa, če ste tudi vi kaj podobnega naredili in zakaj.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/vzgoja/otrok-mora-imeti-meje-in-pika/

---

Mirno lahko rečem, da je na to temo moč prebrati marsikaj. Na eni strani o tem, kako preobremenjeni so učitelji, kakšno odgovornost imajo, kako so starši prezahtevni, grozijo in izsiljujejo ter želijo vse voditi, otroci popolnoma nevzgojeni, brez vrednot … Na drugi strani pa prepričanje, da se od otrok zahteva preveč in ogromno neumnosti, da si učitelji ne znajo ustvariti avtoritete, da so preplačani in itak delajo le 5 do 7 šolskih ur dnevno, so vse počitnice in praznike doma in so nesposobni … Resnica je nekje vmes.

Prevečkrat se uporablja stavek »ko smo bili mi mali /v šoli …«. Preprosto se je pozabilo, da se svet spreminja s svetlobno hitrostjo, da nič več ni tako, kot je bilo. Le slabih 20 let nazaj ni bilo mobilnikov, oziroma so bile prenosne Motorole, ki si jih nosil v kovčku. Kakšen touch screen, kakšni MMS ali pametni telefoni. Če si imel doma t.i. stacionarni telefon, v katerega si lahko spravil nekaj telefonskih številk, si bil že car. Računalnik … šele začel se je Windows, delali smo v Dosu in sam računalnik ti je zavzel kar velik del mize. Internet je bil … kaj je že to? Poznali smo diskete, ključek je bil v vratcih omaric. Tablice so bile čokoladne. Pisali smo vse na roke, delali plakate. In če je bilo kaj natisnjeno, je bilo dejansko natipkano na tipkalni stroj. Televizija je bila majhna, daljinci smo bili otroci. Računalniške igrice so poznali le nekateri. Prijatelje smo imeli pred blokom. Dneve smo preživljali v družbi prijateljev. Od njih smo se učili vožnje s kolesom, kotalkati … igrali smo boj med dvema, barakule, gumitvist, nogomet, badminton … Gradili bunkerje, raziskovali in se tudi igrali kakšne spolne igrice. Po kleteh in na podstrešjih smo imeli tajna društva, velike načrte, da bomo igralci, režiserji, pevci, pevke, novinarji … Vse je bilo mogoče in ničesar se nismo bali. V šoli smo sedeli kot vojaki, naloga je bila narejena, še preden so starši prišli domov. Vsaj moja generacija je bila poskusni zajček za vse novosti v šoli (eksterni, matura …). Učiteljev smo se bali in niti pod točko razno si tistih 45 minut nisi upal premakniti s stola. Če si že kaj naredil »napako« v šoli, si jih od učitelja slišal, še kakšna zaušnica je priletela, doma se je vaja ponovila. Niti enemu staršu na kraj pameti ni prišlo, da bi šel v šolo in komu kaj rekel. Več ali manj smo zadeve urejali sami. Še sanjalo se nam ni, kakšne pravice imamo, smo pa dobro vedeli, kaj so naše dolžnosti. Načeloma bi temu sledil zapis, a smo preživeli. Res smo, a vsak s svojimi travmami in bolečinam ter prepričanju, da pri naših otrocih ne bo tako.

V času med našim zabavnim otroštvom in trenutkom, ko naši otroci obiskujejo šolo, se je zgodilo marsikaj. Tehnologija je napredovala, gospodarstvo je doživelo vzpon in padec, vmes smo imeli vojno, se osamosvojili, prešli iz komunizma, v trgovini najdemo tisoč in eno stvar … Na področju vzgoje in izobraževanja se je dogajalo marsikaj. Veliki bum je bila permisivna vzgoja, ki je še dokaj dobro zasidrana v miselnosti marsikaterega. Vrednote so se obrnile na glavo in nič več ni bistvo življenja samo v tem, da se poročiš, imaš družino, dobro službo, svoje stanovanje/hišo, psa in mačka. Otroke se je začelo učiti o pravicah, dolžnosti in odgovornost so se nekje izgubili. Tudi šolstvo je doživelo svoje šoke. osemletka je le pravljica o davnini, nekaj predmetov se je nesmiselno preimenovalo, nekaj jih preprosto več ni in ogromno je »vsadkov« v samem učnem načrtu, ki so sami sebi namen in ne koristijo nikomur. Že iz vidika same učne snovi je ogromno nesmisla.

Absolutno vse se je spremenilo, nekaj sprememb je bilo dobro, ostale pa … In v luči vseh teh sprememb se od šolskega sistema pričakuje, da bo ostalo v letu 1980 – 1990? Vse bolj se mi zdi, da ljudje samo nekaj zahtevajo in zahtevajo, ko pa pridejo do točke, da morajo oni nekaj narediti, se igrajo »iskanja dežurnega krivca«. Enako se počne pri vzgoji in šolskemu delu. Kot bi bili otroci igrača, ki jo vzameš, ko ti je in ko postane preveč zahtevno, jo daš nazaj v kot. Starši so tisti, ki morajo vzgajati otroke, jim postavljati stroge meje, jih naučiti spoštovanja in odgovornosti. Ogromno staršev svoje otroke vzgaja po priročnikih, ki jih tako in tako ne preberejo dobro. In ko se zadeve zalomijo, ker sta doslednost in vztrajnost očitno dobre vile, se začne iskanje krivca, zakaj je temu tako. Dober izgovor je zadnje čase v ADHD ali ADD, pa še kakšna disleksija … Mogoče res obstaja možnost, da je zdaj toliko otrok, ki imajo motnje v razvoju, ampak tudi otrok z motnjo rabi meje in je lahko spoštljiv. Motnje so prevečkrat zgolj izgovor za neprimerno vedenje in nevzgojene otroke. Starši pa nemočni in si zatiskajo oči, ker jih je ali strah ali so preveč egoistični ali pa jim je čisto vseeno, kaj njihov otrok počne. Če jih že kdo opozori na to … imajo kopico izgovorov, ko jim le ti zmanjkajo so na vrsti obtoževanja.

Torej je potem dinamika v šoli nekakšno takšna – vsaj en otrok, ki je nevzgojen, vsaj en otrok, ki ima odločbo in vsaj en otrok, ki ima učne težave in vsaj en otrok, ki se želi dokazovati … in le en učitelj, ki se mora igrati učitelja, terapevta, starša, policista, pravnika, mirovnika, vzgojitelja … No, saj so vedeli, v kaj se podajajo. Tudi starši, ko so se odločili za otroke, a rezultati vedno niso takšni, kot so si jih v začetku zastavili. Dandanes biti učitelj, še posebno v osnovni šoli, je izredno težko. Šola je vzgojno – izobraževalni zavod, ki skrbi za sekundarno vzgojo, ki bi morala biti nadgradnja primarne. A žal je prevečkrat primarna slaba in je na njej težko karkoli zgraditi. Osnovna šola je obvezna in učitelj nima veliko manevrskega prostora, še posebno pri otrocih, ki so tako ali drugače prepuščeni sami sebi in so izoblikovali svojo strategijo preživetja. Učitelj mu lahko postavi strogo mejo, a ga žal ne more prevzgajati, kar se prevečkrat pričakuje od njih. Četudi je veliko debat o tem, da tudi šola vzgaja, ja res je, a ne prevzgaja. Za prevzgojo se druge inštitucije. Če že učitelj povzdigne glas, s tem tvega, da ga bo doletela kakšna ovadba, da o kakšnem drugem ukrepu ne bi. Starši prevečkrat odreagirajo na prvo žogo in zgodbice otrok vzamejo kot svete, čeprav so daleč od resnice. In ko se teh momentov v karieri učiteljev nabere, jih je upravičeno strah.

Prav tako se od učiteljev zahteva, da pri uri vzamejo snov, jo utrdijo in še naredijo nalogo, da ne bo tega potrebno doma, ker stvari iz šole se ne nosi domov. Šola je baje služba otrok in če odrasli ne nosijo službenih zadev domov, tudi otroci ne bi smeli šolskih. Če je starš iskren do sebe in pogleda stvari, ki jih v šoli počno in v to delo vključi razredno dinamiko … mislim, da lahko marsikateremu učitelju le stisne roke in se mu globoko prikloni. Ne glede na to, da je mogoče pred 20 leti vse želeno bilo izvedljivo, zdaj, v 21. stoletju to preprosto ni mogoče. In tu niso krivi samo učitelji. Res je nekaj takšnih vmes, ki delajo sramoto svojim vrstam, ampak konec koncev so starši tisti, ki morajo poskrbeti za svoje otroke. To pa vključuje tudi šolsko delo, če jim je mar, seveda. In, ja, z nami se res ni nihče učil, a tudi nihče ni hodil v šolo za vsako malenkost in grozil učitelju in po šoli hodil kot inkvizitor.

Nihče ne mara, če mu kdo soli pamet, kako naj opravlja svoje delo, tudi učitelji tega ne marajo in če je staršu mar za svojega otroka, bo z učiteljem sodeloval in skupaj z njim ustvaril tim, ki bo pripomogel k temu, da bo njegov otrok bil deležen dobre vzgoje in izobraževanja in mu s tem odprl vrata do vsega ter mu olajšal pot do ciljev. Namesto da se iščejo dokazi kdo je kriv, ali učitelji ali starši, bi se moralo iskati rešitve, kako zgradi most med tema dvema. In kdo je kriv? Obe strani. Učitelji, ker pustijo staršem preveč, ker se jih bojijo, ter starši, ki ne prevzamejo odgovornosti in iščejo le dežurnega krivca. Tisti, ki pa je v tej »bitki« oškodovan, je le otrok, naša t.i. prihodnost. Posledično lahko sklepamo le to, da če se nekaj na tem področju ne bo nujno spremenilo, si ustvarjamo peklensko prihodnost.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/razno/mamice-pisejo/ucitelji-vs-starsi/