Mirno lahko rečem, da je na to temo moč prebrati marsikaj. Na eni strani o tem, kako preobremenjeni so učitelji, kakšno odgovornost imajo, kako so starši prezahtevni, grozijo in izsiljujejo ter želijo vse voditi, otroci popolnoma nevzgojeni, brez vrednot … Na drugi strani pa prepričanje, da se od otrok zahteva preveč in ogromno neumnosti, da si učitelji ne znajo ustvariti avtoritete, da so preplačani in itak delajo le 5 do 7 šolskih ur dnevno, so vse počitnice in praznike doma in so nesposobni … Resnica je nekje vmes.
Prevečkrat se uporablja stavek »ko smo bili mi mali /v šoli …«. Preprosto se je pozabilo, da se svet spreminja s svetlobno hitrostjo, da nič več ni tako, kot je bilo. Le slabih 20 let nazaj ni bilo mobilnikov, oziroma so bile prenosne Motorole, ki si jih nosil v kovčku. Kakšen touch screen, kakšni MMS ali pametni telefoni. Če si imel doma t.i. stacionarni telefon, v katerega si lahko spravil nekaj telefonskih številk, si bil že car. Računalnik … šele začel se je Windows, delali smo v Dosu in sam računalnik ti je zavzel kar velik del mize. Internet je bil … kaj je že to? Poznali smo diskete, ključek je bil v vratcih omaric. Tablice so bile čokoladne. Pisali smo vse na roke, delali plakate. In če je bilo kaj natisnjeno, je bilo dejansko natipkano na tipkalni stroj. Televizija je bila majhna, daljinci smo bili otroci. Računalniške igrice so poznali le nekateri. Prijatelje smo imeli pred blokom. Dneve smo preživljali v družbi prijateljev. Od njih smo se učili vožnje s kolesom, kotalkati … igrali smo boj med dvema, barakule, gumitvist, nogomet, badminton … Gradili bunkerje, raziskovali in se tudi igrali kakšne spolne igrice. Po kleteh in na podstrešjih smo imeli tajna društva, velike načrte, da bomo igralci, režiserji, pevci, pevke, novinarji … Vse je bilo mogoče in ničesar se nismo bali. V šoli smo sedeli kot vojaki, naloga je bila narejena, še preden so starši prišli domov. Vsaj moja generacija je bila poskusni zajček za vse novosti v šoli (eksterni, matura …). Učiteljev smo se bali in niti pod točko razno si tistih 45 minut nisi upal premakniti s stola. Če si že kaj naredil »napako« v šoli, si jih od učitelja slišal, še kakšna zaušnica je priletela, doma se je vaja ponovila. Niti enemu staršu na kraj pameti ni prišlo, da bi šel v šolo in komu kaj rekel. Več ali manj smo zadeve urejali sami. Še sanjalo se nam ni, kakšne pravice imamo, smo pa dobro vedeli, kaj so naše dolžnosti. Načeloma bi temu sledil zapis, a smo preživeli. Res smo, a vsak s svojimi travmami in bolečinam ter prepričanju, da pri naših otrocih ne bo tako.
V času med našim zabavnim otroštvom in trenutkom, ko naši otroci obiskujejo šolo, se je zgodilo marsikaj. Tehnologija je napredovala, gospodarstvo je doživelo vzpon in padec, vmes smo imeli vojno, se osamosvojili, prešli iz komunizma, v trgovini najdemo tisoč in eno stvar … Na področju vzgoje in izobraževanja se je dogajalo marsikaj. Veliki bum je bila permisivna vzgoja, ki je še dokaj dobro zasidrana v miselnosti marsikaterega. Vrednote so se obrnile na glavo in nič več ni bistvo življenja samo v tem, da se poročiš, imaš družino, dobro službo, svoje stanovanje/hišo, psa in mačka. Otroke se je začelo učiti o pravicah, dolžnosti in odgovornost so se nekje izgubili. Tudi šolstvo je doživelo svoje šoke. osemletka je le pravljica o davnini, nekaj predmetov se je nesmiselno preimenovalo, nekaj jih preprosto več ni in ogromno je »vsadkov« v samem učnem načrtu, ki so sami sebi namen in ne koristijo nikomur. Že iz vidika same učne snovi je ogromno nesmisla.
Absolutno vse se je spremenilo, nekaj sprememb je bilo dobro, ostale pa … In v luči vseh teh sprememb se od šolskega sistema pričakuje, da bo ostalo v letu 1980 – 1990? Vse bolj se mi zdi, da ljudje samo nekaj zahtevajo in zahtevajo, ko pa pridejo do točke, da morajo oni nekaj narediti, se igrajo »iskanja dežurnega krivca«. Enako se počne pri vzgoji in šolskemu delu. Kot bi bili otroci igrača, ki jo vzameš, ko ti je in ko postane preveč zahtevno, jo daš nazaj v kot. Starši so tisti, ki morajo vzgajati otroke, jim postavljati stroge meje, jih naučiti spoštovanja in odgovornosti. Ogromno staršev svoje otroke vzgaja po priročnikih, ki jih tako in tako ne preberejo dobro. In ko se zadeve zalomijo, ker sta doslednost in vztrajnost očitno dobre vile, se začne iskanje krivca, zakaj je temu tako. Dober izgovor je zadnje čase v ADHD ali ADD, pa še kakšna disleksija … Mogoče res obstaja možnost, da je zdaj toliko otrok, ki imajo motnje v razvoju, ampak tudi otrok z motnjo rabi meje in je lahko spoštljiv. Motnje so prevečkrat zgolj izgovor za neprimerno vedenje in nevzgojene otroke. Starši pa nemočni in si zatiskajo oči, ker jih je ali strah ali so preveč egoistični ali pa jim je čisto vseeno, kaj njihov otrok počne. Če jih že kdo opozori na to … imajo kopico izgovorov, ko jim le ti zmanjkajo so na vrsti obtoževanja.
Torej je potem dinamika v šoli nekakšno takšna – vsaj en otrok, ki je nevzgojen, vsaj en otrok, ki ima odločbo in vsaj en otrok, ki ima učne težave in vsaj en otrok, ki se želi dokazovati … in le en učitelj, ki se mora igrati učitelja, terapevta, starša, policista, pravnika, mirovnika, vzgojitelja … No, saj so vedeli, v kaj se podajajo. Tudi starši, ko so se odločili za otroke, a rezultati vedno niso takšni, kot so si jih v začetku zastavili. Dandanes biti učitelj, še posebno v osnovni šoli, je izredno težko. Šola je vzgojno – izobraževalni zavod, ki skrbi za sekundarno vzgojo, ki bi morala biti nadgradnja primarne. A žal je prevečkrat primarna slaba in je na njej težko karkoli zgraditi. Osnovna šola je obvezna in učitelj nima veliko manevrskega prostora, še posebno pri otrocih, ki so tako ali drugače prepuščeni sami sebi in so izoblikovali svojo strategijo preživetja. Učitelj mu lahko postavi strogo mejo, a ga žal ne more prevzgajati, kar se prevečkrat pričakuje od njih. Četudi je veliko debat o tem, da tudi šola vzgaja, ja res je, a ne prevzgaja. Za prevzgojo se druge inštitucije. Če že učitelj povzdigne glas, s tem tvega, da ga bo doletela kakšna ovadba, da o kakšnem drugem ukrepu ne bi. Starši prevečkrat odreagirajo na prvo žogo in zgodbice otrok vzamejo kot svete, čeprav so daleč od resnice. In ko se teh momentov v karieri učiteljev nabere, jih je upravičeno strah.
Prav tako se od učiteljev zahteva, da pri uri vzamejo snov, jo utrdijo in še naredijo nalogo, da ne bo tega potrebno doma, ker stvari iz šole se ne nosi domov. Šola je baje služba otrok in če odrasli ne nosijo službenih zadev domov, tudi otroci ne bi smeli šolskih. Če je starš iskren do sebe in pogleda stvari, ki jih v šoli počno in v to delo vključi razredno dinamiko … mislim, da lahko marsikateremu učitelju le stisne roke in se mu globoko prikloni. Ne glede na to, da je mogoče pred 20 leti vse želeno bilo izvedljivo, zdaj, v 21. stoletju to preprosto ni mogoče. In tu niso krivi samo učitelji. Res je nekaj takšnih vmes, ki delajo sramoto svojim vrstam, ampak konec koncev so starši tisti, ki morajo poskrbeti za svoje otroke. To pa vključuje tudi šolsko delo, če jim je mar, seveda. In, ja, z nami se res ni nihče učil, a tudi nihče ni hodil v šolo za vsako malenkost in grozil učitelju in po šoli hodil kot inkvizitor.
Nihče ne mara, če mu kdo soli pamet, kako naj opravlja svoje delo, tudi učitelji tega ne marajo in če je staršu mar za svojega otroka, bo z učiteljem sodeloval in skupaj z njim ustvaril tim, ki bo pripomogel k temu, da bo njegov otrok bil deležen dobre vzgoje in izobraževanja in mu s tem odprl vrata do vsega ter mu olajšal pot do ciljev. Namesto da se iščejo dokazi kdo je kriv, ali učitelji ali starši, bi se moralo iskati rešitve, kako zgradi most med tema dvema. In kdo je kriv? Obe strani. Učitelji, ker pustijo staršem preveč, ker se jih bojijo, ter starši, ki ne prevzamejo odgovornosti in iščejo le dežurnega krivca. Tisti, ki pa je v tej »bitki« oškodovan, je le otrok, naša t.i. prihodnost. Posledično lahko sklepamo le to, da če se nekaj na tem področju ne bo nujno spremenilo, si ustvarjamo peklensko prihodnost.
Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/razno/mamice-pisejo/ucitelji-vs-starsi/
