»Otrok ima pravico do stikov z obema staršema, oba starša imata pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo predvsem otrokove koristi,« pravi zakon, a se premnogokrat zgodi, da se zadnji del pozabi. Zgodb, ki se vrtijo okoli določanje stikov, je ogromno, od tega, da se jih preprečuje, do tega, da se ne izvršujejo, ker ni interesa. Sem zagovornica tega, da so stiki v otrokovo korist, a ne za vsako ceno. Definitivno se pa strinjam s tem, da so stiki dogovorjeni do zadnje sekunde natančno in to zgolj iz vidika, če pride do kakšnega zapleta. Namreč, če sta v igri dva odrasla, ki imata zavedanje, da sta starša in da je potrebno delati v korist otrok, potem je to zgolj list papirja, v kolikor vsaj eden starš pozabi na to, da je odrasla oseba, je ta list papirja tisti, ki mu omogoča dokaj normalno življenje, čeravno bo vedno kdo tu oškodovan.
Ne bom štela zgodb, ki so se začele s prepričanjem, da ona sta drugačna, se med seboj razumeta in se kljub razhodu vse dogovorita, ustno. Velikokrat se je zataknilo že pri notarju, ki naj bi spisal sporazum ali zgolj pri podpisu sporazuma. Pri drugih se je zataknilo na sodišču, ko je vse dogovorjeno splavalo po vodi, pa ne zaradi sodnice, ki je razsodila drugače, ampak zaradi očeta in matere, ki sta imela na obravnavi drugačen pogled in želje, kot je bilo zapisano v sporazumu. In če ne prej, se zalomi, ko si eden izmed partnerjev ustvari novo družino. Takrat se čudežno, iz neznanih razlogov, vse obrne na glavo. Tudi po letu, dveh, treh, ko je bilo vse v redu, no, vsaj navidezno.
Nerada strašim, a sem tekom dela v ločitvenih bitkah videla toliko zgodb, toliko uničenih življenj otrok, da žal ne verjamem več, da se lahko dva človeka v miru, na dolgi rok zmenita sama, saj je ločitev moment, ki je vsaj za nekoga »življenjski poraz«. Vedno pride nekaj vmes, vedno se »po dogovoru« izjalovi in nastane vojna. Zavedati se morate, da se stiki določajo do otrokovega 18 leta, ne za čas, ko je otrok še v vrtcu. Osnovna šola, dejavnosti in samo šolsko delo prineseta svoje, prav tako mejniki, kot so obhajilo, birma, valeta in konec koncev izbira srednje šole. Konkreten primer, v nekaterih šolah na valeti dovolijo še samo 3 odrasle osebe. Koga bo otrok povabil? Očeta in mater ter njune nove partnerje? Koga ne bo? Ali bo na birmo povabil celotno razširjeno družino? Kdo bo kril stroške? Mogoče še oddaljeni momenti, a so tisti momenti, ki lahko prevedejo do sporov? In kako dolgo bo starš – neskrbnik toleriral, da na vse njegove dni padejo vse dejavnosti in je še samo taksi, oz. skrbnik v podobni situaciji? Mnogo vprašanj, situacij, zaradi katerih je nujno, da so stiki jasno določeni, saj si lahko vsi na ta način organizirajo življenje.
Dostikrat se srečam z mnenjem, da je t.i. skupno skrbništvo dobro ter da je otrok teden pri enem, teden pri drugemu. »Skupno skrbništvo« je primerno zgolj za tiste ljudi, ki se zmorejo in znajo o vsem dogovoriti, a hkrati menim, če sta starša to sposobna, bi še vedno ostala skupaj. Vem pa, da je kar nekaj takšnih primerov, nekaj iz naslova, da je sodišče to dovolilo, nekaj iz naslova, ker nihče ni želel imeti otroka, kakšen majhen procent pa, ker je res. Ideja o tem, da je otrok teden pri enem staršu, teden pri drugem, je sprejemljiva zgolj takrat, ko sta starša soseda, nikakor pa ne, če so vmes kilometri. Otrok rabi stalnico, potrebuje občutek, da nekomu pripada, zato je tudi nujno, da je en skrbnik in ne dva, kdo pa je to … če pričakujete, da napišem mati, boste razočarani. Tako oče kot mati sta lahko ustrezna skrbnika. Kdo pa je boljša izbira, je pa po mojem mnenju le v tem, kdo lahko čustveno več da. Torej tisti, ki ima dovolj potrpljenja se z otrokom ukvarjati, preverjati naloge, znanje, biti otroku terapevt, vodnik, vzor, učitelj in še marsikaj. Ter tisti, ki mu otrok zaupa. V vsaki družini se zelo hitro izoblikuje hierarhija ter se pokaže, koga otrok bolj posluša in kdo je tisti, ki otroka bolj obvlada. Biti skrbnik zgolj zaradi tega, da ne bo žlahta čudno gledala in ne bodo sosedje obirali, je neumnost. Bistvena je le otrokova korist in nič drugega.
Otrok naj bi odločal o tem, kje bo živel pri svojih 10/12 letih … mit, ki kroži naokoli. Niti en zakon ne določa, kdaj je otrok dovolj star, da se lahko odloči, kje bo živel. Otrok lahko izrazi željo ter če ima za to dober argument, se ga upošteva, če je zgolj, ker bi rad ustregel staršema, sta starša tista, ki bi morala prevzeti odgovornost. A v realnosti je zgodba čisto drugačna. V preteklosti sem že pisala o tem, kakšen sistem so oblikovale ženske, ki želijo preprečiti stike (link – Družine ločenih staršev). Moški so tu bolj ali manj dosti manj iznajdljivi ter se bolj ali manj včlanijo v društvo očetov, ki so bili izigrani, se pritožujejo na forumih ali si najamejo odvetnika, ki jih vodi, ter v skrajnih oblikah posežejo po nasilju. Res pa je tudi, da je med njimi dosti sociopatov, ki vedno znova očarajo delavke/delavce na CSD, izvedence in sodišče, vse dokler se jim bivša upira in skuša dokazati, da on laže. Ko ona zaustavi svoje konje, se ne igra več njegove drame ter pusti, da se sam ujame v lastno past (običajno preteče 3 leta), doživi ta, na videz revež, ki ga bivša izigrava, šok in pokaže svoj pravi obraz. Žalostno je, da mora ženska na to čakati tako dolgo in le dovolj močne uspejo to zdržati. Namreč sociopatov glavni namen je, da bivše uničijo in le kdo bo dosodil v korist matere, ki je živčna razvalina, po možnosti na antidepresivih ter hodi na različna srečanja za samopomoč?
Življenje, ko se izvajajo stiki, zna biti zelo naporno, saj kar naenkrat je tvoj otrok dan, dva, teden pri tvojem bivšem. Ti pa sam, zmeden in ne veš, kaj bi ravno počel. Jok, smeh, svoboda, bolečina, žalost … vsa čutenja se mešajo, a le, dokler nisi dovolj miren, da veš, da otroku ne manjka nič ter imaš končno čas zase. Biti en starš z otrokom 24/7 je naporno, še posebej, če je otrok več. Sam si za vse, ne moreš reči, jaz rabim 5 minut, daj poglej ti nanj/njih … naporno je in stiki kaj kmalu predstavljajo onih 5 minut. Če so, seveda.
Ne mislim se posebno spuščati v to, kako boleče je za otroka, ker ne-skrbnika ni na stik ter se spomni nanj, ko ga drugi spomnijo. Otrok ob tem čuti le občutek nevrednosti ter čuti, da je on kriv za vse. Ne bi izgubljala besed, kako je otroku, ki ne sme na stik, ker se je skrbnik odločil, da se bo preko otroka maščeval. Je le kos mesa, ki ga lahko vsakdo izkoristi. Še posebej hudo pa je vsem tistim otrokom, ki na stik MORAJO iti, ker je mnenje stroke takšno, a se ne-skrbnika bojijo, jim tam ni OK, jih le ta zlorablja. Tu bi lahko napisala ogromno, ker sta lep čas moja dva to doživljala. In, ja, čeravno sem zagovornik stikov, moja otroka na le-te ne hodita več. Po ločitvi sva imela urejene stike, so se izvajali, napake, ki so bile pri tem storjene, so vplivale na otroka. Vedno sem spadala med tiste, ki sem javno povedala, da so stiki tudi zame, saj imam takrat jaz svojih 5 minut. A se žal ni izšlo. Ne bom se spuščala posebno v to, kaj vse je bilo, a na koncu imamo v sklepu sodišča zapisano, da se stiki izvajajo na željo otrok (ob dnevih, ki jih je bivši določil) ter ga predhodno obvestim, otroka sta bila takrat stara 8 in 6 let. Toliko o tistih 10/12 let. Vse skupaj bilo urejeno brez sodnih izvedencev, v slabih 9 mesecih.
Otrok si zasluži očeta in mater, a ne za vsako ceno. Ne glede na to, koliko vsi mogoči strokovnjaki vsiljujejo, da le otrok, ki ima očeta in mater, lahko razvije zdravo samopodobo, se s tem absolutno ne strinjam. Sem zagovornica tega, da ni važna biološkost, ampak odnos in čustven doprinos odraslih, ki otroka vzgajajo. Otrok lahko vzor najde pri babici, dediju, stricu, teti, sosedu, trenerju, očimu, mačehi … Ker če temu ni tako, so vsi otroci, ki so posvojeni, dani v rejništvo ali jim je kateri izmed staršev umrl, obsojeni na propad, pa temu ni tako. Vsak otrok je vreden vsega na tem svetu, lahko doseže ogromno, če le ima zdravo okolje, ki ga spodbuja, mu da vedeti, da pripada, je ljubljen, mu je dovoljeno, da čuti, kar čuti, doživlja, kar doživlja, sanja, kar sanja …
Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/delavnice/odgovorno-starsevstvo/loceni-starsi-saga-okoli-stikov/
