Včasih človek ne ve več, ali se v zadnjem času res rojevajo otroci, ki imajo tisoč in eno motnjo, ali so t.i. strokovnjaki našli utemeljen izgovor za neuspešno vzgojo. Dejstvo je, da je vse več odločb v vrtcih in šolah, da ima otrok postavljeno diagnozo, da ima …(vstavite po potrebi: avtizem, disleksijo, ADHD …). Večino debat se vrti okoli tega, kaj določena motnja je in od kod izvira, ter kako pomagati tem otrokom, skoraj nikoli pa beseda ne nanese na psihično stanje staršev.
Odločitev za otroka, naj bo želena ali »nesreča«, vključuje tudi to, da bo otrok zdrav in bo lahko dosegel vse v življenju. Tu ni prostora za možnost, da bi se izkazalo, da ima otrok kakršnokoli motnjo. Vendar, ko starš izve, da ima njegov otrok že nekaj, se mu v trenutku podere svet. V glavi nastane kaos, ki ga ne more krotiti. Razum in čustva bijeta 3. svetovno vojno. Čustva dušijo, sram, krivda in bolečina nočejo izginiti.
Na zunaj mora biti takšen starš odgovoren, poskrbeti mora za otroka in biti »odrasel«, a tisto, kar se dogaja v njem, je zgodba zase. Ujet je v začaranem krogu samoobtoževanja in iskanja krivca, kjer si vrti življenje za nazaj, se sprašuje, kaj je on naredil narobe, da je zdaj otrok tisti, ki se mu dogaja, kar se mu. Vprašanje, ali so za to krivi geni, so na mestu. Hkrati privre na dan bolečina za vsak krik, nerganje, kaznovanje, ki ga je v upanju, da je vzgojno tako prav ravnal, a se je zdaj izkazalo, da se je otrok takrat vedel tako, zaradi svoje motnje.
Vzpostavi se vprašanje, zakaj ni nihče prej tega opazil. Predvsem vprašanje, ali je kot starš sploh dober, ker ni stiske svojega otroka opazil in ukrepal prej. Vsaka motnja posledično prinese spremembo celotne družinske dinamike, saj so nujno potrebne prilagoditve in spremembe. Ravno nujne spremembe privedejo tudi do razpada družine. Nehote postane otrok dežurni krivec.
Stiska starša
Težko je opisati stisko, ki jo starš ob diagnozi svojega otroka doživi. Ne glede na to, kakšna je okolica, razume bolečino le tista oseba, ki se je znašla v podobni situaciji. Povsem normalno je, da se staršu podere svet, da začuti nemoč, bolečino, žalost in občutek manjvrednosti. Ti občutki so nujni, na staršu pa je, kaj bo s tem naredil. Svojo stisko lahko zatre v kali, kar mu mnogi svetujejo, ter mu razložijo, da to ni nič, da ima sosedov fant/punca tudi to. V tistem trenutku ni to tolažba, prej breme. Lahko celo pade v depresijo, ki pa na koncu ne bo prinesla dobrih rezultatov. Prava je tista srednja pot in sicer, da starš pusti, da začuti paleto čutenj, ki ga takrat preplavijo, se o sami motnji pozanima in od tistega trenutka dalje ravna prav. Preteklosti se na da spremeniti, lahko pa se iz nje naučimo marsikaj. Ne glede na vse je otrok ravno zaradi motnje poseben, a to ne pomeni, da ne more spadati v krog t.i. normalnih otrok. Vseeno lahko počne v življenju marsikaj, je uspešen, predvsem srečen. A je žal vse na prizadevnosti staršev.
Starša morata ostati pogumna
Vsekakor je prvi korak k temu, da starša pred dejstvom ne pobegneta. Naj bo diagnoza še tako neželena, je nujno, da se jo sprejme, kajti le na ta način lahko otroku pomagamo. Drugi korak je ta, da se o dotični motnji starša pozanimata, tako o o pozitivnih kot tudi o negativnih straneh. Predvsem pa se morata naučiti predstaviti otrokovo »težavo« svetu.
Sočasno sprožita postopek za usmeritev otroka. Sicer je uradni naziv zelo moteč – »Vloga za usmerjenje otrok s posebnim potrebami«, kajti po definiciji ZUOPP – 1 so otroci s posebnimi potrebami »otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, otroci z avtističnimi motnjami ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe vzgoje in izobraževanja oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja.«.
Za pomoč prosita ustanovo, ki jo otrok obiskuje, ali je to vrtec, ali šola, da napišejo svoj delež, ter potem vlogo z vsemi ustreznimi dokumenti neseta na lokalni Zavod za šolstvo. In nekje tu nastane nova težava, ker čakanje na odločbo, ki ni nujno pozitivna, traja tudi 6 mesecev in več. V vmesnem času je dobra volja vzgojitelja, učitelja, da poskrbi za ustrezne prilagoditve. Dejstvo je, da niso vsi vzgojitelji/učitelji dovzetni za prilagoditve in nočejo ali ne morejo razumeti, da so otroci različni in da s prilagoditvijo ne podpirajo lenobe, le otroku dajejo možnost, da pokaže tisto, kar v resnici zna in si s tem krepi samozavest.
Prav tako ti otroci ne spadajo v posebno šolo, ker so nekateri nadpovprečno inteligentni in potrebujejo le ustrezen pristop. Torej po mesecih čakanja starš dobi v roke odločbo, pozitivno, ali negativno. Če je slučajno negativna, se ne ustavite tu, napišite pritožbo, jo podprite z argumenti in se borite. Na pritožbeni instanci se stvari odvijajo bistveno hitreje. Če je odločba pozitivna … kot starš se morate zavedati, da šola mora narediti učni načrt in pri njem vi sodelujete s svojimi predlogi. Konec koncev ste vi tisti, ki otroka poznate najbolje in veste, kaj je njemu lastno. Tu vztrajajte in ne dovolite si, da vas vodijo in počno stvari, ki so sami sebi namen. Za vašega otroka gre in le z ustreznim načrtom, prilagoditvami bo lahko pokazal svoje darove in si gradil pozitivno samopodobo. Nič ni narobe, če boste najbolj tečen starš šole, prav tako vam naj ne bo mar, kaj drugi pravijo. Ni lahko, a je izvedljivo. Tudi dnevi, ko se boste spraševali »zakaj vam je to potrebno, zakaj se to dogaja ravno vam«, bodo, odgovora pa ni, je le dejstvo, da vaš otrok nekaj ima in da rabi drugačen pristop.
Iluzorno bi bilo reči, da občutki izginejo, ker ne. Nad glavo vedno visi en hudič, ki trka na vest, duši in kriči, da ste slabi starši, včasih je tišji, drugič spet glasnejši. Ko so dobri dnevi in zadeve stečejo, je vse OK in je situacija pozabljena, ko nastanejo težave, je val čutenj v polnosti prisoten, le čas pripomore k temu, da je vedno lažje. Dobro je, če imate ob sebi partnerja, ki vas v navalu čustev zna ujeti in obdržati na realnih tleh. Vsaka diagnoza je izziv za starša, ali se bosta še bolj povezala, ali razšla.
Dejstvo je, da otrok, ki ima kakšno motnjo, ni običajen otrok, a to ne pomeni, da je manjvreden. Ogromno uspešnih ljudi imajo kakšno motnjo. Vsak otrok lahko v življenju doseže marsikaj, če le ima ob sebi ljudi, ki ga podpirajo, razumejo in usmerjajo ter ne dovolijo, da njihova lastna čustva prevladajo nad otrokovimi potrebami, koristjo in željami.
Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/otroci/moj-otrok-ima/
