Avtor: Alenka Gabrovec

---

Internet in različni forumi so dostikrat vir informacij staršev in otrok. Žal se dostikrat zgodi, da so ti viri informacij napačni ter otrok, ki doživlja nasilje, doživi še dodatno nasilje. Starši pa postanejo še bolj zmedeni, ker na neki točki ugotovijo, da so mogoče krivi njihovi otroci in ker so kot starši zatajili, imajo preveč občutljive otroke. Medvrstniško nasilje je vedno potrebno vzeti skrajno resno, saj ga le na ta način lahko ustavimo. Ob tem pa moramo upoštevati, da vse kar beremo, slišimo ni vedno res. V nadaljevanju vam predstavim kar nekaj zmot, ki krožijo naokoli, a absolutno ne držijo.

»Pretepanje, zmerjanje in druge oblike nasilja so nujen del odraščanja, kjer se otrok utrdi, ker so dandanes otroci preveč pomehkuženi in občutljivi.«

Zelo tanka je meja med igro in nasiljem. Konča se v tistem trenutku ko ena stran ne soglaša s to »igro« in je ob tem prizadeta. Ne gre tukaj za občutljivost, ampak za osnovno spoštovanje. Nasilje se ne bi smelo dogajati nikomur in ni prav da kdorkoli komerkoli reče, da je »mevža«, ker pretep ali zmerljivke doživlja kot nasilje. Otroku, ki nasilje doživlja, le-ta povzroči ogromno škode in trpljenja.
Zato je dobro, da poznamo bistvene značilnosti medvrstniškega nasilja:

»Otroci so se samo igrali in hecali. Vsega ni potrebno vzeti resno. To smo tudi mi počeli.«

Dostikrat se rablju povzročanje nasilja zdi zabavno in v tem ne vidi nič slabega. Svoje vedenje tudi prestavi na ta način. A žrtvi se takšno vedenje ne zdi preveč zabavno in mu povzroča stisko. Še enkrat nasilje se začne tam, ko eni strani ni več O.K., pa naj zgleda še tako zabavno.

»Starši svojim otrokom dostikrat dajo nasvet »Udari ga/jo nazaj«, ker naj bi pomagalo.«

V praksi se je pokazalo, da temu ni tako. Ali se nasilje zaradi tega udarca stopnjuje ali pa žrtev postane rabelj. Problem nasilja se v tem primeru nikakor ne reši. Nihče se v tej zgodbi ne počuti varnega, močnega in svobodnega. Nasilje zaradi nasilja je še vedno nasilje. Mogoče kdaj hipna rešitev, a nikoli ne na dolgi rok. Vedno imejte v mislih, da tudi vaš šef kdaj izvaja nasilje, pa bi vaša klofuta njemu se končala s kakšno ovadbo in kaznijo.

»Si je že zaslužil/a, ker je izzival/a.«

Za nasilje je vedno izključno odgovoren tisti, ki ga izvaja. Tudi če bi se nekdo obnašal moteče, nima nihče pravice izvajati nasilja nad njim. Če nam je jasno, da žena ali mož, svojemu partnerju prigovarja, ko je pijan in je za to deležen nasilja, ni kriv za to nasilje, potem mora biti tudi kristalno jasno, da moteči otrok ne more biti kriv za nasilje, ki se nad njim izvaja. Vprašanje tu je, zakaj je nekdo komu moteč in če je za širšo okolico moteč, se z njim pogovori, s predpostavko, da se natančno ve, zakaj je moteče.

»Rablji imajo slabe ocene v šoli ali izhajajo iz neurejenih družin.«

Težko bi rekli, da kaj takšnega drži. Res je, da jih dostikrat ostali zbadajo zaradi tega in v stiski udarijo, a to še ne pomeni, da so po neki statistki oni tisti, ki izvajajo nasilje. Vse prevečkrat se zgodi, da izvajajo nasilje tisti otroci, ki imajo odličen uspeh, ter vsaj navidezno izhajajo iz uglednih družin in veljajo za pridne in vzorne otroke. Dostikrat takšni otroci izvajajo nasilje nad vsemi, a so v očeh odraslih t.i. pridni otroci, ki že ne bi storili kaj takšnega. Ti otroci si naredijo svoj »geto« in spadajo med »fejmiče«.

»Nasilje se dogaja le otrokom, ki se ne znajo vključiti v skupino.«

Ni pravila, kdo je lahko žrtev nasilja. So sicer bolj dovzetni tisti otroci, ki so žrtve tudi doma, a hkrati so lahko le ti tudi rablji. Vsak otrok je lahko žrtev, tudi še prejšnje leto zelo popularen otrok, ki so ga vsi imeli radi, se vsi z njim razumeli, je uspešen, vljuden, spoštljiv, prijateljski … na neki točki se v kakšnem otroku prebudi ljubosumje in v stiski napade, ter postane rabelj.

»Otroci, ki so močnejše postave, ne nosijo modernih oblačil, nosijo očala, imajo rdeče/sive/nemoderne lase, pege ali govorijo v narečju, so bolj ogroženi za medvrstniško nasilje.«

Kot že povedano, ni pravil, kdo je lahko žrtev nasilja. Prav tako nobena raziskave ni pokazala, da bi otroci z določenim videzom bili bolj ogrožene za doživljanje medvrstniškega nasilja.

»Naša šola zna poskrbeti za otroke in pri nas ni nasilja na šoli. Mogoče na poti v šolo in iz nje. Kar pa ni več težava šole.«

Nasilje se lahko zgodi in dogaja na vsaki šoli, ne glede na to, kako dober vzgojni načrt imajo in kako izoblikovan imajo protokol. Prepričanje, da na nekaterih šolah ni nasilja je prej pravljica, ki omogoča, da se nasilje pometa pod preprogo. Običajno takšno prepričanje nekateri navajajo, ko opravičujejo nedejavnost, neodzivnost šole v zvezi s tem problemom. Namreč največ vrstniškega nasilja se dogaja v šoli (na hodnikih, v razredu, na igrišču in pred šolo ter na straniščih) in nekaj manj na poti v šoli in iz nje. A tudi ta pote je zajeta v poimenovanja nasilja na šoli, kajti otroci so učenci določene šole od 1 do 9 razreda, 24 ur na dan.

Medvrstniško nasilje je zelo kompleksno in iskanje izgovorov nikakor ne bo pripomoglo k reševanju težav. Vsekakor si je najprej potrebno priznati, da nasilje se dogaja, da nihče ni imun zanj, ter da je lahko vsak otrok ali rabelj ali žrtev.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/otroci/sola/zmote-o-medvrstniskem-nasilju/

---

Biti ločenec dandanes ni več tako sramotno, kot je bilo nekoč. Konec koncev je v Sloveniji vsako leto čez 2000 ločitev in se na trenutke zdi, da je vsak drugi par že ločen. Zakaj je temu tako, ni toliko pomembno kot to, da je le majhen procent teh, ki se sporazumno ločijo in po ločitvi ostanejo odrasle odgovorne osebe.

Ločitev večino ljudi prizadene, jim pusti takšno ali drugačno posledico in preteči mora kar nekaj let, da je rana poceljena, še zdaleč ne zaceljena. O sami ločitvi je ogromno spisanega, mnogo takšni in drugačnih strokovnjakov daje koristne in manj koristne nasvete o tem, kaj vse bi ločenca morala, smela in kako naj bi se počutila takrat. In seveda je na mestu vprašanje, zakaj potem sploh še karkoli pisati o tem problematiki? Ker … sem ogromno tega prebrala, a ugotovila, da je dosti nasvetov skreganih z realno situacijo, ker je vsaka ločitev drugačna in vsak doživlja situacijo drugače, zato je vsak zorni kot lahko pomemben in kot najbolj pomembno, ker se pri svojem delu še vedno srečujem s situacijami, ko bi iskren, odrasel pogovor, korak nazaj, poznavanje in ovrednotenje osnovnih pojmov, samokritičnost in prevzem odgovornosti za lastne napake, pripomogli k temu, da ločitve ne bi postale vojne, ampak bi bile zgolj birokratski postopek, trenutek v življenju posameznika.

Načeloma sem zagovornik tega, da dve odrasli osebi, ki sta v sporu in nočeta, ali ne zmoreta normalne komunikacije in nekega spoštljivega odnosa, imata odlično rešitev – gresta čim bolj stran drug od drugega in živita življenje dalje, kot da se nikoli ne bi poznala, ne rabita gojiti odnosa, ne rabita se pogovarjati … nekoč znanca, zdaj neznanca in življenje gre dalje. Težava nastane, ko so v zvezi bili spočeti otroci. Ravno zaradi njih je potrebno govoriti o težavah pri ločitvah, ravno zaradi njih je potrebno podajati različne rešitve. Namreč, ko se dva ali vsaj eden ranjen človek bojuje v imenu ljubezni, pod pretvezo ranjenega in užaljenega ega, so vse dosedanje vojne bile zgolj slab amaterski poskus. Domišljija v bitki ranjenih oseb je neskončna, posledice pa hujše, kot jih za sabo pustijo najhujše naravne katastrofe.

To, da sem sama ločena, sem že napisala v preteklosti, da samo dejanje 26.8.2010, ko sem v roke dobila tisti papir, kjer je pisalo, da sem razvezana, ni prineslo kaj dosti dram, le jaz sem se končno počutila svobodno. Bolj malo pa o tem, da so težave nastopile po tem, ker tisti list ne predvideva vseh zapletov. Prestala sem vseh 9 krogov pekla (vsaj iz mojega vidika), predvsem zaradi lastnih napak, ker nisem vedela, da pravo in pravica nista na isti valovni, ker sem verjela, da če si vedno iskren ter poveš s svojimi besedami, kaj se je zgodilo, ni prav, ker sem verjela, da so CSD, sodišče, policija tam, da pomaga žrtvam in ker sem videla stvari samo iz svojega zornega kota ter mi je bilo nepredstavljivo, da nekdo na drugi strani meni, da se njemu tudi godi krivica. Ni mi bilo jasno, da dejstvo lahko dojemamo z različnih zornih kotov, ki pa sta po svoji naravi popolnoma kontradiktorna. Torej sem morala sama najprej dojeti, da ni dobljena bitka v tem, da ti nekdo na koncu reče, ti si zmagal in ti imaš prav, ampak je dobljena bitka takrat, ko si sam srečen, otrok srečen in si na koncu bitke živ. Včasih se je bolj smotrno preprosto ustaviti, »vzeti v roke kokice« in počakati, da nevihta mine. Vse se vedno postavi na svoje mesto, a težko je doseči toliko samokontrole, da ohraniš mirno kri in trezno glavo, ko ti nekdo dopoveduje, da si naredil nekaj, česar nisi, te obtožuje nečesa, kar ni bil tvoj »film«, ti grozi ter ima ob tem še celo četico uradnikov, ki pritrjujejo njegovim zmotnim zaključkom.

Moj namen je, da vam v tem tednu predstavim čim širši spekter »napak«, ki se dogajajo pri ločitvah in seveda po tem, ko človek misli, da je vsega že konec. Vas opozorim na najbolj klasične napake in kako jih ne storiti. Predvsem pa, da vam na tisoč in en način povem, da niste v tej »bitki« sami, čeravno se včasih zdi, da je temu tako, da si običajno kar sami postavimo zidove in barikade ter potem iz previdnosti, da ne bi bilo ranjeni, streljamo v vsakogar, ki zaide v bližino našega pogorišča.

Ločitev mora biti nov začetek nečesa boljšega, vse težave morajo biti izzivi, katerim rešitve najdemo. Tudi gosenica se zabubi, preden postane prelep metulj, naj bo tudi ločitev vaš kokon.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/delavnice/odgovorno-starsevstvo/ko-locitev-postane-vojna/

---

Biti iskren sam do sebe je največji izziv vsakega posameznika, pa ne toliko zaradi tega, ker bi si zavestno želel lagati, ampak ker prevečkrat preprosto ne ve, kaj je dejansko tisto, kar si želi. Mogoče malce zmedeno, a nič več, ko v kontekst naših domnevnih želja postavimo še vzgojo, vpliv okolice, pričakovanja le-te, družbene norme, nenazadnje znanje, ki smo ga tekom let pridobili in tudi vpliv medijev. Največji sovražnik naše iskrenosti pa je »kaj bodo pa drugi rekli«.

Pod vplivom vseh teh dejavnikov običajno starši vzgajajo svojega otroka. Pa lahko začnemo že pri samem dojenju, navajanju na gosto hrano, na kahlico, odvajanje od dude, plenice … Nič drugače ni s časovnico kdaj prvič v vrtec, katere dejavnosti naj otrok obiskuje, tudi kakšne ocene so primerne, kaj je z obiski psihologov itd.

Skoraj vsak starš je ob nosečnosti in prvih letih rojstva sanjal o tem, kaj si želi za svojega otroka. A če ste čisto iskreni do sebe in se spomnite onih drugačnih želja, ki jih nikoli in nikdar ne bi povedali nikomur, kaj so bile? Ne rabite pisati, le spomnite se jih? Ste želeli, da bi bil vaš otrok uspešen, bogat, srečen, da bi bil velik, vitek, športen, da bi našel srečo v ljubezni, da bi trenira ples in bil zelo uspešen, da bi blestel v šoli … ? Kje ste zdaj na poti do tja?

Tu se začne naš prvi pogovor s samim sabo in našo iskrenostjo. Bilo nam je vsiljeno, da moramo skrbeti za to, »kaj bodo drugi rekli«, da moramo skrbeti za to, da smo v neki zlati sredini, ker drugače je z nami in našimi otroki nekaj zelo narobe. Ampak je to čisto res?
Zakaj morajo biti vsi otroci po nekih stereotipih? Je res tak narobe, če otrok štrli iz povprečja?

Ni in prav je tako. Vedno poslušamo, kako so si otroci različni in kako je vsak svet zase, a v isti sapi jih je potrebno popredalčkati. Podobno je s starši. Nekaj, kar je meni sprejemljivega, vam ne bo ter obratno, pa ni nič narobe ne z vami ne z mano. Tako pač je in prav je tako.

Dejansko bi morala vzgoja temeljiti na tej različnosti, ne da se vse vseskozi predalčka in postavlja smernice. Veliko je zgodb, ko so otroci skozi vrtec in osnovno šolo trpeli ter še delček srednje, na koncu pa postali zelo uspešni, ker so našli tisto, kar jim je blizu. Pa je govora še vedno o ta istem otroku, ki so ga v vrtcu in osnovni šoli hoteli narediti za otroka s primanjkljaji, primernega le za posebno šolo.

Ampak, če grem na začetek. Pred kratkim me je starejši gospod vprašal, v čem je smisel tega, da so očetje pri porodu poleg. Priznam, nisem mu znala odgovoriti. Sem se pa prvič vprašala, če mi je bilo kaj lažje, ker je bil oče otrok pri porodu. Kakšna je bila dodana vrednost tega? Iskreno, je ni bilo. Bil je tam, ker se baje tako zdaj hodi rodit, da bo mamicam lažje. V razmislek tako moškim kot ženskam, kakšna dodana vrednost je bila to?

Zakaj se vsiljuje dojenje? In, ja, oba sem dojila, da ne bo pomote. Ja, se zavedam koristi le-tega. Ampak, si predstavljate, kako je, ko prvič rodiš in rodiš nedonošenčka, ko je tvoja dojka bistveno večja od njegove glave in ne gre in ne gre, bolj kot se trudiš. Vmes ti pa še sestre razlagajo, da si ti kriv za to. Grozno je in nič kaj prvinskega ter razen travme se tam ne razvije nič. Če imaš srečo, pride mimo sestra, ki vidi tvojo stisko in ti pomaga ter razloži, da ne bo konec sveta, če bo otrok hranjen s stekleničko. A takšne sestre so redke in hvala vsem, ki so takšne. Nikoli ne bom pozabila mamice, ki je že pri tretjem šla čez podoben pekel. Mleka ni bilo, otrok lačen, ideja o tem, da se lahko otrok hrani tudi s stekleničko pa tuja. Bolečina ob otroku, ki joče, ker je lačen, ti pa nimaš mleka, ker se otroke mora le dojiti, pa neizmerna. Nič ni narobe, če je en obrok iz stekleničke, kot kasneje ni nič narobe, če otroka dojite malce dlje kot ostali. Sicer se tu v starostno mejo ne bom spuščala, ker še vedno menim, da če je med otrokom in materjo razvita zdrava navezanost, dojenje izzveni takoj, ko otrok shodi in začne raziskovati svet.

A če ostanem še malce v tem obdobju – se še spomnite stavkov »spet joče, ker izsiljuje«, »če hočeš, da bo čez noč spal, ga pusti jokati«, »preveč se ukvarjaš z njim«, »ne ga nositi po rokah«? Ogromno tez iz sklopa »jaz sem že ne vem koliko jih spravila h kruhu in vem, kako se dela«. Jok je edini način komunikacije, ki jo dojenček zmore. Velik del mater prepozna različne tone zvoka joka svojih otrok ter ve, kdaj joče, ker je lačen, kdaj, ker bi se cartal, kdaj, ko bi rad imel mir, kdaj, ko je utrujen, kdaj, ko je potrebno zamenjati pleničko … če tega niste ločili, še ne pomeni, da ste slaba mati ali slab oče. Pač niste in kaj zdaj. Ste pač šli po sistemu napak – lačen ni, suh je, aja, zebe ga … važno je le, da ste ugotovili, zakaj otrok joče.

Dojenček NIKOLI ne izsiljuje, to se pojavi šele v času večnega NE in SAM BOM. Do takrat je jok le način njegovega preživetja in je vaša dolžnost, da se odzovete nanj. Ok, če tega niste naredili, ker ste »padli« pod vpliv »dežurnih strokovnjakov«, ki so bili polni vseh nasvetov, nič narobe. Če ste do sedaj spoznali svojega otroka, točno veste, kdaj vam bo izstavil račun ter boste takrat popravili storjeno napako.

Otrokova trma je tudi eden izmed momentov, ko starši dobijo ogromno nasvetov, a redko slišijo, da je to del otrokovega razvoja in je trenutek, ko postane končno »svoboden«, potem mu pa nekdo (vi, vzgojitelji, odrasli …) pravi, da ne sme, pa mu niti ne razloži, zakaj ne sme. To je podobno, kot bi vas ustavil policist, po vašem mnenju brez razloga, ter vam napisal kazen, brez pojasnila, brez postavk, le znesek. Kateri junak bo zdaj zagovarjal, da ne bi znorel in vsaj na socialnih omrežjih zapisal, kakšni so policisti? Si predstavljate, kaj bi pisalo na socialnih omrežjih teh malih trmavčkov, ki najmanj 10-krat dnevno slišijo NE in TEGA NE SMEŠ brez pojasnila.

Zato je toliko pomembno, da svojega otroka poznate, da veste, da njegov ne bom nekaj pomeni, da njegova želja po raziskovanju nekaj pomeni, da vse, absolutno vse naredi z razlogom, ker nekaj preverja. Tu pa sta pomembni vaša iskrenost in domišljija. Skušajte se postaviti v njegove čevlje in veliko lažje bo, ker boste razumeli njegov svet in lažje sprejemali njegove odločitve. Če tega ne zmorete, bodite tako iskreni in to povejte ter svojo vzgojo prilagodite temu. Nič ni narobe, če boste včasih mimo udarili, ker konec koncev ste le ljudje. A bistveno pri tem je, zakaj želite doseči pri otroku določeno vedenje. Ker se vam zdi, ker ste prebrali ter vam je mama povedala, da mora biti tako, ali ker resnično čutite, da mora biti tako. Tu se postavljajo temelji in ne pri naučenih vzorcih.

Marsikdo reče, da vzgajanje »z besedo« vodi v permisivno vzgojo. Ne, če starš ve, kaj počne. Odločen NE, ob katerem bi tudi vi sami obstali, je bistveno drugačen kot NE, ker se baje reče tako. Otrok to čuti in verjemite, da bo naredil po svoje in to s takšnim veseljem, da vam še jasno ne bo. Otroška domišljija je brezmejna.

Mogoče ste kdaj v trgovini opazovali igro staršev in malega nadobudneža, ki bi imel celo trgovino. Običajno starši tu padejo na izpitu, ker so postavljeni v pat pozicijo. Otrok izsiljuje, oni so nemočni, vedo, da bi ga najraje dvakrat čez rit ali se zdrli nanj, pa ne morejo, ker ne smejo, baje. Kaj bi vi v takšni situaciji naredili? Bi se z otrokom pogajali, da liziko lahko ima, punčke pa ne, ali bi mu oboje kupili? Bi vztrajali pri svojem ne, medtem ko bi otrok neutolažljivo jokal in vam delal sceno? Bi dobil kakšno vzgojno? Bi se z njim prigovarjali? Torej, kaj bi v takšni situaciji naredili?

Za danes le delček vzgojnih težav, kjer »zdrava pamet« običajno zataji, ker se starši ravnajo po naučenih vzorcih, čeravno je čisto enostavno – dojenčka nahraniš tako ali drugače, dojiš ga, dokler še ima smisel, ko joče, ga potolažiš, pri trmarjenju mu kot idiot razlagaš eno in isto ter pri vsakem izbruhu je lažje, v trgovini so pravila staršev in tam ni debate in ne prostora za izbiro, ne je ne, brez dodatkov … včasih so najbolj preproste rešitve, ki se vam porodijo v trenutku, tudi prave, ker so nagonske. Ampak govorimo o tistih odzivih, ki se porodijo ob nastopu težave, ne ko je že vse potencirano in ste že pošteno jezni.

Da povzamem, ko zna biti starš iskren do sebe ter si pusti, da otroka čuti, ga razume ter si zna priznati, da mogoče nič od tega ne čuti, je naredil prvi korak pri uspešni vzgoji. Vsi delamo napake, bistveno je, da se jih tudi zavedamo ter da si idejo o tem, kakšne lastnosti bi naš otrok naj imel, kaj naj bi počel ko bo velik, jasno in iskreno zastavimo. Ter smo pripravljeni to idejo prilagoditi glede na njegove potrebe in ne naše želje. Vsi bomo en dan dobili izstavljen račun, vprašanje pa je, kako se bomo nanj odzvali. Odgovoren in dober starš ga bo sprejel, ne glede na to, koliko sam misli, da je bil uspešen. Slab pa bo izgovor iskal v okolici in tudi v lastnem otroku.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/vzgoja/iskrenost-je-temelj-dobre-vzgoje/

---

Slovenci smo narod alkohola in je pitje kulturna nuja. Ne mine proslava, kjer se ne bi nazdravljalo s kozarcem rujnega in je pitje alkohola čisto sprejemljivo, celo zaželeno. Mogoče je res pitje ob pomembnih trenutkih zgolj stvar slovenske kulture in dediščine, a je dostikrat zlorabljeno in le izgovor za pitje in opijanje. Malo je tistih, ki pomislijo, da se lahko na takšen način rojevajo alkoholiki oz. da imajo tako le še en razlog več za svoje početje.

O spornosti pitja se po navadi spregovori le takrat, ko tisti, ki pijejo, zganjajo nasilje nad drugimi. Takrat je v očeh ljudi vedno kriv alkohol, čeprav je dejstvo, da človek, ki v svoji naravi ni nasilen, nikoli in nikdar ne bo nasilen niti pod vplivom substanc. Dosti se govori tudi takrat, ko se zgodi prometna nesreča in je bil povzročitelj pod vplivom alkohola. Skoraj nikoli pa se ne govori o spornosti pitja, če je oseba v stanju pijanosti zelo družabna, zabavna in prav prijetna družba.

Ljudje smo si različni in na dražljaje omame reagiramo različno. V nekaterih prebudi nasilno naravo, v drugih družabno, nekaterim se sploh ne pozna. A vsako prekomerno omamljenje je zgolj beg od nečesa in iskanje tistega, kar nam manjka.

Posebno poglavje pri alkoholu so seveda najstniki, kajti njihovo pitje je stvar najstniške razposajenosti, uporov staršem, prilagajanjem družbi … že nečemu, ker najstnik to počne in je normalno.

Starši se največkrat pritožijo in obiščejo pomoč, ko njihov priden, vzoren, odgovoren otrok postane najstnik, ki ne pozna ne reda, ne spoštovanja, ne odgovornosti, je vsak vikend močno vinjen in ga najdejo na urgenci. Zdi se, da ne spoštuje nič in nikogar. Na življenje gleda kot na skupek zabav, nereda, neodgovornosti, svobode in zabušavanja. Šola je zgolj stavba, v katero gredo včasih pogledat, če jih se še kdo spomni. Idole iščejo v ljudeh, ki so bogastvo dosegli po ilegalni poti.

Iskati krivca za to je brezpredmetno. Tu ni lahko ne staršem, ne najstnikom. Starši se trudijo, iščejo bolj ali manj konstruktivne rešitve in načine, kako ukrotiti te »zveri«. Največkrat naredijo napako, ker skušajo najstnike vzgajati. Prepozno! Starši ga lahko samo vodijo. Največ bodo naredili, če bodo svojim otrokom dajali ljubezen, jim prisluhnili, jih spoštovali, dali občutek pripadnosti, zaupanja, bili dosledni, jim postavljali meje in bili sami zgled. Ravno na zadnjih treh komponentah starši padejo.

Biti dosleden je bitka s samim sabo. Težko je biti vse skozi previden, paziti na izrečeno, se držati vsega dorečenega. Smo le ljudje. Ni lahko, a je nujno. Vsak naš »spodrsljaj« je v očeh otroka priložnost, da dokaže, da nimamo prav in da izzovejo novo bitko z mlini na veter.

Postavljanje mej se zdi umetnost, saj zdajšnja mladina nima več vrednot, ki smo jih bili navajeni mi. Že mi smo izoblikovali drugačne vrednote, zdajšnji najstniki so na novo postavili hierarhijo vrednot, ki je povsem nerazumljiva. Edina meja, ki vzdrži, je meja institucij, ki jo ponavadi prekršijo starši sami, potem pa se zgražajo nad njihovim delom.

Redko kdo podpiše, da lahko otroka izključijo iz šole ali celo lastnega otroka prijavi na policijo. Prav tako ne zaklenejo otroka ven, ker jih je strah, da se ne bo več vrnil domov. Starši se vse preveč bojijo centrov za socialno delo, govoric in nenazadnje reakcij samih najstnikov.

Biti zgled je najtežje, saj se zdi skrajno neumno, da moraš kot starš enemu “mulcu” polagati račune za svoja dejanja, paziti na svoje vedenje. Navsezadnje smo starši odrasli in smemo početi odrasle stvari. V popolnem svetu že mogoče, a ob najstniku žal ne in je potrebno paziti na svoje vedenje še bolj kot pri majhnem otroku. Popolnih staršev ni, so pa več ali manj dobri in vse se trudijo tako ali drugače za dobrobit otrok.

In najstniki … ti so nekje vmes. Vedo, da niso več otroci, a tudi odrasli še niso. Predvsem so zmedeni. Ne vedo, kaj želijo, kam gredo, kam spadajo, kdo so … V vsem se iščejo in vsi nekaj od njih želijo. Njihovo vmesno stanje lahko primerjamo z igranjem lota. Želiš zadeti sedmico, a listka nočeš vplačati. Tako najstniki želijo biti odrasli – sedmico, a ne želijo odgovornosti, resnosti in reda – vplačati listka. To je zanje bistveno preveč in pretežko. Zato rabijo dobro vodstvo, preklemansko potrpežljive starše, ki znajo biti prijatelji, terapevti, učitelji, svetovalci, sovražniki, starši in voditelji v eni osebi, ter starše, ki ne dovolijo, da se jim svet ustavi. Zbrati morajo toliko moči, da živijo lastno življenje in pustijo najstnike, da se oglasijo pri njih, ne da jih na silo želijo dati v kalupe, ki so jih sami postavili.

Alkoholik ne postaneš čez noč, ampak je pot, ki privede do tega, dolga in ima svoj izvor v družini. Zato je toliko bolj pomembno, da se otroka v pitju zaustavi na primeren način že v najstniških letih.

Družina je tista temeljna struktura, v kateri in po kateri nastajata človekov jaz in njegova psihična struktura. Otrok se razvije v odnosu s starši in drugimi družinskimi člani ter med njimi oblikuje svojstveno podobo. Ravno v družini je tisti prostor, kjer otroci spoznajo in se naučijo vseh vrednot in odnosov, ki jih izoblikujejo, je prostor, kjer se naj bi zavedali, kdo so, kaj hočejo, od kod prihajajo in kam gredo. Morali bi se naučiti, kaj je zanje dobro in kaj slabo, kaj je varno in kaj nevarno ter kaj je tisto, kar jih bo vodilo skozi življenje.

V družini se odigravajo najpomembnejše zgodbe. To je kraj, ki je zaznamovan z najsilovitejšimi doživetji, ki za vselej vtisnejo svoj pečat na vse člane družine. V družini se naučimo osnovnih oblik obnašanja, v družini prvič začutimo globino intimnosti, pripadnosti, ljubljenosti, hotenosti, želenosti … K temu temeljnemu izkustvu se vedno znova vračamo, saj nas ravno čutenje in mišljenje, ki ju ustvarja primarna družina, določata v vsem našem poznejšem ravnanju.

Na osnovi temeljnih izkustev v družini bomo pozneje iskali sorodna izkustva v vseh pomembnejših odnosih v življenju. A nikoli ne smemo pozabiti, da alkoholik ne postane vedno nekdo, ki je odraščal v družini, kjer je bil alkohol stalnica, ampak vsi tisti, ki v najstniških letih ob sebi niso imeli vodnika, ki jih je popeljal v svet odraslosti na primeren način.

Vsekakor je ravno najstniško obdobje prva stopnica, ki te popelje ali v svet prekomernega pitja ali t.i. zmernega pitja, čarobna palička je v rokah staršev.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/najstniki/alkoholizem-in-najstnistvo/

---

Vprašanje, ki razdvaja, čeravno je odgovor samo en in to je NE. Mogoče se v tem trenutku s tem ne strinjate in bi se z lahkoto spustili v filozofsko debato, kaj pojem prijatelj sploh pomeni, ter dokazovali, zakaj je prav, da sta otrok in starš prijatelja. A preden začnete s tem, vas le vprašam: »Se vam zdi primerno s svojim otrokom, pa četudi najstnikom ali odraslim, debatirati o tem, kakšen spolni položaj vam prija, kakšne fetiše imate in kaj vas najbolj vzburi?« Če ste na to vprašanje odgovorili z DA, potem ne berite dalje, ker … Če ste odgovorili z odločnim NE, pa zgolj v razmislek – s prijateljem se tudi o tem pogovarjaš in še o bistveno bolj sporni temi.

Torej, starš ne sme in ne more biti s svojim otrokom PRIJATELJ, lahko pa je prijateljski, kar je bistveno drug pojem. A če začnemo pri sami definiciji. Pojem prijateljstva se je skozi zgodovino spreminjal in se v tem času precej spremenil. Zato imamo danes na ta pojem različne poglede, ki so odvisni od veliko drugih dejavnikov (okolja, kulture, načina vzgoje …). Čeprav vsaka kultura in družba pojem prijateljstva razume na drugačen način ter do razlik v razumevanju prihaja tudi znotraj vsake kulture in družbe v istem časovnem obdobju, se jedro razumevanja tega pojma ne spreminja.
Prijateljstvo je intimen, lojalen, zaupljiv odnos med dva osebama ali manjšo skupino ljudi, ki primarno ne izhaja iz članstva v neki skupini, niti ni osnova družinske, plemenske ali kakršne koli podobne vezi. Torej je pravi (poudarek je ravno na tem) prijatelj oseba, ki pozna posameznika v najboljši in najslabši izvedbi, je oseba, ki zmore ustvariti varen prostor, kjer je moč izreči vse, brez obsodb in kjer je zagotovljena podpora v dobrem in zlu. Partnerja sta in bi načeloma morala biti tudi prijatelja, nikakor pa pojem prijatelj ni rezerviran za starševski odnos. Starš je lahko samo prijateljski, le otrok lahko staršu zaupa vse, starš otroku pa ne sme in ne more, saj potem govorimo že o zlorabi.

Predvidevam, da ste že slišali za definicijo, da so otroci učijo iz vedenja staršev in da se običajno najprej, zaradi neznanih razlogov, naučijo ravno tisto, česar starš ne želi – kletvic in neprimernega vedenja.

Hierarhija med otrokom in staršem je jasna in tu se ne bi smelo debatirati. Starš je starš, njegova naloga in vloga sta jasni, podobno tudi otrokova. Otrok, ki lahko občuduje svojega starša, ga lahko spoštuje. Občuduje ga lahko pa zgolj takrat, ko mu je starš vzor, ko se zave, da lahko sicer staršu zaupa vse, da bo ta vedno tam zanj in mu pomagal, a da so teme, ki pa vsekakor niso rezervirane za ta odnos, kot tudi ne nekatera vedenja.
Ena izmed že izpostavljenih tem je spolnost staršev, druga je finančno stanje staršev, hkrati pa otrok ne sme in ne more biti čustven partner starša. Ravno slednje se v Sloveniji pogosto pojavlja. Pa tudi debata o finančnem stanju staršev.

Mislim, da o spolnosti ni potrebno zgubljati besed. Ja, lahko se pogovorite z otrokom o tem, kaj spolnost je ter o bistvu le te. Nikakor se pa ne morete pogovarjati o VAŠI spolnih praksah, željah in potrebah. Niti ko je star 5 let, 15 ali 50. To je tema za partnerja in prijatelje.

Finančno stanje družine je prav tako v domeni staršev. Otroka je potrebno še zgodaj naučiti odnosa do denarja. V praksi pomeni to zgolj to, da razume kontekst, da vi hodite v službo (oz. dobite denar z ne vem katerega naslov), da lahko v trgovini kupujete le toliko, kot imate, ter da je s plačo potrebno plačati tudi položnice. To, da ste v finančni stiski, ni domena otroka. Ne sme biti, nikoli. Vaša dolžnost je, da se trudite poskrbeti za dobrobit otroka. Ko bo odrasel in pravilno vzgojen, bo vašo domnevno finančno stisko opazil sam in iz vam pomagal iz svoje dobrote in ne zaradi obveze.

V preteklosti so bili otroci naložba, zastonj delovna sila za stara leta, a takrat je bila vloga otrok tudi drugačna. Smo v 21. stoletju in ta vloga jim ni več lastna. Otrok nimate zato, da boste imeli zagotovljeno pomoč na stara leta, ampak zaradi brezpogojne ljubezni. No, vsaj tako bi moralo biti.
Področje čustev pa je področje, kjer nehote pride do največ zlorab in se jih večina sploh ne zaveda. Dostikrat, ko ljudi soočim s tem, kaj čustveno izsiljevanje je in kje se meje med prav in narobe zarisujejo ter starš nehote sebe enako vrednoti z otrokom, niso ravno zadovoljni in kaj kmalu ugotovijo, da vestno to počno sami.

Torej, kaj vse je čustveno izsiljevanje:

1. Vsiljevanje lastnega mnenja in prepričanj z besedno zvezo »moral/a bi«. Običajno so to stavki »otrok mora pri teh letih že…«, »dobra mama mora …«, »prav je, da že zna…«, »vsi otroci se tako vedejo, tvoj pa ne«, »vsi otroci so tako pridni, ti pa ne«, »Peter je pa takšen, zakaj ne moreš …« … Otroci znajo tudi dobro čustveno izsiljevati, največkrat z »vsi imajo to, samo jaz ne …«, »edini sem, ki ne smem …«, »uničuješ mi življenje …«, »nimam te rad/a …« …

2. Najpogostejši stavek, predvsem starejših, je »ne bom vedno tu«, običajno s kombinacijo, da »naredi to zame« ali »samo eno mamo in očeta imaš« ali celo varianta »veš, mogoče me naslednje leto več ne bo«. Prepričana sem, da ste te besede slišali že kdaj in ti kar malo nabijejo slabo vest.

3. Eden zelo pogostih je tudi ukazovanje oziroma postavljanje vprašanj, ki so dejansko ukazi. V smislu »kdaj boš že končno naredil to, ker drugače bo to on, ker on ve, da so mi dnevi šteti«. Običajno gre tu za primere, kjer si ne upate reči ne, ker vas je strah, sram ali je krivda ob ne premočna.

4. Čustveno izsiljevanje je tudi takrat, ko starš ne sliši NE. Pa ne govorimo to v primeru, ko starš reče pospravi sobo, naredi nalogo, odnesi smeti … ampak takrat, ko npr. starš reče, ti bom kupil to bundo (ki je otrok ne potrebuje), pa otrok reče ne in starš še vedno vztraja pri tem in išče najbolj neumne izgovore ter na koncu naredi po svoje in še pripomni, da je otrok nehvaležen.

5. Izsiljevanje s »to mi dolguješ«.

6. Kuhanje »mule«.Ja, tudi to počnejo nekateri starši, pa naj bo otrok majhen ali že odrasel.

7. Postavljanje v nemogoč položaj z »odloči se zdaj«. Običajno vas ulovijo sredi nečesa, npr. pomembnega sestanka v službi, vas na vse načine skušajo priklicati in potem od vas zahtevajo, da se odločite zdaj in takoj, a se vi ne morete, ker ni situacija za da ali ne.

8. Tudi sramotenje v javnosti je eden izmed načinov čustvenega izsiljevanja, ki pripelje do čustveno ranjenih oseb. Veliko oseb je t.i. »čustvenih invalidov«, ker meje med tem, kdo je starš in kdo je otrok, niso bile jasno zarisane. Nikjer ne piše, da z otrokom ne morete vzpostaviti lepega, spoštljivega odnosa, kjer vam otrok upa povedati vse, vam zaupa, a kljub temu mu mora biti jasno, da ste starš in malček t.i. respekt mora imeti.

Starševstvo je naporno, a tudi lepo. Otrok mora vedeti, do kam sme, kaj mu je dovoljeno, ne glede na leta. Le na takšen način se vzpostavi spoštovanje, ki pa je poglavitno za dober odnos med staršem in otrokom. Otrok, ki svojega starša ne more spoštovati, je ranjen in bo moral delati ogromno »na sebi«, da se bo izoblikoval v zdravo, odgovorno odraslo osebo.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/druzina/odnosi/ali-sta-lahko-otrok-in-stars-prijatelja/