Biti iskren sam do sebe je največji izziv vsakega posameznika, pa ne toliko zaradi tega, ker bi si zavestno želel lagati, ampak ker prevečkrat preprosto ne ve, kaj je dejansko tisto, kar si želi. Mogoče malce zmedeno, a nič več, ko v kontekst naših domnevnih želja postavimo še vzgojo, vpliv okolice, pričakovanja le-te, družbene norme, nenazadnje znanje, ki smo ga tekom let pridobili in tudi vpliv medijev. Največji sovražnik naše iskrenosti pa je »kaj bodo pa drugi rekli«.
Pod vplivom vseh teh dejavnikov običajno starši vzgajajo svojega otroka. Pa lahko začnemo že pri samem dojenju, navajanju na gosto hrano, na kahlico, odvajanje od dude, plenice … Nič drugače ni s časovnico kdaj prvič v vrtec, katere dejavnosti naj otrok obiskuje, tudi kakšne ocene so primerne, kaj je z obiski psihologov itd.
Skoraj vsak starš je ob nosečnosti in prvih letih rojstva sanjal o tem, kaj si želi za svojega otroka. A če ste čisto iskreni do sebe in se spomnite onih drugačnih želja, ki jih nikoli in nikdar ne bi povedali nikomur, kaj so bile? Ne rabite pisati, le spomnite se jih? Ste želeli, da bi bil vaš otrok uspešen, bogat, srečen, da bi bil velik, vitek, športen, da bi našel srečo v ljubezni, da bi trenira ples in bil zelo uspešen, da bi blestel v šoli … ? Kje ste zdaj na poti do tja?
Tu se začne naš prvi pogovor s samim sabo in našo iskrenostjo. Bilo nam je vsiljeno, da moramo skrbeti za to, »kaj bodo drugi rekli«, da moramo skrbeti za to, da smo v neki zlati sredini, ker drugače je z nami in našimi otroki nekaj zelo narobe. Ampak je to čisto res?
Zakaj morajo biti vsi otroci po nekih stereotipih? Je res tak narobe, če otrok štrli iz povprečja?
Ni in prav je tako. Vedno poslušamo, kako so si otroci različni in kako je vsak svet zase, a v isti sapi jih je potrebno popredalčkati. Podobno je s starši. Nekaj, kar je meni sprejemljivega, vam ne bo ter obratno, pa ni nič narobe ne z vami ne z mano. Tako pač je in prav je tako.
Dejansko bi morala vzgoja temeljiti na tej različnosti, ne da se vse vseskozi predalčka in postavlja smernice. Veliko je zgodb, ko so otroci skozi vrtec in osnovno šolo trpeli ter še delček srednje, na koncu pa postali zelo uspešni, ker so našli tisto, kar jim je blizu. Pa je govora še vedno o ta istem otroku, ki so ga v vrtcu in osnovni šoli hoteli narediti za otroka s primanjkljaji, primernega le za posebno šolo.
Ampak, če grem na začetek. Pred kratkim me je starejši gospod vprašal, v čem je smisel tega, da so očetje pri porodu poleg. Priznam, nisem mu znala odgovoriti. Sem se pa prvič vprašala, če mi je bilo kaj lažje, ker je bil oče otrok pri porodu. Kakšna je bila dodana vrednost tega? Iskreno, je ni bilo. Bil je tam, ker se baje tako zdaj hodi rodit, da bo mamicam lažje. V razmislek tako moškim kot ženskam, kakšna dodana vrednost je bila to?
Zakaj se vsiljuje dojenje? In, ja, oba sem dojila, da ne bo pomote. Ja, se zavedam koristi le-tega. Ampak, si predstavljate, kako je, ko prvič rodiš in rodiš nedonošenčka, ko je tvoja dojka bistveno večja od njegove glave in ne gre in ne gre, bolj kot se trudiš. Vmes ti pa še sestre razlagajo, da si ti kriv za to. Grozno je in nič kaj prvinskega ter razen travme se tam ne razvije nič. Če imaš srečo, pride mimo sestra, ki vidi tvojo stisko in ti pomaga ter razloži, da ne bo konec sveta, če bo otrok hranjen s stekleničko. A takšne sestre so redke in hvala vsem, ki so takšne. Nikoli ne bom pozabila mamice, ki je že pri tretjem šla čez podoben pekel. Mleka ni bilo, otrok lačen, ideja o tem, da se lahko otrok hrani tudi s stekleničko pa tuja. Bolečina ob otroku, ki joče, ker je lačen, ti pa nimaš mleka, ker se otroke mora le dojiti, pa neizmerna. Nič ni narobe, če je en obrok iz stekleničke, kot kasneje ni nič narobe, če otroka dojite malce dlje kot ostali. Sicer se tu v starostno mejo ne bom spuščala, ker še vedno menim, da če je med otrokom in materjo razvita zdrava navezanost, dojenje izzveni takoj, ko otrok shodi in začne raziskovati svet.
A če ostanem še malce v tem obdobju – se še spomnite stavkov »spet joče, ker izsiljuje«, »če hočeš, da bo čez noč spal, ga pusti jokati«, »preveč se ukvarjaš z njim«, »ne ga nositi po rokah«? Ogromno tez iz sklopa »jaz sem že ne vem koliko jih spravila h kruhu in vem, kako se dela«. Jok je edini način komunikacije, ki jo dojenček zmore. Velik del mater prepozna različne tone zvoka joka svojih otrok ter ve, kdaj joče, ker je lačen, kdaj, ker bi se cartal, kdaj, ko bi rad imel mir, kdaj, ko je utrujen, kdaj, ko je potrebno zamenjati pleničko … če tega niste ločili, še ne pomeni, da ste slaba mati ali slab oče. Pač niste in kaj zdaj. Ste pač šli po sistemu napak – lačen ni, suh je, aja, zebe ga … važno je le, da ste ugotovili, zakaj otrok joče.
Dojenček NIKOLI ne izsiljuje, to se pojavi šele v času večnega NE in SAM BOM. Do takrat je jok le način njegovega preživetja in je vaša dolžnost, da se odzovete nanj. Ok, če tega niste naredili, ker ste »padli« pod vpliv »dežurnih strokovnjakov«, ki so bili polni vseh nasvetov, nič narobe. Če ste do sedaj spoznali svojega otroka, točno veste, kdaj vam bo izstavil račun ter boste takrat popravili storjeno napako.
Otrokova trma je tudi eden izmed momentov, ko starši dobijo ogromno nasvetov, a redko slišijo, da je to del otrokovega razvoja in je trenutek, ko postane končno »svoboden«, potem mu pa nekdo (vi, vzgojitelji, odrasli …) pravi, da ne sme, pa mu niti ne razloži, zakaj ne sme. To je podobno, kot bi vas ustavil policist, po vašem mnenju brez razloga, ter vam napisal kazen, brez pojasnila, brez postavk, le znesek. Kateri junak bo zdaj zagovarjal, da ne bi znorel in vsaj na socialnih omrežjih zapisal, kakšni so policisti? Si predstavljate, kaj bi pisalo na socialnih omrežjih teh malih trmavčkov, ki najmanj 10-krat dnevno slišijo NE in TEGA NE SMEŠ brez pojasnila.
Zato je toliko pomembno, da svojega otroka poznate, da veste, da njegov ne bom nekaj pomeni, da njegova želja po raziskovanju nekaj pomeni, da vse, absolutno vse naredi z razlogom, ker nekaj preverja. Tu pa sta pomembni vaša iskrenost in domišljija. Skušajte se postaviti v njegove čevlje in veliko lažje bo, ker boste razumeli njegov svet in lažje sprejemali njegove odločitve. Če tega ne zmorete, bodite tako iskreni in to povejte ter svojo vzgojo prilagodite temu. Nič ni narobe, če boste včasih mimo udarili, ker konec koncev ste le ljudje. A bistveno pri tem je, zakaj želite doseči pri otroku določeno vedenje. Ker se vam zdi, ker ste prebrali ter vam je mama povedala, da mora biti tako, ali ker resnično čutite, da mora biti tako. Tu se postavljajo temelji in ne pri naučenih vzorcih.
Marsikdo reče, da vzgajanje »z besedo« vodi v permisivno vzgojo. Ne, če starš ve, kaj počne. Odločen NE, ob katerem bi tudi vi sami obstali, je bistveno drugačen kot NE, ker se baje reče tako. Otrok to čuti in verjemite, da bo naredil po svoje in to s takšnim veseljem, da vam še jasno ne bo. Otroška domišljija je brezmejna.
Mogoče ste kdaj v trgovini opazovali igro staršev in malega nadobudneža, ki bi imel celo trgovino. Običajno starši tu padejo na izpitu, ker so postavljeni v pat pozicijo. Otrok izsiljuje, oni so nemočni, vedo, da bi ga najraje dvakrat čez rit ali se zdrli nanj, pa ne morejo, ker ne smejo, baje. Kaj bi vi v takšni situaciji naredili? Bi se z otrokom pogajali, da liziko lahko ima, punčke pa ne, ali bi mu oboje kupili? Bi vztrajali pri svojem ne, medtem ko bi otrok neutolažljivo jokal in vam delal sceno? Bi dobil kakšno vzgojno? Bi se z njim prigovarjali? Torej, kaj bi v takšni situaciji naredili?
Za danes le delček vzgojnih težav, kjer »zdrava pamet« običajno zataji, ker se starši ravnajo po naučenih vzorcih, čeravno je čisto enostavno – dojenčka nahraniš tako ali drugače, dojiš ga, dokler še ima smisel, ko joče, ga potolažiš, pri trmarjenju mu kot idiot razlagaš eno in isto ter pri vsakem izbruhu je lažje, v trgovini so pravila staršev in tam ni debate in ne prostora za izbiro, ne je ne, brez dodatkov … včasih so najbolj preproste rešitve, ki se vam porodijo v trenutku, tudi prave, ker so nagonske. Ampak govorimo o tistih odzivih, ki se porodijo ob nastopu težave, ne ko je že vse potencirano in ste že pošteno jezni.
Da povzamem, ko zna biti starš iskren do sebe ter si pusti, da otroka čuti, ga razume ter si zna priznati, da mogoče nič od tega ne čuti, je naredil prvi korak pri uspešni vzgoji. Vsi delamo napake, bistveno je, da se jih tudi zavedamo ter da si idejo o tem, kakšne lastnosti bi naš otrok naj imel, kaj naj bi počel ko bo velik, jasno in iskreno zastavimo. Ter smo pripravljeni to idejo prilagoditi glede na njegove potrebe in ne naše želje. Vsi bomo en dan dobili izstavljen račun, vprašanje pa je, kako se bomo nanj odzvali. Odgovoren in dober starš ga bo sprejel, ne glede na to, koliko sam misli, da je bil uspešen. Slab pa bo izgovor iskal v okolici in tudi v lastnem otroku.
Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/vzgoja/iskrenost-je-temelj-dobre-vzgoje/
