Biti ločenec dandanes ni več tako sramotno, kot je bilo nekoč. Konec koncev je v Sloveniji vsako leto čez 2000 ločitev in se na trenutke zdi, da je vsak drugi par že ločen. Zakaj je temu tako, ni toliko pomembno kot to, da je le majhen procent teh, ki se sporazumno ločijo in po ločitvi ostanejo odrasle odgovorne osebe.
Ločitev večino ljudi prizadene, jim pusti takšno ali drugačno posledico in preteči mora kar nekaj let, da je rana poceljena, še zdaleč ne zaceljena. O sami ločitvi je ogromno spisanega, mnogo takšni in drugačnih strokovnjakov daje koristne in manj koristne nasvete o tem, kaj vse bi ločenca morala, smela in kako naj bi se počutila takrat. In seveda je na mestu vprašanje, zakaj potem sploh še karkoli pisati o tem problematiki? Ker … sem ogromno tega prebrala, a ugotovila, da je dosti nasvetov skreganih z realno situacijo, ker je vsaka ločitev drugačna in vsak doživlja situacijo drugače, zato je vsak zorni kot lahko pomemben in kot najbolj pomembno, ker se pri svojem delu še vedno srečujem s situacijami, ko bi iskren, odrasel pogovor, korak nazaj, poznavanje in ovrednotenje osnovnih pojmov, samokritičnost in prevzem odgovornosti za lastne napake, pripomogli k temu, da ločitve ne bi postale vojne, ampak bi bile zgolj birokratski postopek, trenutek v življenju posameznika.
Načeloma sem zagovornik tega, da dve odrasli osebi, ki sta v sporu in nočeta, ali ne zmoreta normalne komunikacije in nekega spoštljivega odnosa, imata odlično rešitev – gresta čim bolj stran drug od drugega in živita življenje dalje, kot da se nikoli ne bi poznala, ne rabita gojiti odnosa, ne rabita se pogovarjati … nekoč znanca, zdaj neznanca in življenje gre dalje. Težava nastane, ko so v zvezi bili spočeti otroci. Ravno zaradi njih je potrebno govoriti o težavah pri ločitvah, ravno zaradi njih je potrebno podajati različne rešitve. Namreč, ko se dva ali vsaj eden ranjen človek bojuje v imenu ljubezni, pod pretvezo ranjenega in užaljenega ega, so vse dosedanje vojne bile zgolj slab amaterski poskus. Domišljija v bitki ranjenih oseb je neskončna, posledice pa hujše, kot jih za sabo pustijo najhujše naravne katastrofe.
To, da sem sama ločena, sem že napisala v preteklosti, da samo dejanje 26.8.2010, ko sem v roke dobila tisti papir, kjer je pisalo, da sem razvezana, ni prineslo kaj dosti dram, le jaz sem se končno počutila svobodno. Bolj malo pa o tem, da so težave nastopile po tem, ker tisti list ne predvideva vseh zapletov. Prestala sem vseh 9 krogov pekla (vsaj iz mojega vidika), predvsem zaradi lastnih napak, ker nisem vedela, da pravo in pravica nista na isti valovni, ker sem verjela, da če si vedno iskren ter poveš s svojimi besedami, kaj se je zgodilo, ni prav, ker sem verjela, da so CSD, sodišče, policija tam, da pomaga žrtvam in ker sem videla stvari samo iz svojega zornega kota ter mi je bilo nepredstavljivo, da nekdo na drugi strani meni, da se njemu tudi godi krivica. Ni mi bilo jasno, da dejstvo lahko dojemamo z različnih zornih kotov, ki pa sta po svoji naravi popolnoma kontradiktorna. Torej sem morala sama najprej dojeti, da ni dobljena bitka v tem, da ti nekdo na koncu reče, ti si zmagal in ti imaš prav, ampak je dobljena bitka takrat, ko si sam srečen, otrok srečen in si na koncu bitke živ. Včasih se je bolj smotrno preprosto ustaviti, »vzeti v roke kokice« in počakati, da nevihta mine. Vse se vedno postavi na svoje mesto, a težko je doseči toliko samokontrole, da ohraniš mirno kri in trezno glavo, ko ti nekdo dopoveduje, da si naredil nekaj, česar nisi, te obtožuje nečesa, kar ni bil tvoj »film«, ti grozi ter ima ob tem še celo četico uradnikov, ki pritrjujejo njegovim zmotnim zaključkom.
Moj namen je, da vam v tem tednu predstavim čim širši spekter »napak«, ki se dogajajo pri ločitvah in seveda po tem, ko človek misli, da je vsega že konec. Vas opozorim na najbolj klasične napake in kako jih ne storiti. Predvsem pa, da vam na tisoč in en način povem, da niste v tej »bitki« sami, čeravno se včasih zdi, da je temu tako, da si običajno kar sami postavimo zidove in barikade ter potem iz previdnosti, da ne bi bilo ranjeni, streljamo v vsakogar, ki zaide v bližino našega pogorišča.
Ločitev mora biti nov začetek nečesa boljšega, vse težave morajo biti izzivi, katerim rešitve najdemo. Tudi gosenica se zabubi, preden postane prelep metulj, naj bo tudi ločitev vaš kokon.
Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/delavnice/odgovorno-starsevstvo/ko-locitev-postane-vojna/
