Avtor: Alenka Gabrovec

---

Ogromno sporov med ločenci nastane ravno zaradi stikov. Otrok v teh sporih običajno postane kos mesa, kjer si bivša partnerja dokazujeta do zadnje minute natančno, kdo je več z otrokom, le redko se sliši želja otrok. V sodstvu je obveljalo neko prepričanje, da obstaja minimalni obseg stikov, 1x med tednom vsaj 2 uri ter vsak drugi vikend. Vsak neskrbnik, ki doseže kaj več od tega, je označen za srečnega. Glavno vprašanje tu je, kako za vraga je nekdo lahko označen za srečnega, če lahko svojega lastnega otroka vidi več, kot je tisti izmišljen minimum. Otrok potrebuje oba starša in pika. A vendar tu obstaja še tisti ampak …

Družinski zakonik v svojem 141. členu opredeli, kakšni naj bi bili stiki otroka s starši:

(1) Otrok ima pravico do stikov z obema od staršev in oba od staršev imata pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo koristi otroka.

Ta člen je skregan z vso logiko, saj se dostikrat zgodi, da sta pravica otroka in pravica starša kontradiktorna. V takšnih primerih bi morala biti pravica otroka nad pravico starša, a žal se v sodni dvorani, na CSD in pri izvedencih to pozabi oziroma interpretira napačno ali celo v smislu, da otrok ni dovolj zrel za takšno odločitev. Dostikrat je moč slišati, da mora biti otrok star 10/11/12 let, da se lahko odloča sam. Zgodbica, ki so si jo izmislili CSD, ker dejansko v svojih vrstah nimajo usposobljene osebe, da bi se pogovorila z otrokom. Kadar sta na stikih prisotna nasilje in zloraba, je jasno, da takšen stik ni v korist otroka. Še najmanj je razumljiva obrazložitev inštitucij, da se bo moral v življenju soočati tudi s težavami. Nasilje in zloraba sta kaznivi dejanji in ne moreta biti opravičljiva pod taktirko poskusov vzgojnih metod. Otrok, ki je deležen tega, ve in čuti, da to ni dobro in je čisto dovolj usposobljen, da reče NE HVALA. Žal se redko takšnega starša pošlje na izobraževanje o vzgoji. Sicer tu zadenemo ob en zid – kje najti dovolj dobrega terapevta, ki bo znal nasilneža zadosti opremiti, da bo dober starš.

(2) Tisti od staršev, kateremu je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo, ali druga oseba, h kateri je bil otrok nameščen, mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike. Prizadevati si mora za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev oziroma s starši. Tisti od staršev, ki izvaja stike, mora opustiti vse, kar otežuje izvajanje stikov ter varstvo in vzgojo otroka.

Zadnji stavek je običajno preslišan in se celotno breme prenese na starša skrbnika. Vse institucije vedno znova skrbniku očitajo nezmožnost priprave otroka na stik, vedno mora samo on iskati načine, kako pripraviti otroka na stik. Medtem ko na drugi strani neskrbnik brez kančka samozavedanja uperi prst v skrbnika, češ saj naredi vse, da otrok noče na stik. Lastnega uvida tu ni, prav tako redko neskrbnik sliši, kako bi otroku bilo lažje, ker skrbnik s tem poseže v ego neskrbnika. Žal pa se v primeru težav s stiki večina institucij postavi na stran neskrbnika in redko preverijo dejansko stanje. Tu smo običajno spet na tistem, kar sem že pisala, da institucije delujejo po nekem prepričanju, da če stiki ne stečejo, so za to krivi neskrbniki, ker namensko ovirajo stike. Včasih je res tako, a ne vedno in ne morejo vseh pometati v isti koš.

(3) Starši, ki ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, se sporazumejo o stikih. Če se sami o tem ne sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njihovo željo pa tudi mediatorji.

Lahko pomaga, nikakor pa s tem pot staršev ni zaključena in sporazum, sklenjen na CSD, nima pravnega učinka. Kajti par, ki se je razšel in ima otroka, lahko zadevo reši:
1. Sama spišeta sporazum, torej zapišeta, komu bo otrok zaupan v vzgojo in varstvo, kakšni bodo stiki in kakšna preživnina. Odda to na sodišče in plača sodno takso (ali zaprosi za oprostitev le te). Sodišče ga bo napotilo na CSD, da napisano potrdita, CSD poda poročilo na sodišče, razpiše se narok in zadeva se zaključi.
2. Obiščeta lokalni CSD, se tam dogovorita. Dogovor oddata na sodišče in plačata takso (ali zaprosita za oprostitev le te). Sodišče zaprosi še CSD za poročilo. Nekje je praksa, da mora par še enkrat na CSD, drugod sodišče upošteva že sporazum, sklenjen na CSD. Razpiše se narok in zadeva se zaključi.
3. Par obišče notarja, plača in se tam do zadnje podrobnosti dogovorita o vsem. Dogovor oddata na sodišču, ponovno je taksa. Sodišče zaradi otrok zaprosi CSD za mnenje, ta povabi par na razgovor. Razpisan je narok in zadeva se zaključi.
4. Par se oglasi do odvetnika, tam spišeta sporazum, plačata. Odvetnik zadevo odda na sodišče in plača takso (odvisno, kakšen je predhoden dogovor). Sodišče zaprosi CSD za mnenje, CSD povabi par na razgovor. Sledi narok in zadeva je zaključena.
Vse našteto ob predpostavki, da se par v vsem strinja do konca in je njun sporazum v skladu s prakso sodišča.
5. Par se ne more sporazumeti, eden vloži tožbo (ali sam ali preko odvetnika). Sodišče zaprosi za mnenje CSD. Razpisan je narok in … od tu dalje pa je vse odvisno od sodnika. Lahko razsodi sam ali vključi ostale institucije.

(4) Če se starši sporazumejo o stikih, lahko predlagajo sklenitev sodne poravnave. Če sodišče ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otroka, predlog zavrne.

(5) Če se starši ne sporazumejo o stikih, odloči o tem sodišče.

(6) Sodišče lahko pravico do stikov odvzame ali omeji v skladu s 173. členom tega zakonika.

Težava tega člena je, da je zelo težko dokazati, da je stik ogrožajoč za otroka, saj je predpostavka, da so stiki za otroka koristni, ne glede na to, kakšen je starš. In če en skrbnik sproži postopek, mora najprej dokazati, da ni zloben in da ne preprečuje stikov zaradi tega, ker nima boljšega dela, ampak je otrok na stiku res ogrožen. Vpletejo se izvedenci, CSD in nastane popoln kaos. Ker je zelo, zelo težko dokazati, da je otrokovo življenje na stiku ogroženo. Kajti vsaka poškodba je tretirana v smislu, tudi vam se lahko zgodi, psihične zlorabe so opravičene s »ste preveč občutljivi«, ekonomske zlorabe s tem, da ni denarja in da imajo drugi manj, početje nevarnih stvari pa pretiravanje.

(7) Če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev ter stikov ni mogoče izvajati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, lahko sodišče na predlog drugega od staršev odloči, da se tistemu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati korist otroka.,

Člen, ki dopušča popolno manipulacijo in hiter postopek, kako doseči predodelitev. Le sistematičen moraš biti, pa je vse mogoče. Namreč CSD niti pod točko razno ni opremljen za prepoznavanje hudih manipulacij, zavajanj in psihopatskih in sociapatskih igric posameznikov.

(8) Sodišče izda novo odločbo o stikih s starši, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka.

Če vse skupaj nekako združim v celoto. Tam, kjer znata biti starša odrasla, je določitev stikov le list papirja, kadar starša tega ne zmoreta, pa nujno navodilo za uporabo. Težave nastanejo, če skrbnik zavestno preprečuje stike. A tu običajno čas naredi svoje.

Še večja težava je, če neskrbnik res ogroža otroka, ker je pač zloben, egoističen in mu je otrok sredstvo za nadzor in nagajanje. Tu pa preteče ogromno časa in so travme ter škoda, ki je narejena, praktično nepopravljiva. In kaj lahko skrbnik v takšnem primeru naredi … bori se do konca, ob dobrem odvetniku in je pripravljen na vse.

Nikoli ne pozabiti, ko se par razide, postaneta bivša partnerja, a starša ostaneta za vedno. Res kakšen otrok z ločitvijo dobi oba starša v polnem pomenu besede, a če se sami ne zavedate, kakšna je vaša vloga in kaj morate dati otroku, vam nobeno sodišče in obseg stikov tega ne more dati.

Starš si ali pa nisi. To, da narediš otroka, te še ne naredi starša, tudi to, da mu kupiš vse, ga kdaj pelješ na morje, dejavnost, mu daš jesti in piti. Biti starš je bistveno globlja zadeva. Dober starš je tisti, ki zna svoje napake priznati in jih popraviti, kose zave, da ni popoln in da je le človek ter zna biti iskren do sebe. Prepozna momente, ko ga vodi ego in momente, ko ga vodi srce. Predvsem pa prepozna potrebe otroka, čuti, kar čuti otrok, razume otrokov svet, zna otroka voditi in ljubiti.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/delavnice/odgovorno-starsevstvo/stiki-so-v-prvi-vrsti-pravica-otroka/

---

Piše Alenka Gabrovec

Dolgo časa sem premišljevala, kako sploh začeti to objavo, da ne bi zvenelo, da je težava le v pretirano zaščitniških starših, t.i. helikopterskih starših, in da gre le za pretiravanja. Otroci so se medsebojno pretepali, zbadali in se tudi bodo. Se popolnoma strinjam s tem, a tudi tu so šle zadeve bistveno dlje od normalnega.

Spomnim se časov, ko smo se tudi mi pretepali, se zbadali in si otročje nagajali. A dlje od tega, da smo komu rekli, da je bajs in da smrdi, nismo šli. Ker običajno smo se čez 5 minut s ta istim bajsom in smrduhom igrali. Smo se pretepali in je tudi kakšen kol bil zlomljen na plečih koga, a nihče ni delal drame iz tega. So se med pretepom in igro lomile kosti, pridobivale modrice in premnogo, mnogo stvari smo počeli na robu norosti. Igrivi, s spominom zlate ribice (berite pozabljeno v 3 sekundah), prijatelji in zavezniki. Res smo se grupirali, a nikoli nismo dovolili, da bi kdo »našega« maltretiral. Malce so se stvari v času Vojne za osamosvojitev spremenile in smo se za trenutke trudili deliti na Slovence, Srbe, Bosance … a na igrišču, med igro je bilo to kaj kmalu pozabljeno. V šoli si sošolcu pomagal, če si znal, ne glede na spol, izgled in narodnost. Prekleto dobro smo se zavedali svojih dolžnosti, blizu sta nam bila solidarnost in sočutje, pravice pa so bile »nekaj za na kruh namazati«.

Je takšno dinamiko možno danes še kje opaziti? Mogoče res kje, a so to prej iluzije. Na eni točki se starši močno trudijo biti del otrokovega življenja v vseh sferah, po drugi strani pa marsikdo, ko pride do nasilja, samo zamahne z roko in doda, da se bodo otroci že sami zmenili. Prav tako je ogromno tistih staršev, ki so prepričani, da njihovi sončki ne bi nikomur nič naredili, ker so le odličnjaki in najboljši na tem in onem področju, kar je edino merilo zanj, ostalo je nepomembno. Imamo starše, ki jim je malo mar za otroke, edino, kar jim je bistveno, je to, da zanje dobijo socialne transferje. In so starši, ki svoje otroke učijo, da so elita, višja kasta in da so ostali nepomembni. Posledično je medvrstniškega nasilja bistveno več, kot si znamo predstavljati. Mogoče je čas, da o tem spregovorimo, damo besede tudi temu in da se preneha s pometanjem pod preprogo in kazanjem s prstom na starše, na institucije, na že koga.

Dandanes otroci pri svojem zbadanju ne uporabljajo več zbadljivk, ampak čustveno manipulacijo in če vam je prav ali ne, so v tem zelo dobre deklice, ki znajo s svojimi besedami uničiti še tako trden karakter. Na zelo prefinjen način in z ogromno čustvenega izsiljevanja postavljajo smernice, osebe, ki bi jim morali postaviti meje, vrtijo okoli prsta, jim govorijo tisto, kar želijo slišati, do vrstnikov so pa zlobne, poniževalne in jih ustrahujejo.

Prav tako udarci niso več udarci, ampak grožnje z orožjem, ki si ga ustrahovalci brez težav upajo uporabiti. Tudi skupinski pretep ni nič neobičajnega, ali večno klofutanje, boksanje …

O spolnih zlorabah pa bolje, da ne govorim …

Če mislite, da sem mogoče zgrešila naslov in bi morala napisati, da teče beseda o najstnikih, vas moram razočarati, da temu ni tako, ker je govora o osnovnošolcih, otrocih do 14 let.

Tisto, kar je meni v vseh teh dogajanjih najbolj sporno, je dejstvo, da se o nasilju med vrstniki premalo govori, če že, ko stvar eskalira do te meje, da pride do konkretnega kaznivega dejanja ali celo do samomora. Običajno se takrat vsi sprašujejo, kako to, da ni nihče nič opazil, kdo je zatajil itd. Dejstvo pa je, da če se nasilje med vrstniki dogaja v šoli, večina šol to pomete pod preprogo (sami sicer pravijo, da ne, da vse zadeve vzamejo resno, a kaj kmalu se potem ugotovi, da nimajo pojma, kaj se dogaja), CSD meni, da brez prijav šol nič ne more, podobno meni policija in krog je sklenjen. Namreč otroci do 14. let niso kazensko odgovorni in posledično za svoja dejanja ne morejo odgovarjati, četudi so storili dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja. Preprosto povedano, če 12 letnik koga ubije, posili, se zgodi … nič. Noben otrok kaj tako strašljivega ne naredi kar čez noč, ampak ga do tja vodi kopica manjših nasilnih dejanj, ki samo gradijo pot do »kriminalca«. A nobenemu ni mar za to, ker se je lažje skrivati za birokracijo in razlagati, da niso nič opazili, da nič ne morejo.

Nekaj je tu zelo, zelo narobe? Kaj, pa je vprašanje za milijon evrov. Je res zatajilo sodstvo, so starši vzgojili »pošast«, so vse institucije odpovedale ali so nasilna dejanja otrok zgolj krik po pomoči?

Kaj točno je krivo za vso to zmedo, ne ve nihče, a prav je, da se o tem govori. Ravno to je moj namen ta teden. Vam pokazati, kaj vse je medvrstniško nasilje, v katero tančico vse je zakrito in kako ga prepoznati in ne zamenjati za »igro«, ravs, ki je za otroke značilen in je nujni del odraščanja.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/otroci/sola/zakaj-sploh-govoriti-o-medvrstniskim-nasilju/

---

Ob ločitvi je ena izmed »odločitev« tudi ta, da se nekomu mora otroka zaupati v vzgojo in varstvo (po domače: določiti skrbništvo). Žal je tu otrok obravnavan kot kos mesa oziroma predmet ter imaš na trenutke občutek, da si na balkanski tržnici, kjer se dva (običajno so to odvetniki) pogajata, kdo ima boljšo robo. Halo, za otroka gre in otrok ni predmet, ki bi bil last kogar koli. Na tem mestu naj povem, da absolutno podpiram prakso nekaterih držav, ko po ločitvi hiša/stanovanje pripada otroku, starša pa se selita vsak teden sem in tja. Odrasli so se odločili, da žal ne gre več tako naprej, ne otrok, otrok nima s tem nič, torej naj tudi odrasle osebe poskrbijo za to, da bodo prevzele odgovornost za lastna dejanja.

Običajno ob tej miselnosti naletim na cel kup pripomb, da si vsakdo ne more privoščiti najemnine, hiše, da si marsikdo uredi stanovanje v mansardi ali delu hiše pri starših in ne bi bilo primerno, da bi »ta mlada« zdaj živela v hiši s taščo in tastom ter obratno. A na to je potrebno misliti veliko pred onimi parimi minutami užitka. Odločitev za otroka je odgovorna odločitev, ki s sabo prinese marsikaj.

V tujini v primeru, ko se starša ne morata dogovoriti, otroka dajo v »rejo«. Tudi v slovenski zakonodaji je člen, ki dovoljuje takšno odločitev, a je žal premalokrat uporabljen. Osebno vem samo za en primer, ko je sodnica v Celju to naredila. Pa ni govora o dveh starših, ki sta se pričkala o tem, ali bo otrok v sredo ali četrtek na stiku, ampak o tistih, ki uporabijo otroka za sredstvo maščevanja in izsiljevanja.

Torej, kako običajno zadeve potekajo v Sloveniji?

Odvisno od sodišča do sodišča in primera, do primera, a če gremo po vrsti:

Otrok je dodeljen obema staršema

Takšen način je mogoč le v primeru, ko sta starša dovolj odrasla, da zmoreta to, da je med njima toliko ustrezne komunikacije, da se zmoreta dogovoriti kako in kaj. Načinov, kako se to izvede, je ogromno, od klasičnega teden tu in teden tam, do tega, da je pri enem staršu, drugi pa izvaja redne in pogoste stike. Ne glede na to, kako se izvaja takšna oblika, mora otrok točno vedeti, kje je njegov dom, na koga se lahko vedno obrne v stiski in seveda mora biti stalnica, ki mu daje varnost in natanko ve, kdaj ga kaj čaka. Sicer je v načinu teden – teden ogromno manevrskega prostora za manipulacijo otroka ter je lahko otrok kaj kmalu tisti, ki fura starša tako, da še sama ne uvidita, kaj se jima dogaja.

V kolikor sta starša res toliko odrasla, da se lahko dogovarjata in komunicirata brez prepirov, metanja polen pod noge in obtoževanj, sta zadosti samokritična, je po mojem mnenju najboljša varianta ta, da ritem ostane enak kot je bil pred ločitvijo. Otrok ostane v t.i. domu, pri tistem staršu, ki ga je običajno vozil v šolo, naokoli in v večini skrbel zanj. Popoldnevi pa so usklajeni s tem, kdaj starša zaključita s službo. Torej, če otrok začne s šolo ob 8. uri, en starš začne s službo ob 6. in konča ob 14. uri, drug pa začne ob 8. in konča ob 16. uri, je logično, da otroka v šolo pelje ta, ki začne s službo kasneje, smotrno je, da tudi otrok »živi« (berite prespi) pri tem staršu, po šoli gre k staršu, ki prej zaključi s službo, z njim naredi nalogo, se uči, kar ne uspeta, dokonča potem še z drugim staršem. Ker pa vsak starš ni za vse predmete, potem ene dela z enim, druge z drugim. Popoldanske dejavnosti si razdelite. Npr. ponedeljek in sredo ga pelje prvi na dejavnosti, torek in četrtek drugi, petek pa po dogovoru, vikende preživi izmenično, počitnice se predhodno zmenita kaj in kako. Itd … Otrok ob tem ne čuti, da sta starša sploh ločena, nima prostora za manipulacijo, ima red in disciplino ter dobi vse, kar potrebuje za svoj razvoj.

Nekaterim to uspe, drugim ne. A vsakdo ima svoj način glede na dnevni ritem, težavnosti v šoli, število dejavnosti …

Otrok je dodeljen enemu staršu

Vedno, kadar se ločuje par, ki je poln zamer, neizrečenih in nepredelanih čustev, je bolje, da ima en t.i. skrbništvo, saj se na ta način vsaj malo zmanjša prostor za manipulacijo in grde igre. Naj bo to oče ali mati, je vseeno. Tisti, ki je že pred ločitvijo bolj čutil in zasledoval potrebe otroka. Tu ne velja vloga kdo je bil več z njim, ampak kdo lahko da več. Ne govorim o materialnih zadevah, ampak potrebah, ki jih otrok ima.

Otrok glede na starostno obdobje potrebuje drugačne stvari, vedno je potrebno upoštevati njegove diete in druge primanjkljaje. Bolj primeren je tisti starš, ki se tega zaveda, ki poskrbi za celostno skrb otroka. Opazi otrokovo stisko in zna poiskati pomoč, vzdržuje red in disciplino, postavlja jasne meje in ga uči za življenje. Ga ne podkupuje in mu ne ustvarja navidezne podobe sveta. Mu ne laže, ne obljublja gradov v oblakih. Ga podpira, mu daje občutek varnosti, pripadnosti, ljubljenosti in pomembnosti. Zna biti odgovorna oseba, priznati svoje napake, jih popraviti. Ter loči, kaj je svet otroka in kaj njegov svet ter natančno ve, kdaj ga sme in kdaj ga mora spustiti ter ve, kdaj mora biti tudi bitke otroka. Mu dnevno pove in pokaže, da ga ima rad ter bo vedno tu zanj. Torej, če vse to zmore, ni važno, ali je to moški ali ženska.

Dostikrat slišim, da starš skrbnik lahko manipulira z otrokom in da ta starš dostikrat preprečuje stike ter otroka naveže na sebe. Zadeva je tu čisto preprosta. Vedite, da bo čas naredil svoje. Torej, če starš skrbnik preprečuje stike, ker je zloben in manipulira, potem bo slej kot prej plačal svojo zlobo. Ko bo otrok najstnik in pod predpostavko, da je starš skrbnik igralec, manipulator, lažnivec in ne vem še kaj, poiskal starša neskrbnika ter vzpostavil odnos z njim. Dostikrat se zgodi, da takrat otrok preprosto gre od doma k staršu neskrbniku. In če ne takrat, vas bo poiskal, ko bo imel svoje otroke. Na vas je le, da mu na nevsiljiv način date vedeti, da ste tu zanj – ali je to na način, da mu za vse praznike in rojstne dneve pošljete čestitko, darilce. To je tisti minimum. Prav tako bodite na tekočem, kako mu gre v šoli, na dejavnostih. A to ne pomeni, da se zdaj, ko ste prebrali te vrstice, takoj najavite na govorilne ure, ker je že zdavnaj prepozno. Če tega niste počeli pred ločitvijo, je nesmiselno, da bi to počeli zdaj. Če pa sta sveže ločeni, pa je smiselno. A ne na dejavnostih ne v šoli si ne dovolite, da bi ga na kakršen koli način osramotili.

V kolikor pa je le težava v vas in otrok noče k vam, ker ste naredili preveliko napak … ne čakajte na njegov klic, ker ga nikoli ne boste dobili. Dobro premislite, kaj so bile vaše napake, kaj bi morali narediti drugače in predvsem opravičite se otroku za vse. In upajte, da bo čas pocelil njegove rane in vam bo nekoč, nekdaj dal še eno možnost. Z vsiljevanjem in sramotenjem (z vašega zornega kota s skrbjo in zanimanjem ter poskusi navezati stik, ki pa ga starš skrbnik preprečuje in ne dovoli) ne boste dosegli ničesar, le stisko otroka boste poglobili do te mere, da vas bo začel sovražiti. Sicer je to še vedno drugi pol ljubezni, na eni točki bo postal popolnoma brezbrižen, takrat boste uradno postali zanj le biološki starš in čisto nič drugega. Verjamem, da si tega ne želite.

Fama, da lahko skrbnik manipulira in počne vse po svojem, je le fama. Zakon je tu jasen in verjemite, da je skrbniku veliko težje. Zakaj menim tako? Mogoče za naslednje sploh niste vedeli, a odgovoren skrbnik ve to in se tega drži. Torej, skrbnik potrebuje za vsako spremembo, ki bistveno vpliva na otroka, dovoljenje neskrbnika. Torej, če želi otroku menjati šolo, zdravnika, se preseliti, ga vpisati v verouk, mu urediti odločbo o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ga peljati k zdravilcu, psihologu, dodatno dejavnost v šoli (tiste, ki niso ravno opravičljive, da so potrebne za otrokov razvoj), neobezne šole v naravi … potrebuje dovoljenje neskrbnika. Če tega nima, je storil kaznivo dejanje. In je že marsikatero sodišče vzelo to kot razlog za predodelitev. A če ni tožnika, ni sodnika. Nekateri neskrbniki to vedo in pridno izkoriščajo za kontrolo bivšega partnerja.

Skrbnik, ki brez tehtnega razloga ne izvede stika ali celo zamudi pa ne javi pravočasno, je kazensko odgovoren. Kazen je sprva denarna, nato sledi izvršba. Ne bi o tem, kako bolano je to. A če neskrbnik ne pride na stik, ker se mu pač ne da, se ne zgodi nič. Res je, da ima skrbnik možnost, da lahko po treh neizvedenih stikih brez pametnega razloga vloži predlog za zmanjšanje stikov. A se ponovno znajde na sodišču, sledi CSD, izvedenci in ca. 3000 EUR gre zgolj za to, da stike malce zmanjšaš. Redko katero sodišče bo ukinilo stike, saj more za kaj takega biti ogromno narobe ter biti neskrbnik najmanj pedofil, spolni obsojenec, diler, alkoholik, drogeraš in predvsem ga morajo izvedenci in CSD oceniti kot škodljivega za otroka. Žal še nisem spoznala takšnega primera. Sem pa bila deležna izjave, ko je oče dokazano spolno nadlegoval punčko, da je delavka na CSD rekla, se bo že navadila in podprla stike z očetom, ker je to za otroka dobro.

In potem še malenkosti, če se otrok poškoduje v čudnih okoliščinah pri skrbniku, skrbnik pozabi na kakšen zdravstven pregled, kaj spregleda, mu ne nudi osnovnih dobrin, ki bi mu jih naj (hrana, dom, dejavnosti, morje …), zanemarja otroka, čeravno potem pri določitvi preživnine posluša, da bo otrok pač imel tisto, kar gre finančno skozi. A če se otrok poškoduje v zelo sumljivih okoliščinah pri nestaršu, ga ta ne pelje na pregled, na dejavnost, morje, je pri njem lačen, strgan, premalo oblečen … se ne zgodi nič. Ker skrbnik dobi obrazložitev, da bi se poškodoval lahko tudi pri njemu, da če meni, da za otroka ni ustrezno poskrbljeno, naj on uredi tako, da bo, če pa meni, da je otrok pri nestaršu ogrožen, pa naj ukrepa pri ustreznih institucijah. In smo spet na sodišču, bitki, ki stane najmanj 3000 EUR ter na koncu običajno le zmanjšajo stike, nestršu dajo »opozorilo«, ker ga v nič ne morejo prisiliti in je to to.

Mislim, da bi lahko še kar nekaj neumnosti naštela. A vendar ni bistvo tega posta to … ampak besede: otrok ni predmet, zato se ga ne morete lastiti. Kako bodo potekali stiki, je odvisno, kako odrasla sta starša – bivša partnerja. A če samo en ne zmore lastnega uvida, nastane vojna in neko dokazovanje, da ima prav. A iz njega govorita le maščevanje in ego. Za otroka ni to dobro. Debata, katera oblika stikov, skrbništva je boljša, je na tem mestu brezpredmetna. Starša, ki sta zmožna dogovorov, se bosta dogovorila, tista, ki se ne zmoreta, pa bosta vedno iskala prepir in je tisti sodni list papirja le navodilo, ki mora nujno biti dorečeno do zadnje sekunde natančno.

Vsaka zgodba ima dve plati, tega nikoli ne pozabite in vaše dojemanje situacije je pravilno iz vašega zornega kota, dojemanje nekoga drugega je pravilno iz njegovega zornega kota, oba pa imata prav. A še vedno, kako je vajin prav v korist otroka, ki je tu le žrtev, je pa vprašanje zase.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/delavnice/odgovorno-starsevstvo/cigav-bo-otrok/

---

Ne glede na to, da smo globoko v 21. stoletju in da so vse informacije dostopne, je spolnost še vedno tabu tema. Načeloma se o spolnosti kar dosti govori, a le na površju, kot dejanje, ki je storjeno, ali v afere kot fetiš ali kot način ustvarjanja novega življenja. Malo je ljudi, ki si upajo o svoji spolnosti spregovoriti na glas, ki ne skrivajo svojih želja, svoje potrebe in so brez zavor. A kolikor je ljudi, toliko je zgodb in zadeva bi bila tu lahko zaključena, a ko imajo ti ljudje otroka, je zgodba malce drugačna.

Res je, da se otroci o spolnosti pogovarjajo že v vrtcu, nato v šoli, med prijatelji … a žal to ni dovolj. Otroci dobijo informacijo, da otroci nastanejo tako, da ko se imata ati in mami rada, imata spolni odnos in nastane otrok, seveda sta še nekje v tem opisu dodana jajčece in semenčice, a v glavnem je to to. Otrok iz tega opisa povzame le, da če z nekom imaš odnos, je to, ker ga imaš rad, stranski produkt pa je lahko otrok. In tisti rad imeti in spolnost je potem v najstništvu zelo prepleteno. In na koncu so najstniki, ki so bili čustveno zanemarjeni ali spolno zlorabljeni, in ni ji malo, prepričani, da če imajo z nekom odnos, je to zaradi tega, ker je prisotna ljubezen.

S tega vidika je zelo razumljivo, da deklice, ki želijo biti ljubljene in pripadati ter želijo vsaj enkrat v življenju čutiti, kako je to, ko te ima nekdo rad, kmalu pričnejo s spolnimi odnosi. Teh deklic ni malo in potem se ta prvotna želja po ljubezni spremeni v trend imeti čim prej spolni odnos. Na drugi strani pa dečki, ki so iz tistega otroškega opisa, kako nastane otrok, preklopijo na pornografsko vsebino, ki prebudi ugodje. Seveda, če bodo imeli možnost, bodo poskusili to tudi s punco. Tako imamo na eni strani dečke, ki želijo tisto ugodje iz pornografije uresničiti in poskusiti, ter deklice, ki želijo le ljubezen.

Pogovor o spolnosti je ena izmed nujnih tem med otrokom in staršem, saj lahko starš le na ta način otroka usmeri v pravo smer. Kdaj je primeren čas, je odvisno od otroka do otroka, a če premišljujete o tem, da boste 14-letniku razlagali o spolnosti, ste nekaj let prepozni. Po vsej verjetnosti bo on vas kaj naučil, ne vi njega.

Ker otroci dozorevajo različno, je težko reči, kdaj je tisti pravi čas, a vsekakor je takrat, ko opazite prvo dlako na njihovem spolovilu ali pod pazduho. Tista prva dlaka je znak, da vaš otrok ni več otrok, ampak najstnik in da je že zrel za odrasle pogovore. A ne pogovore na ravni, kako nastane otrok, kakšne zaščite poznamo in katere so bolezni. Verjemite, da to že obvladajo in znajo našteti bistveno več spolno prenosljivih bolezni ter položajev kot vi. Pornografijo gledajo, če vam je všeč ali ne, sedaj so popularne tudi video igrice s to vsebino. Z njimi se boste morali pogovoriti o malce drugačnih temah. Vaša naloga je, da jim razložite, kako je, ko imaš prvi spolni odnos, kako je, ko doživiš orgazem, zakaj sploh imeti spolni odnos, kakšna je razlika, ko imaš odnos z nekom, ki ga imaš resnično rad in kako z nekom, ko misliš, da ga imaš, predvsem pa, kako pomembno je imeti prvi spolni odnos takrat, ko je tvoje telo pripravljeno in ne, ker to počnejo vsi.

Razlog, zakaj sem se odločila, da ta teden namenim tej temi, za katero marsikdo meni, da je nepomembna, ker otroci tako in tako vedo vse, je ravno v tem, da sem pri delu z najstniki ugotovila, da se starši z njimi sploh niso pogovorili o spolnosti. Da kljub dostopnosti informacij doživljajo šoke ob prvi menstruaciji, da se jim sanja ne, kam naj vstavijo tampon. Deklice še vedno verjamejo, da bodo ob prvem odnosu krvavele in da bodo s tem pokazale, da imajo fanta rade in da tudi on na ta način pove, da jih ima rad. Dečki verjamejo, da bo njihov spolni odnos podoben prizoru iz pornografskega filma in da le ta traja vsaj pol ure. In še bi lahko naštevala.

Žal pa na drugi strani opažam, da ženske pri 40+ še niso doživele orgazma in sploh ne vedo, kako to zgleda. In zame je najbolj žalostno, da odrasli ne vedo, kako nastanejo otroci. Ta del, da imaš odnos, je še jasen, pa da ima nekaj s semenčici in jajčeci, a kaj več od tega ne.

V tem tednu se bom trudila, da vam pokažem uvid v dojemanje spolnosti otrok, mladostnikov, kakšen je njihov spolni razvoj in kako se z njimi pogovoriti o spolnosti. Čas smo že tako določili. Da pa ne boste panično iskali tisto dlako, se to zgodi okoli 10. leta. Pri nekaterih že kakšno leto prej, pri drugi kakšno leto, dve, tri kasneje.

»Spolnost je v sami globini človekove ustvarjalnosti in v službi njegove poklicanosti, je celovit, dopolnjujoči del človekove rodovitnosti, zato je ne smemo zatajiti ali se od nje odmisliti. Nanjo je potrebno gledati kot vrednoto.« Alojz Štrukelj

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/delavnice/odgovorno-starsevstvo/kdaj-je-cas-za-pogovor-o-spolnosti/

---

Preživnina je največkrat največje jabolko spora, ko gresta dva narazen. Za določitev otroškega dodatka in ostalih socialnih transferjev je nujno potrebno, da je določen znesek. Kako visok naj bi bil, pa je stvar vsakega para posamezno. Povprečna preživnina v Sloveniji znaša 133,66 EUR. Razpone le-te je od nekaj deset EUR pa vse do 3.000,00 EUR. Bi lahko ovrednotili, koliko dejansko »porabite« za otroka? Ste se kdaj vprašali, koliko svojega dohodka porabite za otroka?

Pri določanju preživnine so neke smernice, ki določajo, kako naj bi se določila višina preživnine, ki naj bi omogočala, da se otroku omogoči neko dostojno življenje. A vendar se vsaj pri teh bitkah zdi, da je otrok le kos mesa, ki se ga ovrednoti na nek znesek in potem se kot na tržnici pogaja, kdo bo dal več zanj. Če je bilo pred ločitvijo čisto normalno, da otrok hodi na tisoč in eno dejavnost, ima določeno znamko oblačila ter je višje kakovostno hrano, praznuje rojstne dneve, hodi na morje itd., se po ločitvi zdi, da do teh »ugodnosti« sploh ni več upravičen, ker to je nadstandard in si ga lahko privoščijo le tisti, ki imajo več.

Bolj kot premišljujem, kaj pametnega na to temo napisati, ugotavljam, da je v bistvu zadeva čisto preprosta. Nekdo, ki je starš, se zaveda, da denar daje za svojega otroka, če v to ne verjame, mu je težko dati tudi 5 EUR. Nikoli nisem razumela ljudi, ki so pred otroka postavljali svoje ugodnosti.

Živim v prepričanju, da je odločitev za otroka odgovorno dejanje in vključuje tudi to, da poskrbiš zanj ter mu omogočiš vsaj tisti minimalni standard – morje, dejavnost, ustrezno hrano, obleko, kakšen obisk kina, nekaj športnih rekvizitov … pač tisto minimalno, kar ga ne bo potisnilo na rob družbe in bo sprejet. Otrok nekako ni kriv za to, da sta starša šla narazen in da se morata boriti za preživetje.

Dolžnost starša je, da poskrbi za otroka, zato vsi tisti neumni izgovori, ki jih je moč slišati, ko se določa višina preživnine, je le odraz, kako sebičen je starš – moški ali ženska. V praksi se žal prevečkrat dogaja to, da so vsi stroški na plečih »skrbnika«, katerega nihče nikdar ne vpraša, ali zmore, le otrok mora biti oblečen, sit in imeti vso ustrezno opremo za vrtec/šolo. Po možnosti mu še kdo zabrusi, da naj bo srečen, ker dobi tistih nekaj EUR plačanih, ker mnogi še to ne. Ne bom se spuščala v to, kako zgrešena je tu zakonodaja, ker je škoda besed in časa.

Če gremo v konkretne številke, koliko so »stroški otroka« npr. tistega, ki je v šoli, na mesečni ravni (zelo grobi izračun):

OSNOVNI STROŠKI (mesec)

OSTALI STROŠKI:

Po grobi oceni so »stroški« otroka na mesečni ravni med 319,20 EUR do nekje 831,70 EUR, s predpostavko, da gre za zdrave otroke, ki ne odstopajo bistveno iz povprečja, nimajo nobenih dodatnih zdravil, dejavnosti, sposobnosti itd. Torej otrok, ki je v tisti zlati sredini. In ta znesek si naj bi starša razdelila med seboj, po lastnih zmožnostih. Temu znesku še potem odštejemo znesek otroškega dodatka, pa, recimo, da je 100 EUR. Torej bi morale povprečne preživnine znašati med 109,60 EUR in 365,85 EUR. Teoretično, praksa je tu ponovno področje zase.

Dosti je primerov, kjer zavezanci plačujejo preživnino ter so mnenja, da je to to ter ne čutijo potrebe, da bi še za otroka dali kaj več. Na drugi strani so primeri, kjer jim je kristalno jasno, da je otrok njihov in da je preživnina le nek solidarnostni prispevek, zato otroku dajo še mnogo več. Veliko je primerov, ko zavezanci nočejo plačevati preživnine, ker so prepričani, da s tem zalagajo bivšega partnerja. Je pa tudi nekaj takšnih primerov, ko je zavezanec izkoriščen in za skrbnika le bankomat.

Težko je opredeliti, kolikšna je tista višina, ki je zadostna, saj pri otrocih denar čudežno izginja. Prepričana pa sem, da če se posameznik zaveda, da je starš, bo za svojega otroka naredil tisto, kar je zanj najboljše, ne glede na odnos z bivšim partnerjem. Vse ostalo so samo izgovori. Ker če je volja, se najde pot, če te ni, pa izgovor.

Preživnina namreč marsikateremu skrbniku pomeni tisti denar, ki mu omogoča, da lahko otroku omogoči tisto več, da ga ne izloči iz družbe.

In kakšne izkušnje imate vi?

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/delavnice/odgovorno-starsevstvo/kako-visoka-mora-biti-prezivnina/