---

Ogromno sporov med ločenci nastane ravno zaradi stikov. Otrok v teh sporih običajno postane kos mesa, kjer si bivša partnerja dokazujeta do zadnje minute natančno, kdo je več z otrokom, le redko se sliši želja otrok. V sodstvu je obveljalo neko prepričanje, da obstaja minimalni obseg stikov, 1x med tednom vsaj 2 uri ter vsak drugi vikend. Vsak neskrbnik, ki doseže kaj več od tega, je označen za srečnega. Glavno vprašanje tu je, kako za vraga je nekdo lahko označen za srečnega, če lahko svojega lastnega otroka vidi več, kot je tisti izmišljen minimum. Otrok potrebuje oba starša in pika. A vendar tu obstaja še tisti ampak …

Družinski zakonik v svojem 141. členu opredeli, kakšni naj bi bili stiki otroka s starši:

(1) Otrok ima pravico do stikov z obema od staršev in oba od staršev imata pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo koristi otroka.

Ta člen je skregan z vso logiko, saj se dostikrat zgodi, da sta pravica otroka in pravica starša kontradiktorna. V takšnih primerih bi morala biti pravica otroka nad pravico starša, a žal se v sodni dvorani, na CSD in pri izvedencih to pozabi oziroma interpretira napačno ali celo v smislu, da otrok ni dovolj zrel za takšno odločitev. Dostikrat je moč slišati, da mora biti otrok star 10/11/12 let, da se lahko odloča sam. Zgodbica, ki so si jo izmislili CSD, ker dejansko v svojih vrstah nimajo usposobljene osebe, da bi se pogovorila z otrokom. Kadar sta na stikih prisotna nasilje in zloraba, je jasno, da takšen stik ni v korist otroka. Še najmanj je razumljiva obrazložitev inštitucij, da se bo moral v življenju soočati tudi s težavami. Nasilje in zloraba sta kaznivi dejanji in ne moreta biti opravičljiva pod taktirko poskusov vzgojnih metod. Otrok, ki je deležen tega, ve in čuti, da to ni dobro in je čisto dovolj usposobljen, da reče NE HVALA. Žal se redko takšnega starša pošlje na izobraževanje o vzgoji. Sicer tu zadenemo ob en zid – kje najti dovolj dobrega terapevta, ki bo znal nasilneža zadosti opremiti, da bo dober starš.

(2) Tisti od staršev, kateremu je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo, ali druga oseba, h kateri je bil otrok nameščen, mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike. Prizadevati si mora za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev oziroma s starši. Tisti od staršev, ki izvaja stike, mora opustiti vse, kar otežuje izvajanje stikov ter varstvo in vzgojo otroka.

Zadnji stavek je običajno preslišan in se celotno breme prenese na starša skrbnika. Vse institucije vedno znova skrbniku očitajo nezmožnost priprave otroka na stik, vedno mora samo on iskati načine, kako pripraviti otroka na stik. Medtem ko na drugi strani neskrbnik brez kančka samozavedanja uperi prst v skrbnika, češ saj naredi vse, da otrok noče na stik. Lastnega uvida tu ni, prav tako redko neskrbnik sliši, kako bi otroku bilo lažje, ker skrbnik s tem poseže v ego neskrbnika. Žal pa se v primeru težav s stiki večina institucij postavi na stran neskrbnika in redko preverijo dejansko stanje. Tu smo običajno spet na tistem, kar sem že pisala, da institucije delujejo po nekem prepričanju, da če stiki ne stečejo, so za to krivi neskrbniki, ker namensko ovirajo stike. Včasih je res tako, a ne vedno in ne morejo vseh pometati v isti koš.

(3) Starši, ki ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, se sporazumejo o stikih. Če se sami o tem ne sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njihovo željo pa tudi mediatorji.

Lahko pomaga, nikakor pa s tem pot staršev ni zaključena in sporazum, sklenjen na CSD, nima pravnega učinka. Kajti par, ki se je razšel in ima otroka, lahko zadevo reši:
1. Sama spišeta sporazum, torej zapišeta, komu bo otrok zaupan v vzgojo in varstvo, kakšni bodo stiki in kakšna preživnina. Odda to na sodišče in plača sodno takso (ali zaprosi za oprostitev le te). Sodišče ga bo napotilo na CSD, da napisano potrdita, CSD poda poročilo na sodišče, razpiše se narok in zadeva se zaključi.
2. Obiščeta lokalni CSD, se tam dogovorita. Dogovor oddata na sodišče in plačata takso (ali zaprosita za oprostitev le te). Sodišče zaprosi še CSD za poročilo. Nekje je praksa, da mora par še enkrat na CSD, drugod sodišče upošteva že sporazum, sklenjen na CSD. Razpiše se narok in zadeva se zaključi.
3. Par obišče notarja, plača in se tam do zadnje podrobnosti dogovorita o vsem. Dogovor oddata na sodišču, ponovno je taksa. Sodišče zaradi otrok zaprosi CSD za mnenje, ta povabi par na razgovor. Razpisan je narok in zadeva se zaključi.
4. Par se oglasi do odvetnika, tam spišeta sporazum, plačata. Odvetnik zadevo odda na sodišče in plača takso (odvisno, kakšen je predhoden dogovor). Sodišče zaprosi CSD za mnenje, CSD povabi par na razgovor. Sledi narok in zadeva je zaključena.
Vse našteto ob predpostavki, da se par v vsem strinja do konca in je njun sporazum v skladu s prakso sodišča.
5. Par se ne more sporazumeti, eden vloži tožbo (ali sam ali preko odvetnika). Sodišče zaprosi za mnenje CSD. Razpisan je narok in … od tu dalje pa je vse odvisno od sodnika. Lahko razsodi sam ali vključi ostale institucije.

(4) Če se starši sporazumejo o stikih, lahko predlagajo sklenitev sodne poravnave. Če sodišče ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otroka, predlog zavrne.

(5) Če se starši ne sporazumejo o stikih, odloči o tem sodišče.

(6) Sodišče lahko pravico do stikov odvzame ali omeji v skladu s 173. členom tega zakonika.

Težava tega člena je, da je zelo težko dokazati, da je stik ogrožajoč za otroka, saj je predpostavka, da so stiki za otroka koristni, ne glede na to, kakšen je starš. In če en skrbnik sproži postopek, mora najprej dokazati, da ni zloben in da ne preprečuje stikov zaradi tega, ker nima boljšega dela, ampak je otrok na stiku res ogrožen. Vpletejo se izvedenci, CSD in nastane popoln kaos. Ker je zelo, zelo težko dokazati, da je otrokovo življenje na stiku ogroženo. Kajti vsaka poškodba je tretirana v smislu, tudi vam se lahko zgodi, psihične zlorabe so opravičene s »ste preveč občutljivi«, ekonomske zlorabe s tem, da ni denarja in da imajo drugi manj, početje nevarnih stvari pa pretiravanje.

(7) Če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev ter stikov ni mogoče izvajati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, lahko sodišče na predlog drugega od staršev odloči, da se tistemu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati korist otroka.,

Člen, ki dopušča popolno manipulacijo in hiter postopek, kako doseči predodelitev. Le sistematičen moraš biti, pa je vse mogoče. Namreč CSD niti pod točko razno ni opremljen za prepoznavanje hudih manipulacij, zavajanj in psihopatskih in sociapatskih igric posameznikov.

(8) Sodišče izda novo odločbo o stikih s starši, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka.

Če vse skupaj nekako združim v celoto. Tam, kjer znata biti starša odrasla, je določitev stikov le list papirja, kadar starša tega ne zmoreta, pa nujno navodilo za uporabo. Težave nastanejo, če skrbnik zavestno preprečuje stike. A tu običajno čas naredi svoje.

Še večja težava je, če neskrbnik res ogroža otroka, ker je pač zloben, egoističen in mu je otrok sredstvo za nadzor in nagajanje. Tu pa preteče ogromno časa in so travme ter škoda, ki je narejena, praktično nepopravljiva. In kaj lahko skrbnik v takšnem primeru naredi … bori se do konca, ob dobrem odvetniku in je pripravljen na vse.

Nikoli ne pozabiti, ko se par razide, postaneta bivša partnerja, a starša ostaneta za vedno. Res kakšen otrok z ločitvijo dobi oba starša v polnem pomenu besede, a če se sami ne zavedate, kakšna je vaša vloga in kaj morate dati otroku, vam nobeno sodišče in obseg stikov tega ne more dati.

Starš si ali pa nisi. To, da narediš otroka, te še ne naredi starša, tudi to, da mu kupiš vse, ga kdaj pelješ na morje, dejavnost, mu daš jesti in piti. Biti starš je bistveno globlja zadeva. Dober starš je tisti, ki zna svoje napake priznati in jih popraviti, kose zave, da ni popoln in da je le človek ter zna biti iskren do sebe. Prepozna momente, ko ga vodi ego in momente, ko ga vodi srce. Predvsem pa prepozna potrebe otroka, čuti, kar čuti otrok, razume otrokov svet, zna otroka voditi in ljubiti.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/delavnice/odgovorno-starsevstvo/stiki-so-v-prvi-vrsti-pravica-otroka/