Avtor: Alenka Gabrovec

---

V poplavi informacij, dražljajev in stalnih sprememb je že odraslim težko živeti, rasti in biti stabilen. Veliko težje je otrokom. Nekaj je k temu res botrovala permisivna vzgoja, nekaj pa vsekakor sama družba, ki od otrok zahteva bistveno več, kot je od nas. Današnjim otrokom so postavljene bistveno drugačne norme, pod drugačnimi pogoji, a od njih se zahteva vedenje, ki je nam blizu in varno. Posledično marsikateri otrok v svojem kaosu išče rešitev in načine, da bi osvojil osnovne socialne veščine ter nekam pripadal in ena izmed rešitev je tudi nasilje.

Otroci sami po sebi niso zlobni in nasilje je le posledica njegovega primanjkljaja socialnih veščin. Nasilje zanj pomeni način preživetja, kajti veliko lažje mu je biti takšen, kot pa se dejansko soočiti s težavami. Nasilje je zanj najlažja pot, pot, ki ga pripelje do želenega cilja, hkrati je prepričan, da je njegova pot prava ter da je tudi žrtev kriva za to, ker mu dopušča dejanja sama.

Torej je nasilje za otroka v prvi vrsti način preživetja, ki mu je varno in prinaša vsaj trenutne rezultate. Vendar je ta nasilnež bil pred tem otrok, ki je bil zelo osamljen, neopazen, tih. Želel je imeti prijatelje, želel se je igrati, a ni vedel, kako to storiti, poskusil je tisto, kar je opazil drugje. Vmesna faza med tihim otrokom in nasilnežem so t.i. nadležni otroci, tisti otroci, ki se hvalijo, kaj imajo, kaj znajo, ki neprestano nekaj prinašajo, želijo »podkupovati«, želijo vsem ustreči in se povsod vrivajo in želijo biti poleg. In šele ko nič od družbeno sprejemljivega ne »vžge«, postane otrok nasilen. Na kateri fazi ostane, kako dolgo potrebuje za preskok iz mirnega, vljudnega otroka do nasilneža, je odvisno od njegove starosti, primarne družine, pričakovanj okolice in seveda od temperamenta.

Res je, da se otrok večino nauči v primarni družini, a ko pridemo do nasilja, le redko kdo upa priznati, da je kanček krivde tudi tam. Običajna obramba je, da pri nas ni nasilja. A v primarno družino šteje marsikaj – vsi odnosi, ki so del te družine, tudi strici, tete, dedki, babice, bratranci, sosedje … osebe, ki so v prvih letih otrokovega življenja tam. Ena izmed nasilnih oblik je tudi »vzgojni« udarec, pa četudi je namenjen živali. In mislim, da večina svoje živali dresira po principu udari po tački. Marsikje je tudi običajno, če otrok prime v roko nekaj, česar ne bi smel, da se ga udari po roki … momentov je ogromno, a otrok se je naučil, da je ena izmed oblik, kako doseči svoje, da udariš.

Zelo problematično je tudi mišljenje – »kako je luškan/a«, »lej, ko je apal/a medeka« … Nič, ampak absolutno nič, kar ima elemente nasilja, ni luškano, če je otrok majhen. Če otrok tepe  ali se dere na igračko, prijatelja … ni luškano  ali normalno, ko je star eno leto, tri ali 12. Faze trmarjenja in postavljanja zase res so, a dolžnost starša je, da ga nauči regulirati jezo in stisko. In tu ni veliko manevrskega prostora. Je pa seveda moč zaslediti ogromno izgovorov ter teorij, ki potrjujejo, da je to del razvoja in da bo minilo. Ne bo, se bo pa manifestiralo na drugačen način.

Otrok postane tudi nasilnež, če je bil tudi sam žrtev in se je odločil, da si tega več ne gre. Začne delati ravno to, kar so drugi delali njemu, ker z njegovega zornega kota to prinaša rezultat. Namreč ugotovil je, da je nasilje način, kako zadovoljiš potrebe in uresničiš svoje želje.

Nekateri otroci so po svoji naravi impulzivni, glasni in vzkipljivi. Včasih preprosto ne razumejo, da so njihova dejanja za nekoga boleča, saj v prvi vrsti vidi le sebe in je on sam merilo za vse. Torej, če je meni OK, potem je tudi drugim.

Ne smemo pozabiti tudi na to, da je kakšen otrok nasilen, ker na ta način ureja notranji nemir staršev. Namreč s tem, ko je on nemogoč, se starša tako ukvarjata z njim, sta skupaj in se jima ni potrebno ukvarjati s težavami partnerskega odnosa. Otrok je žrtveno jagnje, ki se žrtvuje, ker dve odrasli osebi nista sposobni prevzeti odgovornosti za svojo bolečino in se pogovoriti o njej.

Vsekakor pa imajo svojstveno vlogo vrstniki. A predpostavka je ta, da si glede na pridobljene vzorce poiščemo prijatelje, če torej želi otrok pripadati »klanu« nasilnežev. je mogoče čas, da se vprašate, kaj ste naredili narobe. Če želi pripadati skupini, ki ga ne spusti blizu – le čigava želja je, da gre tja. Njegova ali želi preprosto ustreči nekomu.

Kot zadnje, nekaj vpliva imajo seveda tudi mediji, igrice, nadaljevanke, risanke … a le, v kolikor jih gleda sam ter so njegova varuška. Otroku je potrebno ovrednotiti stvari. A to se začne, ko prvič gleda risanko, igra igrico … Ste pomislili, da je tudi v Tomažku kar nekaj momentov, ko bi se lahko pogovarjali o psihičnem nasilju. Da sta v Nodiju Din in Don primer, kako na lahek način dosežeš marsikaj tudi z nasiljem. Niso samo Marvelovi junaki tisti, ki so problematični zaradi nasilja ali Fortnite in GTA. Koliko tega pregledate skupaj z otroki? In smo potem ponovno pri primarni družini.

Starši smo tisti, ki moramo poznati svojega otroka in si ne smemo zatiskati oči pred tem, da bi naš otrok lahko bil nasilnež. Če dobro poznate svojega otroka, veste, kaj vse je zmožen in če ste iskreni sami do sebe, vsaj tisti, ki imate že malo večje otroke, ste mu že kdaj svetovali – »pa udari nazaj, postavi se zase …«. Vedno preverite vsa dejstva in sprejmite odgovornost. Ni sramotno to, da se je vaš otrok stepel, koga ustrahoval, bil t.i. bully, napačno je, da pri tem podprete svojega otroka, ker ste prepričani, da »moj že ne«. Otroku ste dali dovoljenje, da lahko počne vse, ker on je le priden otrok in ga tako niste vzgajali.

Spomnite se tistih svojih sovrstnikov in staršev, iz katerih ste se norčevali, ker so bili prepričani, da njihov že ne, a vi ste pa bili poleg, ko je ta otrok naredil očitano dejanje.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/otroci/sola/zakaj-je-otrok-nasilen-do-sovrstnikov/

---

Vzgoja lastnega otroka bi morala biti nekaj čudovitega, a hkrati napornega, zabavnega in nabitega s celim spektrom čustev, od veselja do besa. Ko se odločiš za otroka, pa naj bo to »po nesreči« ali načrtovano, ti nihče ne da navodil za uporabo, nihče ti ne razloži, kako bo v resnici. Vsekakor bo noseča mamica dobi cel kup uporabnih in manj uporabnih nasvetov in modrosti okolice. Novopečena starša pa sta običajno deležna še tisoč in enega nasveta, kaj je prav in kaj ne. Mogoče so dani z dobrimi nameni, a so za marsikoga le razlog za manjvrednostni kompleks.

Teorij o tem, kako vzgajati otroka, je toliko, kot je strokovnjakov, a na koncu ni pomembno to, kar je zapisano v knjigah, ampak to, da starša čutita otroka in se med njimi vzpostavi pravi pristni zdrav odnos, vse ostalo je mačji kašelj in pride samo od sebe. Tako preprosta je prava vzgoja, po načelu »zdrave pameti«.

Sama prihajam iz vzgoje, kjer so bili »vzgojni« (berite udarci s kuhalnico, pasom, kablom, roko, lato …) del vzgoje kot tudi kazni, psihično in čustveno nasilje. Šele med študijem teologije in kasneje zakonske in družinske terapije sem dobila potrdilo, da to ni vzgoja, ampak treniranje. Posledično sem pri svojem prvem otroku prebrala vse vzgojne priročnike, ki so bili takrat na trgu, jezik sploh ni bil ovira, da le ne bom enaka, kot je bila moja mati. Na spletu in na forumih sem požiral vse nasvete, ki so ponujali vsaj malo verjetnih uspešnih nasvetov, ki bi me obvarovali pred kompulzivnim ponavljanjem.

A že v samem začetku mi prav nič ni pomagalo, niti ena knjiga. Nikjer ni pisalo, kako vzgajati nedonošenčka, predvsem pa nikjer nisem zasledila, kako naj sebi pomagam, da se ne bom počutila manjvredno. Imela sem veliko informacij, a le malo sem jih lahko uporabila. Vsak naslednji mesec mi je sin dokazal in pokazal, da vso moje pridobljeno znanje ni vredno nič, ker vzgoja in skrb otrok ni moč dati v »navodila za uporabo«. Ko sem enkrat dojela, da je edini stavek, ki je v vseh tistih knjigah uporaben, le »mati mora zaupati vase in se naučiti prepoznati otrokove potrebe«, je bilo vse lažje, vsaj za trenutek.

Žal vsi, ki imajo pet minut časa, skušajo vplivati na način vzgoje staršev. Kar je zelo nadležno in vsiljivo. Stavki, »jaz že vem, saj sem enega/dva/tri … spravil/a h kruhu« so vse prej kot dokaz, da nekdo ve, kako vzgajati.

Vsak otrok je drugačen in vsak starš ima svoje lastnosti, prag tolerance in domišljijo. Vsi tisti priročniki bi morali biti v pomoč, pa so dostikrat le sredstvo frustracije, podobno kot vsi nasveti. Tudi meni so bili, še posebej, ker sem dostikrat slišala »a nisi ti to študirala«, »zakaj pa je tvoj tako živ«, »jaz bi svojega že stokrat čez rit« …

Res je, da je bil moj način vzgoje ta, da sem verjela, da z odločno in jasno besedo lahko dosežeš vse. Žal pa je bil moj pogled na svet in kaj je otroku dovoljenju, bistveno drugačen, kot je pričakovala okolica. Meni je bilo pomembno, da sta otroka bila vljudna, razigrana, da sta se učila, znala reči hvala, prosim, se opravičiti, povedati, kaj ju muči in jasno izraziti svoja čustva. Ni mi bilo mar, če sta risala po svoje, se med igro umazala, plezala po drevesu, raziskovala, izrazila svoja čustva, se igrala in znala vse pretvoriti v igračo. Bila sta glasna, naporna, iznajdljiva in zelo hitro sta znala in še znata ljudi prebrati in si ustvariti mnenje, do kam smeta. Zato jima manipulacija ni tuja, jo obvladata. Tudi ko sta začela hoditi v šolo, mi ocene niso pomenile nič, le to, da sta znala pokazati, kaj znata, bila do učiteljev spoštljiva in se v razredu vedla vzorno. Vsaj ta velikemu je to odlično uspelo, ta mala je še prikupno samosvoja. V bistvu vedno najde »easy way«, če tudi sebi v škodo, kar se na daljši rok izkaže za dobro.

Zdaj sta že najstnika in sem na novih preizkušnjah ter se ukvarjamo z zdravim odnosom do alkohola, drog in spolnosti. A ko pogledam nazaj, ne bom štela, kolikokrat sem poslušala, ker mi udarci čez rit niso bili blizu, ker se mi je zdelo nesmiselno, da se derem nanju, ko sta naredila tisto, kar bi jaz v njuni situaciji … ne bom štela opazk, da sem slaba mati, ker nista nikoli bila pri miru.

Do nekje desetega leta starejšega in osmih let mlajše sem se dostikrat ujela v razmišljanju, da sem mogoče res slaba mati in da delam nekaj grozno narobe. Občutek, ki ni ravno prijeten, saj začneš dvomiti v vsako svojo potezo, otroci pa to odlično čutijo in posledično norijo in ti na zelo prefinjen način potrjujejo, da je res. Potrebno je bilo kar nekaj samokontrole in stavek kolegice, ki je takrat prvič postala mati »veš, ko gledam tvoja, vem da je tvoj način vzgoje pravi«.

Kljub temu, da so drugi menili, da delam nekaj zelo narobe, ker poslušam sebe in uporabljam »kmečko pamet«, moja nikoli nista delal scen v trgovini, nikoli nista nič odtujila, nikoli nista uničila tuje lastnine, zelo hitro sta znala jesti sama, kot tudi piti iz kozarca, jasen jim je bil kontekst hvala in prosim, znala sta povedati, kaj želita in nikoli nista imela neverjetnih želja. Nikoli nista špricala v šoli, nikoli nista prekrivala ocene, ok, poskusila sta, ampak kaj kmalu dojela, da iz te moke ne bo kruha. Ja, sta se zlagala in se po vsej verjetnosti še bosta, a na koncu sem resnico le izvedela. Vedno sta pomagala tako doma kot drugod. Jasno jima je, da ko poješ, odneseš krožnik in pribor z mize. Imata svoje zadolžitve, še vedno brez ugovora naredita, kar rečem. Zdaj, ko sta najstnika, občasno slišim »pa ne, no«, a na koncu je narejeno. In še bi lahko naštevala.

Če sem prej poslušala, kako slaba mati sem, zdaj poslušam, kako to, da sta tako ubogljiva in kako to, da že vesta, kaj bi rada počela v življenju in kakšna bo njuna nadaljnja študijska pot, ter seveda, da imam dva čudovita, lepo vzgojena otroka. Recimo, da sem na pol poti, a se je splačalo vztrajati pri svojem in preseči vse očitke in se jim ne podrediti.

Že nekaj časa pa opažam, da se starši lovijo pri vzgoji, iščejo nasvete in običajno uporabijo nekaj, kar je veljalo pri drugem otroku, a ne učinkuje pri njihovem. Ne glede na to, kako dober je strokovnjak, ki ga berete, nikoli ni stal v vaših čevljih in njegovi nasveti – navodila za uporabo – ne bodo vedno dajali rezultatov. Dokler starš ne začuti svojega otroka, je absolutno iskren sam s sabo, bo vzgajal le robota po nekih navodilih. Otrok, ki pa ne čuti, da pripada, je sprejet in ljubljen, je le čustvena razvalina, ki je lahko »popoln« otrok, ki je že zdavnaj izgubil svoj jaz, ali pa večni upornik brez razloga.

V tednu, ki nas čaka,upam, da bom v vas prebudila prvotnega starša, ki zna poslušati svoj prvinski nagon in je predvsem iskren sam s sabo. Za začetek pa me zanima, katera knjiga, stavek je vam najbližja in je Sveto pismo vaše vzgoje.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/vzgoja/zakaj-je-zdrava-pamet-pomembna-pri-vzgoji-otrok/

---

Piše Alenka Gabrovec

Facebook, Viber, WhatsApp, Snapchat, Istagram, Tic Toc, Musicly … so kanali, kjer se današnji otroci sporazumevajo, žal se tudi ustrahujejo, ponižujejo, žalijo in čustveno izsiljujejo. Načeloma zagovarjam, da mora otrok imeti svoje skrivnosti in da se mora naučiti, da ko je v težavah, poišče pomoč, a vendar si vzamem pravico in otrokoma vse aplikacije pregledam in preverim, če je bilo kaj spornega. Zakaj?

Ker otrok, ki je žrtev psihičnega nasilja, ne upa vedno povedati:

1. Ker ga je strah, da bo zadeva potem še hujša
2. Ker je prepričan, da ga nihče ne bo razumel
3. Ker ga je strah, da bo njemu ali najbližjim kdo dejansko kaj naredil
4. Ker verjame, da bodo odrasli verjeli, da bodo odrasli verjeli tistemu, kar mu sovrstniki očitajo
5. Ker verjamejo, da so si že zaslužili
6. Ker ne želijo biti ” tožibabe”.

Dolžnost starša je, da se trudi otroka zaščititi pred zlorabami in v tem ni nič helikopterskega, ampak nujno zlo. Časi so se spremenili in logika, da mora otrok včasih pasti, da se zna pobrati, se je prestavila na čisto drugo raven. Res je, da mora včasih izkusiti tudi kaj »nepravičnega«, a zelo neumno je, če v to »nepravično« zapakiramo tudi psihične zlorabe sovrstnikov, da se bo naš otrok naučil postaviti zase in mu bo lažje, ko bo odrasel. Dvomim, da bi se vi strinjali s tem, da vas mož/žena in šef pretepata, ponižujeta, da boste boljši partner, uslužbenec in se boste znali bolj postaviti zase.

Šikaniranje preko spletnih aplikacij, ki pripeljejo do popolnega razvrednotenje, depresije in želje po samomoru se ne dogaja samo čez lužo, to so dejstva tudi v Sloveniji. Tudi v Sloveniji se otroci gredo tisoč in enega neumnega izziva, kjer nominirajo prijatelje, da počno enake neumnosti. Snemajo se goli, snemajo se med striptizom, snemajo se med spolnim odnosom, krajo, napadom, zadetostjo … Glavni cilj vseh neumnosti, retuširanih fotografij je nabiranje ogledov in všečkov. Pomembno je, da si »fejmič«, ker če nisi ali se z nekom takšnim ne družiš, si nič, ne obstajaš in imaš na glavi tarčo.

Žal pa se to vzdušje seli potem tudi na ulico, v šolo. Dobro prekrito na očeh vsem in odrasli v večini primerov sploh ne vedo, da se kaj dogaja. Običajno so največji manipulatorji, čustveni izsiljevalci in psihični nasilneži otroci, ki so odličnjaki, veljajo za pridne in vzorne otroke, uspešne, priljubljene v šoli in pri učiteljih, po možnosti otroci t.i. pomembnih staršev. Ravno zaradi njihove pretkanosti je tako težko verjeti, da je ta otrok rabelj.

Otroci so vsekakor ogledalo svojih staršev in če je vaš otrok rabelj – premislite, če je to tisto, kar želite za svojega otroka. Vedno se najde močnejši od močnejšega in če si navajen biti rabelj ter se znajdeš v vlogi žrtve … je težko priti na zeleno vejo.

V kolikor je vaš otrok žrtev, se borite zanj in za njegov prav, pokažite mu, da je vreden in okrepite njegovo samozavest.

Kako se boriti?

Če se večina nasilja dogaja v šoli, bodite ta tečen starš tako dolgo, da se bo sklical sestanek in bo šola morala sprejeti vzgojne ukrepe. Ne pozabite tu, da je ravnatelj/ravnateljica kazensko odgovoren za dogajanja v šoli. Oni to dobro vedo, a je včasih lažje stvari pomesti pod preprogo.

V kolikor se psihično nasilje dogaja preko aplikacij, shranite sporočila. Najprej pokličite starše rablja, če tam ne boste naleteli na sogovornika, zadeve prijavite na policijo. Res vas bodo odslovili, da otrok ne morejo obravnavati, a vztrajajte na zapisniku, ker to pomeni, da bodo morali obvestiti tožilstvo in lokalni CSD. In mislim, da nihče ne želi domov dobiti policije in CSD, pa čeravno gre zgolj za zaslišanje in neformalni pogovor.

Na ta način boste postavili meje in otroku pokazali, da mu ni potrebno biti dežurna kanta za smeti prepotentnih, egoističnih in vase zagledanih osebkov. Naj vas ne bo strah ali sram, kajti kdo se bo boril za vašega otroka, če ne vi.

Kako otroku okrepiti samozavest?

Najlažja pot je seveda odlični otroški psihoterapevt, pedopsiholog. Najtežje pa … vsak dan mu pokažite, da je vreden vsega na svetu, pohvalite ga za vse dobro, dajte mu vedeti, da je lep, pameten in ima marsikaj vrednega. Da lahko doseže vse, kar si želi. Vpišite ga v dejavnost, kjer bo blestel in spoznaval nove prijatelje, drugačne prijatelje. Obstajajo tudi »kampi« v Rakitni namenjeni prav krepitvi samozavesti otrokom. Če rad bere in razmišlja, je tudi Skrivnost za mladostnike eden izmed izhodov. Poiščite hobije, kjer se bo počutil varno, pomembno in srečno. Vsak otrok je drugačen in vsakemu pomaga nekaj drugega. Poiščete tisto, kar je vašemu otroku blizu in gradite na tem.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/delavnice/odgovorno-starsevstvo/besede-prizadenejo-bolj-kot-udarci/

---

»Moje ime je Alenka in sem mamica otroka, ki je bil žrtev medvrstniškega nasilja,« besede, ki bolj kot krik po sočutju odražajo bolečino, ki jo doživlja starš otroka, ki je ali je bil žrtev medvrstniškega nasilja. Zelo težko je opisati zmedo, ki se dogaja v glavi starša, ko izve, da se njegovemu otroku dogaja nepredstavljivo, pa je starš odrasla oseba. Si predstavljate zmedo, ki nastaja v glavi otroka, ki je žrtev in se niti pod točko razno ne zna soočati s tem, kar se mu dogaja? Kako daleč lahko »nedolžno« (poudarek na narekovajih) zbadanje in »igra«, »interakcija« otrok privede, smo bili v zadnjem letu že priča – otrok je svoje to zemeljsko pot končal.

Dostikrat in prevečkrat slišim besede, pa saj smo se tudi mi kdaj stepli in bili nesramni do sošolk/sošolcev, pa nihče ni delal iz tega drame in se potem nadaljuje v smislu, pa saj se morajo otroci sami naučiti boriti, ne da bodo zrasli na koncu v mevže, ki se bodo vedno držale mamine kikle. Deloma se strinjam s tem, a zgolj do te meje, ko gre za konflikte in ne nasilje. Razlika med njima pa je ogromna.

KONFLIKT je zaostren odnos med vrstniki, ki ne sodelujejo več. V konfliktu obstaja ravnovesje v moči in ne prihaja do zlorabe moči nad šibkejšim in kljub nesoglasjem, zameram in užaljenosti, vsi vpleteni želijo nastali konflikt rešiti ter so pripravljeni na kompromis. Takšne konflikte lahko otroci rešujejo sami ali z medvrstniško mediacijo in zgolj po potrebi ob pomoči odraslih. Na ta način otroci sami konstruktivno in odgovorno rešujejo nastali problem.

NASILJE je medosebni odnos vrstnikov, kjer ena stran uporabi oziroma zlorabi svojo osebno fizično, psihološko, materialno, socialno … moč nad šibkejšim vrstnikom za dosego nekega svojega cilja. Takšen odnos pa rešujejo zgolj in izključno odrasli.

Če podam zgolj primerjavo, rokovanje z žepnino je konflikt in na ta način otroka učimo rokovanja z denarjem. Nekateri takoj dojamejo pomen in vrednost denarja, drugi takrat, ko si želeno ne more kupiti, ker je preveč porabil za neumnosti. Rokovanje z družinskim proračunom pa je nasilje. Mislim, da ga ni starša, ki bi svoj družinski proračun dal v upravljanje otroku. Zakaj torej želimo breme medvrstniškega nasilja prenesti na ramena otrok? Da žrtev še dodatno zlorabimo in rablju damo večjo moč?

Edino, kar se bosta tako rabelj kot žrtev v tem primeru naučila je, da žrtev mora biti večno žrtev. Kar pomeni, da se bo ta otrok vedno strinjal z vsem, vedno dopuščal, da se po njemu hodi in se nanj zliva vso bedo tega sveta. In zato bo še celo hvaležen, saj se je naučil zgolj in samo tega. Končni rezultat tako nizke samopodobe potem privede tudi do samomorov, destruktivnega vedenja, izbire zlorabljajočih okolij tako v službi kot doma. Na koncu pa se vsi čudijo, kako.

Rabelj se v takšnem načinu reševanja nasilja nauči, da z manipulacijo in nasiljem lahko doseže vse. Da je edina meja nebo, ker je on nekaj več in si lahko dovoli več. Takšen otrok bo tisti šef, ki ga nihče ne bo maral, znanec, ki se ga bodo vsi izogibali, partner, ki ga nihče ne bo želel, pa si bo le prisvojil nekoga.
O medvrstniškem nasilju se veliko govori, a bistveno premalo naredi. Dokler ni žrtev tvoj otrok, pozabiš, da obstaja in so to zgolj neke zgodbice. Podobno kot vse druge zlorabe. Ko si vpleten v to »igro« pa kaj kmalu ugotoviš, da smo kot družba popolnoma zatajili.

Preden se medvsrtniško nasilje razkrije, se je le-to dogajalo že nekaj časa, a opazil ni nihče. Ne šola, ne starši, ne trener ali kdo drug. Pa ne zato, ker bi bili premalo pozorni, ampak, ker se v večini primerov na prve »simptome« odzivamo napačno. Ko se pa, pa se dostikrat ponudi mediacija, za kar je že zdavnaj prepozno in redko, ampak zelo redko se naredi prijava na policijo. Saj so v večini primerov rablji ravno otroci veljakov ali zelo agresivnih staršev, s katerim nihče ne želi imeti opravke. Še najmanj pa želi šola, ali katerikoli starš za vratom imeti nekega odvetnika.

Menim, da je skrajni čas, da se o medvrstniškem nasilju začnemo pogovarjati realno, na glas in da se opozarja na absurde s katerimi se starši zlorabljenih otrok soočajo, ko želijo pomagati otroku. Tu ne gre za zavijanje v vato, ampak za zlorabo, ki pa je kaznivo dejanje, kakorkoli obračamo. Le da otrokom do 14. leta zanjo ni treba odgovarjati.

V prihajajočem tednu se bom potrudila, da vam predstavim medvsrtniško nasilje v malce drugačni luči. V luči, kjer bosta znali in zmogli ukrepati takoj. Predvsem pa upam, da bo kakšen učitelj, socialni delavec, ravnatelj, ki bo bral te vrstice dojel, da so oni prva obrambna linija, ki zatajijo največkrat. Ter bodo iz predalov izbrskali tista navodila iz leta 2009, ki so jih dobili in jih končno prebrali.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/delavnice/odgovorno-starsevstvo/medvrstnisko-nasilje-kako-dolgo-ga-bomo-se-tolerirali/

---

Po moji oceni stavek, ki je bil že prevečkrat zlorabljen. Težko je razložiti, da je v otrokovo korist in najboljše zanj, če sta starša non stop v sporu, da se na otrokovih plečih lomijo kopja. Razumeti pa je potrebno tudi dejstvo, da je pot do pekla tlakovana z najboljšimi željami.

Žal človek, ki je ranjen, težko razume, da njegov prav ni prav in da njegov pogled na situacijo mogoče ni ravno realna slika. V igri sta dva ter vsak s svojim pogledom, svojim prepričanjem in če temu še dodamo čustva, dobimo pravo malo vojno. Vojno, ki na plan prikliče vse zamere, bolečine, strahove in odpre vse rane. Na takšen način človek ne more biti objektiven, saj niti ne sliši in ne vidi, kaj mu nekdo drug pravi. Velik del pa k temu pripomore napačna komunikacija, oziroma napačna predstavitev problemov.

Da bo lažje, mogoče konkretna situacija: otrok pride s stika s podpludbami, pove, da je padel s pograda in da mu je babi dala obkladek; ker se je ati samo drl (opomba, izbrala, da ati, ker je bojda tako največkrat, da je mati skrbnica, oče pa izvaja stike). Čisto normalno je, da mati znori in preveri, če ni kaj zlomljeno in po možnosti pokliče očeta in ga »nadere kot psa«, uporabi še par sočnih, mu zagrozi, da otroka ne bo nikoli več videl. Oče se seveda brani, pove par krepkih nazaj. Prepir se razširi v to, da začneta »prati« perilo za nazaj in na koncu oba besna, otrok nesrečen. Oče bo na naslednjih stikih panično previden, da se ja kaj ne bi zgodilo in seveda se bo. Mati pa bo po vsakem stiku še bolj pozorna na vsako majhno spremembo. Zaupanja ni in le vprašanje časa je, kdaj bo zadeva eskalirala tako močno, da bo en poiskal pomoč na CSD, ki bo zadevo še samo poslabšal. V najslabšem primeru se bo zadeva zaključila na sodišču, kjer bodo sodni izvedenci, strokovne delavke CSD in sodnik/sodnica odločili, kdo ima prav, čeprav ne bodo v celoti poznali zgodbe.

Resnica padca s pograda pa…oče je poskrbel za to, da je na obisk prišel otrokov najboljši prijatelj. Da bi se imela lepo, ju je pustil sama, da se igrata. Njima se je zdelo zelo zabavno, da skačeta s pograda in zaradi malce nepazljivosti, želji biti pogumen, je otrok padel. Ko je oče slišal ropot in jok, je takoj priletel v sobo, videl svojega otroka na tleh, objokanega, v paniki je začel kričati, kaj je bilo. Med tem je pritekla babica in opravila »pregled« in poskrbela za otroka. Dejanje se je zgodilo, lahko bi se tudi pri mami, teti, prijateljih … otroci se poškodujejo in to je za pričakovati. A če bi starša imela normalno komunikacijo in bi si zaupala, bi mati samo vprašala, če je šel k zdravniku, ali ima kaj zlomljeno in bi bila zadeva pozabljena. A ker tega ni, bi za preprečitev »vojne« moral oče po dogodku mati poklicati, povedati, da je imel mali obisk, da sta se s prijateljem igrala ter da je med igro padel s pograda. Da ni nič narobe z njim, a ima modrico. Omeniti, da še dobro, da je bila babi poleg, da je poskrbela zanj, ker je on bil čisto preč. Seveda bi dobil še par tistih ciničnih pripomb, če je nor in če ne zna paziti nanj ter kje je bil in kako neodgovoren je. A če bi on na te izjave bil tiho ter zaključil le s tem, »želel sem ti to povedati«, bi bila kljub zmedi in jezi mati pomirjena. Na drugi strani pa bi mati morala na takšen govor očeta samo vprašati, kako je z otrokom in povedati očetu, da to ni nič takšnega, ker bi se lahko to zgodilo tudi pri njej. Če, recimo, oče ne bi poklical, je dolžnost matere, da otroka vpraša, kaj je bilo in izve celotno zgodbo, ne da reagira na prvo žogo. Prav je, da pokliče tudi očeta in ga vpraša, kaj je bilo. A ne v smislu, tamali ima modrico, kaj si mu naredil. Ampak mali je rekel, da je padel s pograda, vidim, da ima modrico, kaj se je torej zgodilo. In seveda s prijaznim glasom.

Podobno velja za vse zgodbe. Če drug starš nekaj počne in tega ne bi smel (npr. otroka ogroža, ga vodi na strelišče, dirkališče, mu dovoli preveč…seznam je dolg) je vaša dolžnost, da najprej izveste celotno zgodbo, jo objektivno ocenite (vprašajte za drugo mnenje ljudi, ki vam niso blizu – vsi imamo znance, ali pa zgolj zgodbo napišite na list papirja, ker šele takrat človek vidi, kaj vse ni OK v tej zgodbi). In če je vaša ocena, da je dejanje preseglo mejo normalnosti, se najprej na vljuden način skušajte pogovoriti s sostaršem, če ne gre, šele takrat ukrepajte. Vem, da je CSD za to, da naj bi »pomagal«, a bo veliko lažje, če si najdeta mediatorja, terapevta in spregovorita o težavah. Ko greste v to, se zavedajte, da ima tudi druga stran svoj pogled.

V kolikor pa je dejanje sostarša mejno in škodljivo za otroka, prijavite na policijo in vložite predlog za zmanjšanje stikov oziroma za začasno ukinitev stikov.

Če pa ste starš na drugi strani, tisti, ki nima stika, ker sostarš le-te ovira, je vaše prvo vprašanje ZAKAJ? Bodite iskreni do sebe in realno ocenite svoje napake. Če veste, da jih ni, potem veste, da je vaša pot le sodišče. Če pa je že slučajno sodišče določilo to, da stikov ne boste imeli ali da so le na željo otrok, ste nekaj morali narediti pošteno narobe ali v samem postopku ali pred tem. Ne glede na to, kako je po mnenju mnogih sodišče nestrokovno, noben sodnik ne bo določil nečesa, česar ne bo mogel zagovarjati in če že, vam ostajajo pritožbe. Kjer je dim, je tudi ogenj.

Glede na to, da že leta delam v ločitvenih bitkah, mi je najbolj boleče, ko starši ne morejo uvideti svojih napak. Ko ne vidijo tega, da sta oče in mati za otroka svetnika ter da govorjenje grdo o staršu ne prinese rezultatov na dolgi rok. Je seveda takojšni učinek, ker otrok le želi pripadati in biti ljubljen ter se odloči za starša, ki zna močneje manipulirati, a na dolgi rok se še nikoli ni obneslo. Prav tako je boleče gledati, kako znajo starši krivdo valiti na CSD, izvedence in sodišče. Res je, da so svojega denarja vredni, a ni celotna krivda na njih. Imajo leta izkušenj, leta izkušenj s tem, kako so na eni strani očetje nasilni, maščevalni in slabi očetje ter na drugi strani tega, da mame manipulirajo in iz čiste zlobe preprečujejo stike. In po teh dveh vzorcih običajno ocenjujejo situacijo, vaš doprinos pa le potrdi eno ali drugo. Ko boste vi spremenili način, boste tudi vi drugače obravnavani. Zakaj tako govorim, ker sem to občutila na lastni koži.

Davnega leta 2010 sem se ločila, ker preprosto ni več šlo, ker je bilo preveč vsega, spoštovanja, ljubezni in zaupanja pa že zdavnaj ne več. Jaz študentka, nezaposlena, z dvema otrokoma, on v službi, v podjetju, kjer je delal kar več ali manj cele dneve. Večinoma je hodil od doma zjutraj in se zvečer vračal. Potem ko sem jaz preživela dan z otrokoma, med knjigami in še petsto drugimi stvarmi, sem želela le pogovor. A pogovarjala se nikoli nisva, ker konec koncev sva bila iz popolnoma drugih svetov. Prepiri, zmerjanja in še marsikaj so bili logična posledica načina življenja. Jaz s svojim pogledom, on s svojim, ki pa niti v eni točki nista bila kompatibilna. Za povrh pa sta otroka ubogala le mene, ne glede na to, kaj je on naredil (res ni bil pravi pristop), ni bilo prav. Ločiti se ni želel, jaz pa. Sodišče je razsodilo, stiki stekli, a je bilo polno napak. Ponovno vsak s svojim pogledi in, ja, bila sva tisti par, ki se prepira za vsako minuto stikov, za obleke, za modrice … za vse, kar vam pade na pamet. CSD je nudil pomoč in jaz sem šla tja, konec koncev sem vedela, da se mora in upala sem, da bodo oni pomagali. So, ja, da sva se še bolj kregala. Bila pri svetovalcu za komunikacijo … ni se obneslo. Dokler mi ravno ta svetovalka ni rekla, da delam tudi jaz narobe in če ne uvidim vzorca, ki ga ponavljam. Da skušam dokazati nekaj, kar je le moj pogled, in ne slišim, kaj mi bivši razlaga. Spremenila sem vzorec in se nehala boriti. Posledica ta, da se je on začel še bolj. Po tednih, mescih, letu moje drže, da si pač te bitke preprosto več ne grem, se je slika zjasnila, ker meni ni bilo potrebno več razlagati, kaj je bilo, dejanja bivšega so naredila svoje. In zdaj otroka nimata stikov, pa si jih jaz bolj želim kot onadva, a sta se preprosto odločila, da pri očetu nimata kaj iskati in sodišče je to potrdilo. Se trudi vzpostaviti stik, a žal še vedno ne sliši besed, nasvetov. In potem naredi korak naprej, dva nazaj, leta pa tečejo. Bistvo pa to, da dokler si v »filmu«, ne vidiš celotne slike. Ko stopiš iz kroga, spoznaš svoje napake in jih popraviš. Otroci naredijo svoje in slika postane realna. Ne glede na to, kaj slišiš še potem, veš, da ni res. Ko gledaš otroka srečnega in vidiš, da odrašča v odraslo, odgovorno, spoštljivo in svojo osebo, veš, da si nekaj naredil prav.

Težko je opisati bolečino, ki jo doživljaš, ne glede na to, na kateri strani si. A človek, ki je ranjen, naredi marsikaj. Ženske smo levinje, ki znamo zaščititi svoje mladiče, ne glede na ceno. Prav tako znajo moški biti manipulatorji prve klase. A vedite, da človek se sam s sabo ne more prepirati. En mora prenehati in čas naredi svoje. A nikakor ne gre to čez noč… to je podobno, kot bi Hitler po tem, ko je pobil kopico judov (roko na srce, se v ločitveni bitki res počutiš, kot da si na bojišču 2. svetovne vojne in samo čakaš, kdaj te bodo ustrelili), prišel do njih in skušal začeti nek prijateljski odnos. Poskusi lahko, a uspeha ne bo.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/delavnice/odgovorno-starsevstvo/jaz-zelim-samo-to-kar-je-najboljse-za-otroka/