Avtor: Alenka Gabrovec

Splet ponuja veliko, hkrati pa tudi veliko jemlje, predvsem svobodo. Le malo ljudi ve, da je vsak njihov klik na medmrežju nekje shranjen, prav tako objava. Če je bil nedavno naš največji strah, da nam bodo vlomili, ko bomo na dopustu, je zdaj večja verjetnost, da vam bodo vdrli v spletno banko, ali elektronsko pošto.

Pred nevarnostmi spleta ni varen nihče, a najbolj ranljivi so otroci. Na to so danes, na mednarodni dan pogrešanih otrok, opozorili tudi na slovenski policiji. Slovenska policija se je danes v sodelovanju z evropsko mrežo policijskih strokovnjakov PEN-MP in nevladno organizacijo Amber Alert Europe pridružila mednarodni preventivni kampanji, poimenovani Ples petih korakov.

Cilj kampanje je med ljudmi povečati zavedanje o posledicah t. i. spletnega groominga pri otroci. V zadnjem času se je namreč povečalo število žrtev spletnega grominga. Po mnenju snovalcev projekta je bežanje otrok od doma velikokrat ključni pokazatelj, da je otrok žrtev groominga ali podobnih spletnih zlorab in izsiljevanj. Otroci potem zaradi pomanjkanja razumevanja v socialnem okolju o svoji stiski ne more spregovoriti z odraslo zaupno osebo in je beg edina smiselna odločitev.

Zaradi tega je nujno, da so starši, vzgojitelji, stari starši, teti, strici … seznanjeni z nevarnostmi spleta, predvsem pa s tem, kako prepoznati stisko otrok, ki so žrtve spletnih zlorab.

Kako prepoznati spletno nadlegovanje – grooming?

O groomingu govorimo, ko nekdo z otrokom zgradi spletno (ali realno) zvezo in otroka nato preslepi oziroma ga prisili v določeno seksualno dejanje, npr. fotografiranje ali snemanje video posnetka s spolno vsebino.

Običajno se začne z nedolžnim pogovorom, ki se nadaljuje s pogovorom s seksualno tematiko, pošiljanjem golih fotografij ali videoposnetkov (sexting), prenašanjem spolnih dejanj preko spletne kamere ali pa se spletni zlorabljalec z otrokom celo dobi v živo.

Spletni grooming v večini primerov poteka v petih korakih:

• vzpostavljanje prijateljstva: Spletni groomer bo začel komunicirati z otrokom, pri tem se bo pogosto pretvarjal, da je tudi sam otrok ali najstnik. Groomerji ponavadi otrokom pošiljajo veliko sporočil preko različnih kanalov na družbenih omrežjih, pogovor pa se nato nadaljuje v spletnih klepetalnicah.
• ohranjanje prijateljstva: Groomer bo z različnimi komplimenti poskušal prijateljstvo z otrokom dvigniti na nivo tesnejšega odnosa. Prizadeval si bo za vzpostavitev zaupnih odnosov, ki bodo temelj za kasnejše izsiljevanjem.
• ocenjevanje tveganja: Groomer se bo začel zanimati za otrokovo življenje, za družinsko situacijo, njegove odnose s starši/učitelji/prijatelji, spraševal bo o otrokovem prostem času. Otroku bo govoril in ga pregovoril, da bo verjel, da je njun odnos poseben in je skrivnost. Želel bo vedeti, kdo v družini še uporablja računalnik ter kje v stanovanju se računalnik nahaja. S tem prepreči, da bi ga pri njegovem početju zalotil otrokov starš ali skrbnik.
• izolacija otroka: Groomer bo poskušal otroka izolirati od njegovih staršev, prijateljev. Predstavljal se mu bo kot njegov edini zaupnik in prijatelj. Včasih otroka celo naščuva, da njegovi starši in prijatelji niso vredni zaupanja in da lahko zaupa samo njemu.
• pogovor o spolnosti: Otroka postopoma navaja na tematiko spolnosti. Sprva pošilja zelo subtilna seksualna sporočila, ki se nanašajo na otrokov videz ali telo. Groomer poskuša izvedeti, koliko otrok ve o spolnosti, nato pa ga začne spodbujati, da mu pošilja svoje intimne fotografije. Te nato služijo za izsiljevanje, s katerim poskuša dobiti še več fotografij ali izsiliti srečanje v živo.

Grooming se nato lahko nadaljuje z dejanskim spolnim odnosom. Včasih groomer svojo žrtev prepriča v udeležbo v spolnih aktivnostih – otroka denimo posname med določenim spolnim aktom. Do tega ga pripravi tako, da ga čustveno izsiljuje ali pa ga prepriča, da je spolni odnos med njima nekaj normalnega.

Ob tem je treba poudariti, da je vsak primer groominga specifičen. Spletni groomerji so še posebej dobri v pretvarjanju.

Groomerji je lahko marsikdo

Iluzorno bi bilo mišljenje, da obstaja samo en tip groomerja. Veliko različnih ljudi uporablja internet z namenom, da bi otroke preslepili, prisilili ali prepričali v to, da jim pošljejo svoje gole fotografije. Pogosto to storijo odrasli, ki se pretvarjajo, da so otrokovi vrstniki, ni pa vedno tako. Včasih se niti ne trudijo zakriti svoje starosti ali spola. Otroku se predstavijo kot športni trenerji, slavne osebnosti, influencerji, vse le zato, da bi z otrokom razvili t. i. pokroviteljski tip razmerja.

Groomer je lahko kateregakoli spola, starosti, narodnosti, rase, tudi njihov videz je različen. Grooming se lahko dogaja zgolj kratek čas, včasih pa lahko traja več let. Včasih groomerji z otrokovo družino celo vzpostavijo prijateljske odnose, da bi si pridobili zaupanje staršev.

Groomerji se največkrat izdajajo za otrokove vrstnike, otroku govorijo, da imajo podobne interese in težave, kot oni. Tako vzpostavijo zaupen odnos, ki se kasneje spremeni v izkoriščevalskega. Pogosto se groomerji zakrijejo za fotografijo nekoga drugega, ki po starosti izgleda podoben otroku. Groomerji včasih vzpostavijo stik s samo enim otrokom, včasih pa z več otroki naenkrat in počakajo na to, da se eden od njih odzove.

Groomerji uporabljajo iste spletne strani, igrice in aplikacije, kot jih uporabljajo otroci. Veliko časa namenijo temu, da bi otroka dobro spoznali, pozanimajo se o otrokovih interesih in to znanje uporabljajo, da bi z njimi zgradili odnos.

Otrokom začetna pozornost ugaja, saj mu groomer nudi podporo, izkazuje razumevanje ali izraža potrditve. Na tak način z manipulacijo, izsiljevanjem in kontrolo otroka počasi izolira od njegovih prijateljev in družine.

Kako prepoznati znake, ki kažejo na to, da je otrok postal žrtev spletnega groominga?

Če svojega otroka dobro poznate, potem bodite pozorni na vsakršno spremembo vedenja, ki ni povezana z odraščanjem. Lahko se zgodi, da se bo otrok obnašal na način, ki se bo sicer zdel normalen za najstnika, v resnici pa bo prikrival težave, s katerimi se sooča. Vsi alarmi vam morajo goreti takrat, ko otrok začne skrivnostno odgovarjati na vprašanja, kako preživlja svoj prosti čas (tudi na spletu), ko ima denar, ki ga ni dobil od staršev, ali nove stvari, kot so oblačila, mobilni telefon, za katere ne zna pojasniti izvora.

Da je nekaj narobe lahko sklepate takrat, ko začne otrok popivati ali se drogirati, ko preživlja več časa na družbenih omrežjih in mobilnih napravah ter postaja vznemirjen, odsoten ali pod stresom. Da se v otrokovem življenju dogaja nekaj, kar nedvomno ni primerno za njegovo starost, lahko nakazuje tudi njegovo seksualizirano vedenje, jezik ali znanje o spolnosti, ki za otrokovo starost ali razumevanje ni primerno.

Včasih pa lahko otroci zaradi odnosov, ki so jim izpostavljeni na spletu, več časa preživijo stran od doma, ali so celo pogrešani za nekaj časa.

Vsak otrok lahko postane žrtev groominga, še posebej pa so temu izpostavljeni otroci s posebnimi potrebami, zanemarjeni ali otroci, ki so žrtve nasilja. Groomerji bodo izkoristili vsako ranljivo točko pri otroku, da se bodo lahko z otrokom povezali, ta pa bo od njih postal odvisen, kar zmanjšuje možnosti, da bi otrok o njunem odnosu komu povedal.

Posledice groominga so lahko kažejo tudi v težavah z nespečnostjo, anksioznostjo ali s pozornostjo. Grooming lahko otroke privede tudi do občutkov sramu in krivde, težav s hranjenjem, težav z drogo in alkoholom, samopoškodovanja, ali celo do samomorilnih misli.

Nekaj praktičnih nasvetov, kako preprečiti grooming

Z otrokom se pogovorite o prednostih in slabostih svetovnega spleta. Pojasnite mu, da nimajo vsi spletni »prijatelji« namena ostati zgolj »prijatelji«, nekateri želijo otroke izkoristiti za zadovoljitev svojih izprijenih potreb.

Otrokom povejte, da se lahko o neprijetni situaciji, v kateri so se znašli na spletu, vedno pogovorijo z odraslo osebo, ki bo otroku nudila pomoč, če bo v težavah.

Računalnik postavite v dnevno sobo ali pisarno in vzpostavite nadzor nad otrokovimi spletnimi dejavnostmi. Če je le mogoče, naj otrok računalnika nima v svoji spalnici.

Z otroki se pogovorite o tem, katere so vsebine, ki jih o svojem življenju lahko delijo na spletu. Pojasnite mu, da podatki, kot so rojstni datum, naslov, šola, ki jo obiskuje, podatki o bančnem računu, podatki o starših itd., ne sodijo na splet. Še posebej naj ne objavljajo in ne pošiljajo svojih intimnih fotografij.

Otrokom pojasnite, da v trenutku, ko fotografijo pošljejo ali objavijo, nad njo za vedno izgubijo nadzor. V zgolj nekaj minutah se slika namreč lahko razširi na tisoče spletnih naslovov in družbenih omrežij.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec

https://www.slovenec.org/2021/05/25/starsi-prepoznajte-spletno-nadlegovanje/

---

Otroci bi morali sami delati svojo nalogo, sami skrbeti za šolsko delo … načeloma se strinjam, a so razlike od šole do šole. Sama sem bila tisti »ta brihten« otrok, petice v šoli, vsa mogoča tekmovanja, rokomet, košarka … nalogo sem običajno naredila v šoli, med odmori, srednja je sicer bila malce porazna, ker hormoni, služba popoldan in klasična gimnazija, kjer se je zahtevalo več kot maksimalno, niso bile kombinacije za 5, na fakulteti sem ponovno zablestela, povprečje visoko, blizu 9, podiplomski študij pa tam nekje 9,6. Učenje ni bilo ravno na mojem dnevnem redu, tista kampanjska varianta in seveda sem se naučila ogromno tudi na samih predavanjih, ker sem bila generacija, ki smo učitelja/profesorja/predavatelja, ki je bral iz učbenika, bil dolgočasen, preprosto ignorirali. Še na faksu smo se pri eni uri obmetavali z aviončki. Zrelo sicer ni bilo, je pa doseglo naš namen in je predavatelj predavanje izpeljal drugače.

Od kar pomnim, učim/inštruiram druge, začelo se je bolj na ta pristop »ti si pametna, ti znaš, daj povej« in se je obneslo. Posledično mi tudi učenje mojih dveh škratov ne dela težav, a ko slišim stavek »nam ni nihče pomagal, pa smo vse naredili«, dobim ošpice, pritisk naraste in vem, da ta starš nima pojma, kaj njegov otrok počne v šoli.

Razlika med zdajšnjim in prejšnjih šolskim sistemom je ogromna. Zdaj se učijo veliko neumnosti in balasta. Pri matematiki smo se mi učili po sistemu najprej seštej enice, potem desetice in tako dalje, zdaj imajo razdruži, sestavi, poveži … kaj? Vmes se parkrat izgubiš. Poštevanko smo se mi učili V RAZREDU, tisti skupni 1×1 je 1 in tako dalje ti je čez dan tako odmeval kot danes Despacito. Kakšno učenje doma, ker ste v šoli le s težavo zapisali poštevanko števila 2 in 4. Niti enkrat nismo imeli naloge v smislu kmet je imel 7 krav, v sod je nalil 5 litrov vina, v petih dneh ga je spil, kakšen klobuk je imel kmet? Nikoli nismo za eno samo risanje kotov porabili en teden. Sistem je bil preprost, razložil snov in vaje, vaje, vaje … Zdaj pa je nekako tako, zamudi par minut, nekaj minut kar nekaj govori, razloži snov na univerzitetni ravni, če ima kdo vprašanje, reci, naj mu sošolci razložijo, poglej nalogo od prejšnjič, razburjaj se, ker je polovica ni imela – ni važno, zakaj, daj novo in porabi cel odmor, da bodo zdaj iz razreda v razred divjali, oz. da bodo imeli kar povezani 2 uri. Pri slovenščini še v 7. razredu OŠ ne poznajo razlike med stavčnimi členi in besednimi vrstami, se pa učijo pesmi (slika spodaj – 3. razred OŠ), ki so vse prej kot normalne in so v slogu Šalamunovih Gobic (Gobice, gobice in še enkrat gobice, v p.m. gobice!), znati morajo celo Zdravljico, Vrbo, Krst pri Savici, Povodnega moža in še cel kup pesmi, ki smo jih mi morali znati v srednji. Nimajo pojma, kdaj se piše s/z, k/g, poznajo pa cel kup sopomenk, nadpomenk, protipomenk, ki jih nikoli v življenju ne bodo slišali ali uporabili (npr. kolodrač=avtomobil). Pri angleščini poznajo vse morske živali, živali, pričeske, obleke, a tistih My name is … I come from … nikoli slišali. Poznajo celotno vodovodno, ogrevalno, električno napeljavo in kaj je kafra … Poznajo vse svoje pravice, a niti ene dolžnosti. Seminarske delajo že v nižjih razredih, uporaba Power pointa je samoumevna, v 4. razredu izdelujejo herbarij s 15 rastlinami, v 6. vajo ponovijo in dodajo latinska imena. Pri telovadbi pišejo teste, so vprašani teorijo. Halo! Pri glasbi morajo znati zapisati note po posluhu. In po mojem bi lahko naštevala še in še … in kako lahko starš tu pomaga? Vsak po svojih zmožnostih.

Spodaj so slike naših sten. Torej, tako to zgleda pri nas doma. Ko otroka na začetku šolskega leta dobita urnik, naredimo razpored. Ker smo le ljudje in imam jaz včasih vsega dovolj, kaj šele otroka, včasih ne naredimo ničesar. Ampak … nalogo se trudita narediti sproti, vedno pogledam, kaj počnejo in vprašam, če razumeta. Snov, ki jo vzamejo, predebatiramo, predvsem kar se tiče zgodovine, družbe, narave … pogledamo kakšen dokumentarec na to temo in gremo na kakšno razstavo, izlet. Dosti uporabljam knjige, učbenike iz mojih časov. Kar nekaj družabnih iger je, ki otrokom na prefinjen način podajo informacije (Gremo mi po svoje, Slovenija, moja dežela, Po Sloveniji, Gostilna išče šefa, Brain Box). Ker imata oba rada stripe, je kar nekaj stripov, ki imajo zgodovinske podatke. Gledamo filme, risanke brez podnapisov. Po celem stanovanju so neki listki, tablice itd. Zapiske za snov jima pomagam narediti. So zelo barvni in vedno se učita snov po snovi. Torej, če imamo poglavje o Rusiji, najprej Rusijo poiščeta na zemljevidu, se pogovorimo, kaj do sedaj že vesta, ju celo spomnim, npr. Putin, in potem običajno kar letijo podatki iz njiju. Nato jo umestimo na zemljevid, kako velika je, katere so sosede, kakšen je jezik in potem šele podnebje, gospodarstvo itd. Vedno se trudim narediti na ta način, da s snovjo začneta iz neke anekdote, npr. če se morata naučiti sopomenke, začnemo z onimi ta smešnimi najprej in potem ostale. Od zabave k resnim zadevam. Vsako leto je manj dela. A moja ena večjih napak je bila, ko sem lani rekla, da sin 6. razred zmore sam, res pa je tudi, da sva se s tamalo še lovili okoli disleksije. Po pol leta so bile sicer njegove ocene sprejemljive, a je pri matematiki, slovenščini in angleščini padel na 2. Napako sem začela popravljati. Matematiko sva do zdaj že uspela spraviti v normalne tire in razume vse. Slovenščina je še vedno katastrofa, a so napredki vidni. Teden pred NPZ (6. razred – maj 2017) ni znal ničesar. V enem tednu sva moral znati vse besedne vrste. Pisal je potem dokaj sprejemljivo, glede na to, da ni imel pojma. A sem način učenja bistveno spremenila ter mu najprej razložila razliko med besednimi vrstami in stavčnimi členi. Angleščina pa … do konca šolskega leta urediva, a je bilo bistveno preveč časa izgubljenega.

No in če gremo potem na konkretne zadeve …

Matematika

Učite jih po našem sistemu, enice najprej, desetice potem in stotice … ne glede na to, kaj v šoli pravijo. Naj uporabljajo prste in naj si izoblikujejo svojstven sistem. Pri prehodih si tiste dodatne številke naj zapisujejo ali zgoraj ali spodaj, tam, kjer je njim najbolj OK. Like in telesa se učite na način, da imajo lik ali telo v rokah. Izdelajta skupaj kakšno kocko in naj vsako ploskev pobarva … pri enotah naj v trgovini on naroča pri delikatesi, kaj hitro bo ugotovil, da 10 gramov salame ni ravno dovolj za zajtrk za vse. Opozorite ga na litre pri mleku, kilograme pri kruhu, moki, testeninah … Ko potujete, se pogovorite, koliko je meter, kilometer … otrok, če vidi, si prej zapomni. Ko kupujeta sadje, sladkarije, naj razdeli na enake kose med družinske člane, naj bo prisoten poleg, pri plačevanju.

Napišite poštevanko na kartonček in naj ga ima vedno poleg, enako merske enote …

Slovenski jezik

Berite vi, ker bo potem bral tudi vaš otrok. Naj si sam izbere knjigo, ki jo bo bral, čeprav je najbolj tanka, je. Naredite plakat o vsem, kar se učijo … naučite ga pomožnih stavkov Ta SuHi ŠKaFeC PuŠČa (pred temi črkami se piše s in ne z), KG (pred njima se piše h in ne k). Vadite skupaj, če imate možnost si kupite zbirko Moj jezik, tvoj jezik, naš jezik. Boljših vaj ni. Naj piše dnevnik in ga prosim ne berite. Če že gleda risanke, glejte jih z njim ter preverite, kakšen je jezik in če je sleng, mu »zatežite« s pravimi slovenskimi besedami. Najbolj pravilno slovničen je vsekakor Nodi.

Angleški jezik

Tu ni neke velike filozofije, besede mora znati – torej naredita slovar, čase izpišite in mu jih razložite, čeprav še vseh niso vzeli. In en stavek potem spreminjajte, da bo v vseh časih. Vsak dan en stavek, hitro mu bo jasno. Filme, risanke glejte brez podnapisov, naj posluša pesmi. Obstaja družabna igra Naučimo se angleščino (Brain box). Če ima najljubšo skupino in poje angleške pesmi, mu besedilo natisnite in naj ga prevede. Ko ste na sprehodu, lahko sprašujete npr. kako se reče drevo in naj tvori kakšen stavek. Vmes pa lahko besedo drevo še sklanja.

Ostali predmeti

Izpiski iz UČBENIKA naj bodo osnova, naj pogleda še kakšno knjigo, poiščite še kakšen film, dokumentaren film, če je možno, pojdite na izlet. Povežite kakšno anekdoto s snovjo. In že zdaj mu delajte povezave med zgodovino in geografijo.

Pri fiziki in kemiji naj ima formule nekje izpisane ter se pogovorita o tem, kako do njih sploh prideš, predvsem pa preverite, če razume osnovne pojme. Včasih se zgodi, da otrok npr. na vprašanje, kaj je kemija, odgovori definicijo kot iz topa, ko pa mu rečeš, naj pove preprosto, pa nima pojma. Vaša naloga je, da mu zadeve poveste »po domače«.

V glavnem, toliko kot je otrok, toliko je pristopov in le nekaj domišljije, stric google in obisk knjižnice vam lahko pomagajo, da bo vaš otrok blestel, vi pa boste iz leta v leto imeli manj dela. Naj vam vsi govorijo, da je prestar, da zmore že sam … v teoriji mogoče, a praksa pravi drugače. In otrok zaradi tega ni nič kaj manj samostojen. Vprašanje je potem tu, kaj je bolje, imeti otroka, ki zna preživeti sam, je vljuden, spoštljiv in rabi malce pomoči pri šoli, ali šolske stvari opravi sam, ne zna si pa si sam natočiti mleka iz hladilnika in je vzvišen, egoističen? Redki so otroci, ki vse zmorejo sami, ogromno pa je tistih, ki so zaradi tega, da dobijo vsaj trohico sočutja staršev, popolni, a v duši ranjeni. Vsak starš dobro pozna svojega otroka in vsakdo ve, koliko potrebuje njegov otrok za učenje, prevečkrat se starši hvalijo, moj otrok je pa samostojen, ima same 5, nič se ne uči … resnica je potem ta, da ima že v OŠ inštruktorje, da za ocene manj kot 5 sledijo vzgojne. Zakaj to pretvarjanje, vedo oni sami, a nikakor niso v korist otrok.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/delavnice/odgovorno-starsevstvo/v-danasnjem-solskem-sistemu-se-ucijo-veliko-neumnosti-in-balasta-pravi-alenka/

---

Od kar pomnim, mi ljudje razlagajo, da če si v zlati sredini, boš v življenju uspešen in boš lepo živel. Tega nisem nikoli ponotranjila, posledično je tudi moj pogled na to, kaj je tisto, kar mora starš dati svojemu otroku, malo drugačen, ni ravno zlata sredina.

Po mojem skromnem mnenju je starš tisti, ki mora otroka naučiti odgovornosti, samostojnosti, sočutja, spoštovanja in ga opremiti z osnovno delavnostjo in znanjem. Torej ga mora naučiti reči NE, ko je to potrebno, biti vljuden in spoštljiv do avtoritete, jasno izraziti svoje mnenje, se zavedati svojih dejanj in posledic in čisto osnovnih stvari, kot so zavezati si vezalke, jesti s priborom, si obrisati rit, narediti si kaj za pod zob in skrbeti za svoje stvari. Ne moti me, če otrok razmišlja drugače, če se z mnenjem okolice ne strinja in zna svoje nestrinjanje utemeljiti, predvsem me pa nikoli in nikdar ne moti, če je živ ali »hiperaktiven«, kot mnogi pravijo. Prepričana sem, da se lahko od otrok marsikaj naučim, saj so iskreni ter niso še prežeti z nekimi družbenimi predpisi in pričakovanji. Čiste duše, ki še razmišljajo s svojo glavo. Podobno kot otrok v zgodbi Cesarjeva nova oblačila, ki je edini upal povedati, da je kralj brez oblačil.

Zadnje časa vse preveč poslušam o tem, kako so današnji otroci nevzgojeni, kako jim je vse dovoljeno, kako so nespoštljivi, kako bi jih bilo potrebno enkrat močno čez zadnjo ter da so zakoni v korist otrok. Pa je to čisto res?

Ne bom rekla, da je res nekaj otrok, kjer so starši zašli s poti, a konec koncev otroci ne pridejo z navodili in za vzgojo drugačnega otroka moraš imeti čut, ogromno potrpežljivosti, vztrajnosti, domišljije in energije. Mnogo otrok je drugačnih, ker takšni so, a v bistvu niso tako drugačni, kot smo bili mi. Danes je drugačen otrok tisti, ki zna splezati na drevo, se igrati zunaj, ko ne potrebuje mobitela in vseh ostalih elektronskih naprav, otrok, ki zna preskakovati kolebnico, ve, kaj je gumitvist, pozna družabne igre, ve, kaj je igra »zemlja krast«, v naravi za potrebo ne išče lično urejenega stranišča, zna v peskovniku narediti grad, bere knjige, kotalka, kolesari, dela kolesa, riše in nima pojma kdo so Soy Luna, Spuži Kvadratnik, Ena žlahtna štorija, Moja boš … kaj je blade blade, PSP, Wii, X-box, Apple … Dejansko otrok, ki počne vse tisto, kar smo počeli mi, ko smo bili otroci.

A da se osredotočim na ciljno skupino otrok, ki jih imam v mislih in se bom trudila ta teden ubesediti njihovo dinamiko in občutke staršev. Moja ciljna skupina so otroci, ki jih je šolski sistem označil za drugačne, ker niso otroci, ki bi videli smisel v tem, da bi sledili šolskim zahtevam in so si pridobili etiketo »otroci, ki imajo odločbo o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami«.

Doma imam dva takšna škrata, ki sta si prislužila to etiketo. Če ravno zdaj to napišem z nasmehom na obrazu in mi je zabavno, mi takrat, ko se je odvijal postopek, ni bilo. Najbolj me je motil izraz »otrok s posebnimi potrebami«. V naši časih so po to oznako bili mongoloidni otroci, otroci z IQ nižjim od 70, otroci, ki niso znali govoriti … otroci, ki jih vidiš v umobolnicah v kakšnem filmu. Sprejeti, da tvoj otrok spada v to skupino, ni ravno lahko, še posebno, ker ima tvoj otrok odlične ocene, vizualno ni nič narobe z njim, le drugačen je in nikakor ne spada v neko zlato sredino.

Občutke, ko se zaradi takšnega ali drugačnega razloga znajdeš v postopku o usmerjanju, pa naj gre zgolj za disleksijo, dispraksijo, sladkorno, aspergerjev sindrom, otroka s čustvenimi in vedenjskimi primanjkljaji …, je težko opisati. Veš, zakaj to počneš, a ne razumeš, zakaj, čemu, kaj bo otrok s tem pridobil, predvsem pa, kakšne posebne potrebe sploh ima, če je čisto običajen otrok. V glavi starša takrat nekdo igra fliper, tista železna kroglica se odbija levo in desno ter pritiska na vsa mogoča čustva, za polovico do takrat sploh ne veš, da obstajajo. Ne glede na okolico si takrat sam. Težko ubesediš dogajanje v svojih mislih, svoja čutenja, niti ne veš, kaj povedati, da ne bo izpadlo neumno. Vprašanja se odpirajo in odpirajo, odgovorov ni. Na koga se obrniti takrat? Komu zaupati stisko? Pa imaš sploh pravico? Na eni strani je stiska starša, na drugi dejstvo, da mora dolgotrajen, neumen postopek tudi izpeljati.

A težave se tu ne zaključijo, saj ko ima starš po tistih nekaj mesecih v rokah odločbo, mora še urediti zadeve v šoli. V ta isti ustanovi, ki jih otrok moti, ker ni zlata sredina. Le upa lahko, da bo v šoli toliko posluha, da bodo s skupnimi močmi ustvarili okolje, kjer bo otroku bolj prijetno. Okolje, v katerem bo lahko pokazal vse svoje potenciale, znanje in lastnosti, ki so zaradi drugačnosti toliko bolj vredne.

Zadnja fronta so potem ostali otroci in njihovi starši. Večina je mnenja, da odločbo dobijo nevzgojeni, neprilagojeni otroci, katerih starši so našli način, da ima njihov sonček posebne ugodnosti. Res je, da je odločb veliko več, kot jih je bilo pred leti, res je, da se vmes najde kakšna, ki ni ravno upravičena, a večina le teh omogoča otroku, ki je običajno veliko pametnejši od vrstnikov, da doseže vsaj rob tiste zahtevane zlate sredine. Kako je otroku, ki čuti in ve, da ne spada v razred, si je težko predstavljati, a ko je stiska prevelika, takšen otrok svojo stisko običajno izrazi na neprimeren način. Žalostno je, da se vse bolj teži k temu, da se daje tem drugačnim otrokom pomirjevala, da je mir v razredu. Pozablja se, da otroci gredo leto prej v šolo, da se od njih zahteva ogromno neumnosti, ki jih od nas niso zahtevali, da dosti učiteljev ne zna ustvariti avtoritete v razredu, da je iznajdljivost in prilagoditev razredu le želja Božičku.

Starš, ki ima drugačnega otroka, na poti, da otroka pripelje vsaj do meje zlate sredine, hodi dnevno čez pekel, ki ga kujejo očitki, da je nesposoben, da nima pojma o vzgoji, da je sramota za starše ter da bi bilo bolje, da otroka sploh ne bi imel, da je nekaj hudo narobe z njegovim otrokom, da nikoli ne bo uspešen otrok, da je družbeno nesprejemljiv … Osebe, ki so krive, da smo naredili spremembe in izboljšave v svetu, so ljudje, ki niso bile v zlati sredini, bili so drugačni in v svoji drugačnosti so ustvarjali veličastna dela.

Razlog, zakaj sem želela ta teden spregovoriti o drugačnosti, predvsem v času, ko otrok obiskuje šolo, je ta, da na mnogih forumih berem o tem, kako so odločbe izsiljene, kako je večina otrok nevzgojenih, tista pikica na i so bile besede neke specialne pedagoginje, ki dela v šolstvu, da morajo biti vsi otroci v zlati sredini, ker so drugače socialno nezreli ter bodo v življenju propadli ter da so starši, ki ne dajo teh otrok na tablete, neodgovorni. S tem se nikakor ne morem strinjati, ker sem sama mati dveh otrok z odločbo, eno zaradi čustvenih primanjkljajev, drugo zaradi disleksije in dispraksije. Koliko je dodatnega dela, ne bi govorila, vsekakor pa mi je edini uspeh, ki meni pomeni, ta, ko slišim, da izstopata po tem, ker sta vljudna, sočutna, vedno pripravljena pomagati, nekonfliktna in imata oba svoja močna področja, ki jih negujeta, ter sta v njih edinstvena. Ocene so zame le številke in vem, da niti en delodajalec ne zaposluje zaradi 5 v šoli, ampak zaradi sposobnosti in znanja.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/delavnice/odgovorno-starsevstvo/biti-stars-drugacnemu-otroku/

---

Kaj lahko stori starš, če je otrok žrtev medvrstniškega nasilja?

Ugotovili ste, da je vaš otrok žrtev nasilja. Kaj sedaj? Kako mu pomagati?

Kaj naj storijo starši, če njihov otrok izvaja nasilje?

Noben starš si ne želi, da bi njegov otrok bil tisti, ki izvaja nasilje. Dostikrat si starši tega nočejo priznati, še posebno, ko gre za dekleta ali otroke, ki so v šoli uspešni in so uspešni pri vseh dejavnostih, ki jih obiskujejo. Konec koncev gre to za njihove male srčke, ki nikakor ne morejo biti zlobni. A vendar, če ugotovite, da vaš otrok izvaja nasilje:

Otroci so v večini odraz nas samih. Če se mi nehote vedemo nasilno do drugih, bodo ta vzorec povzeli. Pa naj bomo »opravičeno« nesramni do trgovke v trgovini, ki nekaj ni naredila prav, do prijateljev, ki so nas prizadeli, do zaposlenih, ki so nam naredili milijonsko škodo, ali se konec koncev dnevno razburjamo nad politiko in preklinjamo ter grozimo, kaj vse bi naredili. Včasih je malenkost tista, ki odtehta.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/otroci/sola/medvrstnisko-nasilje-kaj-storiti-ce-je-otrok-zrtev-nasilja-ali-ga-izvaja/

---

Zmerljivka ali dve, zaušnica, dve, tri, poniževanje, izločanje, obrekovanje … vse to in še več naj bi bilo del odraščanja. Trenutki, s katerimi naj bi se otroci nujno morali soočiti že v osnovni šoli, ker v življenju ni vedno vse z rožicami posejano in se mora otrok tega naučiti, ker je to del socializacije, odraščanja in razvijanja. Vsaj tako želijo nekateri opravičiti nasilje, ki se dogaja med vrstniki, predvsem v šoli. Marsikdo se strinja, da je ravsanje, zmerjanje in nasilje del otroštva, del, ki smo ga preživeli mi, naši očetje in ga morajo naši otroci, vnuki. A vendar, kje je meja med to »socializacijo«, nujnim delom odraščanja in nasiljem? Upam, da v tem tednu skupaj uspemo najti odgovor na to in še kakšno vprašanje.

Nasilje v šoli se dogaja in to ni neka velika skrivnost, res je, da se o tem bistveno več pogovarjamo starši kot sama vodstva šole. Kar je narobe. Nikoli se ne sme zgoditi, da starši vedo o dogajanju na šoli več, kot vedo vodstvo in učiteljski zbor. A žal je realnost drugačna.

V Sloveniji je več kot 700 osnovnih šol in več kot 150 srednjih šol, kjer je skupaj več 250.000 otrok in krat dva staršev. Zanj skrbi več kot 20.000 strokovnih delavcev, od učiteljev do ravnateljev. Vsekakor je to veliko posameznikov, ki so si med seboj različni, drugače dojemajo svet, drugačne stvari so jim pomembne in tudi različno gledajo na nasilje. Vsaj tistih 20.000 ljudi, ki predstavljajo odgovorne v osnovnem in srednjem šolstvu, bi morali imeti skupno definicijo, pa je nimajo.

Po ocenah strokovnjakov je ena tretjina šol nasilje v šoli vzela zelo resno in so se problematike rešili zelo strokovno, dosledno, odgovorno, odločno, disciplinirano. Imajo natančno razdelan vzgojni načrt, ne skrivajo, kaj se dogaja na šoli in brez sramu in izgovorov sodelujejo tudi z zunanjimi institucijami, starši in strokovnjaki, saj se zavedajo, da so prva obrambna liniji pri vzgoji otrok.

Druga tretjina šol ima sicer narejen nekakšen vzgojni načrt, ki pa je zgolj to, ni posodobljen, ni prilagojen konkretnim situacijam. Šola sicer izvaja nekakšne ukrepe, a so bolj ali manj sami sebi namen. Nasilje dostikrat kar »pometejo pod preprogo« ter imajo pripravljene odlične odgovore, vsi so v smeri, da se otroci morajo navaditi na to, da življenje ni pravljica, da starši pretiravajo in da oni nič ne morejo, ker imajo otroci prevelike pravice in oni premalo pooblastil. Slednje bi mogoče še pilo vodo, če ne bi obstajale šole v Sloveniji, ki so primer dobre prakse. A vedno je najtežje priznati lastno zmoto ter v ustaljen vzorec, ki delno deluje, popravljam, deluje s strani ene strani, spreminjati in uvajati nekaj, kar zahteva napor, učenje na novo, prilagajanje in spreminjanje.

Zadnja tretjina šol sicer ima narejen vzgojni načrt, ki je že od leta 2009 varno shranjen v enem predalu, ker narejen je moral biti. Običajno je na takšni šoli ogromno nasilja, a zanj nihče s strani vodstva ne ve, ker se s tem ne ukvarja. Nasilje je potem le igra, novodobni način vzgajanja in starši, ki vedo več kot vodstvo šol in učiteljski zbor, pretiravajo, lažejo, napihujejo in so krivi sami, da je njihov otrok žrtev, ker ga niso pravilno vzgojili, pripravili na ta kruti svet.

Zadnji dve tretjini šol običajno uporabljajo »ukrep«, da preveč problematičnega otroka prestavijo na drugo šolo, ker kot edini način reševanja težave vidijo v tem, da moteči člen prestavijo drugam. Ob tem pa ne zmorejo toliko uvida, da so zatajili in dali otroku le sporočilo, da ni vreden in da je z njim nekaj močno narobe. Otrok to začne verjeti in svoj sloves upraviči. Na ta način se ustvarja bodoče kriminalce. Vedno ima vsak zakaj svoj zato. Včasih je otrokovo nasilno vedenje le krik po pomoči, včasih je to le manifestacija njegove notranje narave. V obeh primerih otrok potrebuje ustrezno strokovno pomoč. A če se njegovo nasilno vedenje rešuje le s površnimi ukrepi in prestavljanjem iz šole v šolo, se vzrok vedenja ne odkrije.

V katero tretjino spada vaša šola, veste le vi, a bom vesela vaših izkušenj, praks, ki jih vaša šola ima, ko pride do nasilja.

Sprašujem pa vas: »Kje je po vašem mnenju meja med t.i. nujnim delom odraščanja in nasiljem?« »Kaj je za vas nasilje in kaj otroška, najstniška igra?«

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/otroci/sola/zmerljivka-ali-dve-zausnica-dve-tri-ponizevanje-izlocanje-obrekovanje-del-odrascanja/