Otroci bi morali sami delati svojo nalogo, sami skrbeti za šolsko delo … načeloma se strinjam, a so razlike od šole do šole. Sama sem bila tisti »ta brihten« otrok, petice v šoli, vsa mogoča tekmovanja, rokomet, košarka … nalogo sem običajno naredila v šoli, med odmori, srednja je sicer bila malce porazna, ker hormoni, služba popoldan in klasična gimnazija, kjer se je zahtevalo več kot maksimalno, niso bile kombinacije za 5, na fakulteti sem ponovno zablestela, povprečje visoko, blizu 9, podiplomski študij pa tam nekje 9,6. Učenje ni bilo ravno na mojem dnevnem redu, tista kampanjska varianta in seveda sem se naučila ogromno tudi na samih predavanjih, ker sem bila generacija, ki smo učitelja/profesorja/predavatelja, ki je bral iz učbenika, bil dolgočasen, preprosto ignorirali. Še na faksu smo se pri eni uri obmetavali z aviončki. Zrelo sicer ni bilo, je pa doseglo naš namen in je predavatelj predavanje izpeljal drugače.
Od kar pomnim, učim/inštruiram druge, začelo se je bolj na ta pristop »ti si pametna, ti znaš, daj povej« in se je obneslo. Posledično mi tudi učenje mojih dveh škratov ne dela težav, a ko slišim stavek »nam ni nihče pomagal, pa smo vse naredili«, dobim ošpice, pritisk naraste in vem, da ta starš nima pojma, kaj njegov otrok počne v šoli.
Razlika med zdajšnjim in prejšnjih šolskim sistemom je ogromna. Zdaj se učijo veliko neumnosti in balasta. Pri matematiki smo se mi učili po sistemu najprej seštej enice, potem desetice in tako dalje, zdaj imajo razdruži, sestavi, poveži … kaj? Vmes se parkrat izgubiš. Poštevanko smo se mi učili V RAZREDU, tisti skupni 1×1 je 1 in tako dalje ti je čez dan tako odmeval kot danes Despacito. Kakšno učenje doma, ker ste v šoli le s težavo zapisali poštevanko števila 2 in 4. Niti enkrat nismo imeli naloge v smislu kmet je imel 7 krav, v sod je nalil 5 litrov vina, v petih dneh ga je spil, kakšen klobuk je imel kmet? Nikoli nismo za eno samo risanje kotov porabili en teden. Sistem je bil preprost, razložil snov in vaje, vaje, vaje … Zdaj pa je nekako tako, zamudi par minut, nekaj minut kar nekaj govori, razloži snov na univerzitetni ravni, če ima kdo vprašanje, reci, naj mu sošolci razložijo, poglej nalogo od prejšnjič, razburjaj se, ker je polovica ni imela – ni važno, zakaj, daj novo in porabi cel odmor, da bodo zdaj iz razreda v razred divjali, oz. da bodo imeli kar povezani 2 uri. Pri slovenščini še v 7. razredu OŠ ne poznajo razlike med stavčnimi členi in besednimi vrstami, se pa učijo pesmi (slika spodaj – 3. razred OŠ), ki so vse prej kot normalne in so v slogu Šalamunovih Gobic (Gobice, gobice in še enkrat gobice, v p.m. gobice!), znati morajo celo Zdravljico, Vrbo, Krst pri Savici, Povodnega moža in še cel kup pesmi, ki smo jih mi morali znati v srednji. Nimajo pojma, kdaj se piše s/z, k/g, poznajo pa cel kup sopomenk, nadpomenk, protipomenk, ki jih nikoli v življenju ne bodo slišali ali uporabili (npr. kolodrač=avtomobil). Pri angleščini poznajo vse morske živali, živali, pričeske, obleke, a tistih My name is … I come from … nikoli slišali. Poznajo celotno vodovodno, ogrevalno, električno napeljavo in kaj je kafra … Poznajo vse svoje pravice, a niti ene dolžnosti. Seminarske delajo že v nižjih razredih, uporaba Power pointa je samoumevna, v 4. razredu izdelujejo herbarij s 15 rastlinami, v 6. vajo ponovijo in dodajo latinska imena. Pri telovadbi pišejo teste, so vprašani teorijo. Halo! Pri glasbi morajo znati zapisati note po posluhu. In po mojem bi lahko naštevala še in še … in kako lahko starš tu pomaga? Vsak po svojih zmožnostih.
Spodaj so slike naših sten. Torej, tako to zgleda pri nas doma. Ko otroka na začetku šolskega leta dobita urnik, naredimo razpored. Ker smo le ljudje in imam jaz včasih vsega dovolj, kaj šele otroka, včasih ne naredimo ničesar. Ampak … nalogo se trudita narediti sproti, vedno pogledam, kaj počnejo in vprašam, če razumeta. Snov, ki jo vzamejo, predebatiramo, predvsem kar se tiče zgodovine, družbe, narave … pogledamo kakšen dokumentarec na to temo in gremo na kakšno razstavo, izlet. Dosti uporabljam knjige, učbenike iz mojih časov. Kar nekaj družabnih iger je, ki otrokom na prefinjen način podajo informacije (Gremo mi po svoje, Slovenija, moja dežela, Po Sloveniji, Gostilna išče šefa, Brain Box). Ker imata oba rada stripe, je kar nekaj stripov, ki imajo zgodovinske podatke. Gledamo filme, risanke brez podnapisov. Po celem stanovanju so neki listki, tablice itd. Zapiske za snov jima pomagam narediti. So zelo barvni in vedno se učita snov po snovi. Torej, če imamo poglavje o Rusiji, najprej Rusijo poiščeta na zemljevidu, se pogovorimo, kaj do sedaj že vesta, ju celo spomnim, npr. Putin, in potem običajno kar letijo podatki iz njiju. Nato jo umestimo na zemljevid, kako velika je, katere so sosede, kakšen je jezik in potem šele podnebje, gospodarstvo itd. Vedno se trudim narediti na ta način, da s snovjo začneta iz neke anekdote, npr. če se morata naučiti sopomenke, začnemo z onimi ta smešnimi najprej in potem ostale. Od zabave k resnim zadevam. Vsako leto je manj dela. A moja ena večjih napak je bila, ko sem lani rekla, da sin 6. razred zmore sam, res pa je tudi, da sva se s tamalo še lovili okoli disleksije. Po pol leta so bile sicer njegove ocene sprejemljive, a je pri matematiki, slovenščini in angleščini padel na 2. Napako sem začela popravljati. Matematiko sva do zdaj že uspela spraviti v normalne tire in razume vse. Slovenščina je še vedno katastrofa, a so napredki vidni. Teden pred NPZ (6. razred – maj 2017) ni znal ničesar. V enem tednu sva moral znati vse besedne vrste. Pisal je potem dokaj sprejemljivo, glede na to, da ni imel pojma. A sem način učenja bistveno spremenila ter mu najprej razložila razliko med besednimi vrstami in stavčnimi členi. Angleščina pa … do konca šolskega leta urediva, a je bilo bistveno preveč časa izgubljenega.
No in če gremo potem na konkretne zadeve …
Matematika
Učite jih po našem sistemu, enice najprej, desetice potem in stotice … ne glede na to, kaj v šoli pravijo. Naj uporabljajo prste in naj si izoblikujejo svojstven sistem. Pri prehodih si tiste dodatne številke naj zapisujejo ali zgoraj ali spodaj, tam, kjer je njim najbolj OK. Like in telesa se učite na način, da imajo lik ali telo v rokah. Izdelajta skupaj kakšno kocko in naj vsako ploskev pobarva … pri enotah naj v trgovini on naroča pri delikatesi, kaj hitro bo ugotovil, da 10 gramov salame ni ravno dovolj za zajtrk za vse. Opozorite ga na litre pri mleku, kilograme pri kruhu, moki, testeninah … Ko potujete, se pogovorite, koliko je meter, kilometer … otrok, če vidi, si prej zapomni. Ko kupujeta sadje, sladkarije, naj razdeli na enake kose med družinske člane, naj bo prisoten poleg, pri plačevanju.
Napišite poštevanko na kartonček in naj ga ima vedno poleg, enako merske enote …
Slovenski jezik
Berite vi, ker bo potem bral tudi vaš otrok. Naj si sam izbere knjigo, ki jo bo bral, čeprav je najbolj tanka, je. Naredite plakat o vsem, kar se učijo … naučite ga pomožnih stavkov Ta SuHi ŠKaFeC PuŠČa (pred temi črkami se piše s in ne z), KG (pred njima se piše h in ne k). Vadite skupaj, če imate možnost si kupite zbirko Moj jezik, tvoj jezik, naš jezik. Boljših vaj ni. Naj piše dnevnik in ga prosim ne berite. Če že gleda risanke, glejte jih z njim ter preverite, kakšen je jezik in če je sleng, mu »zatežite« s pravimi slovenskimi besedami. Najbolj pravilno slovničen je vsekakor Nodi.
Angleški jezik
Tu ni neke velike filozofije, besede mora znati – torej naredita slovar, čase izpišite in mu jih razložite, čeprav še vseh niso vzeli. In en stavek potem spreminjajte, da bo v vseh časih. Vsak dan en stavek, hitro mu bo jasno. Filme, risanke glejte brez podnapisov, naj posluša pesmi. Obstaja družabna igra Naučimo se angleščino (Brain box). Če ima najljubšo skupino in poje angleške pesmi, mu besedilo natisnite in naj ga prevede. Ko ste na sprehodu, lahko sprašujete npr. kako se reče drevo in naj tvori kakšen stavek. Vmes pa lahko besedo drevo še sklanja.
Ostali predmeti
Izpiski iz UČBENIKA naj bodo osnova, naj pogleda še kakšno knjigo, poiščite še kakšen film, dokumentaren film, če je možno, pojdite na izlet. Povežite kakšno anekdoto s snovjo. In že zdaj mu delajte povezave med zgodovino in geografijo.
Pri fiziki in kemiji naj ima formule nekje izpisane ter se pogovorita o tem, kako do njih sploh prideš, predvsem pa preverite, če razume osnovne pojme. Včasih se zgodi, da otrok npr. na vprašanje, kaj je kemija, odgovori definicijo kot iz topa, ko pa mu rečeš, naj pove preprosto, pa nima pojma. Vaša naloga je, da mu zadeve poveste »po domače«.
V glavnem, toliko kot je otrok, toliko je pristopov in le nekaj domišljije, stric google in obisk knjižnice vam lahko pomagajo, da bo vaš otrok blestel, vi pa boste iz leta v leto imeli manj dela. Naj vam vsi govorijo, da je prestar, da zmore že sam … v teoriji mogoče, a praksa pravi drugače. In otrok zaradi tega ni nič kaj manj samostojen. Vprašanje je potem tu, kaj je bolje, imeti otroka, ki zna preživeti sam, je vljuden, spoštljiv in rabi malce pomoči pri šoli, ali šolske stvari opravi sam, ne zna si pa si sam natočiti mleka iz hladilnika in je vzvišen, egoističen? Redki so otroci, ki vse zmorejo sami, ogromno pa je tistih, ki so zaradi tega, da dobijo vsaj trohico sočutja staršev, popolni, a v duši ranjeni. Vsak starš dobro pozna svojega otroka in vsakdo ve, koliko potrebuje njegov otrok za učenje, prevečkrat se starši hvalijo, moj otrok je pa samostojen, ima same 5, nič se ne uči … resnica je potem ta, da ima že v OŠ inštruktorje, da za ocene manj kot 5 sledijo vzgojne. Zakaj to pretvarjanje, vedo oni sami, a nikakor niso v korist otrok.
Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/delavnice/odgovorno-starsevstvo/v-danasnjem-solskem-sistemu-se-ucijo-veliko-neumnosti-in-balasta-pravi-alenka/
