Avtor: Alenka Gabrovec

Star sem 35 let in sem alkoholik, zadnjih pet let pa se lahko pohvalim, da zdravljen. Kot mnogi moji sotrpini prihajam iz popolnoma disfunkcionalne družine. Moj oče pije, hkrati pa smo družina, ki ji je uspelo nanizati vse mogoče zlorabe.

Preden sem se odločil za zdravljenje, sem pil skoraj vsak večer. Ko sem sedel pred televizijo, sem običajno spil četvorčka. Le kadar sem bil v nočni izmeni, nisem pil, ker sem se trudil, da tam tega ne bi počel. Načeloma sem raje pil sam, a vedno kadar sem bil v družbi, sem moral najprej nekaj spiti, da sem upal kaj reči.

Ko sem bil s prijatelji na veselicah, sem najprej pil, da sem sploh upal katero ogovoriti, potem pa, ker sem največkrat dobil košarico. Saj ne, da bi bil grd, ampak pri 18 sem imel prvo punco, ki sem jo imel neizmerno rad. Prepričan sem bil, da je ona tista, ki bo mati mojih otrok. Skupaj sva že gradila hišo, ko se je ona po šestih letih in noseča odločila, da me zapusti.

To me je strlo, še bolj pa, ko se je preselila k sosedu, s katerim me je že nekaj časa varala in je bil tudi otrokov oče. Ko sem bil pijan, sem to vsem razlagal in pa, kako je še nisem prebolel, kako bi jo vzel nazaj, saj ni važno, če otrok ni moj. Mislim, da nobena normalna ženska ne bi bila vesela pijanca, ki je še obseden z bivšo.

Moje prekomerno pitje se je dejansko začelo takrat, saj mi bolečina ni dala spati in sem potreboval nekaj, da zaspim, zato se mi je sprva zdela to odlična rešitev. Ne glede na to, da sem imel zjutraj močnega mačka, da sem zaradi nerodnosti, ki jo je spremljal alkohol, pristal v komi, sem bil prepričan, da je vse v redu, da nimam težav.

Po drugi strani pa je bilo to moje početje nekaj čisto običajnega za našo družino. Ker je oče večino časa pil ter je mama večino časa kričala, zmerjala in razbijala, sem bil prepričan, da to, da jaz samo pijem, pomeni boljše življenje.

Mama je kmalu opazila, da pijem preveč, in je v svojem slogu kričala, me zmerjala, mi govorila, da sem takšen kreten kot foter in da iz mene nič ne bo. Na očeta pa se je drla, če vidi, kaj mi je naredil. Nekaj časa sva jo poslušala, potem pa družno odšla v najbližjo gostilno.

Mogoče bi tole moje pitje trajalo še dlje, če na neki točki ne bi opazil, da so vsi moji prijatelji že poročeni, imajo otroka, jaz pa sem en klošar, ki si niti punce ne more dobiti. Vedel sem, da moram nekaj spremeniti, nisem pa vedel, kaj.

Začel sem hoditi na hitre zmenke, se prijavil v vsem mogoče aplikacije in spletne strani za zmenke. Spoznal sem kar nekaj deklet, a skoraj vse je zmotilo moje pitje. Sprva sem obtoževal ženske, a ko ti že deseta reče, da si ful v redu, ampak pijanca pa noče, potem se zamisliš.

Ponovno je bil čas za strateško spremembo, pa sem zmenkarije zamenjal za bogoslužja, ker mi je kolega rekel, da tja hodi kar nekaj samskih deklet, celo kdaj moram priti, a se je zgodba ponovila. Pa sem cerkev zamenjal za hribe, ponovno sem bil v redu fant, a pijanca pa ne bodo imele.

Ne, nisem pomislil, da bi jaz imel težave, one so jih imele. Vseeno pa je to načelo mojo samopodobo, pa sem po spletu okoliščin pristal na neki delavnici za motivacijo ali nekaj takšnega ter tam spoznal ženo. Bila je tiha miška v kotu, ki je plašno gledala na dogajanje okoli nas, a lepa kot boginja.

Po nekaj zmenkih sem spet slišal tisti nesrečni stavek »ti su ful v redu fant, ampak pijanca pa nočem«. Vendar se tukaj najin pogovor ni zaključil. Povedala mi je, da je odraščala ob očetu pijancu in da je na delavnici pristala, ker se nikakor ni mogla pobrati po njegovi smrti. Kljub temu da je pil, je ni zapustil kot mama, ampak je skrbel zanjo, jo spravil h kruhu. Rada ga je imela.

Prepričana je bila, da sva se srečala z razlogom, in postal sem njen projekt. Ni trajalo dolgo, da me je prepričala v zdravljenje, stala mi je ob strani, me podpirala. Poročila sva se in že dvakrat sem oče. Oba si želiva veliko družino.

Kljub temu da abstiniram, se zavedam, da moja pot še ni končana. Veliko stvari bom moral predelati, a ob ženski, kot jo imam, je to prej blagoslov kot pekel.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/31/v-redu-fant-si-a-s-pijancem-pa-ne-bom/

Moj oče je bil uspešen poslovnež in velik pijanec, ki si je želel fantka, a dobil punčko. Ne morem reči, da je bil z mano grob, dosti se je ukvarjal z mano, a kaj ko so bile to »moške« stvari. Posledično sem bila bolj fantovska in povrh vsega še bajsa.

Namreč, ujeta sem bila med očetovo željo, da bi bila fantek, in mamino idejo, da moram jesti, da bom velika in zdrava. Mama pa ni ravno blestela v kuhinji, tako je naša hrana bila vse prej kot zdrava. Zaradi mojega fantovskega vedenja in prekomerne teže sem bila tarča posmeha tako v vrtcu kot v šoli. Da je zadeva bila še hujša, pa sem bila »pridna« deklica, ki je imela same petice, le športna vzgoja je bila U.

Nisem imela prijateljev, starša pa sta živela en mimo drugega in vsak zase želela iz mene narediti otroka po lastni podobi. Običajno pa sta bili ti podobi  kontradiktorni. Edino, pri čemer sta se strinjala, je bila izbira moje srednje šole – gimnazija. Moje želje tu niso bile pomembne, ker onadva pa le vesta, kaj je zame najpomembnejše.

Tudi v srednji šoli sem bila predmet posmeha. Še vedno debela, le da zdaj še neokusno oblečena, ker za bajse dobrih 25 let nazaj ravno niso imeli trendovskih oblačil. Nekaj »prijateljev« sem si pridobila, ker sem bila ponovno pridna dijakinja, ki je vedno imela vse naloge narejene, vse knjige prebrane, pri uri je vedno poslušala in sodelovala ter je bila med profesorji priljubljena. A bila sem tista prijateljica, ki ti naredi nalogo, ti pomaga pri učenju, a z njo se ne družiš, je ne vabiš na zabave.

Počutila sem se kot garjavo dete ter na skrivaj začela piti. Ko so ob petkih po šoli moji sošolci odšli na zabave, sem jaz zavila v trgovino, si kupila vino in šla nekam v naravo in se ga napila. Starša sta mislila, da sem pijana, ker sem se družila, in nista ravno komplicirala.

Alkohol mi je zadoščal le nekaj časa, potem sem se začela rezati, da sem vsaj nekaj čutila. Da nekaj ni v redu, sta starša opazila šele proti koncu srednje šole. Pristala sem na psihiatriji, kjer so se ukvarjali predvsem z mojim rezanjem, o alkoholu pa nihče ni imel pojma. Pa še najstnica sem bila in se je od mene menda pričakovalo, da pijem.

Po treh mesecih, ko se je šola že zdavnaj končala in sem jo uspešno opravila, sem bila ponovno doma, bojda ozdravljena. Starša sta bila v skrbeh, ker sta se bala, kako bo, ker sem odhajala na študij na drug konec države. Obljubila sem, da se bom vrnila vsak vikend domov in da se ne bom več rezala.

Rezala se res nisem, pila pa sem. Na faksu sem bila le številka in nihče se več ni ukvarjal z mojo težo ali fantovskim vedenjem, prijateljev pa tudi ravno nisem imela. S cimro sem se sicer družila, predvsem sva ob večerih pili. Včasih je ona šla na kakšno zabavo, jaz pa sem, kljub temu da me je povabila, raje ostala v sobi in pila sama.

Kljub pitju sem faks naredila, starša sta bila vesela in ponosna, čeravno nisem izbrala smeri, ki sta ju želela onadva, ampak jaz sem imela svoje sanje. Verjela sem, da če bom šla po očetovih stopinjah, me bo imel rad in me bo sprejel.

Službo sem dobila v očetovi službi in sprva sem pitje omejila. Z mano so se sodelavci družili, ker sem bila šefova smrklja in so bili prepričani, da bodo mogoče zaradi tega napredovali. A z vsakim mojim napredovanjem je bilo teh prijateljev manj. Poslušala pa sem, da sem napredovala zaradi očeta. Nihče ni videl, da sem naredila vse za to, da sem prva prihajala v službo, zadnja odhajala iz nje, da zame ni bilo vikendov, praznikov, počitnic. Nikoli nisem bila tako bolna, da ne bi mogla v službo. Bila sem deloholičarka, odvisna od alkohola, ki se je trudila očarati očeta.

Pri 33 sem pristala v bolnišnici. Pitje in prekomerno teža ter stres niso bili ravno dobra kombinacija za življenje. Odkrili so mi raka na črevesju, sicer »na začetku«, tako da je bila ozdravitev zagotovljena, a hkrati sem morala spremeniti način življenja.

Za začetek sem začela s hujšanjem, a bolj kot sem se trudila, manj kilogramov je šlo dol in več sem pila. In ponovno pristala v bolnišnici. Nihče ni sicer vedel, kaj mi je, a krvna slika ni bila ravno ugodna in navodilo, da je nujno, da shujšam, je bilo jasno podano. Ponovno sem naredila »vse«, da bi izgubila tistih 40 kilogramov, ki bi jih morala, ponovno kile niso šle dol, ponovno sem zaradi tega pila in ponovno pristala v bolnišnici. Z alkoholom sem zmešala nekaj tablet, pomotoma, menda.

Takrat je zdravnik začel sumiti, da bi mogoče izvor mojih težav tičal v alkoholu. Po nekaj testih je bilo jasno – moram na zdravljenje. In sem šla. Že tekom zdravljenja sem izgubila 15 kilogramov, a ne s stradanjem in prekomerno telovadbo, ampak s spremembo v življenju.

Ko sem prišla domov, sem s tem načinom nadaljevala in uspelo mi je priti na idealno težo. Dala sem odpoved v očetovem podjetju in se zaposlila pri konkurenci. Tudi tu sem hitro napredovala, a ne ker sem se želela dokazati očetu, ampak ker sem resnično dobra v tem, kar delam.

Z očetom sem se tudi pogovorila, še vedno ne govori z mano. Stara sem 40 let, samska, uspešna, zdravljena alkoholičarka, ki išče sorodno dušo.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/04/01/debelost-je-bila-moj-izgovor-za-pitje/

Moja zgodba alkoholizma se vsekakor začne v rosni mladosti, pa ne toliko zato, ker bi že takrat začel piti, ampak ker sem že takrat doživljal travme, ki so me samo pahnile čez rob. Starša sta prekomerno pila in posledično nista ravno skrbela zame. Da bi imel oprana oblačila, nisem ravno mogel računati, edine obroke sem dobil v vrtcu in šoli.

Vedno sem smrdel po cigaretah, alkoholu, umazaniji in psih. Imelo smo kar nekaj psov, za katere sta starša bistveno bolje skrbela kot zame. Dostikrat je na obisk prišla delavka s CSD, a je bila vedno vnaprej napovedana, takrat sta vse pospravila, me umila in mi oprala oblačila, da je zgledalo, kot da je vse v redu. Pa ni bilo.

Zaradi smradu so me v šoli vedno zmerjali, se iz mene delali norca in me po šoli napadali. Začel sem špricati, saj v šolo nisem želel, a kaj ko sta starša to ugotovila in pel je pas. Da je bila zadeva še hujša, se je oče odločil, da je pametno, da me on pospremi v šolo in me pride iskat. Zaradi tega sem bil tarča še večjega posmeha. Pred šolo me je čakal majajoči oče s steklenico v roki.

Ko sem obljubil, da bom pridno hodil v šolo, je opustil svoje dejanje. V šolo sem šel, a sem se skrival po garderobi in v šolski kleti. Našel me je hišnik, mi dve primazal in me odpeljal v razred. Kar je situacijo še poslabšalo. Pa sva s hišnikom kar pol leta igrala to igro skrivalnic, včasih je zmagal on, včasih jaz.

Razrednik se je odločil, da je tega dovolj in da je čas, da on vstopi v zgodbo. Posedel me je za mizo in me »zasliševal«, kaj je narobe. Njegov dokaj filmski pristop me je po uri spraševanja zlomil in sem se mu odprl ter zjokal in povedal, kaj in kako. Razrednik se je odločil, da se bo pogovoril še s starši.

Prišel je nenapovedano ter stopil v naš realen svet. Umazanija na vsakem koraku, prav tako steklenice vina, starša pijana, da stati nista mogla, in tam nekje jaz. Od sramu sem pobegnil od doma. Mislite, da sta me starša iskala? Še vedela nista, da me ni. Iskalno akcijo je sprožil razrednik, a ker sem jaz pobegnil, ker sem že šprical in so me po šoli že iskali ter je CSD dal staršem vedno pozitivno oceno, je bila odločitev, da jaz pretiravam in da imam super starše, le jaz sem nemogoč.

Takrat sem verjel, da je bolje, da me ni, ker ni nikogar, ki bi mi pomagal. Motil sem se. Razrednik se je res odločil, da mi bo pomagal. Vsako jutro pred poukom sem prišel k njemu in njegovi ženi, ter k njunim otrokom, da ne bo pomote, se pri njih oprhal, preoblekel v čista oblačila, pojedel zajtrk ter odšel v šolo. Ja, njegova žena mi je nakupila obleke za v šolo.

Po šoli sem se spet vrnil k njemu, naredil nalogo, pojedel kosilo, se igral z njegovimi otroki in zvečer odšel v svoj kaotičen dom. Celo osnovno šolo sem tako naredil z njegovo pomočjo, pomagal mi je tudi še v srednji šoli. Le da sem k njim prihajal čez vikend.

Pa sta se moja starša v drugem letniku srednje šole odločila, da se preselita na skoraj drug konec države, in sem moral z njima. Moj angel varuh je ostal daleč stran. Pričel sem piti, ker sem izhod videl le v tem. Komaj sem naredil srednjo šolo in za počitnice sem smel k njim.

Kadar sem bil z njimi, nisem pil, ko sem bil s starši, sem »tankal«, saj sem le tako lahko preživel. Po končani srednji šoli sem se zaposlil ter le še za praznike obiskal svojega angela. A ker sem postajal vse večji pijanček, mu nisem imel več poguma priti pred oči.

Leta so tekla, jaz pa sem padal vedno globlje in globlje ter se spreminjal v tisto, kar sem najbolj sovražil – v svoje starše. K sreči se nisem poročil ali imel otrok, v bistvu nisem imel življenja, le steklenico in službo, ki mi je omogočala, da sem se lahko družil s steklenico.

Bližal sem se tridesetim, ko me je obiskal moj angel varuh. Ko je videl, kaj sem postal, me ni obsojal, ni me kregal, ni se drl name ali me zmerjal. Le objel me je, se zjokal in me prosil odpuščanja. Nisem ravno razumel, zakaj, a on je bil prepričan, da je on kriv za moje stanje, ker se ni dovolj boril zame, da bi lahko ostal z njimi. Jokala sva skupaj. Na koncu pa sva skupaj prišla do odločitve, da moram na zdravljenje in da se po zdravljenju preselim k njemu.

Šel sem na zdravljenje, se preselil k njemu in njegovi ženi, njuni otroci so  že bili na svojem, le hči je še študirala. Našel sem si službo ter začel delati. Lepo se je bilo vračati v topel in prijazen dom. Po dolgem času sem bil spet srečen.

Nikoli pa si nisem mislil, da me bo tam čakala tudi ljubezen mojega življenja. Razrednikova hči je bila tista, ki mi je ukradla srce, in jaz njej. Sedaj sva že leta poročena, imava svoj topel in prijazen dom, čudovita otroka in jaz imam najboljšega tasta.

Alkohol mi je uničil življenje, a mi je hkrati poslal angela varuha. 

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/04/02/zivljenje-brez-alkohola-je-lepse/

Zadnjih nekaj dni se je velik del Slovenije ukvarjal s plakatom »znamenje«. Ne bom se veliko spuščala v to, da je bil to velik spodrsljaj, žalostno pa je dejstvo, da se je s tem spodrsljajem in z vsemi naslednjimi plakati izgubilo bistvo, upam da, prvotne ideje, da je nasilje nad komerkoli nedopustno. Da je šlo za napako so ugotovili tudi snovalci sami, a očitno tudi sami ne vidijo spornosti pripisovanja nasilne narave moškim.

Tako smo po »očetovem znamenju«, dobili še »partnerjevo znamenje« in »sinovo znamenje«. Pričakovano bo ponovno velik del ljudi svoj gnev zlival na družabnem omrežju in avtorje zmerjal s feministkam, izgubljeno pa bo ponovno bistvo – nasilje.

Ironično, da je bil po vsej verjetnosti namen plakatov ljudi predramiti, a mislim, da ne v smeri, ki so jih. Po drugi strani, pa je zelo težko mimo dejstva, da je cena enega takšnega plakata okoli 200 evrov, ter da gre za projekt, plačan iz davkoplačevalskega denarja in bi se z njim lahko na konkretnejši način pomagal žrtvam nasilja.

Nasilje se ni povečalo, le opazi ga mnogo več ljudi

A če se vrnem k bistvu, nasilju in očitno predstavi, da so le moški nasilni, kar absolutno ne drži. Mislim, da je nedavni primer iz Zagreba ravno pokazatelj tega, da so nasilne tudi matere, ženske. Mogoče malce provokativna izjava, ampak zaradi covida-19 ni več nasilja, enako ga je, mogoče kakšen sosed več opazi to, ali kakšna ženska več, pa tudi moški, da so že prestari za t. i. vzgojne udarce in da je čas, da gredo.

Zelo iluzorno bi bilo trditi, da se nasilje z leti povečuje, ker se ne, le o njem se več govori in prag tolerance, predvsem po potrebi, pada. Nasilje prav lahko primerjamo z mislijo »Včasih so bili vsi možje pošteni in žene zveste. Potem pa je nekdo priznal in povedal resnico.« Podobno je z nasiljem, slepo se verjame, da ga včasih ni bilo, če pa že, so bili moški tisti, ki so pretepali, koliko je resnice v tem, nikomur ni mar. Samo v razmislek, zakaj imamo potem tudi varne hiše za moške v Sloveniji? In ja, imamo jih.

Dojemanje nasilja je napačno

Menim, da je glavna težava pri nasilju ravno v dojemanju, kaj je nasilje. Dostikrat slišim, da so bili moški že iz pamtiveka tisti, ki so nasilneži. Ob tem pa ne morem mimo vprašanja, ali res mislite, da so moški, katerih glavna naloga je bila, da lovijo živali in varujejo skupnost, z lova prišli domov, dati otroku eno čez rit, ker se ni vedel »prav«? Mislim, da ne, da je bila vzgoja otrok od nekdaj domena žensk. Mogoče se motim.

Vem pa, da smo mogoče res tehnološko napredovali, a pri samem dojemanju odnosov smo obstali. Še vedno se prepiramo, ali so vzgojni udarci pri otrocih dovoljeni. Še vedno se postrani gleda vse nas, zagovornike vzgoje z besedo in še vedno se ne razume primerjave, če ob nestrinjanju s šefom, tudi njemu primažete eno okoli »kepe«.

Vzgajanje otroka z besedo ne pomeni permisivne vzgoje, prav tako pa ni nekaj, kar bi vsakdo zmogel, saj je za to potrebno veliko potrpljenja, domišljije, vztrajnosti in učenja. Vedno moraš biti 10 korakov pred otrokom, ter predvideti vse mogoče scenarije in nikakor ni lahko. Če naredim zelo pavšalno primerjavo, vzgoja je kot izobraževanje, eni naredijo le srednjo šolo, drugi si pridobijo univerzitetno izobrazbo, tretji pa lepo shajajo le z osnovnošolsko izobrazbo. Tako eni kot drugi imajo možnost dobre zaposlitve. Največja težava so tisti, ki naredijo en letnik neke univerze, npr. prava in so potem prepričani, da so vrhunski pravniki.

Le tisti, ki posamezni vzgojni način prevzamejo v celoti, so končali svoje izobraževanje, pa še vedno znova se morajo dokazovati, da še znajo, lahko rečejo, da vzgajajo po nekem modelu. Da se vzgajati z besedo, a žal je v Sloveniji veliko pogostejši način t. i. vzgojnih udarcev. Ko starš ne zmore več besed, otroku primaže eno čez rit, ali ga tapne po roki, ter na kratek rok doseže učinek. Tudi odrasli nismo tako nori, da bi vztrajali pri nekem vedenju in ob tem prejemali udarce, le zakaj bi potem to počel otrok. Otrok se hitro nauči ustreznega načina preživetja.

Običajno se ob t. i. vzgojnih udarcih razvije debata o tem, da smo tudi mi dobili kakšno, pa nam nič ne manjka. Hm… veliko nam, ker če nam ne bi, potem v naši družbi ne bi bilo odvisnosti, nasilja, zlorab, samomorov in ne vem česa še. Res pa je, da vzgojni udarci niso neposredno krivi za naše napake, so le eden izmed mnogih vzrokov.

Nikakor ne podpiram vzgojnih udarcev, ker se s tem otroke le nauči, da ko gre kaj narobe, udariš, ker očitno edino to prinese rezultate. Razumem stisko staršev, ki vidijo rešitev v tem, jih ne obsojam. Niso znali drugače, ali niso hoteli, svoj davek bodo na koncu plačali sami. Konec koncev ni dober tisti starš, ki vse naredi popolno, ampak tisti, ki zna svojo napako priznati in jo tudi popraviti. Tu pa večina staršev pade.

Čustveno nasilje zadene globje udarce

Običajno kadar se otrok sooči s staršem in skuša razložiti, da mu je starš naredil krivico, naleti na upor staršev in besede, ki jih je večina nas že kdaj slišala: »Vse sem ti dal/a, ti pa tako!« Besede, ki bistveno bolj bolijo, kot tisti dobljeni udarci v otroštvu.

Kadar je govora o nasilju je običajno ravno čustveno, psihično nasilje spregledano, ker se ga bojda ne da dokazati. Besede ubijejo bistveno močneje kot udarci. Rane narejene zaradi tepeža se pozdravijo, pustijo kakšno brazgotino, a psihično nasilje naredi bistveno globje rane, travme, ki se prenašajo iz roda v rod, ki jih vsi skrivajo, a nihče ne opazi.

Psihično nasilje je na neki točki celo podprto in opravičeno z razvojem otrok. A to, da je otrok ustrahovan v vrtcu, šoli, da se ga ponižuje, ter se od njega zahteva, da se sam postavi zase, ker je drugače mevža, nikakor ni del osebnega razvoja. Dostikrat se ob tem najde junak, ki meni, da življenje ni posejano z rožicami in da se otrok pač mora na to navaditi. Življenje res ni vedno popolno, a to še ne pomeni, da je otroke treba izpostavljati travmam, ker se nekomu ne da ukvarjati s problemom, ki je nastal.

Ne verjamem, da bi se ta ista oseba strinjala s tem, da bi se en dan njegov šef spomnim, ali pa šefica, da ne bom feministična, da bi jo/ga malce psihično zlorabljal/a, ker lahko in ker se je odločil/a, da življenje ni posejano z rožicami, ter da se mora na to navaditi. In potem bi ta oseba prišla domov, v domnevno varno okolje, ter bi mu/ji še tam razložili, da je mevža. Mislim, da je v zadnjih letih veliko govora o mobingu na delovnem mestu, ravno zaradi razloga, da ne prihaja do zlorab in nasilja.

Nasilje nas spremlja na vsakem koraku

Če smo realni je nasilje del našega vsakdana, vprašanje pa je, koliko ga dejansko želimo opaziti. Ste kdaj zavestno opazovali, koliko nasilnih situacij čez dan se je v vaši okolici zgodili, pa niste niti trznili. Na ulici je starš otroka, ki je izsiljeval, čez rit. Mama se je histerično drla na moža in otroka. Vnuk je babico udaril, ker mu ni želela kupiti sladoleda. Na dvorišču so se stepli otroci, kar tako. Šef je ponovno zmerjal in poniževal zaposlene.

Kje so meje? Načeloma bi morali imeti ničelno toleranco do kakršnegakoli nasilja, a v slovenski družbi je ta meja omejena na potrebe posameznih skupin. Če je nasilje v korist pri dokazovanju nečesa, je meja zelo nizka, in bo nasilje že zvišan ton glasu, ko pa nasilje ni v korist, potem je dovoljeno vse. Udarci otrok so vzgojni načini. Dretje in poniževanje je vzgojni način, ali način, kako se nekdo postavi zase in postavi mejo. Malce malo tolerance je sicer v »klafutah« med odraslimi, a se dostikrat tudi tu opraviči z besedami »si je že zaslužila«, za moške pa »kaj pa drži, idiot«.

Ženske tudi znajo biti pošasti

Ko smo že pri nasilju nad moškimi, se žal dogaja tudi to. O nasilju nad moškimi se govori bistveno manj, pa to ne pomeni, da se ne dogaja. V zadnjih letih so se izoblikovale iniciative moških, ki so začele opozarjati tudi na nasilja, ki se dogajajo njim.

Moški stereotipno res udari, ženska pa izvaja psihično nasilje. Slednje pa je tisto, ki naredi bistveno več škode. Da ne bo pomote, tako moški kot ženske, sta tukaj zelo enakovredna tekmeca, s tem da je ženska, ki je nasilna, bistveno hujša kot moški. Nasilna ženska zna pri svojem »delu« izumiti tako bolne prijeme, ki si jih moški v najbolj nori domišljij ne zmore izmisliti.

Preveč je zgodb Ariane, deklice iz Zagreba in Davida. Če se sprašujete, katerega Davida, gre za zgodbo o enem izmed najhujših primerov zlorabe otrok v vsej zgodovini Kalifornije. Zgodbe o Davu Pelzerju, ki ga je njegova čustveno neuravnovešena ter z alkoholom zasvojena mati vseskozi brutalno pretepala ter stradala. Z njim se je vseskozi igrala nepredvidljive zločinske igrice – igrice, ki bi Dava kmalu stale življenje. Če je želel preživeti, se je moral naučiti te igrice igrati, saj ga njegova mati ni več imela za sina, pač pa za sužnja. Nič več ni bil deček, bil je le oné. Ničesar ni imel in nikogar, kamor bi se obrnil, pri življenju so ga ohranjale le še njegove sanje – sanje o nekom, ki bi skrbel zanj, ga ljubil ter ga imel za sina. Delček te psihične igre je bilo tudi to, da je moral kopalnico v določenem času pospraviti, na sredi pa je imel vedro s kemikalijami, ki mu je oteževalo dihanje in je zaradi tega komaj ostal pri zavesti. Če dela ni opravil, je ostal brez hrane. Za kazen je moral jesti blato iz bratčeve plenice. Spati je moral v mrzli kleti, če se je materi zdelo, je dobil celo deko…

Žal pa njegova zgodba ni samo zgodba nekega dečka v Ameriki, takšne zgodbe se dogajajo tudi v Sloveniji. Ni važno, kdo je tisti, ki jo počne, ali je to drugi otrok, mati, oče, dedek, babica, stric, teta, brat, sestra … nasilje se ne bi smelo dogajati in le to bi moralo biti sporočilo vseh teh famoznih plakatov. Žrtev, ki je ujeta v pekel nasilja, včasih rabi le zgodbo, s katero se bo lahko poistovetila in v njej našla sebe. Posledično pa našla tudi rešitev iz svoje stiske. V Sloveniji bistveno preveč kažemo s prstom na druge in navajamo neke statistike, premalo pa ljudem predstavljamo zgodbe ljudi, ki so šli čez pekel in se iz njega rešili, ker so našli nekoga, nekaj, da so se lahko dvignili in poleteli v svobodo.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/04/26/nasilnezi-so-samo-moski/

Človek je bitje odnosa in le v odnosu raste, se izgublja, ali trpi. Eden izmed teh odnosov se kuje na delovnem mestu. V zadnjih letih se vse pogosteje govori tudi o mobingu na delovnem mestu. Kar je še 10 let nazaj bilo marsikje del delovnega procesa – da se šef dere, ponižuje, nadleguje, zahteva nemogoče in ne spoštuje zakonodaje – je zdaj postalo nedopustno, neetično, kaznivo.

Res je, da je naše počutje in dojemanje situacije odvisno od marsičesa, od odnosov doma do bežnega srečanja na parkirnem prostoru pred službo. A Slovenci smo naučeni, da moramo potrpeti, da tako pač je, da je pa petega/desetega redna plača in da smo lahko samo veseli, da sploh imamo službo. Ravno zaradi tega pogosto niti ne opazimo, da smo morda žrtev mobinga. Na splošno se prepozno ukrepa, ko se začnejo dogajati slabe stvari, ker je treba potrpeti.

Definicija mobinga

V Sloveniji se mobing prevaja kot trpinčenje na delovnem mestu. Gre za trpinčenje, šikaniranje oziroma izživljanje na delovnem mestu. Označuje neetično, ponižujočo in sovražno komunikacijo med sodelavci ali med podrejenimi in nadrejenimi v obliki psihičnega nasilja na delovnem mestu, ko oseba ali večja skupina oseb psihično zlorablja posameznika in ga spravlja in ohranja v položaju nemoči.

Ni pa vsako neetično vedenje avtomatično tudi mobing. Da lahko neetično dejanje označimo kot mobing se mora le-to pojavljati daljše časovno obdobje, najmanj šest mesecev in to v pogostih intervalih, najmanj enkrat tedensko.

Cilj mobinga je osamitev žrtve, škodovanje njenemu ugledu, dostojanstvu ter položaju, posledično pa izgon z delovnega mesta. Največkrat trpinči nadrejena oseba, ki s tem zlorabi svojo položajno moč, pojavlja pa se tudi trpinčenje med hierarhično enakimi sodelavci in ko skupina podrejenih trpinči vodjo.

Kot že omenjeno je mobing v zadnjih letih v javnosti postala zelo modna beseda. Žal pa velik del zaposlenih dejansko ne pozna pravne, psihosocialne, organizacijske in družbene vidike tega pojava. Posledično se pogosto z mobingom enačijo najrazličnejše druge težave na delovnem mestu – slaba klima v organizaciji, konflikti med zaposlenimi, preobremenjenost in kadrovska podhranjenost na delovnem mestu, kršitve drugih delovnopravnih pravic, nezadovoljstvo z odločitvami vodstva, nizka vodstvena kultura v organizaciji, reorganizacija dela, ki ni strokovno podprta, odločitve vodstva, s katerimi se zaposleni ne strinjajo, a so v okviru pooblastil in zakonitosti, posamezna nasilna dejanja, nasilje s strani pacientov ali svojcev …

Omenjene situacije na delovnem mestu so sporne, a ne gre za trpinčenje na delovnem mestu. Napačna ocena težav na delovnem mestu škoduje vpletenim, saj lahko vodi v dodatno zaostritev odnosov, neustrezne ter nekonstruktivne postopke in nenazadnje tudi v precejšnje stroške. Kar pa lahko še dodatno poveča stisko, stres in izgubo (psihološke) moči pri oškodovanih osebah.

Pravna definicija mobinga

Trpinčenje na delovnem mestu – mobing je nezakonito, prepovedano dejanje na mednarodnopravni, evropski in tudi na nacionalni ravni. Direktiva Sveta 89/391/EGS v 5. členu določa, da je delodajalec dolžan poskrbeti za varnost in zdravje na vseh področjih, ki so v zvezi z delom. Ob tem ne smemo pozabiti, da Evropska socialna listina zavezuje vse članice Evropske unije, da delavce zaščitijo pred negativnimi in žaljivimi dejanji.

Prav tako Ustava RS (URS) v 34. členu določa, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Med drugim tudi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v 46. členu določa, da mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. V 47. člen ZDR-1 je določeno, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev.

O mobingu je moč brati tudi v 7. členu ZDR-1 – prepovedano je spolno in drugo nadlegovanje. Definicija spolnega nadlegovanja pravi, da je o le-tem govora, če gre za kakršnokoli obliko neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja.

Pod pojmom drugo nadlegovanje je mišljeno vsako neželeno vedenje, povezano s katerokoli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje.

V skladu s 7. členom ZDR-1 je prepovedano tudi trpinčenje na delovnem mestu. Pojem trpinčenje na delovnem mestu zaznamuje vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

V 24. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) je določeno, da mora delodajalec sprejeti ukrepe za preprečevanje, odpravljanje in obvladovanje primerov nasilja, trpinčenja, nadlegovanja in drugih oblik psihosocialnega tveganja na delovnih mestih, ki lahko ogrozijo zdravje delavcev. Globa za ravnanje v nasprotju s tem členom lahko znaša v višini od 2.000 do 40.000 evrov.

15.a člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) določa, da je prepovedano vsako fizično, verbalno, ali neverbalno ravnanje ali vedenje javnega uslužbenca, ki temelji na katerikoli osebni okoliščini in ustvarja zastrašujoče, sovražno in ponižujoče, sramotno ali žaljivo delovno okolje za osebo, ali žali njegovo dostojanstvo.

Pod določenimi okoliščinami je mobing lahko tudi kaznivo dejanje. 197. člen Kazenskega zakonika (KZ-1) določa, da, kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom, s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost, se kaznuje z zaporom do dveh let. Če pa ima to dejanje za posledico psihično, psihosomatsko ali fizično obolenje ali zmanjšanje delovne storilnosti zaposlenega, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

Kaj storiti, če ste žrtev mobinga?

Če menite, da se zoper vas izvaja mobing:

• Zabeležite si vsako nasilno dejanje – kdo ga je povzročil, kaj se je zgodilo, čas, kraj dogodka ter priče. Prav tako, kako ste se ob tem počutili in morebitne druge posledice.
• Shranite vse dokumente, ki dokazujejo trpinčenje (elektronsko pošto, zapisnike sestankov, pisna navodila za delo, zdravniške izvide …).
• Komunikacija z izvajalcem mobinga naj poteka strogo v pisni obliki – zaradi dokaznih namenov.
• O trpinčenju povejte zaupni osebi v kolektivu.
• Pridobite pravni nasvet, še posebej v primeru zaostrenega trpinčenja, ker gre lahko za ogrožanje vašega delovnopravnega položaja.
• Poskrbite za dobro psihofizično kondicijo.
• Premislite o iskanju druge zaposlitve, če na tem delovnem mestu ne vidite več možnosti za normalno delo ter ohranjanje zdravja ter lastnega dostojanstva.

Poleg naštetega, pa izvajalca mobinga na delovnem mestu najprej pisno opozorite, da mobing odpravi. Določite mu relativno kratek rok za njegovo odpravo – osem ali deset dni. Če vas je strah, da boste zaradi pisnega obvestila o mobingu zapadli v nemilost delodajalca, saj se s takim pisnim obvestilom osebno izpostavite, vedite da zakonodaja tudi za take situacije ponuja rešitev, saj lahko delavec, zoper katerega se izvaja mobing, o tem obvesti Inšpektorat za delo RS.

Ko delodajalca prijavite inšpektorat, se ne boste izpostavili. Inšpektorat bo delodajalca opozoril na podano prijavo, preveril, ali je izvedel vse zakonsko obvezne preventivne ukrepe, ter zahteval vzpostavitev varnega in zdravega okolja na delovnem mestu.

Zoper izvajalca mobinga lahko vložite tudi odškodninsko tožbo. Da bo ta uspešna, pa morajo biti izpolnjeni vsi zakonski znaki tako imenovanega odškodninskega delikta – protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastankom škode ter odgovornost povzročitelja mobinga. Če se odločite za to pot, se obrnite na ustreznega pravnika/odvetnika.

Če bo odškodninska tožba uspešna, lahko dobite enako odškodnino, kot če bi ji bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Če gre za hujše oblike mobinga – take, ki izpolnjujejo tudi zakonske znake kaznivega dejanja, pa lahko izvajalca mobinga prijavite tudi organom pregona.

Konkretni znaki mobinga

MED VODJO IN PODREJENIM

• Nalaganje dodatnih nalog brez kakršnih koli pojasnil in utemeljitev.
• Prejemanje spletne pošte med vikendom, v kateri piše, da je delo potrebno opraviti nemudoma.
• Stalno kritiziranje in nezadovoljstvo nad sicer dobro opravljenim delom.
• Kričanje in poniževanje.
• Degradiranje na nižje delovno mesto.
• Odvzem nalog zaradi neutemeljene nesposobnosti.

MED HIERARHIČNO ENAKIMI SODELAVCI

• Žaljenje delavca zaradi druge narodnosti, vere ali vrednot.
• Nesprejemanje drugačnosti nekaterih od delavcev.
• Vidno zavračanje posameznikov.
• Nedruženje s sodelavci.
• Izločitev posameznikov.
• Izoliranje sodelavcev od vseh sicer pomembnih informacij za opravljanje dela.
• Onemogočanje kakršne koli oblike napredovanja.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/05/12/kaj-je-mobing-na-delovnem-mestu/