Avtor: Alenka Gabrovec

Dan, ko sem pristal na zdravljenju, je bil hkrati prvi dan mojega življenja, vsaj normalnega. A če se tistega večera ne bi toliko napil, da sem padel po stopnicah, si prebil arkado, zlomil roko in kolk ter se zbudil na urgenci z bistveno prekomerno dozo alkohola v sebi, se še danes ne bi šel zdravit in bi vsem razlagal, naj mi ne težijo, ker jaz pa že nimam težav, ter da so zmešani.

Ne morem reči, da je bilo moje otroštvo težko, je pa bilo zanimivo. Mama je bila ljubeča, a kaj ko je zagovarjala očeta na vsakem koraku. Oče pa je imel svoje ideje o tem, kakšen naj bom, kaj naj bi počel, govoril, kako se oblačil. Vedno sem bil prepričan, da me nima rad, da se me sramuje, in sem se zaradi tega konstantno trudil, da sem mu dokazoval, da nisem vreden ljubezni.

S prijatelji sem zelo rad igral nogomet, ure smo prebili na igrišču, kjer sem izvajal svoje nogometne vragolije. Nikoli nisem čutil potrebe, da bi nogomet treniral, ker mi je bilo ljubše druženje s prijatelji in zabušavanje. In ja, tudi spili smo kaj, ker smo pa vendarle bili frajerji. To je bilo še v časih, ko smo smrkolini brez težav v trgovini dobili tako alkohol kot cigarete.

Vse se je spremenilo, ko me je pri našem »ven metanju« opazil trener lokalnega nogometnega kluba. Dolgo me je hodil opazovat, kar je bilo že malo čudno, tako da sem očetu doma omenil, da nas en norec hodi gledat. Pa je prišel tudi on, da bi se malo pogovoril z njim. In sta se, jaz pa sem moral začeti trenirati.

Hitro sem se vključil v ekipo, s soigralci smo postali prijatelji. Moram reči, da sem blestel, bil sem uspešen in užival sem v zvokih navijačev in trepljanju po hrbtu. Celo oče je postal z mano prijazen ter sem prvikrat dobil občutek, da me ima rad. Da pa je njegova ljubezen zgolj ponos, način, da se lahko s svojim sinom hvali, sem dojel, ko sem šel na prvi trening reprezentance. Takrat sem svojo športno pot končal.

Srednjo šolo sem končal, večino časa vinjen. Po končani šoli sem se odselil od doma, si našel službo in bil večino dneva pijan. V mojem hladilniku ni bilo hrane, le pivo. Piti sem začel že zjutraj, za zajtrk mala pločevinka piva, na poti v službo še druga. V termovki, ki me je spremljala na delu, pa je bila vodka.

Po službi sem najprej zavil v bližnji lokal ter ostal tam do zaprtja. Delal sem, da sem si lahko kupoval pijačo. Stikov z domačimi nisem ravno imel, le ob »ta velikih praznikih« sem šel na kosilo. Seveda nikoli trezen. Vedno sem potem poslušal, da sem pijanec, da imam težave, da me je ta ali oni videl pijanega, da so me spet videli, da sem bil cel dan v gostilni.

Večina teh kosil se je končala s prepirom, dretjem in loputanjem z vrati, jaz pa sem odvihral in imel odličen izgovor, da sem se zapeljal v »bazo« in se zapil do konca, tako da me je natakar potem peljal domov, ker jaz niti na nogah nisem mogel stati.

Pojavljati so se začele težave v službi, še hujše, ko je moj nadrejeni postal moj soigralec iz časa mojega igranja nogometa. Do mene je bil strog, še bolj kot do drugih, sprva sem menil, da zato, ker je bil ljubosumen, ker me sovraži. Krivda je bila, po moji pijani logiki, v njem. On je bil tisti, ki je iskal težave, jaz sem bil le priden delavec.

Moje pitje je postalo nevzdržno, tako da nisem več normalno deloval, redno sem zamujal v službo, med delom dostikrat zaspal in dostikrat sem bil »bolan« (berite: »maček« je zjutraj bil »tiger«). Šefu je bilo enkrat dovolj, in ko sem ponovno zamudil ter imel za to spet beden izgovor, me je soočil z dejstvom in mi postavil ultimat, ali pijača ali služba. Tega, da sva se sprla, mi ni treba razlagati, ter da sem se drl nanj, naj dokaže, da pijem. Razložil sem mu, da ima on težave, in ne jaz, ter odvihral delati.

Tisti dan me je domov ponovno pripeljal natakar, ker sem moral svoj bes nekje utopiti. Pijančki – moji šank prijatelji – pa se tudi niso bunili in branili zastonj rund.

Dobra dva tedna po prepiru s šefom, tem mojim bivšim soigralcem, sem ponovno zamudil in spet imel za to zelo dober izgovor, le da tokrat šef ni bil šef, z njim je bil njegov nadrejeni in ponudila sta mi »frulico«. Upiral sem se, se izgovarjal na pravice, ju zmerjal, da izvajata mobing, jima grozil s policijo, mediji, da ju bom ubil in njuno družino … besedni zaklad je bil pester.

Na koncu sem vendarle moral pihati in sem napihal 2 promila, in ko sta mi postavila pogoj, ali zdravljenje ali odpoved, smo se znašli v drugem krogu prepira. Skušal sem jima razložiti, da je to bil slučaj, da sem imel težek teden, da mi je umrl oče, da me je punca pustila, seveda nič od naštetega ni bilo res, a poskusiti ni greh.

Niti en izgovor jima ni bil všeč. Končalo se je tako, da sem bivšega soigralca nokavtiral in se drl, naj si službo nekam potisneta, ter se odpravil domov, no, v gostilno. Zadnje evre je bilo treba zapraviti. Ponovno sem bil tako pijan, da niti na nogah nisem mogel stati, a prepričan, da lahko peljem avto.

Odpeljal sem se proti domu, se nekaj metrov pred domov zabil v obcestno luč in se izvlekel iz avta ter se dalje odpravil peš. Do doma sem imel le še nekaj 30 stopnic, malo pred vrhom pa mi je spodneslo in znašel sem se na dnu ter se zbudil v bolnišnici.

Ko sem se zbudil, sem najprej zagledal bivšega soigralca – šefa, kasneje so mi povedali, da me je vsak dan prišel obiskat. Aja, da ne pozabim, skoraj 14 dni sem bil v komi. Ko sem ga zagledal, sem se zavedel tudi, kaj sem storil, seveda sem se mu opravičil in dogovorila sva se, da se grem, ko me odpustijo iz bolnišnice, zdravit, potem pa se vrnem v službo.

Oče me ni prišel obiskat ne v bolnišnico ne na zdravljenje, to je počel ta moj šef. Ko sem že nekaj let delal, si uredil življenje, se celo poročil, sem izvedel, da je bil ravno ta moj šef tisti, ki ni obupal nad mano, ter se je zame boril. Namreč, njegov nadrejeni je zahteval, da me odpusti, in ni želel slišati nič o tem, da bi dobil še eno možnost. Hvaležen sem mu za to.

Sedaj pa ponovno skupaj igrava, le da v veteranski ligi in uživam v tem. Živ sem in vsak da je nov dan.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/27/zdravljenje-od-alkoholizma-mi-je-dalo-novo-zivljenje/

Dokler usoda ni hotela tako, da Bog k sebi pokliče moža, nihče ni vedel, da imam z alkoholom težave tudi jaz, ne samo mož. Ker je bil večino časa pijan, povrh pa še nasilen, nihče ni opazil mojega skritega pitja, ker pač nisem razgrajala, a ob številnih tabletah, ki jih moram jemati, bi me lahko pitje poneslo k možu.

Mož je pil vsak dan, enkrat na mesec je bil tako pijan, da je bil tudi nasilen – do vseh. Takrat mu ni bilo pametno priti blizu, ker je ves svoj gnev zlil na tistega, ki ga je upal vsaj pogledati. Vsi so to vedeli, jaz pa sem izpadla kot pridna, uboga ženička, ki vse to prenaša in nič ne more ter nikamor ne more. Namreč, po rojstvu prvega otroka, ki je bil zelo zahteven, sva se z možen odločila, da jaz ostanem doma, on pa bo služil denar.

A resnica je bila čisto drugačna, kajti jaz sem pridno pila, že odkar pomnim. Odraščala sem v zelo revni kmečki družini. Otrok nas je bilo sedem, a na kmetiji smo ostali trije, ker štiri sta starša »prodala« bližnjemu kmetu, ki je bil bogat, kmetija velika, a on brez otrok, ker so mu vsi padli v vojni.

Ker sem bila bolj suhcena, nisem bila primerna in sem se zaradi tega počutila manjvredno. Domača šmarnica mi je pomagala, da sem vsaj malo pozabila na to in pridno pomagala doma, kolikor sem zmogla. Šola ni bila ravno moja močna stran, zato sem pri 14 letih naredila le pet razredov in se odpravila na delo v bližnjo tovarno, da sem vsaj nekaj denarja prinesla domov.

Ko se mi je ponudila priložnost, da grem v zelo dobro plačano službo več kot 100 kilometrov od domačega kraja, sem to tudi storila. Denar sem pošiljala domačim, kolikor ga pač nisem zapila. V tistem času sem na enem od svojih pivskih pohodov spoznala moža.

Ker je tudi sam izhajal iz ne ravno zdravega družinskega okolja, sva se takoj ujela. Njega, njegove štiri brate ter pet sestra je vzgajal oče, saj jim je mama zgodaj umrla. Oče je veliko pil in otroci so bili več ali manj samorastniki.

Boleča preteklost naju je združila in kmalu sva se poročila, si začela ustvarjati topel dom, a ker je bila najina strast do alkohola močnejša kot do gradnje hiše, je le-ta potekala zelo počasi. Vmes sem zanosila. On je pridno gradil in pil, jaz pa igrala gospodinjo in seveda pila. Otrok je rastel, midva pa pila. Ko je bil otrok že dovolj star, da je možu pomagal pri gradnji, je bila hiša tudi zgrajena.

Preselili smo se in živeli neko zmedeno družinsko življenje. Ker je mož delal, običajno cele dneve, večere pa prebil v vinski kleti, je tudi po večerih imel svoje izpade. Teh izpadov so bili deležni tudi sosedje. Tako so bili vsi prepričani, da sem jaz žrtev, mož pa pijanec.

Jaz pa sem pila od jutra do večera, sicer vodko, da se me ni vonjalo, a težko bi na prste ene roke preštela dneve, ko sem bila trezna. Ker je bil mož tisti, ki je delal drame, name nihče ni bil pozoren, a sem realno pila več kot on, le nasilna in glasna nisem bila.

Leta sem poslušala, kako uboga sem, kako naj raje grem, da si zaslužim boljše življenje. Vedno sem kimala, se strinjala z drugimi, a globoko v sebi vedela, da ne bom šla nikoli, ker bi se drugače morala soočiti s svojo odvisnostjo.

Pred desetimi leti je mož zbolel – za rakom na črevesju, ki se je razširil povsod. V slabem letu je umrl. Nekaj mesecev so me tolerirali, ker sem bojda pila od žalosti, a po pol leta moje pitje ni bilo več sprejemljivo. Ker so mi težili, da morda pijem preveč, sem začela piti na skrivaj in to uspešno skrivala približno leto dni.

Pitje se mi je začelo kazati tudi na zdravju. Šele ko sem izgubila več kot 20 kilogramov, so moji bližnji in osebni zdravnik postali pozorni. Po nekaj mesecih prepiranja in mojega dokazovanja, da se motijo, da jaz nimam težav, sem le pristala na zdravljenju. Od tega je že sedem let, sedem let, kar dejansko živim, celo osnovno šolo sem končala, se izobražujem in celo delam.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/28/svoj-alkoholizem-sem-skrivala-za-mozevim/

Bil sem čisto običajen fant, preprost najstnik, ki je imel več sreče kot pameti. Od nekdaj me je zanimalo, kako delujejo stroji, in še preden sem znal dobro govoriti, sem že navdušeno »šraufal« vse, kar mi je prišlo pod roke. Starša sta me pri tem podpirala, saj sta tako imela več časa za svoje prepire.

Težko bi rekel, da nisem imel ljubečih staršev, še več, imel sem preveč ljubeče,   prav tekmovala sta, kdo mi bo dal več, koga bom imel raje, ter sta potem lahko drug drugemu očitala, kdo je slabši starš. Tu vmes pa sem bil jaz, ki sem dojel, da sem jaz kriv za njune prepire, ker če mene ne bi bilo, bi se imela rada. Zdaj vem, da nisem bil ničesar kriv, a takrat sem bil prepričan, da sem.

Zato sem se trudil, da sem bil drugačen, popoln in tak, da bi bila starša ponosna name, predvsem pa neviden. Bežal sem v svojo strast – motorje, takšne ali drugačne. Pomirjali so me, pa včasih sem sanjaril, da bi si naredil mehanskega prijatelja, nekakšnega Ostržka, ki bi bil samo moj in me ne bi obsojal.

Mojo strast in spretnost je najprej opazil učitelj tehnike ter v meni videl otroka, s katerim bo lahko dosegal vrhunske rezultate. Po svoje sem vedel, da sem le predmet, ki mu omogoča dosego cilja, a mi je bilo vseeno, saj sem tako imel  dovoljenje, da sem bil v svojem svetu. Seveda je bilo logično, da sem srednjo šolo izbral takšno, da sem svojo strast lahko nadaljeval, in tudi tu nisem ostal neopazen.

Tekmovanja, pohvale in tudi mednarodna tekmovanja so bili zame le dogodki, za starša pa razlog za hvaljenje in prepire, kdo je bil tisti, ki je v meni prebudil strast in me spodbujal. Realno, oba, ker sta me s svojim vedenjem potisnila v ta svet.

Eden izmed delodajalcev, pri katerem sem opravljal prakso, je v meni videl način, da svojo podjetje dvigne na višjo raven ter se »včlani« med bogate podjetnike. 19-letnemu mi je ponudil visoko plačo in vse mogoče ugodnosti, seveda sem pristal in se znašel v družbi, kjer je alkohol bil del službe.

Lagal bi, če bi rekel, da prej nisem kaj spil, sem. Že nekje v srednji šoli sem začel piti, a ne v družbi in ne, ker bi se želel ven metati kot najstnik, ampak ker sem utapljal svojo bolečino in sem na takšen način vsaj malo pobegnil od vsega. Nisem pil sam, vedno v družbi, le da je bil moj razlog drugačen, kot je bilo videti.

Glede na službo in svoje izkušnje sem se v »klapo« hitro vključil. Sprva sem pazil, koliko in kdaj sem pil, a ker sem hitro napredoval ter sem zaslužil bistveno več, kot sem zmogel odgovorno porabiti, sem pil ogromno.

Sprva med službo toliko, kot se je od mene pričakovalo – kakšen pirček ali ta kratkega med malico ali »čik pavzo«. Po službi pa pijačka, dve v bližnjem lokalu in kakšen pirček doma, pa je minil dan. Vikende pa s prijatelji »do daske«, kar se je od najstnika oz. mladostnika pričakuje.

Živel sem še doma, za hrano ali položnice mi ni bilo treba dajati, celo oblačila sta mi še starša kupovala. Torej sem imel celotno plačo le zase, in kot omenjeno, bila je visoka, če skušam preračunati v evre, sem kot 20-letnik zaslužil že okoli 5000 evrov neto, edini strošek pa je bil alkohol.

Do približno 25. leta, ko sem spoznal zdajšnjo ženo in bi lahko že prihranil vsaj za avto, ne da sem si ga sposojal pri očetu, sem bil reven kot cerkvena miš, saj sem plačo zapil. Le da sem zdaj že za vsako »čik pavzo« spil šilček in pirček, po službi pa do večernih ur kar nekaj pijače. Večer pa sem zaključil s pivom ali kozarci vina, ki sem jih spil z očetom.

Pred punco, zdaj ženo, sem pridno skrival svoje početje in niti na poroki ni vedela, da sem težak alkoholik. Od dne, ko sem jo spoznal, pa do poroke sem dajal le nekaj od plače na stran, a kaj ko nikoli ni vedela, koliko dejansko zaslužim, tudi ne, da nama je hišo kupil oče, jaz sem privarčeval le za opremo, da mi je oče plačeval položnice in da mi je oče kupil tako avto kot plačal poroko.

Šele ko je moj oče zaprl pipico, ko sva imela že dva otroka in dobrega pol leta niso bile plačane položnice, kar naj bi bila moja dolžnost, je zahtevala mojo plačilno listo. Teden dni se ni pogovarjala z mano, meni pa je ta tiha maša kar ustrezala, ker se mi ni bilo treba ukvarjati s problemi.

Pomoč je poiskala pri mojih starših in doživel sem intervencijo. Postavljen mi je bil pogoj, ali moram od doma ali grem na zdravljenje. Kot vsak alkoholik sem vztrajal, da zmorem sam, in to tudi dokazal, vsaj na videz je bilo tako.

Zaradi uspešnosti se mi je plača ponovno zvišala, tako sem lahko brez težav ohranil star način življenja in plačal, kar mi je bilo naloženo. Da pijem, pa sem dobro skrival. Nikoli nisem pil pred domačimi, na nobeni skupni fešti nisem pil, sem pa prej in potem v avtu spil ta male stekleničke vodke. Namesto rezervne gume sem imel pravi mali mini bar.

Kar nekaj let sem uspešno vozil tak sistem, ker sem bi uspešen, plača se je zviševala in premo sorazmerno tudi moje pitje. Odkrit sem bil, mislim, da sem želel biti odkrit, ko sem se nekega večera vračal iz bara ter dojel, da imam samo pivske prijatelje ter da se ne morem zaupati nikomur.

Takrat sem imel prometno, avto je bil sicer totalka, ampak bojda imamo pijančki srečo, in jaz sem jo imel. Vsaj kar se tiče poškodb, ne pa tega, da so odkrili moj mini barček in sem bil na »zagovoru«, povrh vsega pa so bili krvni testi katastrofalni.

Seveda sem moral na zdravljenje, in čeprav sem bil takrat jezen ter sem iskal izgovore, zmerjal in se upiral z vsemi štirimi, sem zdaj hvaležen, saj je bila to moja najboljša odločitev – poleg poroke.

Počasi bo že pet let, kar abstiniram, živimo lepo, denar ostaja in si skupaj lahko privoščimo veliko. Vsekakor sem pa potreboval najprej tečaj, kako pametno ravnati z denarjem. Tudi prijatelje sem dobil, šank prijatelje vidim redko, tudi v službi so lepo sprejeli, da sem njihova slaba vest, dva sta že šla na zdravljenje, trije bodo pa to še morali storiti, ko bo čas.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/29/veliko-denarja-prinasa-tudi-veliko-odgovornost/

Sem ponosna vaška deklica, kmečka ne morem reči, ker kmetije nismo imeli, na vasi smo pa živeli. Starša sta bila huda alkoholika, jaz pa nadobudna raziskovalka. V vasi nas je bilo kar nekaj otrok, ki smo redno počeli tisoč in eno neumnost. V vrtec skoraj nihče ni hodil, ker smo v večini živeli v razširjenih družinah in se je vedno našla kakšna babica, teta, ki nas je pazila. Tako nas je skupaj odraščalo šest otrok, ki smo še danes najboljši prijatelji.

Predšolski čas smo v večini preživeli nekje na travniku, kjer smo se igrali Indijance in kavbojce, se skrivali, lovili, delali premete, pletli vence, se podili za kravami in ovcami ter se prelevili v tisoč in enega junaka. Tudi čas šolanja je bil podoben. Nalogo smo naredili skupaj, vsak po eno nalogo, ki smo jo pridno vsi prepisali.

Kdo bo resno vzel šolo, če pa narava kliče, če dogodivščine vabijo. Nekje v petem razredu se nam je zdelo smiselno, da prvič poskusimo alkohol. Pretihotapili smo se v dedkovo vinsko klet ter se odločili, da bomo degustirali. Okus nam ni bil ravno všeč, a ko pokusiš že deseti sod, pa je za otroka tudi požirek dovolj.

Smejali smo se, eden je bruhal, drugemu se je vrtelo … po pomoti pa smo dva soda pustili odprta, ker smo pač bili »poknjeni«. Ko so nas našli, pa je pela šiba. Kar nekaj časa se nismo smeli družiti. Ker pa sta moja bila pijanca ter je bilo pri nas več alkohola kot hrane, sem poskusila še to, kar sta pila starša – pivo. Bilo mi je všeč.

Ko smo se smeli spet videti, smo logično poskusili s pivom. Tokrat nas niso dobili, pa tudi naš odziv je bil bistveno boljši. Naš plan za naprej je bil, da poskusimo čim več alkoholnih pijač. Do konca osnovne šole smo že pridno pili.

Srednja šola nas je malo prizemljila, saj smo šli vsak v svojo šolo v različne kraje. Tako smo le še ob vikendih skupaj pili, teden pa je bil namenjen šoli, novi družbi in vožnji v šolo in domov. Sčasoma smo si poiskali partnerje in se oddaljevali drug od drugega. Ob koncu srednje šole sem spila še samo kakšen kozarček ob kakšnem prazniku ali rojstnem dnevu.

Prvo zaposlitev sem hitro dobila, se preselila na svoje in za sabo pustila svoje otroške, najstniške dni. Postala sem mestna dama s pridihom vaškega dekleta. Spoznala sem moža, poročila sva se, odkupila stanovanje, v katerem sva živela, seveda na kredit, in dobila prvega otroka.

Zaradi zdravstvenega stanja mojega srčka sva se začela prepirati, ker sem čas porabila za vedno nove alternativne načine zdravljenja, on pa je… malce pil, malce zabušaval in vse manj bil doma. Ker je bil moj fokus drugje, tega nisem niti opazila, dokler me prijatelji niso začeli spraševati, če mi ni čudno.

Ker se je zdravje mojega srčka umirilo in postalo normalno, sem postala pozorna na moževe izhode. Nisem rabila dolgo, da sem ugotovila, da bi le nekaj bilo narobe z vedenjem moža. Kot psihopat sem ga začela zasledovati in ugotovila, da me vara – s sodelavko. Moja reakcija – napila sem se ga.

Kljub temu da sta bila starša večino časa pijana, sta mi vcepila zavedanje, da se je v zakonu treba potruditi in da ko naletiš na oviro, jo rešiš. Kar mesec dni sem pridno pila, da sem zbrala pogum in ga soočila s tem, da vem, da me vara.

Ni zanikal, le vprašal me je, kaj bom naredila. Le kaj? Odšla ne bom, težila bom. Pa mi je jasno dal vedeti, da če bom težila, bo šel pa k njej. Ne, tega nisem smela dovoliti. Pa sem se trudila zanj, se obnašala kot tepka, mu v vsem ustregla, le da bi bil z mano. Pa seveda pila, ker trezen človek tega ne bi naredil.

Kljub mojemu trudu in igranju tepke se je odločil, da gre k njej in se loči, ker sta pričakovala otroka. Moj odziv: še bolj sem pila in postala zelo funkcionalna pijanka, ki se je kot najstnica borila za fanta, ki jo je zapustil.

Šele na sodišču sem dojela, da misli resno. Pa sva se ločila in še izplačati sem ga morala, medtem ko je on pozabil, da ima še z mano otroka in da je že starš enega otroka, za katerega bi mi moral plačevati preživnino.

Leto prepirov okoli tega, moja neustavljiva žeja in celo vračanje v domačo vas je botrovalo, da sva z bivšim nekako ponovno pristala v »postelji«. Zanosila sem. Kaj zdaj? Povedala sem mu in on se je želel vrniti. Seveda sem takoj pristala. V času nosečnosti sem pila bistveno manj, ker niti nisem imela posebnih težav, razen večne borbe za denar, ker sem za izplačilo morala najeti kredit. On pa ni čutil potrebe, da bi mi pomagal.

Še preden sem rodila, ko sem gledala, kako od mene hodi k njej in spet nazaj, kako mu jaz nekaj operem, zlikam ter skuham, nekaj ona, mi je bilo dovolj. Spokala sem stvari, otroka in se vrnila domov. Ni bilo dolgo, ko je v najino stanovanje prišla ona, v stanovanje, ki sem ga jaz odplačevala in je bil pisan name.

On je verjel, da ker sva spet več kot pol leta skupaj, da mu ponovno pripada polovica. Sprva sem to verjela, a med enim izmed sprehodov po domači vasi sem srečala prijatelja iz otroštva, postal je odvetnik, le kdo bi si mislil. Pomagal mi je, da sem bivšega izselila, stanovanje prodala in se vrnila v domačo vas.

Ponovno sem padla v staro klapo in kaj hitro dojela, da imam le jaz težave z alkoholom. Sprva sem lagala, sebi in njim, da nekaj spijem, ker tega z bivšim trezen ne zmoreš prenesti. Kot pravi prijatelji so mi stali ob strani, a mi hkrati povedali, da si lažem.

Ko so mi že nekaj mesecev razlagali, da preveč pijem, da moram na zdravljenje, sem popustila in šla na zdravljenje. Stali so mi ob strani, mi pomagali pri vsem in enega sem poročila. Le kdo bi si mislil, da bom ljubezen svojega življenja spoznala že v otroštvu. 

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/30/varanje-je-bil-le-izgovor-za-moje-pitje/

Skoraj vsaka kriza močno poseže v človeško dojemanje sebe, okolja in bistva obstoja, epidemija v tem nič ne zaostaja. Še leta nazaj smo le šepetali o duševnih motnjah, samopodobi, motivaciji, terapevtih, zdaj pa so postali tržna niša. Ker pa v Sloveniji že desetletja pripravljamo zakon, ki bi uredil področje psihoterapije, je lahko vsak, ki ima le malce podjetniške žilice, psihoterapevt.

V Sloveniji je poplava vseh mogočih terapevtskih šol in kvazistrokovnjakov, ki so pa čas epidemije in stisko ljudi dodobra izkoristili. Le nekaj klikov po spletu in že lahko berete obljube tako o čudežnih kapljicah, zeliščih, kristalih in terapijah, ki vam bodo v kratkem času življenje spremenili na glavo, vam pomagali in vas odrešili vseh muk, kot o raznih psihoterapijah. Tudi tu velja pravilo, če se sliši predobro, da bi bilo res, potem gre običajno za prevaro, kjer boste predvsem zgubili ogromne količine denarja, živce in padli še globlje. Manj škode si boste naredili, če boste poklicali vedeževalko.

Delo na sebi je dolgotrajen postopek, ki se ga ne da urediti v nekaj mesecih, predvsem je odvisno, kako močno ste ranjeni. Globlje kot so rane, dlje bo trajalo. Delo na sebi je zelo podobno izgubi telesne teže. Diete – torej kvaziterapevti – vam lahko prinesejo hiter napredek, a kaj ko se težave vrnejo kot bumerang in po neki čudni matematiki celo krat dva, tri.

Skoraj vsak se je že kdaj ujel v past teh »strokovnjakov«, ki ponujajo čudeže, saj je njihova prodajna taktika zelo dobro izoblikovana, da je pa zadeva še hujša, je tudi med terapevti, ki imajo za sabo leta izobraževanj, veliko tistih, ki ne bi nikoli smeli opravljati svojega dela, a se zelo dobro tržijo.

Kaj ima primarna družina z mojo duševnostjo in rastjo

Že kar nekaj let je moč slišati, da vse naše težave izvirajo iz primarne družine, kar nekaj psihoterapevtskih šol (govorim o teh, ki jih ne opraviš v nekajtedenskem »šnelkurzu«) izhaja iz teh temeljev in kar nekaj resnice je v tem.

Res je, da osnovne »nastavitve« dobiš v otroštvu, od staršev in bližnje okolice. Res je, da imajo domači možnost v času najstništva te nastavitve pri otroku »popraviti«. Res pa je tudi, da lahko te nastavitve popravimo v vsakem odnosu. Če tega ne bi mogeli potem bi bili vsi vnaprej determinirani in bi bila svobodna volja zgolj beseda v slovarju. Pa temu ni tako.

Vsak ima možnost spremeniti svoje primarne vzorce, če le želi. Če ne prej, je človek pri 18 letih odgovoren za svoja dejanja. To pa je v podajanju ideje o primarni družini, ki je kriva za vse, dostikrat pozabljeno.

Vsekakor so vzgoja, odnos, ki so ga starši in okolica imeli do nas, travme, zlorabe tiste, ki močno načnejo naše soočanje s svetom. A le vsak posameznik se odloča sam, ali bo dovolil, da mu bodo ti dogodki uničevali življenje, ali jih pa bo izkoristil v dobro. Ravno tu je moč vseh tistih, ki želijo narediti spremembe v življenju in živeti svoje življenje.

Bistvo vseh teh teorij o vzrokih v primarni družini ni v tem, da se soočate s starši in krvniki, ampak da ubesedite dogodke in se jih dejansko zavedate. Ker le-ti so tako ali drugače vplivali na vaše življenje. Če bi bili z njimi zadovoljni, potem po vsej verjetnosti sploh ne bi čutili potrebe, da bi iskali neko psihoterapijo, duhovnost, pomoč, ki vas bi pripeljala iz osnovne stiske.

Dejstvo, ki ga je zelo težko sprejeti, je, da le oseba, ki je globoko ranjena, pa če se tega zaveda ali ne, tava okoli in išče sebe v tisoč in eni odvisnosti, išče nekaj, kar bi ji dalo tisti »power«, da bi lahko poletela in pobegnila iz morbidnega življenja in tempa. V času epidemije so podzavestne stiske še bolj bruhnile na plan in zato toliko poslušamo o ne vem katerih stiskah ter določeni pridno polnijo svoje mošnjičke.

Najtežja je brutalna iskrenost do sebe

Leta vzgoje, prevzgoje in vsiljevanja nekih družbenih norm so nas pripeljala tako daleč, da igramo nešteto vlog, da se vedemo, kot se od nas spodobi, hkrati pa na veliko kompenziramo, projiciramo in zanikujemo. Nekako so nas naučili, da je treba avtoriteto ubogati, da ne smemo šefa, ki nam gre na živce, poslati v rodni kraj, da ni ravno konstruktivno, da partnerju povemo vse, kar nam pride na misel, ali da trgovko naderemo, da je nesposobna kura … No, so tudi takšni, ki nimajo zadržkov, a to je zgodba zase.

V tej družbeni naučenosti preprosto ne znamo več biti iskreni sami do sebe. Če si že priznamo, da smo naredili nekaj narobe, pa kaj hitro najdemo zelo razumski razlog za naše početje. Ne znamo se ustaviti na točki – »ja, zafrknil sem.« Kaj se bo zgodilo, če to povemo na glas? Se bo svet ustavili, bo luna padla z neba? Ne bo. Torej zakaj potreba po razlagi in analizi.

Ker je življenje bojda kruto, nas potem vedno znova vrača na ta »kraj zločina«, dokler ne bomo naredili koraka naprej in si rekli »so, what« ter pustili krivdo pred vrati in zadevo popravili. Običajno se večina največkrat vrti v tem krogu krivde. Mogoče že pride do spoznanja, da nekaj ni OK, ampak ostane pri opravičevanju in površnem popravljanju, ker mu krivda ne da, da bi uvidel celotno sliko objektivno.

Čustva so običajno rabelj vseh nas in se poigravajo z našim umom, mi pa pridno vedno znova hodimo na ta nori vrtiljak, ker vemo, da je treba nekaj spremeniti. A ne na vrtiljaku, treba se je ustaviti in uvideti, da ste na tej poti že bili. Pa kot kaže, rezultat ni bil ravno všečen.

No, ravno zaradi tega vračanja na ta kaotični vrtiljak je tako nujno, da vemo, kakšne nastavitve smo dobili v otroštvu in kdo nas je na ta vrtiljak poslal. Da mu lahko rečemo le »hvala za sodelovanje, ampak jaz grem raje na vlakec smrti«.

A nič od tega ne zmoremo, če ne znamo biti iskreni do sebe in si priznati vse. Predvsem pa, da naš življenjski roman ni nič drugega kot slikanica ter da smo samo mi avtorji, ki bomo napisali svojo življenjsko zgodbo.

Kako najti ustrezen način?

Če ste pripravljeni na spremembo svojega življenja ter biti iskreni sami s sabo, potem za to načeloma ne potrebujete pomoči, včasih pride prav kakšna bergla, torej to, kar trg ponuja, a še tako dober terapevt nima čarobne palice, tisto imate vi, terapevt vam lahko le pomaga to dojeti.

Sama načeloma spadam med relacijsko družinske terapevte, a tekom dela in tekom tisoč in ene narejene napake sem dojela, da nobena vrsta terapije ni univerzalna, da smo si ljudje različni in da vsak potrebuje drugačen pristop.

Nekomu bo čisto dovolj, da bo prebral Skrivnost ali Učbenik življenja. Drug bo ti deli razumel napačno in se lovil v svoji drami dalje, le da bo verjel, da duhovno raste. Kadar delate življenjske spremembe, se morate zavedati v prvi vrsti tega, da boste na preizkušnji, da se bo vse, kar ste do tedaj poznali, spremenilo. Pri bližnjih se bo naredila selekcija, ker ne boste več spadali v njihov svet.

Lahko se vam zgodi, da boste čutili, da ste na slabšem, da ste ostali sami. In šele ko boste prepričani, da ste vse naredili narobe, bo prišla sprememba. Naša neučakanost je tisto, kar običajno oddaljuje naš cilj, to je zelo dobro opisano v Skrivnosti. In ko boste spremembo že naredili, bodo ljudje iz preteklosti vedno prišli trkat na vašo vest in preverjat, če vas lahko še ujamejo v stare vzorce.

To je podobno kot odvisnost. Ko je odvisnik v svojem svetu, mu načeloma nič ne manjka, ker je v njegovih očeh njegov svet popoln, dokler ga ne začne motiti, ker mu vsi težijo in mu odrekajo vse mogoče. V svojem odvisnem svetu ima prijatelje, ljudi, ki su mu blizu. V trenutku, ko se bo odločil, da bo svojo odvisnost končal, ostane na nek način sam. Ljudje, ki so ga prisilil v spremembo, mu ne zaupajo, ljudje, ki jih zapušča, mu zamerijo. Na koncu ostanejo le tisti, ki so ga resnično imeli radi in so ga spoštovali.

Ravno to tveganje je tisto, kar vse ljudi ustavi pri spremembi življenje – spoznanje, če je sploh ljubljen. Vsi želimo biti ljubljeni in ljubiti, pa četudi globoko v sebi čutimo, da je trenutna ljubezen laž. Nihče ne želi biti sam, ne fizično, ampak osamljen, ko nima nikogar, ki bi mu lahko povedal vse najbolj nore misli in želje.

Tveganje je res veliko, a vsak, ki je šel po tej poti, bo znal povedati, da se splača, ker šele potem živiš. Včasih moraš čez vse kroge pekla, ali pa zgolj na sosedov travnik, a moraš si upati.

Kot že omenjeno, v poplavi vsega je težko najti način, a ni nemogoče. Dokler ste iskreni do sebe in veste, da je vse le bergla, ki vam bo pomagala, da boste dovolj varno shodili, potem to uporabite.

Če vam moč daje klic vedeževalke, sprehod v naravi, šport, zakaj pa ne. Če vam moč daje tapkanje, zakaj pa ne. Če rešitev vidite v EMDR, tudi OK. Če so meditacije tiste, ki vas napolnijo in vam dajo polet, meditirajte. Če vas joga, uravnavanje čaker umirja, ni nič narobe. Tudi če verjamete v angele, zdravilne kamne, točke na telesu in še bi lahko naštevala, ni z vami nič narobe.

Edino, česar se morate zavedati, je, da so to le bergle, kot tudi terapije pri psihoterapevtih. Edina razlika je le v globini posameznih sredstev. Vedite pa tudi, da vsi tisti, ki ponujajo čudeže ter na vas pritiskajo kot prodajalci raznih zadev mrežnega marketinga in pritiskajo na vaša čustva, vam ponujajo le zamenjavo odvisnosti ter vas bodo le finančno obrali. Spremenili pa ne boste ničesar.

Epidemija je res pripomogla k temu, da smo vsi bolj občutljivi in dovzetni za prevare. Splošno vzdušje je negativno in že skoraj bogokletno je reči, da si super in uživaš v vsakem dnevu. Veliko v tem kaosu lahko naredite sami, le začeti morate, korak za korakom, z majhnimi koraki in ob koncu dneva se jih bo nabralo.

Ne pričakujte čudežev, ker edini čudež ste vi, le vi imate moč, da preživite in ne znorite.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/31/preziveti-a-ne-znoreti/