Avtor: Alenka Gabrovec

dločitev za otroka bi morala biti tehtna, predvsem pa z zavedanjem, kaj otrok prinese s sabo. Definitivno nimajo navodil za uporabo, hkrati pa zahtevajo bistveno spremembo življenja, ali boljše, prilagoditev dosedanjega življenja, več discipline in doslednosti. Otrok postane središče in vse se vrti okoli njega, kar zna biti težava pri tistih, ki ne zmorejo uvida, da niso oni edini na svetu.

Če je bilo še nekaj let nazaj čudno, če nekdo ni imel otrok, ter se je mlade pare konstantno spraševalo, »kdaj bosta pa vidva imela«, nam je uspelo narediti vsaj korak v smer, da se počasi sprejema tudi mišljenje, da ni treba imeti otrok.

Po vsej verjetnosti poznate vsaj eno osebo, za katero ste že kdaj rekli: »tale pa nikoli ne bi smel/a imeti otrok«. Marsikdo se je za otroka odločil, ker se je od njega to pričakovalo, da je prikril svojo spolno usmerjenost, ali celo, da si je na ta način kupil družbeni položaj.

Znanstveniki navajajo razloge, zakaj naj se ne odločite za otroka

Res je, da otrok spremeni marsikaj, postavi marsikaj na glavo, a prispevki z naslovom »7 razlogov, da se odpoveste otrokom, iz ust znanstvenikov«, v katerem naj bi bili predstavljeni razlogi, zakaj se je bolje odločiti, da nimaš otroka, povzročajo kar nekaj škode.

Gre za prispevek, objavljen v mediju, ki ga berejo v večini mladi, ki se šele odločajo za starševstvo. Poudarek, da gre za besede znanstvenika, pa mladega človeka, ki za sabo še nima življenjskih izkušenj, prepriča, da je to mogoče le res, ali pa vsaj za nekaj časa prestavi odločitev o tem, da bo postal starš.

Med drugim lahko preberete, da neki Travis Rieder z bioetičnega inštituta na ameriški univerzi Johns Hopkins zagovarja mnenje, da otrok ogromno prispeva h klimatskim spremembam, zato bi bil logičen resen premislek o tem, ali bi imeli več otrok, ker naj bi raziskava z oregonske univerze pokazala, da se otrok manj v družini izjemno pozna pri ogljičnem odtisu in da s tem ogromno prispevamo k okolju.

Ter nadaljuje, da naj bi bile ženske zaradi materinstva manj kompetentne in manj predane karieri, kar naj bi pokazala raziskava z univerze Cornell, hkrati pa naj bi bile mame kaznovane z nižjo plačo.

Otrok naj bi prinesel tudi spremembe v prijateljskih odnosih, zakonu in zdravju staršev. Tudi to so pokazale ne vem katere raziskave.

Kaj dejansko otrok spremeni v odnosu staršev?

Edino, kar je omenjeni prispevek imel prav, je to, da otrok spremeni življenje para. Višina plače nima nič s tem, ali je ženska mati ali ne, že nekaj časa je jasno, da so ženske manj plačane, ne glede na to, kakšno kariero si ustvarijo. Hkrati pa je družba še vedno negativno uperjena v idejo, da bi ženska imela kariero, moški pa bi igral gospodinjo. A to še ne pomeni, da ženske kariere ne postavijo na prvo mesto, jo in so pri tem zelo uspešne.

Otrok vpliva na prijatelje zgolj toliko, kolikor zrele in odrasle prijatelje imate. Definitivno se z nekom, čigar bistvo življenja je, da od ponedeljka do petka nekako zdrži v službi, da lahko potem čez vikend žura, starš nima kaj iskati, saj ni več skupnih točk. Pridejo pač prijatelji, s katerimi imate skupne interese. Podobno, kot ko ste šli v srednjo šolo ali na fakulteto, pa tudi ko ste se zaposlili.

Otrok vpliva le na zakon, par, pri katerem je bilo že dolgo jasno, da ni za skupaj, ko partnerja živita en mimo drugega in je otrok le izhod ali celo zadnje upanje, da se ne bosta razšla. Otrok zahteva podaritev in delitev, hkrati pa toliko daje, da se par le še bolj poveže in lahko ustvarja harmonijo.

Nikakor ni lahko, če otrok ponoči ne spi, če je bolan, ko mu rastejo zobki, ima kolike, a to so trenutki, ko se da par na preizkušnjo, kako dobro delujeta v slabem, ker v dobrem očitno odlično, drugače ne bi bila skupaj. Ravno delovanje v slabem, ko je najtežje, pokaže, koliko je dejansko par kompatibilen. Žal se prevečkrat pokaže, da sta še vedno v fazi »lizanja medu«, ter pri realnosti nimata skupnih točk.

Če kaj, otrok poskrbi za zdravega duha in telo. Majhen otrok zahteva veliko gibanja, igranja, prevračanja, teka, prožnosti. Tako fit, kot so starši majhnih otrok, seveda starši, ki jim je jasno, da otrok potrebuje gibanje, ne bodo ob nobenem osebnem trenerju.

Malenkosti, ki jih dobiš, ko imaš otroka

Malce za šalo, a je v tem tudi veliko resnice, otrok ti poleg ljubezni da še nekaj drugih stvari. Otrok je vzdrževani član, torej imata starša možnost, da že čez leto dobita višjo plačo, ali se jim ta »ugodnost« izplača ob izračunu davka. Marsikomu ravno zaradi otroka ni treba državi vračati dohodka.

Vsak starš dobi dodaten dan dopusta ravno zaradi otroka. Včasih je tisti dan zelo pomemben.

V družbi, v kateri živimo, se pričakuje, da damo vse od sebe, četudi gremo redno prek svojega telesa, bolniški stalež je nezaželen, a ko gre za otroka, je to še nekako sprejemljivo.

Ob tem se za otroka dobi različne dodatke, subvencije, kar marsikdo izkorišča, saj velja neko prepričanje, da se splača imeti štiri otroke, saj ti država plačuje za pokojnino. Še kar nekaj je teh t. i. socialnih transferjev.

Tisto, kar ti otrok da in je celo zabavno, je to, da se brez težav zaradi otrok lahko igraš na otroških igriščih, spuščaš po toboganih, igraš nešteto družabnih in videoiger, pa te nihče ne gleda čudno. Hkrati se lahko zaradi otrok izogneš kakšni adrenalinski dogodivščini, celo obisku, ker je otroka treba dati spat.

Otrok je včasih odličen izgovor za marsikaj, predvsem za tiste dogodke, za katere veste, da se jih v drugačni okoliščini ne bi mogli izogniti, a hkrati ne želite biti del tega. Če želite imeti domačo žival in je to vaša želja iz otroštva, je »zaradi otroka« zelo dober izgovor.

Otrok daje ogromno veselja, zabavnih trenutkov, novih spoznanj in dogodivščin. Ja, včasih je težko, a pod črto, otroci so včasih razlog, da se še borimo, vztrajamo in ustvarjamo.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/24/zakaj-v-tem-norem-svetu-imeti-otroka/

Pogovor o spolnosti in vsem, kar je povezano s tem, je v našem prostoru še vedno tabu tema. Kljub temu da smo v 21. stoletju, se še vedno zgodi, da se kakšna punca ustraši, ko dobi svoje prvo mesečno perilo, saj se doma o tem ne pogovarjajo. Še vedno, ali vse bolj, najstniki iščejo informacije o spolnosti na spletu, saj starši še ne čutijo potrebe po tem, da bi se z otrokom o tem pogovorili, ali pa to opravijo prepozno.

Spolni razvoj zdajšnjih otrok se začne bistveno prej, saj je še nekaj let nazaj veljalo, da je bila povprečna starost ob prvem spolnem odnosu 16 let in več, zdaj pa se je ta spustila pod 14 let. Podobno je s prvim mesečnim perilom. Še slabih 10 let nazaj je veljalo, da so deklice dobile prvo mesečno perilo med 13. in 14. letom, sedaj se je povprečje ustavilo pri 12 letih in 9 mesecih.

Posledično se mnogi starši najstniških deklet sprašujejo, kdaj naj njihova hči obišče ginekologa prvikrat. Nekoč je veljalo, da vsaj do dvajsetega leta, če punca še ni spolno aktivna, drugače pa takoj po prvem spolnem odnosu. Se ve spomnite, kdaj in zakaj ste prvikrat obiskale ginekologa?

Je meja prvega obiska prvo mesečno perilo ali prvi spolni odnos?

Redni obisk ginekologa lahko prepreči tudi razširitev raka materničnega vratu, PAP-testi se začno opravljati šele po 20. letu, kar bi pomenilo, da je to tista meja, če še ni bilo prvega spolnega odnosa. Izbira, kdaj bo deklica, punca, ženska obiskala prvič ginekologa, je njena, a ginekologi priporočajo, da se le-tega obišče takoj po tem, ko punca dobi prvo mesečno perilo.

Pogoj za prvi obisk ginekologa ni prvi spolni odnos ali spolna aktivnost, ampak zavedanje, da je ginekolog eden izmed zdravnikov, ki skrbi za specifično zdravje deklet. Če je normalno oziroma zaželeno, da letno obiščemo zobozdravnika, je tudi nujno, da imamo enak pristop glede ginekologa.

Prvi obisk ginekologa deklice, ki še ni bila spolno aktivna, ne predvideva medeničnega pregleda, ampak pogovor, podajanje pravih informacij o samem mesečnem perilu, spolnosti in marsikateri ginekolog bo opravil splošni fizični pregled – meritve višine, teže in krvnega tlaka, kratek zunanji pregled genitalij.

Pravilen pogovor je pomemben za nadaljnje razumevanje spolnosti in razvoja telesa

Res je, da na spletu danes najdemo vse, a le ginekolog je tisti, ki bo dal verodostojne informacije tako o samem spolnem razvoju kot o mesečnem perilu, spolnem odnosu, puberteti, higieni, spolno prenosljivih boleznih, kontracepciji, gibanju, duševnem zdravju …. Marsikateri ginekolog bo še »odigral« vlogo psihoterapevta in punce podučil o tveganem vedenju, kot so kajenje, zloraba mamil in alkohola ter nezaščiten spolni odnos.

Njegova vloga bo strokovna, brez verske ali čustvene obarvanosti. Ginekolog ne bo obsojal, le podajal strokovne, znanstvene informacije.

Kar pa je najpomembnejše, pogovor med ginekologom in deklico, razen če punca ne počne kaj, kar bi lahko prizadelo njo ali koga drugega, ostane strogo zaupen.

Druga glavna tema med številnimi začetnimi obiski ginekologa je cepivo proti HPV. Ta spolno prenosljiva okužba je povezana z večino pojavov raka materničnega vratu. Zdravniki svetujejo, da je eno izmed najučinkovitejših orodij za preprečevanje cepivo proti HPV, serija dveh ali treh injekcij, ki jih je najbolje dati v starosti 11 ali 12 let.

Hkrati pa je učinkovit tudi reden obisk ginekologa, kar pa v naši družbi še ni ponotranjeno.

Kako pogosto obiskovati ginekologa in kaj je še normalno

Ni enotnega odgovora, kako pogosto bi morale deklice potem obiskovati ginekologa. Običajno po prvem obisku več let ni potreben obisk, razen če se pojavijo težave ali je družinska anamneza takšna, da je nujno sprotno spremljanje.

Vsak otrok je drugačen, vendar na splošno, če dekleta do 13. leta ne pokažejo sekundarnih spolnih značilnosti, kot so prsi in sramne dlake, bodo morda potrebovale specialističen pregled in oceno. Če je do 15. leta prišlo do razvoja dlak in sramnih dlak, menstruacije pa še ni, je obisk ginekologa nujen.

Prve menstruacije so običajno »čudne« in redko katera deklica ima ciklus petih dni mesečnega perila na vsakih 28 dni. V prvih dveh letih mesečnega perila je dokaj običajno, da obdobja odstopajo od strogega cikla, kar še ni razlog za paniko.

Boleča mesečna perila, ki jih je težko opredeliti kot običajna – krči, občutek, da nekdo z nožem strga jajčnike – so razlog za obisk ginekologa. Če je menstruacija tako močna, da mora deklica vsako uro menjavati vložke, ali tako boleča, da moti vsakodnevne aktivnosti, je prav tako nujno obiskati ginekologa. Podobno velja tudi za ženske.

Težave, na katere mora biti pozorna vsaka ženska

V izogib ginekološkim težavam je nujno, da ženske ginekologa obiščejo enkrat letno, a v nekaterih primerih je njegovo pomoč treba poiskati veliko prej. Ko se pojavijo bolečine v medenici, nenavadne nožnične krvavitve, spremembe na koži, nenavaden izcedek iz nožnice, boleče in močne menstrualne krvavitve, izostanek menstruacije več kot štiri mesece, težave pri uriniranju in bolečine med spolnim odnosom, je nujno, da ginekologa obiščete takoj.

Boleče menstrualne krvavitve (dismenoreja) se občasno pojavijo pri kar 75 odstotkih žensk, a pri nekaterih ženskah so skoraj nevzdržne in lahko poleg bolečin prinašajo še drisko, pogosto odvajanje vode, znojenje, občutek napihnjenosti v trebuhu, bolečine v križu in celo slabost in bruhanje. Ginekolog vam pri tem lahko pomaga tako, da vam predpiše protibolečinska zdravila, ki zavirajo nastajanje prostaglandinov, oralne kontracepcijske tablete ali progesteronski maternični vložek.

Močne menstrualne krvavitve (menoragija) so močnejše in daljše od običajne menstruacije in zaradi njih lahko pride do večje izgube krvi. Te se lahko pojavijo ob pomanjkanju hormona progesterona, vzroki pa so lahko tudi drugi. Prav zato je pomembno, da ginekolog odkrije glavni vzrok in se nato odloči za zdravljenje.

Izostanek menstruacije (anemoreja) ni nujno znak resne bolezni, ampak preprosto tega, da ni ovulacije. Najpogostejši vzrok zanjo je nosečnost, zapoznela puberteta, stres in kronična obolenja, kot so bolezni ščitnice ali dolgotrajno zdravljenje z nekaterimi antidepresivi.

Kronična bolečina v nožnici je lahko posledica različnih bolezni – endometrioze, sindroma razdražljivega črevesa, vnetja v mali medenici in kostno-mišičnih okvar. Ženske pogosto opazijo, da se ob stresu poveča. Če bolečina traja vsaj šest mesecev in ni vezana na spolne odnose in menstrualni cikel, govorimo o kronični bolečini male medenice.

Vnetje v mali medenici je počasi napredujoča okužba oziroma vnetje, ki lahko prizadene katerega koli od organov v mali medenici – maternico, jajcevoda in jajčnike – in je eden glavnih vzrokov neplodnosti.

Ciste jajčnikov so votlinice, zapolnjene s tekočino, ki se lahko razvijejo na enem ali na obeh jajčnikih. Običajno so nenevarne, benigne spremembe, ki povzročajo bolečine med spolnim odnosom, močne in boleče menstrualne krvavitve in druge težave.

Fibriomiomi so benigni tumorji maternice, ki so zgrajeni iz materničnih gladkih mišic in veziva. Lahko so različno veliki in se pojavijo pri vsaki peti ženski do 45. leta starosti. V večini primerov so nenevarni, razen če postanejo dovolj veliki, da spremenijo obliko maternice in povzročijo druge težave.

Endometrioza je pogosta bolezen, ki se kaže s prisotnostjo tkiva maternične sluzi zunaj maternične votline. Pojavijo se močne in nenormalne menstrualne krvavitve, huda bolečina v trebuhu in mali medenici, ki vodijo v boleče spolne odnose, hudi krči pred začetkom menstruacije, bolečina v predelu sečnega mehurja ali črevesa, lahko se pojavi odvajanje tekočega blata in tudi težave z zanositvijo.

In še bi lahko naštevali. Pomembno je, da se zavedamo, kako pomemben je obisk ginekologa, predvsem izbira ginekologa, ki ženski ali punci ne bo povzročal travme. Podobno kot obisk in izbira zobozdravnika.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/24/kdaj-so-deklice-dovolj-stare-da-obiscejo-ginekologa/

Odraščati v bogati družini, kjer imaš vse, vsaj na videz, je pravi pekel. Iz takšne družine prihajam sam. Starša sta bila uradnika, na pomembnih položajih, z bratom pa sva bila »privesek«, s katerim sta se hvalila, postavljala. Še v plenicah sem dobil varuško, ki je bila moja učiteljica in me je učila tisoč in eno stvar, da bi le bil popoln.

Veliko smo potovali, a kaj ko sem starše redko videl. Na vsakem potovanju sem si lahko izbral darilo, ki mi ni pomenilo nič. Starše sem videl običajno le takrat, ko sta imela kakšno poslovno zabavo ali proslavo ter sva z bratom morala poleg, da sta se hvalila. Včasih sta pozabila na najine rojstne dneve, na najinih nastopih in tekmah pa sta bila vsega mogoče dvakrat.

Edina oseba, ki je bila ves čas z nama, je bila najina varuška. Brat, ki je bil starejši, je pri 15 letih šel v dijaški dom, saj se je šolal v drugem kraju. Proti koncu prvega letnika je storil samomor, kar je prizadelo celotno družino.

Starše sem videl še manj, varuška pa je več časa pila, kot skrbela zame. Rada je imela brata, oba je imela rada, saj sva bila bolj njena kot od bioloških staršev. Sčasoma sem tudi jaz kaj spil z njo in priznam, bilo mi je lažje.

Tako sva svojo bolečino utapljala v alkoholu, dokler naju ni mama zalotila. Varuško je odpustila ter prvič v življenju nekaj časa dejansko prebila z mano. A kaj ko je to druženje trajala zgolj mesec dni, toliko, da je ugotovila, da sem dovolj samostojen, da sem lahko sam. Kuharica je poskrbela, da sem imel hrano, čistilka je počistila za mano in jaz sem ostal sam s svojo bolečino in izgubo. V srednjo šolo sem smel le v domačem kraju, a to me ni ustavilo, da ne bi pil. Kdo pa me je nadzoroval?

Pazil sem, da tistih nekaj ur, ko sta bila starša doma, nisem ravno pil ter sem zgledal vsaj delno normalen. Da pijem, ni vedel nihče, dokler me niso domov pripeljali policisti, ker sem razgrajal in uničeval stvari. Dobil sem novo varuško, bolje rečeno varnostnika.

Za nekaj časa sem nehal piti, a ko sem postal polnoleten, sem starše obvestil, da odhajam od doma ter da naj si varnostnika nekam potisneta. Seveda sem pričakoval, da me bosta pri mojem podvigu finančno podprla, pa sem se zmotil.

Nekaj časa sem živel pri prijatelju, dokler so me njegovi starši gledali in prenašali, potem sem se selil malo sem in malo tja. Da šole nisem končal, mi ni treba pisati. Oče mi je vendarle pomagal in mi našel službo v enem izmed njegovih uradov.

Tako sem imel službo, si najel stanovanje, pil in se tudi poročil, prvikrat. Rodila se nama je hčerka, a kaj ko nisem znal biti oče. Alkohol, moji skoki čez plot, moja odmaknjenost in še kaj so botrovali temu, da me je žena postavila pred vrata.

Našel sem si novo stanovanje, še vedno pil, se v drugo poročil, spet dobil otroka ter ponovil zgodbo iz prvega zakona. Le da sem tokrat zdržal leto več.

Če mislite, da me je to ustavilo, da bi se spravil k sebi in nehal piti, se motite. Poročil sem se še tretjič, ponovno dobil otroka in zgodbo ponovil.

Pri 35 sem bil že trikrat poročen, trikrat ločen in imel tri otroke z različnimi ženskami. Poročil sem se še četrtič in odprl svoje podjetje, ker uradniška plača ni bila dovolj za preživnine, ki sem jih moral plačevati.

Piti nisem nehal, skakati čez plot tudi ne, le da sem tokrat imel ob sebi žensko, ki je za sabo imela še težjo zgodbo in se je odločila, da mi pomaga, ker bo na ta način pomagala sebi. Resnično me ima rada, da je preživela vse moje izpade, skoke čez plot, popivanje in mi je kljub bankrotu stala ob strani. Ni me zapustila, ko je izvedela, da sem uspel eni izmed žensk, s katerimi sem se občasno dobil, narediti otroka.

Ni odšla, ko sem poskušal narediti samomor. Govorila mi je, da je toliko zlobna, da bo ostala in da ni stvari, ki bi jo naredil, da bi odšla. Prekoračil sem vse meje, a ona je še vedno bila tam – zame. In ravno ta stabilnost, njena neomajna ljubezen me je postavila na realna tla. Končno sem imel ob sebi osebo, ki me je imela brezpogojno rada in mi je dnevno dala vedeti, da sem vreden.

Pri 45 letih sem že nekaj let zdravljen alkoholik, končal sem šolo, odprl svoje podjetje, se soočil z bolečino izgube brata. Sem oče petih otrok in ja, vsak otrok ima svojo mamo. In ja, tudi z ženo, ki je vztrajala z mano, imam dvoletno hčerko. Vse otroke redno vidim in mi je vsak trenutek z njimi pomemben.

Stašev ne vidim veliko, mi pa vedno uspeta povedati, da sem ju razočaral, a mi je vseeno, ker sem čisto zadovoljen s tem, da sta sprejela vseh pet vnukov in jih finančno zalagata, to, kar edino znata.

Hvaležen sem ženi, da je vztrajala ob meni ter mi pokazala, da obstaja tudi lepše življenje.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/24/neizrecena-bolecina-te-lahko-pozene-tudi-v-odvisnost/

Življenje se mi je sesuvalo kot hišica iz kart. Težave v službi, težave doma, nesoglasja z otroki, nesoglasje z zdaj že bivšim partnerjem, nesoglasja z bratom in smrt očeta, težave z zdravjem in spanjem so bile dovolj dober razlog, da sem začela piti. Le takrat sem ubežala težavam in vsaj malo pozabila, da sem nesrečna in da potrebujem spremembo.

Če sem iskrena, so mi težave sledile že vrsto let in sem jih tako ali drugače reševala oziroma uspešno pometala pod preprogo in upala, da nihče ne bo tega opazil. Ko zdaj gledam nazaj, sem bila gospodarica izgovorov, pretvarjanj, laži in skrivanj. To je bil moj način preživetja. A v sebi sem trpela in umirala na obroke.

Ker mi je bilo davno razloženo, da iz mene ne bo nič, sem to pridno dokazovala. Vedno sem bila malce drugačna, v vseh sem videla dobro, jim želela pomagati, pa naj je šlo za prijatelje ali ranjene ptice ob poti. Vedno znova, ko sem kot majhna domov prinesla ranjeno žival ali pripeljala prijateljčka, ki je bil večinoma sam doma, sem poslušala, da jim delam sramoto, da sem nemogoča, da iz mene ne bo nič in da me bodo vsi izkoriščali.

Celo osnovno šolo sem to poslušala, a vedno znova vlačila vse živo domov. Tudi v srednji šoli sem nadaljevala s tem početjem in vedno dobila iste očitke. Ob tem pa ne smem pozabiti povedati, da je oče pil in sta z mamo običajno po večerih imela dramo, tako da sem dostikrat spala v hlevu, ker je le tam bilo varno.

 V tretjem letniku sem prvič imela fanta, ki je bil očetu zelo všeč. Le kako mu ne bi bil všeč, če je pil kot on. Po letu dni najine veze sem se odločila, da še z enim pijancem ne bom živela in da je mogoče čas, da neham biti usmiljena samarijanka za vse živo, zato sem se z njim razšla.

Vsaj mislila sem, da bo temu tako, a kaj ko me je oče označil za pocestnico, izdajalko, mi povedal, da sem osramotila družino, in če fanta ne vzamem nazaj, da moram od doma. Prvič, ko sem se odločila in naredila nekaj drugače, sem dobila s kladivom po glavi. Seveda sem ga vzela nazaj, kam pa sem lahko šla.

Šolo sem zaključila, se zaposlila in poročila. Po slabem letu zakona sta se nama rodila dvojčka. Ujeta sem bila v skrb za otroka, skrb za moža, ki je večino časa pil, skrb za starša, ki sta se ločevala in mi vsak dan na novo razložila, da iz mene nič ne bo, da nič, kar naredim, ni dobro ter vredno. Takrat sem prvič posegla po alkoholu, da sem ušla iz realnosti.

Še huje je bilo, ko se je mož ubil. Ostala sem sama z dvema otrokoma, z moževimi dolgovi, za katere nisem vedela, skrbeti sem morala še za starša, ki sta se že ločila, in mama je pristala v domu za ostarele, ker je bila zelo bolna. Od očeta sem ponovno, ne glede na to, kaj sem naredila, kako sem naredila, poslušala, da sem nesposobna, da ga sramotim, da sem tako grozna, da se je celo mož raje ubil, kot da bi bil z mano. Seveda sem ponovno poiskala uteho v alkoholu.

Alkohol je botroval, da sem se poročila z drugim možen, ki me je ujel, priznam, na denar. Sprejel je otroka in poplačal vse dolgove ter nam ustvaril topel dom. Težko bi rekla, da mi je kaj manjkalo, a kaj ko med nama nikoli ni bilo ljubezni. Njemu je bila všeč ideja, da ima družino, meni, da imam vsaj na videz vse.

Leta so tekla, otroka sta odraščala, midva pa postajala vse boj pasja drug do drugega. Jaz sem si našla ljubimca, on tudi. Takrat mi je postalo jasno, da sem le krinka za njegovo istospolno usmerjenost. Ko sem ga soočila s tem, se je začel pekel.

Poniževanje, grožnje, zmerjanje ne glede na čas in prostor. Tako jaz kot on sva pila, vsak dan bolj. Niti ne vem, zakaj sta se otroka vrnila domov, ker mi zmanjka kar nekaj spomina, a sta bila tam, tako se je krog prepirov razširil še nanju. Ne vem, zakaj, a takrat je k nam prišel živet še moj oče in tudi on je bil del teh sporov.

Ponovno sem poslušala, da sem sramota, da iz mene ne bo nič, da je škoda, da živim. Ko so se pojavile težave v službi, ker zaradi situacije doma nisem ravno spala in sem bila utrujena, so se težave doma še zaostrile, še huje je bilo, ko je oče umrl. V navalu vsega sem se odločila, da pa je mogoče najbolje, da me več ni.

Najedla sem se vseh mogočih tablet, ki jih je oče imel zaradi zdravljenja, pa jih nihče ni odvrgel, spila sem skoraj liter vodke in si prerezala žile. Ko je iz mene odtekalo življenje, so mi v glavi odzvanjale besede, da nisem vredna, da iz mene ne bo nič.

Zbudila sem se v bolnišnici, priklopljena na vse mogoče aparate. Takrat sem se odločila, da tako ne gre več dalje. Domov se nisem vrnila, ampak šla direktno na zdravljenje, najprej zaradi psihe, nato zaradi alkohola in po skoraj letu dni zdravljenja se nisem vrnila domov. Šla sem »domov«, v hišo, kjer sem odraščala.

Vložila sem zahtevo za ločitev, uredila odnos z otrokoma in prvič začela verjeti, da sem vredna in da je iz mene nastalo veliko.

Še vedno se kdaj ujamem, da dvomim vase, a so to le prebliski, ki me vsake toliko opomnijo, da je vsak dan nov dan ter da sem jaz gospodarica svojega življenja.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/25/ce-iz-mene-ne-bo-nic-potem-lahko-pijem/

To, da imaš težave z alkoholom, ni nekaj, kar bi se mi alkoholiki, no, zdaj zdravljeni alkoholiki, upali ali hoteli priznati. Kot pri mnogih mojih sotrpinih so se moje težave z alkoholom že kar nekaj časa vlekle. Domala vsa okolica in domači so me opozarjali, da z mojim pitjem nekaj ni v redu.

Seveda sem v skladu s prepričanjem vseh alkoholikov bil prepričan, da nimam težav, da se drugi motijo, da so zlobni, da oni pijejo in svoje težave valijo name. Izgovorov, analiz in dokazov za to, da imam jaz prav in drugi narobe, je bilo ogromno.

Vedno znova sem dokazoval drugim, ter predvsem sebi, da jaz pa že nisem alkoholik, da bi mi že vsaj ob tolikšnem dokazovanju moralo postati jasno, da pa vendarle imam težave. Šele ko sem doživel dno, ko sem ostal brez službe, ko se je žena ločila, ko sem izgubil izpit za avto, ko sem zakockal avto ter sem bil na robu med življenjem in smrtjo, sem dojel – imam težave.

Super, vem, da imam težave, a kaj zdaj? Nekaj je bilo treba storiti, ker druga možnost, ki mi ni bila ravno pogodu, je vključevala domovanje dva metra pod zemljo.

Po pogovoru z zdravnikom in prijateljem, ki se je že zdravil, sem se najprej odločil za ambulantno zdravljenje. Abstinirati mi je uspelo kar nekaj mesecev, a kaj ko sem se znašel sredi ločitvene bitke, brezposeln, z le nekaj evri, stanujoč pri posesivnih starših … uteho sem ponovno poiskal v alkoholu.

Tokrat sem pil pogosteje in količinsko več. Moji alkoholni podvigi so močno vplivali na moje bližnje. Vedno ko sem bil dovolj vinjen, sem trkal na vrata bivše in jo prosil, naj me vzame nazaj, da se bom spremenil, da ne morem brez nje, da se bom ubil, če me ne vzame, in podobne neumnosti. Potem je jasno, zakaj sem na sodišču imel težave.

Starša sta me nekaj časa prenašala, potem pa mi začenjala postavljati pogoje. Jaz pijan in pameten kot najstnik sem se upiral, jima grozil – to je bilo edino, kar sem znal, ter večkrat prespal na policiji. Pa je mami enkrat bilo dovolj in me je postavila pred vrata. Seveda sem po znanem vzorcu jokal, prosil, trkal na vrata, rotil, dokler me niso ponovno odpeljali policisti.

Kar nekajkrat smo to ponovili, dokler me eden izmed policistov ni vprašal, če me ni sram in če se mi zdi moje početje odraslo, odgovorno. Hm, nikakor ni bilo, a imel je prav v nečem – odrasla oseba sem.

Odpravil sem se k zdravniku in naznanil, da bi se bolnišnično zdravil. Čakati sem moral še nekaj mesecev in k sreči mi je na pomoč priskočil prijatelj, ki se je že zdravil. Zaradi njega nisem bil na ulici in najini pogovori so mi odprli obzorja, še preden sem z zdravljenjem sploh začel.

Na zdravljenju sem bil dobre tri mesece, »družinski član« je bil ravno ta prijatelj. Na zdravljenju sem marsikaj spoznal, ubesedil, predvsem pa uvidel, da imam ogromno stvari za urediti, ko bom prišel z zdravljenja. Če sem poprej menil, da je bilo moje življenje roman, sem tam spoznal, da je le ena otroška slikanica, da sem tipičen šolski primer alkoholika.

Ko sem prišel z zdravljenja, sem še kakšnega pol leta živel pri prijatelju, si našel službo, v bistvu mi je ta prijatelj pomagal, enako pri iskanju stanovanja in kluba KZA, kamor oba še danes hodiva. Soočil sem se s starši in razrešil težave, na koncu je še moja posesivna mama šla na zdravljenje.

Šok sem doživel le na sodišču. Jasno mi je bilo, da sem naredil napako, napake, in tam tudi to povedal ter pristal na vse, kar je žena zahtevala, ker si je to zaslužila. Ko me je sodnica vprašala, zakaj takšna sprememba, sem ji obrazložil, da sem padel na dno, ali še huje, se odločil za zdravljenje ter se naučil, da sem naredil ogromno napak.

Sodnica je bila začudena, žena pa se je odločila, da mi da še eno priložnost, če jo še želim. Bila je in je ženska mojega življenja, seveda sem jo vzel nazaj oziroma je ona mene. Celo pristal sem na zakonske terapije in še tam razrešil marsikaj.

Uspelo mi je priti iz pekla, a sam tega ne bi zmogel, nihče ne zmore, zato je nujno, da ima vsak alkoholik ob sebi nekoga, ki mu bo stal ob strani, ne glede na to, kako hudo je. Pot iz pekla alkoholizma ni lahka, ni pa nemogoča. Zato glavo gor in pogumno naprej. Prvi korak pa je vsekakor ta, da si priznaš, da imaš težave.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/26/tezko-je-priti-iz-pekla-alkoholizma/