Življenje se mi je sesuvalo kot hišica iz kart. Težave v službi, težave doma, nesoglasja z otroki, nesoglasje z zdaj že bivšim partnerjem, nesoglasja z bratom in smrt očeta, težave z zdravjem in spanjem so bile dovolj dober razlog, da sem začela piti. Le takrat sem ubežala težavam in vsaj malo pozabila, da sem nesrečna in da potrebujem spremembo.

Če sem iskrena, so mi težave sledile že vrsto let in sem jih tako ali drugače reševala oziroma uspešno pometala pod preprogo in upala, da nihče ne bo tega opazil. Ko zdaj gledam nazaj, sem bila gospodarica izgovorov, pretvarjanj, laži in skrivanj. To je bil moj način preživetja. A v sebi sem trpela in umirala na obroke.

Ker mi je bilo davno razloženo, da iz mene ne bo nič, sem to pridno dokazovala. Vedno sem bila malce drugačna, v vseh sem videla dobro, jim želela pomagati, pa naj je šlo za prijatelje ali ranjene ptice ob poti. Vedno znova, ko sem kot majhna domov prinesla ranjeno žival ali pripeljala prijateljčka, ki je bil večinoma sam doma, sem poslušala, da jim delam sramoto, da sem nemogoča, da iz mene ne bo nič in da me bodo vsi izkoriščali.

Celo osnovno šolo sem to poslušala, a vedno znova vlačila vse živo domov. Tudi v srednji šoli sem nadaljevala s tem početjem in vedno dobila iste očitke. Ob tem pa ne smem pozabiti povedati, da je oče pil in sta z mamo običajno po večerih imela dramo, tako da sem dostikrat spala v hlevu, ker je le tam bilo varno.

 V tretjem letniku sem prvič imela fanta, ki je bil očetu zelo všeč. Le kako mu ne bi bil všeč, če je pil kot on. Po letu dni najine veze sem se odločila, da še z enim pijancem ne bom živela in da je mogoče čas, da neham biti usmiljena samarijanka za vse živo, zato sem se z njim razšla.

Vsaj mislila sem, da bo temu tako, a kaj ko me je oče označil za pocestnico, izdajalko, mi povedal, da sem osramotila družino, in če fanta ne vzamem nazaj, da moram od doma. Prvič, ko sem se odločila in naredila nekaj drugače, sem dobila s kladivom po glavi. Seveda sem ga vzela nazaj, kam pa sem lahko šla.

Šolo sem zaključila, se zaposlila in poročila. Po slabem letu zakona sta se nama rodila dvojčka. Ujeta sem bila v skrb za otroka, skrb za moža, ki je večino časa pil, skrb za starša, ki sta se ločevala in mi vsak dan na novo razložila, da iz mene nič ne bo, da nič, kar naredim, ni dobro ter vredno. Takrat sem prvič posegla po alkoholu, da sem ušla iz realnosti.

Še huje je bilo, ko se je mož ubil. Ostala sem sama z dvema otrokoma, z moževimi dolgovi, za katere nisem vedela, skrbeti sem morala še za starša, ki sta se že ločila, in mama je pristala v domu za ostarele, ker je bila zelo bolna. Od očeta sem ponovno, ne glede na to, kaj sem naredila, kako sem naredila, poslušala, da sem nesposobna, da ga sramotim, da sem tako grozna, da se je celo mož raje ubil, kot da bi bil z mano. Seveda sem ponovno poiskala uteho v alkoholu.

Alkohol je botroval, da sem se poročila z drugim možen, ki me je ujel, priznam, na denar. Sprejel je otroka in poplačal vse dolgove ter nam ustvaril topel dom. Težko bi rekla, da mi je kaj manjkalo, a kaj ko med nama nikoli ni bilo ljubezni. Njemu je bila všeč ideja, da ima družino, meni, da imam vsaj na videz vse.

Leta so tekla, otroka sta odraščala, midva pa postajala vse boj pasja drug do drugega. Jaz sem si našla ljubimca, on tudi. Takrat mi je postalo jasno, da sem le krinka za njegovo istospolno usmerjenost. Ko sem ga soočila s tem, se je začel pekel.

Poniževanje, grožnje, zmerjanje ne glede na čas in prostor. Tako jaz kot on sva pila, vsak dan bolj. Niti ne vem, zakaj sta se otroka vrnila domov, ker mi zmanjka kar nekaj spomina, a sta bila tam, tako se je krog prepirov razširil še nanju. Ne vem, zakaj, a takrat je k nam prišel živet še moj oče in tudi on je bil del teh sporov.

Ponovno sem poslušala, da sem sramota, da iz mene ne bo nič, da je škoda, da živim. Ko so se pojavile težave v službi, ker zaradi situacije doma nisem ravno spala in sem bila utrujena, so se težave doma še zaostrile, še huje je bilo, ko je oče umrl. V navalu vsega sem se odločila, da pa je mogoče najbolje, da me več ni.

Najedla sem se vseh mogočih tablet, ki jih je oče imel zaradi zdravljenja, pa jih nihče ni odvrgel, spila sem skoraj liter vodke in si prerezala žile. Ko je iz mene odtekalo življenje, so mi v glavi odzvanjale besede, da nisem vredna, da iz mene ne bo nič.

Zbudila sem se v bolnišnici, priklopljena na vse mogoče aparate. Takrat sem se odločila, da tako ne gre več dalje. Domov se nisem vrnila, ampak šla direktno na zdravljenje, najprej zaradi psihe, nato zaradi alkohola in po skoraj letu dni zdravljenja se nisem vrnila domov. Šla sem »domov«, v hišo, kjer sem odraščala.

Vložila sem zahtevo za ločitev, uredila odnos z otrokoma in prvič začela verjeti, da sem vredna in da je iz mene nastalo veliko.

Še vedno se kdaj ujamem, da dvomim vase, a so to le prebliski, ki me vsake toliko opomnijo, da je vsak dan nov dan ter da sem jaz gospodarica svojega življenja.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/25/ce-iz-mene-ne-bo-nic-potem-lahko-pijem/