Avtor: Alenka Gabrovec

Če bi morala opredeliti, kateri je bil tisti moj usodni trenutek, ki me je pahnil v alkoholizem, lahko rečem, da je moje usodno srečanje z alkoholom bilo, ko sem počitniško delala v pivovarni Laško. Pri malici je namreč vsakemu delavcu pripadala steklenica piva ne glede na starost in spol. Podarjenega se pa ne zavrne, tako so me naučili doma.

In tako nekako se je začelo in moje občasno pitje, ki se je nadaljevalo tudi v srednji šoli. Še intenzivneje sem začela piti kasneje, ko po običajnih smernicah nisem imela utemeljenih razlogov, ko sem začela hoditi v službo.

Seveda sem imela tudi svoj krog pivskih prijateljev, s katerimi sem pohajkovala po planinskih poteh, kjer se je poleg občudovanja narave tudi na veliko pilo. Te navade in razvade so me pripeljale do prekomernega pitja.

Težave zaradi dolgotrajnega pitja so se začele, ko sem bila zaradi bolečin v trebuhu sprejeta na gastro oddelek. Ugotovili so, da imam med medeničnem delu in trebuhom vodo. Naredili so mi punkcijo, ki je pokazala začetek ciroze jeter. Nad vsem tem sem se zamislila in uspešno abstinirala nekaj mesecev. Toda želja po alkoholu je bila premočna in pregreha presladka. Zelo sem bila kmalu, kljub temu da sem vedela, da si pišem smrtno sodbo, na starih poteh.

Da imam težave z alkoholom, so ugotovili tudi v službi. Dobila sem vabilo na zdravniški pregled. Poraznim izvidom je sledila popolna abstinenca in kontrola čez tri mesece.

Naslednji izvidi so bili dobri, zato sem dobila potrjeno zdravniško spričevalo. Abstinenco sem vzdrževala nekaj mesecev, a ker odvisnik ne zmore svoje težave rešiti sam, se je ponovno zalomilo. Želja po omami je bila premočna in kmalu sem bila še bližje dnu.

Ponovno sem dobila vabilo na zdravniški pregled, na izvidu pa besede »nezmožnost dela«. Kaj sedaj? Nič! Kar brez zdravniškega spričevala sem hodila v službo in zraven pridno abstinirala, ker po mojem mnenju je bila to najbolj logična rešitev. Pri ponovni kontroli in ob dejstvu, da sem vendarle trmasto abstinirala, so hvala bogu bili izvidi dobri. Ponovno sem bila sposobna delati, vsaj naslednjih šest mesecev, kolikor mi je veljalo potrdilo.

Namesto da bi bil to zame alarm ter bi vendarle nadaljevala z abstiniranjem, sem od veselja, da imam vsaj nekaj časa mir pred zdravniškim pregledom, nazdravila. Saj sem si zaslužila, torej smem nazdraviti, kaj bo pa narobe, če spijem kozarček, dva, tri …

Zelo dobro se spomnim dneva, ki mi je življenje postavil na glavo. Bil je torek in imela sem dopoldansko izmeno, ko so me okoli osme ure poklicali v pisarno. Pričakal me je inšpektor z alkotestom. Rezultat je bil seveda pozitiven, saj sem že lep čas pridno pila, še tisti prvi kozarček. Sledili so pogovori z nadrejenimi in dogovor o zdravljenju.

Nisem imela več izhoda. Treba je bilo iti na zdravljenje, ker sama nisem zmogla bitke s tem vragom. Pri štirimesečnem zdravljenju mi je v veliko oporo bila in mi še vedno je svakinja, za kar sem ji neizmerno hvaležna.

Moje zdravstveno stanje je trenutno stabilno. Redno obiskujem klub KZA in sem zelo ponosna nase, da že deveto leto uspešno vzdržujem abstinenco.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/19/posledice-alkoholizma/

15 let je že od mojega zadnjega popitega kozarca. 15 let, odkar imam novo, drugačno življenje, in 15 let, odkar sem dobil novo priložnost, da začnem živeti. Alkohol je bil del mojega življenja, kar pomnim, zelo težko bi rekel, da se spomnim dneva, ko sem spil prvi požirek alkohola.

V naši družini je bilo čisto nekaj normalnega, da so dudo namazali z orehovcem, ko je imel otrok kolike ali ko so mu rastli zobje. Orehovec kot zdravilo za zobe so uporabljali tudi odrasli. Običajno je v njem tako močan alkohol, da vsaj za nekaj časa omrtvi dlesni in posledično bolečina izgine, vsaj za nekaj ur. Načeloma bi moral orehovec grgrati in potem izpljuniti, a kaj ko je tako žlahtno pijačo škoda vreči stran.

Otrokom se je po večerih dajalo sladko vino, če so odrasli želeli, da čim hitreje in trdno zaspijo, da so potem lahko opravili »domačo nalogo«. Le-ta pa se je opravljala pogosto. Če smo se poškodovali, nismo dobili objema, ampak so nam dali na rano žganje, ker je tudi koristno zdravilo. Na polju smo dobili jabolček, ob ljudskih običajih (koline, trgatev, pustovanje, kožuhanje …) pa smo brez težav spili kakšen špricer, ker je bil alkohol stalnica.

Če sem prišel v šolo malce vinjen, ni niče kompliciral, saj so tudi učitelji bili dostikrat vinjeni. Ko sem bil v višjih razredih, sem dostikrat z učitelji skupaj kaj spil. Ker sem šel v srednjo šolo v drug kraj oziroma v veliko mesto, se je moje pitje zmanjšalo, pil sem samo, če sem bil doma.

A starejši kot sem bil, agresivnejši sem postajal, saj v naši družini marsikaj ni bilo prav. Starša sta oba pila ter oba odraščala v duhu, da mora ženska biti tiho in trpeti ter biti pokorna svojemu možu. Mama se vsaj vinjena s tem ni strinjala. Posledično sta se prepirala in tudi marsikdaj stepla. Mama ni imela težav s tem, da je očeta počila s ponvo. Kdo je bil tisti, ki je tepel, je bilo odvisno od tega, kdo je manj spil.

Otroci pa smo bili dostikrat pri teh njunih dramah prisotni. Če se nista tepla, pa smo imeli ure »biologije«, ker jima je bilo čisto vseeno, če smo otroci vse slišali ali če smo ju ujeli pri izkazovanju strasti. Dokler nismo izvedeli, zakaj mama tako kriči in kaj za vraga oče počne z njo, smo se bali zanjo.

Vse to in še mnogo več je v meni zanetilo ogenj, ki je izbruhnil le, ko sem bil pijan. Takrat sem bil nesramen, agresiven, konflikten in nevaren sebi in drugim. V vojski sem le pridobil znanje, da sem bil potem večkrat pretepač in manjkrat tepen.

Malce sem se umiril, ko sem se poročil in v roku petih let postal oče treh otrok. Moji dnevi so bilo polni skrbi, dela, saj je bila žena gospodinja in sem za denar moral poskrbeti jaz. Po rednem delu sem še pridno delal na črno, da smo imeli dostojno življenje. Žena je skrbela za dom in otroke, bil sem srečen.

Pil sem dokaj zmerno in zelo redko. A ko sem bil pijan, mi žena ni težila, tako sem običajne drame zamenjal za potrebo, da sem delal »domače naloge«, brez zadržkov in brez čuta, da otrokom ravno ni treba vsega poslušati.

Po približno sedmih letih mi je dejstvo, da delam po dve službi, postalo odveč. Ženo sem začel zmerjati, poniževati in tudi udaril sem jo. Tudi pil sem bistveno več. Zadeva je prišla tako daleč, da sem pil vsak večer in vsak večer imel svoje drame. Ni me motilo, da so otroci jokali, da me je žena prosila, naj preneham, niti to ne, da sem včasih prespal na policijski postaji. Žena naslednji dan ni nikoli nič rekla, s pudrom je zakrila svoje modrice, otroci pa so se me začeli bati.

Kar nekaj let smo živeli v tem peklu, ki sem ga ustvaril. Lahko sem počel vse in nihče me ni ustavil. Le nekega dne sem prišel domov in je bil dom prazen. V jezi sem se napil in preklical vse ženine prijateljice, če je slučajno tam. Proti večeru je na vrata potrkal policist in me obvestil, da je žena z otroki v varni hiši in da me obtožuje nasilja. Takrat mi je padel mrak na oči. Celotno otroštvo, vsa mladost se mi je odvila pred očmi.

Nisem lagal, priznal sem in vprašal, kakšen je postopek dalje. Na hitro sta mi obrazložila vse, kar je zame pomembno, ter me pustila. Zjutraj sem ju poklical, jima izročil ključe hiše in avta, pobral nekaj svojih oblek in ju prosil, če lahko ključe odneseta ženi, skupaj s pismom, ki sem ji ga napisal – v njem ni bilo groženj, ampak opravičilo ter odločitev. Šel sem na zdravljenje, a se nisem vrnil domov, najprej sem živel sam in si našel še dodatno pomoč.

Stike z otroki sem imel pod nadzorom in ni me motilo, tudi to ne, da sem dobil v roke ločitvene papirje. Zaslužil sem si jih. Ni mi bilo težko vsakega zasluženega denarja dati ženi, nikoli si ni nič kupila zase, vse je dala za otroke in prej zame, tokrat pa mi je presežek vrnila, dal sem ga na stran – zanjo. Bil sem že pripravljen na to, da postanem ločenec, a ko sva z ženo stala pred sodnico in me je spraševala, če se strinjam z ločitvijo, sem samo odgovoril, da želim, da so žena in otroci srečni in varni. Žena je rekla, da ne, da umika svojo tožbo.

Tisti večer sva šla prvič na zmenek, po dolgem času. Začela sva iz nič, kot nekoč, nekdaj. Skoraj leto dni sva hodila na zmenke, preden sem se vrnil.

Otroci mi še danes niso vsega oprostili in razumem jih. Vsak dan je nov dan in upam, da preden umrem, da bom slišal: »Ati, oprostili smo ti.«

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/20/alkohol-in-nasilje-dostikrat-hodita-z-roko-v-roki/

Odraščala sem ob očetu alkoholiku in nasilni materi. Če je pri vseh mojih prijateljih veljalo pravilo, da je bil oče tisti, ki je narekoval tempo, je bila pri nas to mama. Oče je pil in je bil veseljak, nikoli se ni drl ali koga udaril, samo pel je, vzel harmoniko v roke in je bil glava vseh zabav. Mama pa je bila tista, ki je vedno, ko je oče prišel domov pijan, delala drame in ga celo pretepla.

Ker je bil oče po maminih besedah »mevža«, je ona tudi skrbela za vzgojne metode, največkrat je pri tem uporabila pas ali kuhalnico. Razlogi za njene prijeme pa so bili različni – vedno ko ni bilo po njenem, je pel pas ali kuhalnica.

Očeta so imeli okoliški sosedi radi, doma pa smo tudi imeli majhno kmetijo, tako da dela ni nikoli zmanjkalo. Po delu pa se je prilegla pijača. Tako je naša domača drama bila drama cele soseske pa tudi širše družine. Mama je vedno delala scene, če se je oče le približal alkoholu.

Tako sem večino otroštva gledala dramo med mamo in očetom. Za očeta lahko trdim, da me je imel rad, za mamo pa ne – še zdaj ne najdeva skupnega jezika. Oče mi je umrl, ko sem bil v srednji šoli, alkohol je naredil svoje. Takrat je bilo tudi prvikrat, da sem sama posegla po alkoholu. Ko sem bila pijana, sem čutila, da sem povezana z njim.

Seveda mami to ni bilo všeč in je ves žolč, ki ga je prej zlivala na očeta, preusmerila name. Bolj kot me je tepla, me poniževala, bolj sem pila. Srednje šole nisem naredila, fante sem menjavala kot spodnje hlače in na koncu sva se z nekega dopusta z bežnim znancem vrnili dve. Takratni »fant« je začuda sprejel odgovornost in po 30 letih mu ni žal za to, prav tako ne meni.

Noseča, brez službe, brez šole sem se znašla na ulici. Moja mama je menila, da je tisti, ki me je napumpal, dolžan tudi skrbeti zame. Sprejeli so me starši očeta mojega nerojenega otroka. Prvič v življenju sem imela normalno družino.

Pomagali so mi, da sem naredila srednjo in potem še višjo šolo, si našla službo, pazili so na hčerko, na naju, ker konec koncev sva bila še otroka. Naredili so vse, kar je prav, a jaz sem kljub temu uteho iskala v alkoholu. Bila sem takšna kot oče, zabavna. Sprva to nikogar ni motilo, a ker je bilo teh mojih zabavnih scen vendarle preveč, sem dobila tudi prve očitke.

Zmanjšala sem pitje doma in začela piti v službi, saj sem bila večino časa sama v pisarni. Počitnice, rojstni dnevi in ne vem kateri prazniki pa so še vedno ponujali možnost za pitje. Kar nekaj let mi je uspevalo prikrivati resnost mojega pitja. Zaradi alkohola sem bila v službi vesela, zabavna in stranke so me imele rade, a ko sem dobila sodelavko, se je to obrnilo v drugo smer.

Nekaj časa mi je uspelo skrivati svoje početje pred njo, in ko je prvič izpostavila, da imam mogoče težave, mi je še nekako uspelo resnost preusmeriti drugam ter prodati zgodbo, da je to zaradi tega, ker je ljubosumna name. A tudi ta vlak je počasi odpeljal. Seveda sem službo pustila, pod pretvezo, da sem psihično uničena, ker je mama nemogoča.

V tistem času so mami postavili diagnozo demenca, njej pa je uspelo še najti partnerja in se z njim poročiti. Veliko jeze se je v meni nabiralo, alkohol pa je postal moj izhod. Bolelo je to, da je zaradi tega novega pozabila na očeta, niti groba ni več urejala, vse, kar je oče zgradil, je uničila. Povrh pa je napisala oporoko, v kateri je vse zapustila njemu, ki naj bi po njeni smrti dobil vse, ker bo skrbel zanjo. Mešalo se mi je.

Zabredla sem tako globoko, da zjutraj niti iz postelje nisem mogla vstati, če nisem spila deci vodke. Cele dneve sem le pila, za vsak očitek našla tisoč in en izgovor. Vsak dan sem bila globje in globje, edini izhod, ki sem ga naredila iz hiše, je bil v bližnjo trgovino ali pa na očetov grob. Želela sem si, da bi umrla mama in ne on.

Mož je to dolgo prenašal, dokler me nekega dne, ko sem prišla s svojega pohajkovanja trgovina – grob – trgovina, ni doma pričakal s kovčki. Kljub temu da sem živela v njegovi hiši, mi je postavil pogoj, ali grem na zdravljenje ali pa gre on. Seveda sem naredila sceno, on pa je le šel.

Kar nekaj mesecev sva živela ločeno ter sem za nastalo situacijo iskala izgovore, dokler ni k meni prišla hčerka, pijana kot čep, in mi začela očitati stvari. V njenih besedah sem slišala svoje besede mami. To je bila moja budnica.

Šla sem na zdravljenje, popravila odnos z možem in hčerko, si našla novo službo, KZA, v katerega še vedno hodim, ter prekinila stike z mamo. Prej sem leta verjela, da nisem vredna, a sem šele na zdravljenju dojela, da sem in da za to ne potrebujem mamine potrditve. Še vedno boli, a vsak dan je nov dan.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/21/vcasih-so-potrebne-le-prave-besede/

ivljenje alkoholika je dostikrat konfuzno in alkoholik živi dvojno življenje, v času, ko pije, pa dnevi kar letijo, no, vsaj meni so. Priznam, da sem živel v dveh svetovih, ki sta se stikala, a en za drugega nista »vedela«.

V enem svetu sem bil uspešen moški, imel sanjsko službo, ki mi je omogočala delo od doma in potovanja po svetu, kamor sta me lahko spremljali moja lepa žena in hčerkica. Živeli smo v novi hiši in imeli v garaži nekaj luksuznih avtomobilov, motorjev, štirikolesnik, na morju malo večjo ladjo, ne ravno jahto, a kar blizu temu. Uživali smo v dopustu na sanjskih destinacijah. Za marsikoga smo živeli sanjsko življenje.

Lepa slika, ki je v notranjosti bila precej drugačna. To pa je predstavljalo moje drugo življenje, življenje, polno temačnih skrivnosti, laži, prevar. Bil sem pač t. i. visoko delujoč alkoholik.

Kot zgodba marsikaterega mojega sotrpina se je tudi moja pot v alkoholizem začela čisto nedolžno. Pijača po rekreaciji, pijača na poslovnih potovanjih, po sklenjenem poslu, ker se je to pač spodobilo, četudi je bila količina prekomerna in jaz sem bil prepričan, da poznam svojo mejo.

Mejo sem poznal zgolj do tja, da se nisem osramotil, a kaj ko sem svoj odmerek sčasoma potreboval še pred »glavnim dogodkom« in še ure po zaključku le-tega. Počasi se je moje pitje poznalo pri mojem delu. Delal sem slabše, imel manjši uspeh, zato sem imel težave s sodelavci, saj dogovorjenega nisem opravil in s tem vplival na skupen uspeh. Težave sem imel tudi z nadrejenimi, saj so bile moje napake vse pogostejše.

Ko ima hudič mlade, jih ima veliko, tako so se težave selile tudi na dom. Z ženo se nisva več razumela, večino časa sva se kregala, s hčerko se nisem ukvarjal, saj sem bil večinoma v nekem svojem svetu, pijan in omamljen, da sem lahko bežal iz realnosti.

Rekreacijo sem opustil, ker sem namesto na rekreacijo raje takoj zavil v gostilno. Prekomerno pitje, slabo spanje, nezdrava prehrana in opustitev rekreacije so pripomogli, da je tehtnica presegla številko 150. Torej sem imel vsaj 50 kilogramov preveč. Da o bolečinah v hrbtu, slabokrvnosti in drugih zdravstvenih težavah sploh ne govorim.

Alkohol je bil zame sprostitev, način, da je vsa bolečina izginila, da sem lahko le sledil ciljem, ki me že dolgo niso osrečevali. A kot tisti najstnik, ki so ga vsi zasmehovali in mu razlagali, da je zguba, mi je bilo pomembno, da se dokažem z nekimi statusnimi simboli ter si kupim pripadnost nečemu.

Alkohol je bil zame tudi tisti ventil, ki je utišal občutek strahu, sramežljivosti in tesnobe. Alkohol mi je dal krila, da sem lahko sklepal dobre posle, če jih zaradi prekomernega pitja nisem uničil.

Včasih, ko so me v službi začeli malo bolj po strani gledati ter je žena bila že prav tečna, sem za nekaj tednov nehal piti. Na ta način sem želel pokazati tako njim, ki so me obtoževali prekomernega pitja, kot sebi, da nisem zasvojen, da nimam težav z alkoholom. Vsakič, ko sem abstiniral, sem sam sebi dopovedoval, da nisem alkoholik, in po prekinitvi abstinence pil še več.

Ker sem podzavestno vedel, da imam težave z alkoholom, sem moral najti način, pijačo, ki mi bo pomagala pri prikrivanju. Vodka je vsekakor to bila, saj se je ni vonjalo, pa še z Red Bullom je bila odlična, jaz pa sem imel toliko energije kot v mladih letih.

Moje pitje je postajalo vse bol problematično, doma sem steklenice vodke skrival povsod, v pisarni sem imel kar nekaj skritih kotičkov. Na poslovne poti sem hodil prej, da sem si lahko pravočasno zagotovil prepotrebno dozo, ki me je držala pokonci.

Globoko v sebi sem sicer vedel, da je imam težave, vendar sem o vsem razmišljal zelo romantično in si dokazoval, da ne spadam v nobeno »stereotipno« skupino alkoholika. Za vse sem imel izgovor in strokovno obrazložitev.

Dolgo sem si lagal, skrival, dokler nisem nekega večera prišel domov in se samo zložil. Ne vem več, zakaj in niti ni pomembno, važno je le, da je bil tisti večer tako usoden zame, da sem ženi prvikrat povedal vse, da sem ji priznal, koliko pijem in kako, ter jo prosil za pomoč.

Pomagala mi je, mi ves čas zdravljenja stala ob strani, me podpirala, vedrila in mi na tisoč in en način pokazala, da sem vreden, ljubljen in da sem zanjo vse.

Življenje se mi je obrnilo, ne čutim več potrebe po dokazovanju, niti po tem, da moram kaj spiti, da lahko posel sklenem. Več časa preživim z družino in skupaj hodimo po drugačni poti, kjer so v ospredju ljubezen, iskrenost in zaupanje.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/22/zivljenje-v-lazi-in-skrivanju/

ivim ob alkoholiku in sem zdravljena alkoholičarka, tudi oče je bil alkoholik in se je nekaj let nazaj zdravil skupaj z mano – to je bil družinski podvig, le še dovolj moči nisem zbrala, da tja napotim moža. Tudi ta čas enkrat pride.

Oče nikoli ni bil tipičen alkoholik, tisti, ki bi bil nasilen, ali bi pil tako, da bi ga morali kje iskati, ali da bi padal v jarke. Ko je bil pijan, je bil zabaven, vsaj dokler mu mama ni zatežila, ga poniževala, zmerjala, da se je na petah obrnil in izginil za nekaj dni.

Preden sta se starša poročila, je bil oče poročen poslovnež, ki je že imel otroka, družino, hišo, dom, dokaj dobro življenje. Potem je spoznal mojo mamo, ki se je odločila, da ne bo le avantura, ampak nekaj več, in očeta prinesla okoli, da je zanosila. Tega ji oče nikoli ni odpustil, pa tudi sebi ne, zato je po mojem tudi posegel po alkoholu.

Ko je bila mama noseča, se je odločila, da se oče mora ločiti, in se je prikazala na vratih očetovih staršev, se predstavila in povedala, da je noseča z njim. Če zgolj omenim, da so bili moji stari starši po očetovi strani zelo verni, si lahko predstavljate, kakšen šok je bil to zanju. Svoj pohod pa mama ni končala tam, ampak je mirno potrkala na vrata očetove prve žene, se predstavila in pojasnila, da se bo oče ločil in bo z njo, ker je njen.

Ta njena dominantnost in posesivnost je bila del mojega odraščanja. Oče ni imel kake velike možnosti, da bi se lahko odločil kako drugače, ker se je mama odločila, kako bo. Torej se je ločil, poročil z mojo mamo, na njeno željo prekinil vse stike s prvo družino in tudi z očetom in materjo. Pojma nimam, kako je to dosegla, ampak ko se spomnim svojega odraščanja, mi je jasno. Ona preprosto ni poznala besede ne, pa bog ne daj, da si kaj naredil, česar ona ni predhodno odobrila.

Oče se je sprva še upiral, kreganje je bilo dnevno na urniku, dokler preprosto ni začel piti ter delati tako, kot je mama želela. Takrat je tudi umrl, notranje. Kadar ga je mama želela prizadeti, pa to ni bilo redko, mu je še pod nos vrgla, da ga je izkoristila, ker je bil tako neumen, da jaz nisem njegova ter da ga nikoli ni imela rada.

Ni čudno, da sem tudi sama začela piti že v osnovni šoli. Mama si je izmislila, da bi imela novo hišo, oče pa ji je moral ustreči. Jaz sem tako ostajala doma in pridno pila, ker sem se le tako počutila živo, svobodno in srečno. Po drugi strani pa mama tega ni niti opazila, ker je svoj čas namenila izoblikovanju podobe pomembne osebe.

V sklopu tega sem morala na elitno gimnazijo, čeravno sem si jaz želela na zdravstveno, želela sem postati medicinska sestra. Da sem imela petice, mi je oče moral plačevati vse mogoče inštruktorje, ker se je mama morala hvaliti z mano.

Da sem spadala v ta sklop hvaljenja in po njeni podobi, sem morala obiskovati gledališče, dejavnosti, ki jih je ona določila, smela sem se oblačiti v cunje, ki jih je ona izbrala, jesti tisto, kar je ona dovolila. Tudi družiti sem se smela le s tistimi, ki jih je ona določila in izbrala. Seznam njenih psihiranj je dolg. Da sem vse to lahko zdržala, sem pač pila in včasih vzela še kaj drugega, od trave do tablet in tudi heroin mi ni bil tuj.

Izbira fakultete je bila ponovno mamina, kot tudi kraj in stanovanje, v katerem sem živela. A 100 kilometrov razdalje mi je dalo dovolj kril, da sem zdivjala, prvi letnik komaj naredila in na eni od zabav zanosila. Vedela sem, s kom, a kaj ko je bil 15 let starejši in lokalni »frajer«, ki si je vsak večer našel novo.

Odločila sem se, da otroka obdržim, povedala nisem nikomur, mami pa lagala, da se moram učiti ter me zaradi tega ni domov. Bila sem že proti koncu nosečnosti, konec drugega letnika, ko se je mama odločila, da pride na obisk. Kaj vse sem takrat slišala, raje ne bi, a če strnem, bila sem vse, samo človek ne in naredila sem ji sramoto ter dobila prepoved vračanja domov.

Ostala sem sama, dobesedno na cesti, ker se je mama odločila, da mi stanovanja z očetom ne bosta več plačevala, imela pa sem dober teden dni časa, da si najdem nov dom. Štipendijo sem sicer imela, a to je bil moj edini dohodek.

Oče otroka je po nekem spletu okoliščin izvedel, da sem noseča, in me v tistem tednu poiskal ter mi ponudil pomoč, seveda pa sem bila preponosna, da bi jo sprejela. Takrat me je presenetil tudi oče, saj mi je mimo mame pomagal najti stanovanje in mi je najemnino plačal za leto naprej ter mi je obljubil, da mi bo pomagal.

Ko sem se selila, je prišel pomagat tudi oče mojega še nerojenega otroka. In bil je očetov poslovni partner, česar do takrat nisem vedela. Oče mojega otroka se je potem še skozi moj celoten študij trudil, da bi ga »vzela«, nehal je s ponočevanji, s skakanjem s cveta na cvet, bil je vedno tam zame. Ko sem diplomirala in si našla službo, sem pristala, da se poročiva in zaživiva skupaj.

Priznam, da sem osrečila očeta, a kaj ko se je takrat mama odločila, da bi bila del mojega življenja, posledično sem ponovno začela piti. Karkoli sem naredila, ni bilo prav, mož ni bil pravi, stanovanje ni bilo pravo, otroka nisem prav vzgajala … pa sem pila, da sem preživela njeno nerganje. Pa sva z očetom pila, da sva lahko preživela, in smo pili, da je bilo njeno vtikanje v vse in vsakogar znosno.

Leta smo to prenašali vsi, čakali na mesece, ko se je odločila, da gre na počitnice – takrat smo bili svobodni in srečni. Zares svobodni smo bili šele takrat, ko je umrla. Tisto leto sva z očetom oba šla na zdravljenje, ker sva dojela, da imava problem. Poiskala sva mojega polbrata iz očetovega prvega zakona in nekako urejamo odnos. Oče se je začel videvati s prvo ženo. Dobra in prijazna gospa, ki se ni nikoli poročila.

Dedek in babica po očetovi strani sta žal že pokojna in ju nisem nikoli spoznala, sem pa ostale sorodnike. Živim, živiva, živimo srečno, moja edina želja je, da gre tudi mož na zdravljenje. Ne toliko zaradi tega, ker bi bil nasilen, nadležen, ampak zaradi tega, ker sem z njim srečna in želim, da še dolgo živi.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/23/pila-sem-da-sem-lahko-prezivela/