Če bi morala opredeliti, kateri je bil tisti moj usodni trenutek, ki me je pahnil v alkoholizem, lahko rečem, da je moje usodno srečanje z alkoholom bilo, ko sem počitniško delala v pivovarni Laško. Pri malici je namreč vsakemu delavcu pripadala steklenica piva ne glede na starost in spol. Podarjenega se pa ne zavrne, tako so me naučili doma.

In tako nekako se je začelo in moje občasno pitje, ki se je nadaljevalo tudi v srednji šoli. Še intenzivneje sem začela piti kasneje, ko po običajnih smernicah nisem imela utemeljenih razlogov, ko sem začela hoditi v službo.

Seveda sem imela tudi svoj krog pivskih prijateljev, s katerimi sem pohajkovala po planinskih poteh, kjer se je poleg občudovanja narave tudi na veliko pilo. Te navade in razvade so me pripeljale do prekomernega pitja.

Težave zaradi dolgotrajnega pitja so se začele, ko sem bila zaradi bolečin v trebuhu sprejeta na gastro oddelek. Ugotovili so, da imam med medeničnem delu in trebuhom vodo. Naredili so mi punkcijo, ki je pokazala začetek ciroze jeter. Nad vsem tem sem se zamislila in uspešno abstinirala nekaj mesecev. Toda želja po alkoholu je bila premočna in pregreha presladka. Zelo sem bila kmalu, kljub temu da sem vedela, da si pišem smrtno sodbo, na starih poteh.

Da imam težave z alkoholom, so ugotovili tudi v službi. Dobila sem vabilo na zdravniški pregled. Poraznim izvidom je sledila popolna abstinenca in kontrola čez tri mesece.

Naslednji izvidi so bili dobri, zato sem dobila potrjeno zdravniško spričevalo. Abstinenco sem vzdrževala nekaj mesecev, a ker odvisnik ne zmore svoje težave rešiti sam, se je ponovno zalomilo. Želja po omami je bila premočna in kmalu sem bila še bližje dnu.

Ponovno sem dobila vabilo na zdravniški pregled, na izvidu pa besede »nezmožnost dela«. Kaj sedaj? Nič! Kar brez zdravniškega spričevala sem hodila v službo in zraven pridno abstinirala, ker po mojem mnenju je bila to najbolj logična rešitev. Pri ponovni kontroli in ob dejstvu, da sem vendarle trmasto abstinirala, so hvala bogu bili izvidi dobri. Ponovno sem bila sposobna delati, vsaj naslednjih šest mesecev, kolikor mi je veljalo potrdilo.

Namesto da bi bil to zame alarm ter bi vendarle nadaljevala z abstiniranjem, sem od veselja, da imam vsaj nekaj časa mir pred zdravniškim pregledom, nazdravila. Saj sem si zaslužila, torej smem nazdraviti, kaj bo pa narobe, če spijem kozarček, dva, tri …

Zelo dobro se spomnim dneva, ki mi je življenje postavil na glavo. Bil je torek in imela sem dopoldansko izmeno, ko so me okoli osme ure poklicali v pisarno. Pričakal me je inšpektor z alkotestom. Rezultat je bil seveda pozitiven, saj sem že lep čas pridno pila, še tisti prvi kozarček. Sledili so pogovori z nadrejenimi in dogovor o zdravljenju.

Nisem imela več izhoda. Treba je bilo iti na zdravljenje, ker sama nisem zmogla bitke s tem vragom. Pri štirimesečnem zdravljenju mi je v veliko oporo bila in mi še vedno je svakinja, za kar sem ji neizmerno hvaležna.

Moje zdravstveno stanje je trenutno stabilno. Redno obiskujem klub KZA in sem zelo ponosna nase, da že deveto leto uspešno vzdržujem abstinenco.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/19/posledice-alkoholizma/