15 let je že od mojega zadnjega popitega kozarca. 15 let, odkar imam novo, drugačno življenje, in 15 let, odkar sem dobil novo priložnost, da začnem živeti. Alkohol je bil del mojega življenja, kar pomnim, zelo težko bi rekel, da se spomnim dneva, ko sem spil prvi požirek alkohola.

V naši družini je bilo čisto nekaj normalnega, da so dudo namazali z orehovcem, ko je imel otrok kolike ali ko so mu rastli zobje. Orehovec kot zdravilo za zobe so uporabljali tudi odrasli. Običajno je v njem tako močan alkohol, da vsaj za nekaj časa omrtvi dlesni in posledično bolečina izgine, vsaj za nekaj ur. Načeloma bi moral orehovec grgrati in potem izpljuniti, a kaj ko je tako žlahtno pijačo škoda vreči stran.

Otrokom se je po večerih dajalo sladko vino, če so odrasli želeli, da čim hitreje in trdno zaspijo, da so potem lahko opravili »domačo nalogo«. Le-ta pa se je opravljala pogosto. Če smo se poškodovali, nismo dobili objema, ampak so nam dali na rano žganje, ker je tudi koristno zdravilo. Na polju smo dobili jabolček, ob ljudskih običajih (koline, trgatev, pustovanje, kožuhanje …) pa smo brez težav spili kakšen špricer, ker je bil alkohol stalnica.

Če sem prišel v šolo malce vinjen, ni niče kompliciral, saj so tudi učitelji bili dostikrat vinjeni. Ko sem bil v višjih razredih, sem dostikrat z učitelji skupaj kaj spil. Ker sem šel v srednjo šolo v drug kraj oziroma v veliko mesto, se je moje pitje zmanjšalo, pil sem samo, če sem bil doma.

A starejši kot sem bil, agresivnejši sem postajal, saj v naši družini marsikaj ni bilo prav. Starša sta oba pila ter oba odraščala v duhu, da mora ženska biti tiho in trpeti ter biti pokorna svojemu možu. Mama se vsaj vinjena s tem ni strinjala. Posledično sta se prepirala in tudi marsikdaj stepla. Mama ni imela težav s tem, da je očeta počila s ponvo. Kdo je bil tisti, ki je tepel, je bilo odvisno od tega, kdo je manj spil.

Otroci pa smo bili dostikrat pri teh njunih dramah prisotni. Če se nista tepla, pa smo imeli ure »biologije«, ker jima je bilo čisto vseeno, če smo otroci vse slišali ali če smo ju ujeli pri izkazovanju strasti. Dokler nismo izvedeli, zakaj mama tako kriči in kaj za vraga oče počne z njo, smo se bali zanjo.

Vse to in še mnogo več je v meni zanetilo ogenj, ki je izbruhnil le, ko sem bil pijan. Takrat sem bil nesramen, agresiven, konflikten in nevaren sebi in drugim. V vojski sem le pridobil znanje, da sem bil potem večkrat pretepač in manjkrat tepen.

Malce sem se umiril, ko sem se poročil in v roku petih let postal oče treh otrok. Moji dnevi so bilo polni skrbi, dela, saj je bila žena gospodinja in sem za denar moral poskrbeti jaz. Po rednem delu sem še pridno delal na črno, da smo imeli dostojno življenje. Žena je skrbela za dom in otroke, bil sem srečen.

Pil sem dokaj zmerno in zelo redko. A ko sem bil pijan, mi žena ni težila, tako sem običajne drame zamenjal za potrebo, da sem delal »domače naloge«, brez zadržkov in brez čuta, da otrokom ravno ni treba vsega poslušati.

Po približno sedmih letih mi je dejstvo, da delam po dve službi, postalo odveč. Ženo sem začel zmerjati, poniževati in tudi udaril sem jo. Tudi pil sem bistveno več. Zadeva je prišla tako daleč, da sem pil vsak večer in vsak večer imel svoje drame. Ni me motilo, da so otroci jokali, da me je žena prosila, naj preneham, niti to ne, da sem včasih prespal na policijski postaji. Žena naslednji dan ni nikoli nič rekla, s pudrom je zakrila svoje modrice, otroci pa so se me začeli bati.

Kar nekaj let smo živeli v tem peklu, ki sem ga ustvaril. Lahko sem počel vse in nihče me ni ustavil. Le nekega dne sem prišel domov in je bil dom prazen. V jezi sem se napil in preklical vse ženine prijateljice, če je slučajno tam. Proti večeru je na vrata potrkal policist in me obvestil, da je žena z otroki v varni hiši in da me obtožuje nasilja. Takrat mi je padel mrak na oči. Celotno otroštvo, vsa mladost se mi je odvila pred očmi.

Nisem lagal, priznal sem in vprašal, kakšen je postopek dalje. Na hitro sta mi obrazložila vse, kar je zame pomembno, ter me pustila. Zjutraj sem ju poklical, jima izročil ključe hiše in avta, pobral nekaj svojih oblek in ju prosil, če lahko ključe odneseta ženi, skupaj s pismom, ki sem ji ga napisal – v njem ni bilo groženj, ampak opravičilo ter odločitev. Šel sem na zdravljenje, a se nisem vrnil domov, najprej sem živel sam in si našel še dodatno pomoč.

Stike z otroki sem imel pod nadzorom in ni me motilo, tudi to ne, da sem dobil v roke ločitvene papirje. Zaslužil sem si jih. Ni mi bilo težko vsakega zasluženega denarja dati ženi, nikoli si ni nič kupila zase, vse je dala za otroke in prej zame, tokrat pa mi je presežek vrnila, dal sem ga na stran – zanjo. Bil sem že pripravljen na to, da postanem ločenec, a ko sva z ženo stala pred sodnico in me je spraševala, če se strinjam z ločitvijo, sem samo odgovoril, da želim, da so žena in otroci srečni in varni. Žena je rekla, da ne, da umika svojo tožbo.

Tisti večer sva šla prvič na zmenek, po dolgem času. Začela sva iz nič, kot nekoč, nekdaj. Skoraj leto dni sva hodila na zmenke, preden sem se vrnil.

Otroci mi še danes niso vsega oprostili in razumem jih. Vsak dan je nov dan in upam, da preden umrem, da bom slišal: »Ati, oprostili smo ti.«

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/20/alkohol-in-nasilje-dostikrat-hodita-z-roko-v-roki/