Avtor: Alenka Gabrovec

Starši so tisti, ki naj bi skrbeli za otroka, ga naučili, kaj je prav in kaj narobe, ga vzgojili v odgovorno odraslo osebo in mu dali življenjsko popotnico. Mene je oče naučil le piti, kaditi, se pretepati in početi kazniva dejanja. Moj oče je bil baraba, odkar pomnim, in mama je to vedela, ga takšnega, kot je, sprejela in trpela vse njegove neumnosti ter ga čakala, ko je bil v zaporu ali na begu.

Načeloma sem kot otrok imel vse, ker je oče pri svojih podvigih poskrbel za to, a kaj ko njega ni bilo. Ko pa je bil, se je trudil narediti vtis name in me je vodil po lokalih, nočnih klubih, svojih ne ravno legalnih poslih in me od majhnega uvajal v svoj posel. Že takrat sem v roke dobil kozarec žganja, ker moški to pijejo. Okus mi sicer ni bil všeč, a sem očeta želel očarati, pridobiti njegovo naklonjenost. Končalo se je na urgenci, ker sem vendarle bil 12-letni smrkavec.

V tem času sem mu pomagal že pri prvi zavarovalniški goljufiji in pokazal mi je, kako krasti v trgovini, da te ne dobijo. Da bi bil oče ponosen name, sem bil pripravljen narediti vse. Tako sem pristal v popravnem domu, sicer ponosen nase, da imam že renome in da sem bil že obravnavan na sodišču in da sem bil »stari znanec policije«. Če kdo misli, da me je popravni spravil v red – nikakor ne, še bolj sem začel piti, malce dilati in se na veliko pretepati.

Vsakič ko me je policija ulovila, mi je ego rastel, ker je to pomenilo, da sem kriminalec, niti pod točko razno nisem pomislil, da si s tem delam škodo, ki me bo drago stala. Pri 19-ih sem bil že redni pivec – pol žganarije je bil minimum, nečedni posli so bili na dnevnem redu, srednjo šolo sem pustil, ker če v tednu dni zaslužiš več, kot je povprečna slovenska plača, nekako ne čutiš potrebe po tem, da bi se formalno izobrazil in si našel redno službo. Povrh pa še, ker tvoj dohodek ni uraden, živiš od socialne pomoči.

Pri 20-ih sem pristal v zaporu, kjer se mi je uspelo še bolj zamrežiti, prišel ven in po slabih dveh letih ponovno pristal noter. Takrat sva bila z očetom skupaj. To pa je bil tudi čas, ko se je moj romantični pogled na očeta razblinil. Ko sem v zaporu sprevidel, da ni neki heroj, da je le eden izmed mnogih, sem se zamislil. Res pa je, da sem v tem času spoznal tudi dekle, ki me je sicer imela rada, a ni odobravala mojega početja. Pa sva se nekaj časa šla igro: jaz obljubim, ona verjame, jaz obljubo prelomim, ona znori, se razideva in jaz prosim, rotim, obljubljam in ona mi odpusti. Dokler ni zanosila.

Postal sem oče, a ona me ni več vzela nazaj. Jasno mi je dala vedeti, da če se ne vzamem v roke, ji dokažem, da mislim resno, grem na zdravljenje, končam šolo in se redno zaposlim, nimam ob njej kaj iskati.

Ko sem prišel ven, sem si najprej našel službo, seveda za »tekočim trakom«, ker kaj drugega glede na izobrazbo nisem mogel početi. Tako sem bil ujet v dokazovanje, pitje in službo za bizarno plačo. Ko je oče prišel ven in mi ponudil možnost hitrega zaslužka, sem seveda klonil. Tokrat nisem bil ujet, a sem se zamislil. Poiskal sem malce bolje plačano službo, le pitja nisem opustil. Pa me je oče ponovno premamil s svojimi lahkimi zaslužki. Tokrat so me ujeli in glede na to, da sem bil že »stari znanec«, čas za zapahi ni bil več zanemarljiv.

Moj otrok pa je rastel in dejansko sem mu počel enako, kar je oče počel meni. Čas je bil za spremembo. Tokrat sem v zaporu šel v skupino za zdravljence, končal srednjo šolo in se na veliko izogibal očetu. Kljub temu da me je mama rotila, naj se vendarle pogovarjam z njim, sem se odločil, da če želim živeti normalno, daleč stran od kriminalnega življenja, oče ne sme biti del mojega življenja.

Prišel sem ven, si našel službo, prosil mater mojega otroka, naj mi da priložnost, in po skoraj letu dni mojega »čistega« življenja me je uslišala. Sedaj sem oče dveh navihancev, vsak dan je zame nov dan, vsak dan znova si rečem, da bom dober, da si zaslužim mir, da si moji najdražji zaslužijo najboljše. Oče še vedno želi vplivati na moje življenje s svojimi idejami, a zaenkrat se mu še upiram.

Težko mi je, ko gledam mamo, kako trpi, ker sem se »odrekel« očetu. Res je oče samo eden, ampak takšen, kot je moj, ni vreden tega imena. Rad ga imam, a ne bom pustil, da mi uniči to, kar imam. Mogoče res živimo v najemniškem stanovanju, nimamo prestižnega avta, najboljše obleke in opreme, a imamo en drugega, srečo, veselje in mir. To je vredno več.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/14/oce-me-je-vpeljal-v-alkoholizem/

Počasi teče že tretje leto, ko se lahko pohvalim, da ne pijem več, niti manj, niti enako alkohola. Spadam med tiste srečneže, ki so zmogli, seveda ob podpori domačih, prenehati piti brez bolnišničnega zdravljenja. Sem pa vsaj enkrat mesečno v ambulantni obravnavi, kjer se z zdravnico psihiatrinjo pogovoriva in narediva plane za naprej.

Sem mati, sem žena in podjetnica. Živimo v hiši, ki smo jo nedavno kupili, imamo dva avta, otroka sta pridna, mož je z mano v teh 25 letih šel čez pekel in nebesa, a še vedno vztraja z mano. Imam dokaj normalen odnos s starši, taščo, sorodniki in prijatelji. Če odštejem alkohol, ki je do mojega zdravljenja tekel v potokih, mi ne manjka nič. Mirno rečem, da sem srečna, da ničesar ne pogrešam in da se veselim življenja. A kot vsak alkoholik tudi jaz skrivam preteklost, bolečino in travme.

Rojena sem kot pankrt vaške trgovke in bogatega, poročenega lastnika te vaške trgovine. Jasno, da se poročeni mogotec ni ločil in prevzel odgovornosti, mama pa je naredila nenavadno potezo. Preselila se je na drug konec Slovenije in se poročila z vaškim posebnežem, ki je živel v samskem domu in redno pil. On me je sprejel takoj in mu brez težav rečem oče, česar pa ne morem reči za njegovo družino.

Vedno sem bila pankrt, ki se hoče vsiliti v njihovo družino. Vedno ob strani, nikoli dovolj dobra, lepa in pametna. Nikoli povabljena na obisk, ker sem bila garjasta in ušiva – vsaj tako so govorili. Nikoli se nisem smela družiti z bratranci in sestričnami. Malce se je to spremenilo, ko sem dobila sestro, no, polsestro, in so mi bila prek nje odprta marsikatera poprej zaprta vrata.

Kljub vsemu so mi znali prav fino pokazati, da nisem njihova. Vedno je slučajno zmanjkalo mest ob glavni mizi, slučajno je bilo manj sladic, daril, vsega, tako da mi je bilo jasno, da ne spadam k njim. Za darila sem morala delati. Včasih sem se počutila kot Pepelka.

Nič kaj boljše ni bilo, ko sem ponavljala peti razred, saj sem iz vaške šole prišla v mestno, v čisto nov svet. Pa še očim se je takrat odločil, da se gre zdravit, ker je policija že prevečkrat potrkala na naša vrata.

Osnovno šolo mi je nekako uspelo s težavo končati, posledično izbira srednjih šol ni bila ravno pestra. Vedela sem, da ne bom mogla na ekonomsko, kot sem si želela, na vrtnarsko nisem hotela, kot tudi ne na gostinsko, ker nisem želela biti kot mama, za frizersko sem imela premalo točk, tako mi je ostala le šiviljska, kar me je tudi veselilo.

Ker sem bila visoka in vitka, sem hitro pristala na modni pisti in se znašla v kakšnem časopisu. Takrat pa se je »družinska« situacija obrnila. Kar naenkrat sem postala zanimiva, najljubša nečakinja, oh in sploh. Mene pa je vse to dušilo, ker je bilo tako zaigrano, lažno. Iz predmeta, ki ga nihče ni hotel, sem postala predmet občudovanja, s katerim so se vsi hvalili.

Na vseh teh obiskih sem začela pridno piti, tudi po šoli sem večkrat s prijateljicami »zagreznila« v gostilni. Dostikrat se je zgodilo, da sem v ponedeljek šla v šolo, domov pa sem se vrnila v petek, nedeljo ali celo čez 14 dni. Na teh mojih pohodih in izletih v neznano sem spoznala tudi zdajšnjega moža.

Preprostega mestnega fanta, ki me je sprejel takšno, kot sem, v meni ni videl le lepe mladenke, ampak ranjeno osebo, žensko, ki potrebuje ljubezen, iskrenost in nekoga, ki bo vedno tu zanjo. Družina ga ni sprejela, ker ni bil dovolj dober zame. Dovolj dober? Nekaj let pred tem bi bil zame dober le največji drek na cesti, zdaj pa bi se morala poročiti z odvetnikom, zdravnikom … pač z nekom, s katerim bi se lahko hvalili.

Vztrajala sem pri svojem in povrh še zanosila, ponovno sem postala nevidna, nevredna. Po rojstvu sina se je pri meni marsikaj spremenilo. Začela sem svoj posel, s fantom, zdaj možem, sva se vselila skupaj in začela graditi skupno prihodnost.

Postala sem oseba, ki so jo izkoriščali, ko so jo potrebovali, drugače pa ji povedali, da je ničvrednica, ki je poročila enega siromaka. To me je močno najedalo, a sem uteho iskala v alkoholu. Sprva se je pilo za vikend in ti odklopi so mi dajali elan za čez teden. Sčasoma je bil vikend od četrtka do sobote. Vseskozi sem svoje pitje opravičevala s tem, da to potrebujem, da se napolnim.

Načeloma sem kuhala, prala, pospravljala, skrbela za vse, le da je v to vse bil vštet alkohol. Še na fakulteto se mi je uspelo vpisati in jo narediti. Pa se je počasi pitje sprevrglo v vsakodnevno početje, izgovor pa je bil še vedno isti, da to potrebujem.

Ko je sin prvič rekel: »Mami, a danes bo spet žur?« sem začela razmišljati, da nekaj ni v redu. A me je ritem, ki sem ga že dodobra poznala, spravil v skušnjavo in smo ponovno imeli žur, z zavedanjem, da potem nekaj časa ne bomo imeli tega žura.

Zdržala sem mesec dni in bila v tem času sitna, razdražljiva, agresivna in nadležna. Tako nadležna, da so me prosili, naj začnem piti. Pa so leta tekla in jaz sem svojo odvisnost le poglabljala, dokler nisem začela izostajati z dela, ker sem imela »migrene«, ker sem bila bolna, pač zaradi nečesa.

Ko je prišla prva blokada na račun, jo je mož rešil, ko je prišla druga, so prišli tudi rubežniki, pa mi je še bilo vseeno. Točka preloma je bila, ko smo prišli tako daleč, da bi nam zarubili hišo, šele takrat sem se spravila k sebi.

Posel sem ponovno zagnala, se pozdravila in do sedaj odplačala, no, smo odplačali ves dolg. Del mojega zdravljenja je bilo sprejetje same sebe in pretrgala sem stike z »družino«. Zdaj diham in živim, a zaradi njih in moje želje, da bi bila sprejeta, sem težave reševala z alkoholom. Ni bilo prav, a zame je bila to edina pot, ki sem jo poznala.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/15/alkohol-mi-je-bil-uteha/

»Sem xy in sem alkoholik.« Stavek, ki sem si ga predstavljal, ko je beseda nanesla na zdravljenje odvisnosti od alkohola. Vendar je tako zgolj v filmih, v resnici je drugače, kot tudi sam alkoholizem. Pred zdravljenjem sem mislil, da se zdravijo neki zapiti pijančki, ki jih tja napoti sodišče ali pa pretirano tečne žene. A smo bili na zdravljenju bili čisto normalni ljudje, takšni, ki jih dnevno srečujete na cesti in niti ne veste, da so zdravljeni alkoholiki.

Sem čisto običajen moški, mož, oče, delavec v nekem podjetju. Živimo v hiši, ki sem jo podedoval, pred hišo sta dva avta, ker z ženo delava na različnih koncih ter je avto nujno zlo. Imava dokaj dober zakon, se ne kregava preveč, tako kot običajni pari, po navadi zaradi tašče in otrok. Nedavno pa še zaradi mojega pitja. Nisva bogata, niti revna, lahko si privoščiva morje, smučanje in kakšen izlet, v trgovini mi ni treba gledati na cene in za izredne stroške imam vedno nekaj na strani.

Če mene kdo vpraša, nisem imel težav s pitjem, po moji oceni sem bil zmeren pivec, a sem zaradi miru v hiši šel na zdravljenje. Trikrat na teden sem imel rekreacijo in po rekreaciji smo imeli podaljške, ki so se včasih končali ob šestih zjutraj. Ob vikendih sem imel običajno kakšno tekmo, s podaljški seveda. A če smo imeli kakšno družinsko zadevo, se je tudi kdaj naredilo, da smo tam pili, še posebej ob rojstnih dnevih ali na piknikih. Poleti, ko ni bilo rekreacije, nisem pil, le če je bil kakšen rojstni dan in piknik, pa na morju in včasih sva z ženo skupaj kaj spila. Torej zmeren pivec.

A žena se s tem ni strinjala, niti potem terapevti na zdravljenju. Ker sem bojda podzavestno iskal razloge, da sem opravičil svoje pitje. Sam se sicer s tem ne strinjam, ker je bil to pač moj način življenja. Nisem bil nasilen, nisem zapil družinskega proračuna, nisem imel prometne, nikogar nisem po nesreči zbil. Ko sem bil pijan, sem bil čisto normalen, če sem spil malce preveč, pa sem šel spat.

Realno gledano, običajen moški, ki da nekaj na svoje telo in se kar dosti rekreira. To tezo bi mogoče zagovarjal do smrti, če se ne bi zaradi tečnarjenja doma ter grožnje z ločitvijo dejansko šel zdravit. Rečeno mi je bilo, da bom imel abstinenčno krizo. Minil je dan, dva, teden, pa sem bil čisto v redu. In sem se resno spraševal o smiselnosti mojega zdravljenja.

Zgodbe, ki sem jih tam poslušal, so mi bile tuje, enako besede terapevtov, zdravnikov. Zdelo se mi je, da sem se znašel v »Twilight zone«. Po skoraj mesecu in pol pa šok. Zbudil sem se slaboten, tresel sem se, potil, glava me je bolela, mislil sem, da bom umrl, ker sem čutil vse kosti in mišice v svojem telesu. Seveda sem bil prepričan, da sem nekaj staknil, zato sem se zglasil pri zdravniku. Moje telo je želelo svoj odmerek alkohola, svoj šus, ki bi ga ponesel naprej.

Šele takrat mi je postalo jasno, da sem odvisnik, da imam težave, in prvič sem analiziral, kako in kdaj sem pil. Čeravno se je na prvi pogled zdelo, da sem zmerni pivec, da ne pijem veliko oziroma enako kot vsi, se je izkazalo, da si lažem, da zanikam resnico in kar je bilo najhujše, žena je imela prav.

Pravi proces se je zame začel šele takrat. Še nekaj dni pred tem sem menil, da moje otroštvo, odraščanje nima nič s tem, da sem pil, in mi pravzaprav še danes ni ravno jasno, kaj tako groznega se mi je zgodilo v otroštvu, da sem začel hoditi po poti odvisnosti. Ta odgovor še iščem, res pa je, da sem bolj trmaste sorte.

Živim v prepričanju, da je preteklost preteklost in da ni nekega velikega učinka, če jo seciram. Za vse napake sem kriv sam in sam sem tisti, ki odloča o tem, kakšno bo moje življenje. Priznam, da ponavljam nekatere napake, ampak tudi temu enkrat pridem do dna.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/16/bistvo-je-ocem-skrito/

Sem kar šolski primer zdravljenega alkoholika. Moj oče je bil alkoholik, ki je tudi umrl zaradi posledic alkoholizma. Alkoholizem je bil del mojega življenja že od rane mladosti. Ker je oče pil, sem pil tudi sam, že zelo zgodaj, prezgodaj. Moji začetki pitja tako segajo v zgodnja otroška in domala že v vrtčevska leta.

Pri 15 sem odšel od doma in v tem času svojo ljubezen do alkohola nadgradil. Kljub temu da sem bil že zaposlen, svojega odnosa do alkohola nisem spremenil, čeravno bi mogoče kdo to pričakoval. Raje sem poiskal takšno družbo in prijatelje, kjer se je veliko in pogosto pilo. Vse za to, da sem lahko svojo ljubezen do alkohola gojil.

Za marsikoga je bilo služenje vojaškega roka prelomni dogodek, ko je začel manj piti ali je celo prenehal. Jaz sem bil del tiste statistike, ko so začeli še bolj piti, ker sem lahko in ni bilo nobenih sankcij, če sem v kasarno prišel pijan. Nisem pa bil agresiven, nadležen, ampak prav zabaven pijanček, ki je skrbel za šov.

Po vrnitvi z obveznega služenja vojaškega roka sem se zaposlil, ponovno v službi, ki mi je omogočala pitje, se celo poročil in postal oče. Moje delo je zajemalo veliko terenskega dela, kjer sem bil sam s sabo, stran od doma in družine. Nihče ni nadzoroval ali opazoval mojega pitja, zato so bili prekomerno pijančevanje in večeri s prijatelji dnevno na urniku.

Ko so v podjetju, kjer sem delal, začeli »težiti«, da se stranke na terenu pritožujejo, da sem pijan, sem si našel novo službo. Slučajno takšno, kjer sem vedel, da alkohol teče v potokih, saj je bila večina novih sodelavcev mojih »šank prijateljev«. Ženi pa sem svojo odločitev obrazložil s tem, da sem se zaposlil za višjo plačo.

Kombinacija alkohola in dela pri vseh v podjetju nikoli ne prinese srečnega konca. Napake pri delu, zamujanje, neopravljeno delo so botrovali temu, da sem bil odpuščen.

Pričakovano sva se z ženo začela prepirati. Ker sem bil več doma, je v ospredje prišla tudi moja ljubezen do alkohola. Hkrati pa mi je zaradi že leta prekomernega pitja začelo nagajati zdravje. Zdravstvene težave so se samo vrstile, sledile so preiskave, obiski tisoč in enega specialista, dokler nisem dobil diagnoze – vse težave so imele skupno točko: ALKOHOL.

Jaz pa že nimam težav z alkoholom, ni šans. Ne bi ponovil besed, ki sem jih takrat izrekel zdravniku, ki mi je obrazložil, da imam težave in da bom moral nehati s pitjem. Še danes me je sram zaradi izrečenega. Bil sem užaljen, jezen, besen ter prizadet. Kdo so oni, da bodo meni govorili, da sem pijanec.

Odločil sem se, da ne bom več obiskoval zdravnikov, ker nimajo pojma, kaj delajo. A kaj ko so se prepiri doma stopnjevali, pa tudi s službo nisem imel sreče, ker pijančka nihče ne zaposli. Jaz pa sem razloge za to videl v vsem drugem.

Življenje je postalo nevzdržno, prepiri doma, dolgovi zaradi mojega pitja in kockanja so me pahnili tako daleč, da sem začel jemati pomirjevala. Kar nikoli ni bila dobra kombinacija. Doma ni bilo več razumevanja, spoštovanja in zaupanja, samo še kričanje, obtožbe, zmerljivke in zamere. Imel sem razlog, da sem pričel še bolj piti.

Ni me ustavilo zdravje, niti ko sem zaradi alkohola pristal v bolnišnici in so me komaj rešili. Takrat sem potem nekaj časa abstiniral, ampak potem sem nadoknadil vse zamujeno. Bolnišnica in abstiniranje ter potem še hujše pitje je bil zame začaran krog.

Padel sem tako nizko, da sem še samo pil, zame drugega ni bilo. Ko me je žena zapustila, sem želel narediti samomor. Zbudil sem se v bolnišnici in takrat sem se odločil, da tako naprej več ne gre. Uspel sem uničiti vse – zakon, zdravje, službo, vse odnose.

Šel sem na zdravljenje in si začel postavljati novo življenje. Po zdravljenju sem si našel službo, brez težav. Se odločil za dodatno izobraževanje in naredil srednjo šolo in potem še fakulteto. Na zdravljenju sem si našel novo partnerko, s katero živim še danes. Z bivšo ženo nisva nikoli uredila odnosa, zanjo sem še vedno pijanec, nesposobnež in revež. Kar me načeloma ne bi motilo, če ne bi imela skupaj otrok, saj je to svojo politiko prenesla nanje.

S sinom sva zgladila odnos, ko je pristal v moji skupini zdravljenih alkoholikov. Veliko dela še imava, a počasi presegava vzorce, ki so del moje družine. Želim si le, da bi še ostali otroci dojeli, da ni vse tako črno-belo.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/17/najtezje-je-priznati-da-imas-tezave/

Nikoli si nisem mislila, da bom po dveh otrocih, petih vnukih, dobrem življenju, možu, ki ga imam rada, dobila še naziv »žena zdravljenega alkoholika«. Še manj, ker sem medicinska sestra in bi mi moralo biti jasno, da ima moj mož težave, pa sem si lagala, se pretvarjala, da ni tako hudo, dokler mi ni zazvonil telefon in so mi sporočili, da je mož imel nesrečo in je v bolnišnici. To je bil zame in zanj tisti prelomni trenutek.

Bila sva mlada, ko sva se odločila za skupno življenje, imela sva komaj 18 let. Hitro sva postala starša in na glavo postavila reklo »najprej štal’ca, potem pa krav’ca«. Oba sva komaj zaključila s srednješolsko izobrazbo, ko sva bila vržena v vlogo staršev.

Sprva sva živela pri njem, kjer je bil tudi alkohol doma, čeravno mož prej ni alkohola niti poskusil, saj ni želel biti kot njegov oče, ki je bil večino časa pijan in nasilen, a je potem, ko je postal oče, redno ob petkih spil kupico. Ni me motilo, ker ni bil nasilen, le zaspal je. Naslednji dan pa se je zbudil poln idej in načrtov, kako bova hitro prišla do lastnega doma.

Zaposlila sva se »v mestu«, in ker sva bila oba zaposlena v t. i. javni upravi, nama je pripadalo občinsko stanovanje in seveda vrtec. Oba sva bila vzgojena v duhu, da moraš hišo zgraditi do 30. leta, ker si drugače zguba. Pridno sva delala, gradila hišo in ustvarjala skupno prihodnost. Ob gradnji hiše je bil alkohol obvezen spremljevalec, a ni bil preveč moteč, ker si je mož po težkem delu vendarle zaslužil pijačo.

Hiša je bila postavljena, pa sva se odločila, da bi bilo fino, da najin otrok le ne bi bil nezakonski, in sva se poročila. Pa je pil, ker sva se zaročila, pa je pil na poroki in še lep čas po poroki, ker se je poročil. Pa je potem pil, ker bo v drugo oče, in je pil, ko se je otrok rodil.

Potem mu je izgovorov zmanjkalo in se je pitje omejilo na petke zvečer. In spet me ni motilo, ker po težkem tednu si to vendarle zasluži. Tudi tiste rojstne dneve, zabave in poletne veselice sem tolerirala, ker je bojda bilo to normalno. Pa moški, ki ni nasilen, že ni pijanec, vsaj tako sem menila.

Je napihal prvič, pa je bil kriv policist. Pa je napihal drugič, pa je ponovno bil kriv policist, ki je ravno njega ustavil, in to 50 metrov pred domov. Pa je napihal tretjič in tako dalje in tile policisti so ga imeli na piki, ker so ravno njega ustavili, po vsej verjetnosti so mu sledili.

Ko so se pojavile težave v službi, so bili krivi vsi drugi, ker on je bil zgleden delavec in so bili drugi ljubosumni, ker je bil tako dober. Posledično je menjaval službe in povsod je bil enak problem – drugi so bili ljubosumni. Seveda nisem jemala tega kot znak, da je kaj narobe, ker ni bil niti en dan brezposeln, le skakal je iz službe v službo. Hkrati pa nikoli ni šel na slabše.

Ko se je upokojil in je bil več doma, sem prvič opazila, da mogoče, ampak res mogoče ima težave. Ker ni pil samo ob petkih, ampak vsak dan, zvečer kot nagrado za trdo opravljeno delo. Prvič sem začela resno razmišljati o tem, da potrebuje pomoč, ob hčerini poroki, ko je očeta prosila, če je lahko vsaj na njeni poroki trezen.

Njena prošnja se je seveda potem sprevrgla v neko filozofiranje, kako nesramna in nehvaležna je, ampak je njeno željo le upošteval. Midva pa sva imela material, da sva drug drugemu »dokazovala«, da nima težav z alkoholom. Ironično, da sva o tem filozofirala medtem, ko sva pila.

Leta so tekla, večeri so bili namenjeni njegovi kupici in neskončnemu filozofiranju o vsem in ničemer. Dejansko nisem čutila, da ni ravno normalno, da mora piti, spregledala sem, da se zjutraj trese, če ne spije šilčka. Pa če ni bil nasilen, ni zapravljal denarja, res je, da ga je bilo dovolj, ni se »kurbal«, bil je čisto povprečen mož.

Kot sem že omenila, je bila prometna nesreča prelomni dogodek. Ko sem prišla k njemu v bolnišnico, je bil cel v ranah, zlomljena roka in noga. Tisto, kar je bil šok, so bile besede zdravnika, saj je imel mož v krvi konkretno količino alkohola, hkrati pa naju je opozoril na druge zdravstvene težave, ki jih je mož imel, pa jih niti ni opazil.

Sreča v nesreči je bila le ta, da v prometni ni bil udeležen nihče drug. Iz bolnišnice se je odpravil na zdravljenje in zdaj je že kar nekaj let od tega dogodka. Večeri so še vedno najini, še vedno filozofirava o vsem in ničemer in petki so namenjeni za obisk KZA.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/18/sem-zena-zdravljenega-alkoholika/