Avtor: Alenka Gabrovec

Koliko moraš spiti, da si alkoholik? Kolikokrat na dan, teden, mesec moraš biti pijan, da potrebuješ pomoč? Če izpolniš vprašalnik na spletu ali pri zdravniku, kaj kmalu ugotoviš, da smo vsi brez izjeme alkoholiki – pa je to čisto res?

Že nekaj časa z ženo obiskujeva terapevtsko skupino – priprava na zdravljenje, ker naj bi jaz imel težave s pitjem. Če ima kdo težave, je to ona, ker vedno ko pridem domov z rekreacije ali s poslovnega sestanka, priredi pravo dramo. Obtožuje me, da sem pijan in da sem se spet kurbal. V zagovor, spil sem le nekaj piv in natakarice nisem ogovoril že lep čas. Domov se pripeljem sam, brez težav lahko hodim po ravni črti, naredim ne vem koliko počepov, sklec, po mojem še stojo, ne zapleta se mi pri govorjenju, nimam zamegljenega vida … Razlika je le v tem, da sem nekaj spil in da se žena dere.

Včasih resno premišljujem, da me ona dela alkoholika, ker izhaja iz družine, kjer je oče pil in še pije. A glede na njegovo življenjsko zgodbo ter taščo ga razumem. Res je moja odraščala v družini, kjer sta se starša zaradi alkohola neprestano prerekala in se je tudi zgodilo, da je tast kakšno primazal tašči. Nisem zagovornik udarcev, a včasih, res včasih si pa katero zasluži. Vedno ko to povem na glas, sledi rafal žaljivk in sem hitro vse, samo človek ne.

A dokler tega ne doživite, verjemite, ne morete obsojati. Res je tudi, da ima tast vsakega pol leta »obračun«, pa še to običajno takrat, ko smo na obisku, kjer zelo konkretno »pod gasom« razloži, kako stvari stojijo, in nam razloži, da nas ima dovolj in da se bo ubil ter da bo vse svoje premoženje dal Cerkvi. Potem pa sledi jok žensk in njihovo moledovanje in pregovarjanje, da na koncu vsi zelo »vinsko izobraženi« sklenemo, da je treba nekaj spremeniti. Načrtovalni duh pa zgine z alkoholnimi hlapi in tako smo OK za pol leta.

Sam izhajam iz čisto drugačne družine, starša se nista nikoli prepirala, alkohol se je pil zmerno. Oče je, kot jaz, spil kakšnega po službi s prijatelji, po rekreaciji in običajno prvi dan na morju, to je bilo to. Mama mu nikoli ni težila zaradi tega. Domov je prišel normalen, kolikor pač je pod vplivom alkohola lahko bil, če je šel čez svoje meje, je bil zelo zabaven in je pel, z mamo sta plesala, na morju pa je običajno samo zaspal. Podoben sem jaz.

Kadar nekaj spijem, sem zabaven, zganjam norčije, in če je možno, s katero zaplešem. Če je takrat žena poleg, me običajno označi za kurbirja.

Zaslužim dovolj, da si lahko privoščim tudi kakšen pivski izlet tako s prijatelji kot s poslovnimi prijatelji. Vikendi so vedno družinski, in če je le mogoče, kam gremo. Če spijem kaj med dopustom, je to kakšen kozarček zvečer z ženo. Ravno zaradi tega ne razumem, zakaj bi jaz imel težave.

Na skupini, kamor hodim, poslušam zgodbe drugih, s katerimi se ne morem primerjati, ker kot prvo ne spijem toliko, kot drugo, ne potrebujem alkohola vsak dan. V bistvu ga ne potrebujem, slučajno se znajdem v družbi, kjer je potem tudi alkohol. Ne kupujem si alkohola na skrivaj, prav tako ne skrivam steklenic ali hodim na skrivaj za vogal pit. Nič od tega ni moj film.

Če mene kdo vpraša, sem zmerni pivec, ki ima pač takšno službo, da se zgodi, da se kakšen posel sklene v gostilni po enem ali dveh kozarcih. Sem športnik, ki se rad rekreira, in po tem, ko se dobro spotiš, res prija hladno pivo. Pa še to se zgodi enkrat, dvakrat na teden, pač odvisno, koliko časa imam.

Svoje ne ponižujem in ne tepem, največ, kar sem si do zdaj drznil reči, je bilo takrat, ko sem prišel domov z dela in ravno sklenil hudo dober posel in me je moja spet ozmerjala, da sem pijanec, pa sem ji zabrusil, da jaz sem pijanec, ona pa je debela. Da jaz lahko vedno neham piti, ona bo še pa vedno debela. Zaslužil sem si klofuto. Obrnil sem se na petah in šel k tastu – se ga res napit, če sem že neki hudi pijanec.

Na skupini je iz tega potem nastala cela drama in sem poslušal, da se tako vede le alkoholik, da si lažem, da se preveč oklepam obrambnih mehanizmov ter da si ne priznam. Mene pa zanima, kaj za vraga si moram priznati. Pijem res, občasno, a nisem alkoholik, vsaj mislim, da ne.

Že dostikrat sem nehal za več kot pol leta, a terapevtka pravi, da to še ni dokaz. Prav tako pravi, da količina popite količine ne odraža tega, ali sem odvisnik ali ne. Bojda o tem odloča moje telo. Ker sem imel en napad, bojda epileptičen, po pravici rečeno se ne spomnim, je to dokaz, da imam težave. Jaz tega ne dojemam tako.

Ne razumem, zakaj bi bil odvisnik, če vedno lahko neham, a trenutno mi tako ustreza. Tisti kozarček spijem, ker si ga zaslužim, in ne, ker bi ga potreboval. Včasih pa tudi jaz potrebujem odklop od vsega, da pobegnem, se napolnim z energijo in lahko grem v nove bitke.

Če je moj odklop in tistih nekaj piv takšen problem, le kaj bi šele bilo, če bi se drugi morali ukvarjati z vsemi mojimi težavami. Dvomim, da bi uro mojega dneva zdržali, a na koncu sem jaz alkoholik, ki si ne prizna, da ima probleme. Ja, imam jih, ampak z vsemi, ki me skušajo prepričati, da je moje, po mojem mnenju, zmerno pitje alkoholizem.

Če je to res, potem smo skoraj vsi Slovenci alkoholiki, ki nujno potrebujejo zdravljenje. Baje ne razumem in baje bom razumel, ko bo teh terapevtskih srečanj konec in bom šel na zdravljenje. Zaenkrat ne verjamem, ker menim, da ljudje okoli mene, vključno s tastom, preveč pijejo.

Sva pa z ženo sklenila dogovor: če jaz neham piti, ona shujša. No, tehtnica se še vedno skriva po hiši.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/09/zena-pravi-da-sem-alkoholik-ona-je-pa-debela/

Mogoče sem eden redkih, ki si upa na glas povedati, da je bil moj čas alkoholizma eno lepših obdobij v mojem življenju. Za mojo družino pa pekel. Ne morem reči, da mi je po zdravljenju kaj manjkalo, ker mi ni, a tiste popolne sproščenosti in igrivosti ni bilo več. Predvsem pa, ni mi žal, da sem se šel zdravit in bi to še enkrat ponovil, a včasih pogrešam tisti nori čas.

Piti sem začel že v osnovni šoli, sem pač odraščal na kmetiji, kjer je bilo čisto normalno, da »dec« pije. V osmem razredu sem bil v šoli večkrat pijan kot trezen. Ko so očeta klicali v šolo, ker sem pijan spet počel neumnosti in sošolce in sošolke spravljal v smeh, je tudi sam prišel v šolo konkretno nadevan in učiteljici na mizo postavil domač šnops, da se bosta pogovorila.

Od takrat mi ni več težila, le rekla, da če kaj potrebujem, je tam za mene. Mislim, da je dojela, da nima smisla, ker smo doma pač pili. Poklicno šolo sem komajda naredil ter se zaposlil v lokalnem podjetju. Iz srednje šole imam veliko lukenj, ker smo ponovno veliko pili, se vozili z motorjem, skakal sem za kiklami, bežal pred policijo, naredil kar nekaj neumnosti, se vsaj enkrat na mesec stepel v gostilni in se zbudil pri neznanem dekletu.  

Če ste pričakovali, da bom v službi pil manj, se to ni zgodilo. Pili so skoraj vsi, tako da sem se hitro vklopil v družbo. Šef je za dobro jutru z nami »ruknil« šilce, pa ob vsaki »čik pavzi«, pa za malico, pa za … izgovorov je bilo veliko. Normo smo hitro naredili, ker smo imeli dogovor, da nihče ne sme narediti več, kot smo se dogovorili, in to filozofijo so sprejele vse izmene. Tako nam je ostalo ogromno časa za pitje. Ko so prišli novinci, smo jih kaj kmalu podučili, kako morajo delati, če pa so se kaj preveč upirali, smo poskrbeli, da niso dolgo delali.

Pri 20 sem šel, kot večina fantov takrat, v vojsko. Sprva ni bilo toliko možnosti za pitje, a kaj ko sem po spletu okoliščin pristal v kuhinji – dostop do alkohola je bil neomejen. Jaz sem se v vojski imel super, manjka mi kar nekaj spomina, a vem, da smo počeli vse mogoče neumnosti, od tega, da smo kradli meso ter ta fino hrano častnikom. Absolutno kakšno pijačo. Dostikrat smo fine viskije prelivali v naše steklenice, tiste, ki so bile namenjene častnikom, pa dopolnili z vodo.

Če nam je kakšen častnik preveč najedal, je v kavo dobil malce cigaretnega pepela in dan potem preživel na stranišču. Še danes imam na podstrešju nekaj opreme, ki sem si jo sposodil za nedoločen čas.

Po vojski sem spoznal ženo, in ker sem ji zelo hitro naredil otroka, sva se posledično tudi hitro poročila. Ni me imela časa spoznati in ugotoviti, da imam težave z alkoholom. A v tem času sem začel manj piti, saj so mi delo, gradnja hiše in pomoč pri vzgoji, ker za prvim otrokom so prišli še trije, vzeli veliko časa.

A ko je bila hiša zgrajena in otroci že v osnovni šoli, sem ponovno posegel po alkoholu. To ne pomeni, da v vsem tem času nisem pil, sem, a ne toliko, da bi postalo moteče. To je postalo kasneje, saj se je prevečkrat zgodilo, da nisem vedel, kje sem pustil avto, da sem zaspal pred vrati hiše, v avtu, v jarku pri hiši, pri prijateljih. Policija me je lovila vsakega pol leta, vsaka tri leta so me ujeli in običajno sem ostal brez izpita, nekajkrat sem ga moral opravljati še enkrat.

V službi sem napredoval v delovodjo in razen tega, da sem drugim narekoval tempo in ohranjal že znano formulo dela, nisem imel kaj početi. Nesreče v tem času k sreči nikoli ni bilo, smo pa bili dostikrat blizu. A kot kaže, imajo pijanci več sreče kot pameti, kar se je pokazalo, da je res. Direktorju je bilo pomembno le, da smo izpolnili vsa naročila, četudi smo ob tem komaj stali.

Načeloma nisem imel razloga, da bi prenehal. V službi mi nihče ni težil, prijatelji so bili tudi pijanski prijatelji, cel svet je bil naš. Žena mi ni težila, ker je tudi sama prihajala iz družine, kjer je vladal alkohol, tako da ji je bilo moje pitje nekaj čisto običajnega. Nikoli nisem bil nasilen, sem pa bil zabaven in pobudnik tistih nočnih klicev, ko si koga poklical in poslal na stranišče … Imitirat sem znal kar nekaj ljudi, tako sem bil vedno v središču pozornosti, eden tistih, ki so ga vedno vsi povabili na zabave, rojstne dneve, saj sem skrbel za vzdušje.

Kot sem napisal, nič mi ni manjkalo in bi po vsej verjetnosti še pridno pil, če moje telo ne bi bilo tako odvisno, da sem imel brez alkohola halucinacije in tremorje. Situacija je bila že tako huda, da sem pristal na psihiatriji, ker so menili, da sem nor, dokler ni zdravnik naredil krvnih testov in ugotovil, da imam jetra skoraj uničena, in me začel zasliševati, koliko pijem.

Kot vsi pijanci sem odvisnost zanikal in mu skušal prodati, da sem zmeren pivec, da pijem samo občasno, in to samo kakšen kozarček. Ker je imel kar nekaj izkušenj s takšnimi kalibri, kot sem jaz, sva hitro prišla do tega, da bom težje našel dneve, ko sem bil trezen, kot tiste, ko sem bil pijan.

Razložil mi je, da sem že tako daleč, da če bom nadaljeval s tem, da imam še kakšno leto ali dve življenja. Odločil sem se za zdravljenje, od tega je že 25 let. Nekaj prijateljev sem izgubil, nekaj jih je umrlo zaradi alkohola, nekaj jih je ostalo in mnogi so šli po mojih stopinjah.

Še vedno sem zabaven, le da nimam več toliko poguma. S policisti imam težave le pri usklajevanju, koliko točk sem si spet zaslužil zaradi prehitre vožnje. Normo v službi smo dvignili na realno, ker nas je večina šla na zdravljenje in so sedaj ukrepi zaradi alkohola zelo strogi.

Sem že dedek in skušam čas, ki sem ga pri otrocih zamudil zaradi alkohola, nadoknaditi z vnuki. Otrokom sem se že neštetokrat opravičil, a opravičilo ne more nadomestiti vseh zamujenih dogodkov. Rad jih imam, kot tudi ženo, ki mi je vedno stala ob strani. Upam pa, da mi bodo enkrat le zaupali in da mi ne bo več treba vsake zamudo domov opravičevati, za vsako dobljeno piko razlagati vzroka in vedno znova dokazovati, da sva se z alkoholom razšla. Nekega dne, vem, nekega dne bo tako.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/10/cas-alkoholizma-je-bil-lep/

Moja odločitev za zdravljenje ni bila ravno najboljše sprejeta v moji okolici. V zelo kratkem času sem ostala sama v svoji bitki za boljše življenje. Zdravljenje pa je prineslo cel kup novih prijateljev, ki so postali moja nova družina.

V družbi, kjer sem odraščala, je bil alkohol nekaj čisto običajnega in se nihče ni pretirano obremenjeval s tem, koliko in kako pogosto kdo pije. Nas ženske so sicer malce po strani gledali le, če smo spile več kot moški, a smo hkrati ravno zaradi tega bile spoštovane. No, jaz sem bila ena tistih, ki je lahko brez težav tekmovala z moškimi. Dostikrat sem obstala na nogah, ko so oni že popadali pod mizo.

Ne morem reči, kdaj sem začela piti, in tudi ne ravno, zakaj, ampak je vse skupaj prišlo v paketu. Izhajam iz zelo čudne družine, o kateri bi lahko napisala roman, ker edino, kar je pri nas »štimalo«, je bilo to, da ni nič. Po mojem bi kakšen psihoanalitik lahko našel pri nas vse patologije. A kot že rečeno, to ni bistvo. Ko sem dopolnila 15 let, se je od mene pričakovalo, da bom vikende preživela v diskotekah, kjer bo tekel alkohol v potokih, in si bom tam našla partnerja.

Bolj kot iskanje boljše polovice mi je prijalo pitje in plesanje ter izzivanje fantov. Uživala sem v tem, da sem jih zmedla, da sem čutila njihove poglede na sebi in da sem vedela, da sem v središču pozornosti. Ideja o tem, da bi se me kdo dotaknil ali da bi s kom šla malce na »sprehod« (berite za prvi vogal se poljubljat in mogoče še kaj več), mi ni bila blizu. Ni bilo privlačnosti. Takrat nisem ravno razumela, zakaj mi niti en fant ni všeč, nisem pa imela nič proti, če me je prijateljica med izzivanjem fantov poljubila. Zakaj, mi ni treba pisati, ker mislim, da vam je jasno. A to še ne pomeni, da kasneje nisem imela fanta in moža.

Srednja šola je torej minila v znamenju iskanja moža, pitja in šole, ki sem jo komajda naredila. Po končani srednji šoli sem se zaposlila v lokalnem baru, kjer sem svoje pijanske podvige lahko nadaljevala, saj se je ponovno to od mene pričakovalo. Absolutno več prodaš, če piješ s strankami.

Ko sem bila prosta, pa sem imela družbo, s katero smo se zvečer dobili na obisku, kjer smo se napili, plesali in se proti jutru zvalili vsak k sebi domov. Leta sem živela v tem vzdušju, ko sem bila več pijana kot trezna. Ne rečem, da se nismo imeli fino, da nisem potovala in si ustvarila toplega doma, ampak polovico stvari sem naredila zato, ker se spodobi, ker je menda tako prav.

Z leti mi je to začelo najedati in me motiti, sprva nisem vedela, kaj točno je tisto, kar me moti, le praznino in nezadovoljstvo sem čutila. Postajala sem vedno bolj depresivna in kljub premnogim prijateljem osamljena. V službi sem bila nasmejana, a v očeh se mi je videlo, da sem prazna, žalostna. To pa je opazila ena moja stranka, ki me je edina takrat vprašala, če sem v redu in če potrebujem pomoč. Z njegovo pomočjo sem spoznala, da imam težave z alkoholom, in to velike.

Ko sem prvič to omenila v naši družbi in možu, sem naletela na zelo negativen odziv in vprašanje, če sem nora. Nikakor nisem našla sogovornika, le kritike in pojasnila, da ne pijemo preveč. Zaradi tega sem se ponovno začela zapirati vase, dokler nisem edinega izhoda videla v tem, da končam svoje življenje.

Vzela sem tablete s preveliko količino alkohola in se zbudila na urgenci. Z urgence pa so me preselili na psihiatrijo. Tam sem ostala več kot devet mesecev in si začrtala nove življenjske cilje. Mož ni želel sodelovati pri mojem zdravljenju, prav tako v tistih devetih mesecih nisem dobila niti enega obiska prijateljev, le kakšno sporočilo, če sem nora in zakaj jim delam sramoto.

Ko sem prišla domov, sem se odselila, našla drugačno službo in si poiskala KZA. Tudi ločila sem se.

Ne pijem že osem let, srečna sem in ob sebi imam ljudi, ki jih imam rada, me imajo radi ter me sprejemajo takšno, kot sem. Ženska sem, ki je imela težave z alkoholom, in sem zdravljena alkoholičarka, predvsem pa ponosna nase.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/11/posvet-o-razvojnih-priloznostih-slovenije-2/

Vedno ko tema nanese na alkoholizem, mi je nelagodno, ne zaradi tega, ker sem pil in počel premnoge neumnosti, ampak zaradi razloga, zaradi katerega sem pil. Vsak izmed nas ima razlog, zakaj mu je bilo lažje piti, kot se soočati z realnostjo, moji so zame zelo boleči.

Mama me je pustila, ko sem bil še dojenček, in zbežala s sosedom. Oče je storil samomor, jaz pa sem ostal sam z dedkom, ker je babica kmalu po mojem rojstvu umrla. Dedek me je vzgajal, kot je znal. Ni mu bilo lahko in skupaj sva bila tim. Kmalu sem se naučil t. i. ženskih opravil, hkrati pa skrbel, da je dedek varno prihajal domov iz gostilne. Osnovno šolo sem nekako opravil, nisem ravno blestel, a želel sem se tako in tako čim hitreje zaposliti, da nama bo z dedkom lažje, saj sam ni mogel več toliko delati in sva dostikrat tedne preživela le ob krompirju in kruhu.

Ko sem končal osnovno šolo, se je mama odločila, da bo mogoče mama, in se je odločila, da me odpelje od dedka, da bom šel v srednjo šolo in bom nekaj postal, da bo ponosna name. S tem se nisem strinjal, a ko je prišel z njo njen »pitbul« – novi mož, je mene, suhljatega fanta, le prijel in vrgel v avto.

Skoraj vsak teden sta me iskala pri dedku, saj sem pobegnil k njemu, kljub temu da je potem vedno pel pitbulov pas. Skoraj leto dni smo se šli to igro, jaz k dedku, ona pome in pel je pas. Definitivno bi vztrajal pri svojem početju, pa je žal dedek umrl in mama je domačijo prodala. Ni mi ostalo nič, le bolečina in samota.

Zaprl sem se vase in opravil tisto srednjo, začuda z odliko, se zaposlil in bil priden delavec. Za mamo to ni bilo dovolj, kljub temu da sem bil že polnoleten, da sem bil zaposlen, je narekovala moje življenje in ob vsakem mojem uporu je pel pitbulov pas. Sramote in ponižanja, ki sem ju ob tem doživljal, se ne da opisati z besedami.

Rešitev zame je bila vojska, tisto leto je bilo zame usodno. Poredil sem se in pridobil moč, nisem bil več samo suhec pa tudi piti sem začel. Glede na to, da sem leta svojo jezo zapiral v sebe, je, kadar sem bil pijan, udarila na plan. Če je le bilo mogoče, sem se stepel in tepel. Zaradi tega sem bil dostikrat kaznovan in si podaljševal trajanje svojega služenja. Ni me motilo. Saj sem tu imel po dolgem času topel dom.

Vse lepo enkrat mine, tako sem mora nazaj, v kruto življenje, ki sem ga imel. Bil pa sem močnejši in predvsem pogumnejši, vsaj kadar sem bil pijan.

Zelo hitro so se stvari obrnile na glavo, ker je mama želela, da sem doma, menila je, da mora nadoknaditi izgubljeno, pitbul pa je menil, da sem odlična boksarska vreča. Alkohol v meni pa se ni dal, tako sva se prav fino stepla in vrgel me je ven. Za nekaj časa sem postal brezdomec, in čeravno mi je življenje na ulici prijalo, sem bil premlad, da bi bil samo klošar.

Našel sem si službo, stanovanje in tudi punco, kasneje ženo. Nekaj časa nama je šlo super, pil sem zelo malo, gradila sva skupno prihodnost, prekinil sem vse stike z mamo in upal, da je zdaj končno čas zame.

Preteklosti ne moreš uiti, tako je tudi mene doletela. Nehoteni spomini in vse pogostejše zatekanje v pijačo so tlakovali pot do pekla. Pil sem že toliko, da sem ženi kradel denar, saj sem svojo ne ravno nizko plačo zapil že nekaj dni po izplačilu. Pil sem toliko, da je jezni del mene privrel na dan. Pretepal sem se in redno prebil noči na policijski postaji.

Žena me je rotila, naj neham, in mi grozila, da se bo ločila. V službi so mi grozili z odpovedjo, pa mi je bilo vseeno, ker sem vedel, da bom kmalu našel novo, žena pa me je imela preveč rada, da bi me zapustila. Svoboden sem bil le takrat, ko sem pil, le takrat sem verjel, da sem vreden, da zmorem vse, kar si bom zadal.

Moj svet je bil tako popoln, v mojih očeh, tako brezčuten, tako poln nekih doživetij, da se mu nisem imel namena odreči. Vsi so se ukvarjali z mano, bil sem pomemben. No, vsaj sam sem videl, da je to tako.

Dokler, pri vseh je tisti dokler, nisem prišel domov pijan kot čep, da sem komaj stal, in me je žena nadrla in ozmerjala in mi že ne vem kolikokrat zagrozila, da me bo zapustila. A tokrat je bilo drugače, tako drugače, da sem jo udaril. Šok je bil za oba, zame, ker sem naredil nekaj, kar sem tako sovražil, in zanjo, ker ni verjela, da bi kaj takega sploh lahko naredil.

Takrat sem se le sesedel, se zjokal in do jutra jokal v njenem objemu. Povedal sem ji vse, vse, kar je ležalo na moji duši. Jokala je z mano, kričala, ker ni vedela, da je v meni skrite toliko bolečine.

Naslednji dan sem šel k zdravniku in kasneje na zdravljenje. Žena se ni ločila, najina ljubezen se je le poglobila, v službi sem ostal in celo napredoval ter ob službi naredil še fakulteto. Rodila sta se nama čudovita otroka. Z mamo se nisem več videl, le njenega pitbula še včasih srečam. Upam, da bom nekoč zbral toliko denarja, da bom lahko kupil dedkovo kmetijo. Starost si želim preživeti tam, kjer sem odraščal.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/12/preteklosti-ne-mores-uiti/

Spadam med tiste alkoholike, ki jim načeloma nič ne manjka, imajo v življenju vse in vsaj na zunaj nimajo nekega realnega razloga za pitje. Tisto, kar se pa skriva v meni, kar skrivam pred svetom, to pa daje veliko razlogov za pitje. Priznam, da sem dobra igralka in ljudem vedno dam občutek, da ob dobri službi, treh čudovitih otrocih, lepem, pametnem in postavnem možu, hiši, dveh avtih nimam razloga za skrb ali za karkoli podobnega. Resnica pa? Pijem toliko, da je vse to že brez zveze. Zadnje čase manj, ker se menda pripravljam na zdravljenje, ki je moja edina rešitev, da sploh preživim.

Da imam težave, se je pokazalo ravno v času covida, ko je bilo moje skrivanje in pitje zelo oteženo. Ker nisem mogla toliko piti, sem postala razdražljivejša, sitna in depresivna. Da z mano ni nekaj v redu, je najprej opazil mož, a na njegovo vprašanje »kaj je narobe« sem mu natvezila zgodbo, da imam v službi malce preveč dela. Potem sem začela iskati razloge, zakaj bi lahko zvečer spila kozarček, včasih celo steklenico. Namreč, ob uspehih se nazdravlja. Potem sem za razlog navedla stres in tako dalje, dokler ni sledila intervencija – in me mož ni postavil pred dejstvo.

Seveda sem vse zanikala, konec koncev še danes lažem, da abstiniram, pa pijem in upam, da mi bo na zdravljenju končno uspelo narediti ta korak in bom s pomočjo drugih prenehala, ker sama vem, da ne zmorem. Če me kdo vpraša, sem zmeren pivec, ker kozarček na dan ni težava, ob tem pa pozabim omeniti, da gre za velik kozarec.

Zavedam se, da imam težave, a si vsaj zaenkrat še nisem pripravljena tega priznati, pa četudi to pomeni, da bom mogoče izgubila moža. Ne čutim se še dovolj močne, da bi se soočila s preteklostjo in ubesedila vse svoje travme. Preveč jih je bilo in leta sem gradila obrambni zid, ki me varuje pred tem, da bi bila spet prizadeta.

Nisem še pripravljena podreti vseh tistih zidov, nisem še pripravljena odpreti vseh tistih škatel in jih pravilno urediti. Veliko lažje mi je lagati in minimizirati težave preteklosti, veliko lažje mi je vse obrniti v šalo in ljudem prodajati zgodbo, da sva bila z bratom tako samostojna, da sva že v vrtec hodila sama, ker sta starša morala biti ob 5. uri v službi, vrtec pa se je odpiral šele ob 5.30. Ne priznam, da sem jokala, ne priznam, da me je bilo strah, da sem bila dostikrat lačna in premražena.

Ne priznam, da je bil oče vse prej kot oče, da sva ga z bratom hodila iskat po gostilnah, včasih še tudi k ljubicam. Tudi takrat, ko je mama umirala in umrla sama, ker sva midva iskala očeta. Ne priznam, da sem morala že v osnovni šoli odrasti ter skrbeti zase in brata, ker se je oče odločil, da se mu je ljubše kurbati, kot skrbeti za naju.

Ne priznam, da je bilo narobe, da je v šolo hodil samo preverjat, kakšne ocene imava, v primeru slabih ocen, kar je zanj pomenilo vse, kar je manj od 5, pa sva bila tepena. Ne priznam, da sem v srednji šoli iskala starejše moške, ki so skrbeli zame, ker sama nisem zmogla, oče pa je menil, da je penzija po mami dovolj, da skrbim za gospodinjstvo. Ne priznam, da sem bila zato konstantno ljubica in da sem »hodila« tudi s petimi hkrati.

Nikoli ne bom priznala, da sem prvi letnik izbranega faksa, ki sem ga naredila, ko sem bila že mamica, sfalirala, ker sem se prodajala. Nikoli ne bom priznala, da sem kradla, lagala in se neštetokrat želela ubiti.

Prva svetla točka v mojem življenju je bil moj mož, ki še danes ne pozna moje preteklosti. Ob njem sem se malce pobrala in ga tudi nekajkrat prevarala. Nič od tega ni vedel, no, vsaj rekel ni nič. Ko me je zaprosil, se mi je zdelo, da se mi je odprl nov svet.

Z njegovo pomočjo sem končala faks, ki sem ga potem vpisala, se zaposlila in sva začela življenje na novo. Vse je bilo dobro, končno sem živela življenje, ki sem si ga zaslužila. Preteklost in bolečino sem pa globoko skrila, uspešno.

Vsaj menila sem tako. Potem pa je oče zbolel, kar je pomenilo, da bom jaz skrbela zanj. Vse bolečine preteklosti so prišle na dan. Oče je bil že na pol dementen in me zamenjeval z mamo, me zmerjal, poniževal, vse, kar je delal mami. Jaz pa sem začela piti, da sem lahko preživela.

Ko je moral oče v bolnišnico, mi je malce odleglo, a kaj ko nismo dobili doma zanj. Ideja, da se vrne k nam – ne. Moje pitje se je stopnjevalo. Oče je po mesecih v bolnišnici umrl. Iskreno, to je bil najlepši dan v mojem življenju in vem, da ne bi smela tako čutiti, kar me še bolj ubija.

Menila sem, da bom končno lahko zaživela – nisem, le tonila sem in tonem. Pet let je od tega, jaz pa pijem kot žolna, moža varam, ker se vsaj tako čutim živo, in ponoči dobivam panične napade, ker nočem biti takšna kot oče, a sem mu iz dneva v dan bolj podobna.

Bolečino skušam utopiti v alkoholu, pa ne gre in vse upe polagam v zdravljenje.

Spadam med tiste alkoholike, ki jim načeloma nič ne manjka, imajo v življenju vse in vsaj na zunaj nimajo nekega realnega razloga za pitje. Tisto, kar se pa skriva v meni, kar skrivam pred svetom, to pa daje veliko razlogov za pitje. Priznam, da sem dobra igralka in ljudem vedno dam občutek, da ob dobri službi, treh čudovitih otrocih, lepem, pametnem in postavnem možu, hiši, dveh avtih nimam razloga za skrb ali za karkoli podobnega. Resnica pa? Pijem toliko, da je vse to že brez zveze. Zadnje čase manj, ker se menda pripravljam na zdravljenje, ki je moja edina rešitev, da sploh preživim.

Da imam težave, se je pokazalo ravno v času covida, ko je bilo moje skrivanje in pitje zelo oteženo. Ker nisem mogla toliko piti, sem postala razdražljivejša, sitna in depresivna. Da z mano ni nekaj v redu, je najprej opazil mož, a na njegovo vprašanje »kaj je narobe« sem mu natvezila zgodbo, da imam v službi malce preveč dela. Potem sem začela iskati razloge, zakaj bi lahko zvečer spila kozarček, včasih celo steklenico. Namreč, ob uspehih se nazdravlja. Potem sem za razlog navedla stres in tako dalje, dokler ni sledila intervencija – in me mož ni postavil pred dejstvo.

Seveda sem vse zanikala, konec koncev še danes lažem, da abstiniram, pa pijem in upam, da mi bo na zdravljenju končno uspelo narediti ta korak in bom s pomočjo drugih prenehala, ker sama vem, da ne zmorem. Če me kdo vpraša, sem zmeren pivec, ker kozarček na dan ni težava, ob tem pa pozabim omeniti, da gre za velik kozarec.

Zavedam se, da imam težave, a si vsaj zaenkrat še nisem pripravljena tega priznati, pa četudi to pomeni, da bom mogoče izgubila moža. Ne čutim se še dovolj močne, da bi se soočila s preteklostjo in ubesedila vse svoje travme. Preveč jih je bilo in leta sem gradila obrambni zid, ki me varuje pred tem, da bi bila spet prizadeta.

Nisem še pripravljena podreti vseh tistih zidov, nisem še pripravljena odpreti vseh tistih škatel in jih pravilno urediti. Veliko lažje mi je lagati in minimizirati težave preteklosti, veliko lažje mi je vse obrniti v šalo in ljudem prodajati zgodbo, da sva bila z bratom tako samostojna, da sva že v vrtec hodila sama, ker sta starša morala biti ob 5. uri v službi, vrtec pa se je odpiral šele ob 5.30. Ne priznam, da sem jokala, ne priznam, da me je bilo strah, da sem bila dostikrat lačna in premražena.

Ne priznam, da je bil oče vse prej kot oče, da sva ga z bratom hodila iskat po gostilnah, včasih še tudi k ljubicam. Tudi takrat, ko je mama umirala in umrla sama, ker sva midva iskala očeta. Ne priznam, da sem morala že v osnovni šoli odrasti ter skrbeti zase in brata, ker se je oče odločil, da se mu je ljubše kurbati, kot skrbeti za naju.

Ne priznam, da je bilo narobe, da je v šolo hodil samo preverjat, kakšne ocene imava, v primeru slabih ocen, kar je zanj pomenilo vse, kar je manj od 5, pa sva bila tepena. Ne priznam, da sem v srednji šoli iskala starejše moške, ki so skrbeli zame, ker sama nisem zmogla, oče pa je menil, da je penzija po mami dovolj, da skrbim za gospodinjstvo. Ne priznam, da sem bila zato konstantno ljubica in da sem »hodila« tudi s petimi hkrati.

Nikoli ne bom priznala, da sem prvi letnik izbranega faksa, ki sem ga naredila, ko sem bila že mamica, sfalirala, ker sem se prodajala. Nikoli ne bom priznala, da sem kradla, lagala in se neštetokrat želela ubiti.

Prva svetla točka v mojem življenju je bil moj mož, ki še danes ne pozna moje preteklosti. Ob njem sem se malce pobrala in ga tudi nekajkrat prevarala. Nič od tega ni vedel, no, vsaj rekel ni nič. Ko me je zaprosil, se mi je zdelo, da se mi je odprl nov svet.

Z njegovo pomočjo sem končala faks, ki sem ga potem vpisala, se zaposlila in sva začela življenje na novo. Vse je bilo dobro, končno sem živela življenje, ki sem si ga zaslužila. Preteklost in bolečino sem pa globoko skrila, uspešno.

Vsaj menila sem tako. Potem pa je oče zbolel, kar je pomenilo, da bom jaz skrbela zanj. Vse bolečine preteklosti so prišle na dan. Oče je bil že na pol dementen in me zamenjeval z mamo, me zmerjal, poniževal, vse, kar je delal mami. Jaz pa sem začela piti, da sem lahko preživela.

Ko je moral oče v bolnišnico, mi je malce odleglo, a kaj ko nismo dobili doma zanj. Ideja, da se vrne k nam – ne. Moje pitje se je stopnjevalo. Oče je po mesecih v bolnišnici umrl. Iskreno, to je bil najlepši dan v mojem življenju in vem, da ne bi smela tako čutiti, kar me še bolj ubija.

Menila sem, da bom končno lahko zaživela – nisem, le tonila sem in tonem. Pet let je od tega, jaz pa pijem kot žolna, moža varam, ker se vsaj tako čutim živo, in ponoči dobivam panične napade, ker nočem biti takšna kot oče, a sem mu iz dneva v dan bolj podobna.

Bolečino skušam utopiti v alkoholu, pa ne gre in vse upe polagam v zdravljenje.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/13/bolecini-ne-mores-ubezati/