Avtor: Alenka Gabrovec

Zgodbe večine alkoholikov so identične. Do zdravljenja je večina menila, da pitje obvladuje, da so zmerni pivci in da jim drugi težijo, ker pretiravajo. Bili so polni obrambnih mehanizmov, ki so jih branili pred resnico. Veliko neumnosti so naredili, preden so dojeli, da imajo težavo.

Večina nas je pred zdravljenjem doživela hladen tuš. Nekateri imajo prav zabavne zgodbe, drugi tragične. A skupno nam je to, da se je vsem nam zgodil tisti usodni dogodek, ki nas je streznil in smo odšli na zdravljenje.

Statistika sicer pravi, da je teh, ki jim uspe v prvo, malo, a po mojem opažanju je že nekaj let tudi tako, da odidejo na zdravljenje tisti, ki si tega resnično želijo.

Če mene kdo vpraša, sem bila zmerna pivka, nisem veliko spila. Alkoholizem ni vezan na količino popitega, ampak na fizično odvisnost od alkohola. To pa sem jaz vsekakor bila, četudi sem za zadovoljitev telesne potrebe spila sorazmerno malo.

A kar je bilo po moji oceni malo, je bilo po mnenju mojih preveč. Takrat nisem razumela, zakaj je tisti kozarček po opravljenem trdem delu ali ob kosilu, večerji … takšen problem. Po večletnem opozarjanju družine, da že pregloboko plavam v alkoholu, sem končno le pristala na bolnišnično zdravljenje. Priznam, da ne ravno z velikim navdušenjem, a me je mož »stisnil v kot« in mi postavil pogoje, ki jim nisem mogla oporekati.

V bolnišnico Maribor sem bila sprejeta spomladi. Tam sem ugotovila, da sem najstarejša med vsemi zdravljenci. To me je še bolj prizadelo, da sem šele pri sedeminpetdesetih letih ugotovila, da je alkohol tihi ubijalec posameznika in razdiralec družine.

Težko je razložiti, kakšna čustva divjajo v tebi, ko počasi dojemaš, kaj si naredil, kako močno si padel in kako prekleto so te morali bližnji imeti radi, da so te prenašali. Ne glede na starost ni na takšen šok nihče pripravljen.

V zdravljenje sem se dobro vklopila in je trajalo štiri mesece. Veliko sem se naučila, veliko spoznala, se spremenila in dojela, da imam čudovito družino, zlatega moža in da sem lahko srečna in hvaležna, da sem še sploh tu.

Zdravljenje sem zaključila na sinov rojstni dan. Ob prihodu domov sem si obljubila, da ne bom več uživala alkohola, da sem končala s pivsko kariero. Sin je mojo odločitev sprejel kot rojstnodnevno darilo. Mož pa je obljubo sprejel z veliko mero navdušenja.

Kot zdravljenka sem se vključila v KZA, kjer me spremlja tudi mož. Redno obiskovanje srečanj v klubu pripomore k vzdrževanju moje abstinence. Tam so me sprejeli takšno, kot sem, sva. Počutim se dobro, sprejeto in tam mi je dovoljeno spregovoriti o bolečini, sreči, o vsem. Razumejo me in ni mi treba svojih dejanj ovijati v ovojni papir.

KZA je kraj, kjer se vsi, ki smo dali odpoved alkoholu, združujemo in predelujemo svoje stiske. Včasih sta potrebna le pogled in nasmeh in je vsem jasno, kakšna je situacija.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/04/zdravljenje/

Življenje v družini alkoholika načeloma ni nič drugačno kot življenje v katerikoli družini, vsaj dokler ne dojameš, da s tvojo družino nekaj ni v redu ter da to, da sta starša vsak dan vinjena in sicer zabavna, ni nekaj normalnega in nekaj, kar bi se dogajalo v vsaki družini. To sem dojela šele kot najstnica, ko se je takrat najboljša prijateljica po vikendu z nami popolnoma odtujila od mene. Sedaj, ko sva obe mami, je prvič spregovorila, kaj je bilo takrat tako narobe, in ja, to sem že veliko prej dojela tudi sama.

Odraščala sem v meščanski družini, oče je bil  direktor državnega podjetja, mama turistična vodička. Na videz zelo različni službi, le da je velik del njunega dela zajemal pitje »po službeni dolžnosti«. Težko bi rekla, da mi je kaj manjkalo. Imela sem vse, starša sta mi izpolnila vsako željo, le bratca ali sestrice nisem dobila, pa še to zato, ker je mama ob mojem porodu skoraj umrla, kasneje pa dobila tako hudo vnetje, da nikoli več ni mogla imeti otrok.

Biti edinka v dokaj bogati družini je prinašalo veliko ugodnosti. Starša sta imela do mene zelo odprt odnos. Bila sta ljubeča, bila sta stroga in znala sta mi pokazati in dokazati, da me imata rada ter da sta ponosna name. Vsaj toliko časa, dokler sem igrala vlogo pridne punčke, ki je dosegala vrhunske rezultate v šoli in v športu ter v glasbeni šoli, na urah tujih jezikov … Prepričana sta bila, da mi morata dati najboljše, posledično sem bila vpisana v kup dejavnosti. Takrat me to ni motilo, ker sem videla, kako vesela sta, če sem uspešna.

Potovanja, obiski muzejev, gledališč in včasih kina so bili del naše družinske dinamike. Prav tako skoraj mesečni nakupi v Avstriji in težnja, da imam najnovejša oblačila. Na videz res življenje ene razvajene punčke, ki ima »polno rit vsega«. Skoraj.

Če odštejem, da so večeri, ko sem prišla domov z vseh tistih dejavnosti, minili tako, da je mama s kozarcem vina v roki divjala po hiši, oče pa je gledal televizijo s konjakom v roki. Če bi ostala pri enem kozarcu, bi mogoče bilo še v redu, ampak mama se je običajno ustavila, ko je bila steklenica prazna, oče pa, ko je moral pijano mamo odnesti v posteljo. Zjutraj pa, kot da se ne bi nič zgodilo.

Ko so bili dobri večeri, je mama pela in plesala z očetom ter me poljubljala in mi govorila, da sem njen največji zaklad. Ko je imela slab dan, pa je očeta obtoževala, da je nima rad, da »f* svojo tajnico« ter da se naj pobere iz njene hiše. Da k njej je prišel z eno vrečko v roki in da bo tako tudi odšel. Če oče še ni spil preveč, jo je miril, jo rotil, ji govoril, da je njegova edina ljubezen. Če je bil pa že sem hudo vinjen, pa se je odvila epska besedna bitka. Zmerjanje, žaljenje in obtoževanje je bilo glavno vodilo. Očital ji je, da ga je ujela s tem, ko je bila noseča, in da ni prepričan, da je otrok njegov.

Biti tisti otrok, ki stoji med dvema besnečima osebkoma, ki te imate za predmet prepira, ti pa si poleg in lahko samo kričiš in jočeš, ni ravno zdravo. Če sem ju prosila, naj nehata, sta me nagnala spat, če sem jokala, sta se začela prepirati, kdo je kriv za to, da zdaj jočem.

Večeri, ko so bili prepiri najhujši, so se običajno zaključili s trkanjem policije na vratih, nekaj razbitimi krožniki in kozarci ter s popraskanim očetovim obrazom. Mama je bila tista, ki je tepla in praskala, oče je le mirno stal in ji govoril, da se bo ločil, da je ne mara več ter da jo bo strpal v norišnico, pankrta – torej mene, pa bo dal v rejo.

Zjutraj pa kot običajno, kot da se prejšnji večer ni zgodilo nič. Po najhujših večerih sem si običajno lahko zaželela, karkoli sem želela. Četudi bi želela samoroga, bi mi ga našla.

Verjela sem, da je tako v vseh družinah, čeravno sem čutila, da nekaj v tej igri ni v redu, da ljubeč odnos ne more biti takšen. Prvi korak k temu, da sem dojela, da je z našo družino nekaj narobe, je bilo, ko je najboljša prijateljica prespala pri nas čez vikend. Čez dan sta se nama starša trudila ustreči in nama dneve naredila čudovite, večeri pa so bili rezervirani za njune drame. Ta prijateljica se me je potem na veliko izogibala ter ni več želela k nam.

Sreča je bila, da se je to zgodilo zadnji teden pred koncem osmega razreda in sva bili sprejeti na različni srednji šoli. Jaz sem zbežala daleč stran, le da tega nisem takrat tako dojela.

Nov kraj, nova družba je odpirala rane in dodajala besede moji travmi. Uteho sem poiskala v alkoholu in drogi. Kar nekaj časa sem to pridno skrivala, ker šola mi je nekako šla. Da je nekaj narobe, je kazalo le moje telo, ki je bilo vse bolj suho in izčrpano. Vsakič ko sta me starša videla, me je bilo manj. Seveda sta poiskala strokovno pomoč zame.

Lagala sem, igrala sem, vse, samo da mi ne bi bilo treba govoriti o bolečini, ki sem jo prestajala. Iz protesta sem se celo vpisala v šolo v drugi državi in se nisem želela vrniti. Leta so tekla, stikov nisem imela, v alkohol in drogo pa sem vse bolj tonila.

Vrnila sem se, ko me je poklical oče in povedal, da je mama hudo zbolela in da so ji dnevi šteti. Sprva se nisem želela vrniti, ker bi se morala soočiti z demoni, pred katerimi sem tako zavzeto bežala. Klic, da je mama v bolnišnici in da ne vedo, ali bo preživela, me je streznil in sem se vrnila.

Dejansko sem se prišla le poslovit, a mama mi je dala najlepše darilo. Opravičila se mi je, povedala mi je, da je name neizmerno ponosna in da me ima rada, da ji je žal, da sem imela tako slabo otroštvo, ter da me je želela kupiti. Imeli sva zelo globok in čustven pogovor. Prvič je spregovorila o svojih demonih ter o razlogu, da je z očetom. Res je, nisem bila njegov biološki otrok, a me je imel rad in me še ima, kot bi bila njegova. Mamo je imel tako rad, da jo je rešil pred tem, da bi jo okolica obsojala, ker je imela otroka s poročenim šefom, ki ga je od mojega rojstva le prezirala.

Takrat sem veliko izvedela, in to je bilo dovolj, da sem se odločila, da sama ne želim takšnega življenja, da želim normalno življenje. Mama je res umrla, a jaz sem se odločila za zdravljenje. Zgladila sem odnos z očetom. Si ustvarila družino in moja otroka imata najčudovitejšega dedka, ki se je šel zdravit nekaj mesecev za mano.

Moja zgodba ima dokaj srečen konec, a lahko bi se končala tragično. Hvaležna sem za vse izkušnje, ker zaradi tega sem to, kar sem.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/05/popolnost-ki-to-ni-ker-ji-vlada-alkohol/

Rodil sem se kot drugi nezakonski otrok. S štiri leta starejšim polbratom sem živel na večji kmetiji pri babici in materinem bratu. Ko sem bil star štiri leta, sta se starša poročila in smo se vselili skupaj ter živeli normalno družinsko življenje, vsaj do mojega 15. leta.

Med počitnicami sem odhajal k babici na kmetijo. Tam sem se redno srečeval z alkoholom. Čisto normalno je bilo, da se otrokom daje malo jabolčnika ob malici. Ko sem bil star 15 let, je polbrat odšel od doma, oče pa je vse več popival. Breme vsega je padlo na mater, da smo preživeli, je opravljala poljska dela pri sosednjem kmetu.

Jaz pa sem se zaradi tega, kar sem videl pri očetu, izogibal alkoholu. Z odliko sem zaključil šolanje na poklicni šoli, kjer sem se tudi zaposlil. Kot vsi fantje takrat sem odšel na služenje vojaškega roka. Tudi tu še nisem užival alkohola. Po končani vojaščini sem naprej delal na šoli in zaključil strojno tehnično šolo.

Poročil sem se in rodila se je prva hčerka. Dobil sem novo kadrovsko stanovanje in tudi drugo hčerko. V tem obdobju še prav tako nisem užival alkohola, imel sem vizijo in načrte. Zaključil sem šolanje na pedagoški fakulteti v Mariboru in imel dobro službo, zato sem začel graditi hišo.

Takrat pa sem pričel uživati alkohol in kaj kmalu iz zmernega pivca postal odvisnik. Popival sem ob večerih in prostih dnevih in zelo kmalu je alkoholizem postal del mojega življenja. Na priporočilo zdravnika in vodstva šole sem odšel na zdravljenje. Po trimesečnem zdravljenju na Pohorskem dvoru mi je uspelo abstinirati osemnajst let.

Zdravljenje pa mi je prineslo tudi odločitev za drugačno življenje. Na zdravljenju sem moral ubesediti vse težave, vse stresorje, ki so me gnali, da sem raje uteho iskal v alkoholu, kot pa sem se soočal z realnostjo. Na zdravljenju sem dojel tudi pomen tega, da sem bil nezakonski otrok, da sem živel lep čas pri babici in predvsem to, da se nisem poročil iz ljubezni, ampak ker se je spodobilo.

Ni mi žal, saj sta se mi v zakonu rodili čudoviti hčerki. A z bivšo ženo sva si oba zaslužila nekoga, ki bi naju imel brezpogojno rad in bi naju sprejemal takšna, kot sva. Drug drugemu tega nisva znala dati, zato je bila edina rešitev, da se razideva.

Po ločitvi sem tako imel nove cilje, moral sem si urediti novo življenje, stanovanje, tudi poskrbeti za hčerki, četudi sta živeli z mamo. Moji dnevi so bili polni, rastel sem, se razvijal in imel lepo življenje.

Po upokojitvi pa nisem imel nekih novih projektov, ciljev in sem spet začel uživati alkohol. Posledica je bila, da sem ponovno zabredel. Ker ko si enkrat alkoholik, si alkoholik za vedno. Zdravljen alkoholik ali alkoholik nikoli ne more biti zmeren pivec. Naše telo alkohol drugače absorbira in žal nimamo zavor. Po zdravljenju sem abstiniral tri leta.

Ker sem živel sam ter sem ponovno imel vse zastavljene cilje dosežene, je steklenica spet postala moja prijateljica. Tokrat nisem čakal dolgo, nisem si lagal, da zmorem sam, da en kozarček, ki je bila v resnici steklenica, že ni takšna stvar. Vedel sem, kam sodim, le malce me je skrbelo, bilo me je sram in sem menil, da sem izdal svoje prijatelje v KZA. Prav tako pa je bilo težko zdajšnjo partnerko vpeljati v težave, ki so že leta z mano. Ni si zaslužila tega. A je vseeno ostala z mano in me podpirala.  

Ko sem prišel z zdravljenja in v klub in so mi povedali, da so ponosni name, ker sem ukrepal pravi čas ter jim težav nisem skrival, mi je postalo lažje. Povedali so mi, da jih nisem izdal, čeravno sem tako čutil, le odločili so se, da me morajo »zaposliti«, da ne bom še kdaj zapadel v skušnjavo.

Ker živim sam, sem moral spremeniti vzorce življenja, se več družiti, obiskovati svojce in prijatelje ter si najti nove dejavnosti. Moje življenje je ponovno pestro, polno novih izzivov, ciljev in strasti. Vsak dan je nov dan in upam, da nikoli več ne bom padel v objem steklenice, pa naj me še tako vabi.

Trenutno te potrebe nimam, prav tako ne čutim potrebe, da bi pil, pa se mi je v teh skoraj štirih letih, odkar sem zapustil zdravljenje, zgodilo marsikaj. Dostikrat sem imel »razlog«, da uteho poiščem v meni najlažji poti, pa tega nisem storil. Tudi zadnje leto, ko se zaradi pandemije nisem smel družiti, sem našel način, da so bilo moji dnevi polni.

Vse se da, če je le volja, in trenutno le-to imam.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/06/v-objemu-steklenice/

Prihajam iz družine, kjer je alkohol del naše dediščine, pila sta moja starša, pili so stari starši, pili so pradedki in prababice in po vsej verjetnosti še vse generacije poprej. Alkohol je običajno spremljalo še nasilje. Pretepi, grožnje, poniževanje, to je bil del mojega vsakdana. Nekaj, za kar sem leta verjela, da se dogaja v vsaki družini. Drugega nisem poznala, niti nisem vedela, da obstaja tudi kaj drugega.

Oče in mama sta se poročila mlada, komaj polnoletna, saj je bila mama noseča z mano. Nikoli nista bila par, le občasno sta se znašla v postelji, po kakšni nori fešti, pijana. Kakšno leto za mano je prišel še brat. Bili smo družina, le da nam je vladal alkohol, ker sta se le takrat starša približno razumela in se nista medsebojno obtoževala, kdo je koga spravil v to nesrečo in kdo je spal s kom in kdaj.

Čeravno sta se občasno tudi stepla, pa vsaj dokler sta bila skupaj, nista položila roke na naju. Ko sem bila v prvem razredu, sta se starša odločila, da sta še dovolj mlada in si ustvarita življenje, kot si ga želita. Ločila sta se. Oče je vzel brata, jaz pa sem ostala z mamo. Oče si je zelo hitro našel novo, se z njo poročil, imel otroka in si dejansko ustvaril normalno življenje.

Želel je, da pridem k njemu, a mi mama ni pustila, po vseh mogočih bitkah na sodišču pa je obupal, a kadar je le lahko, me je odpeljal od nje. Takrat ni nihče stopil na mojo stran. Mama je na sodišču, CSD in povsod lagala, jokala in zatrjevala, da mi daje vse in da ji oče grozi.

Resnica pa je bila čisto drugačna. Mama je redno pila, ni ji bilo mar za mojo šolo, za moje ocene, za to, ali imam kaj jesti, ali imam kaj obleči. Kadar sem bila pri očetu in slučajno nisem dobila dobre ocene, ga je obtoževala, da ne skrbi zame. Vedno ko sem prišla s stika, me je slikala, vsako modrico in me zasliševala ter potem neko izmišljeno zgodbo povedala policiji. Morala sem lagati policiji, morala sem lagati na CSD, pri psihologu in na sodišču.

Če sem si drznila reči, kar ni bilo v njenem scenariju, mi je grozila, da nikoli več ne bom videla očeta, in če bom komu to povedala, bo ubila sebe in mene. Pijana se je drla name, me zmerjala, mi govorila, da sem jaz kriva, da je ona nesrečna, da če mene ne bi bilo, bi ona bila srečna. Če sem si drznila kaj reči nazaj, me je natepla, naslednjih nekaj dni pa sem bila uradno bolna, da so se modrice vsaj toliko polegle, da jih je lahko skrila s pudrom.

Ko sem prvič, bila sem v šestem razredu, skušala narediti samomor, je bil za to kriv oče. Vsaj tako je mama predstavila zdravnikom ter policiji. Tako sem očeta lahko videla samo v spremstvu drugih oseb. Da sem pobegnila iz tega norega sveta, sem začela tudi sama piti. Špricala sem šolo, se družila s starejšimi in v devetem razredu začela s spolnimi odnosi s starejšimi. Pri šestnajstih sem zanosila.

Iskreno rečeno, ne vem, kdo je oče otroka, ker sem tisti večer spala s kar nekaj tipi. Kakšna je bila mamina reakcija, raje ne bi razlagala, pretepla me je, zbrcala in se drla name, da upa, da bom splavila. Nisem. Ampak mamine besede, udarci so bili tisti, ki so me postavili na realna tla. Ko sem ležala v bolečinah na tleh in jokala, sem se odločila, da moj otrok tega ne bo preživljal. Nikoli.

Nehala sem piti, se zaposlila in pridno zbirala denar, da bi lahko šla. Mama je bila še vedno vsak dan pijana, sprva mi je kradla denar, a sem se ga naučila dobro skrivati. Devet mesecev je hitro minilo in na svet je prijokala najlepša deklica. K mami se nisem vrnila, nekako sem izsilila, da sem se preselila k očetu.

Sprva je bilo vse popolno, uspelo mi je končati srednjo šolo, skrbeti za svojo lepotičko. Oče je bil ljubezniv z mano, a mačeha le v njegovi prisotnosti. Ko ga ni bilo, pa je bila pasja. Nič kaj drugačna kot mama, le da je svoje pitje skrivala in očetu se ni niti sanjalo, kakšno je stanje. Res pa je, da je bila pasja le do mene, do ostalih pa odlična in ljubeča mama. Mogoče sem jaz v ženskah prebudila tak odnos.

Iskala sem izhod iz tega in spoznala čudovitega moškega, vsaj takrat se je zdelo tako. Preselila sem se k njemu, poročila sva se in zdelo se je, da bom končno imela družino. A kaj, ko je sčasoma pokazal svoj pravi obraz. Pil je, sprva le ob vikendih, nato čez teden in počasi sem lahko štela dneve, ko je bil trezen. Malo jih je bilo. Vse skupaj sem prenašala, dokler me ni prvič udaril. Pa me je udaril tudi drugič, tretjič …

Moje življenje je postalo identično življenju mojih staršev, le da jaz nisem pila in da sem bila jaz tista, ki je bila tepena. Leta sem to prenašala, dokler ni položil roke na mojo hčer. Še isti večer sva šli in se nikoli vrnili. Na očetovo pobudo sem si poiskala strokovno pomoč, ker je čas, da nekdo zaključi družinsko tradicijo.

Sem na začetku svojega boja do boljšega življenja. A če sama nisem imela normalnega življenja, si ga moja hčerka zasluži in bom za to naredila vse.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/07/alkoholizem-se-za-vedno-vtre-v-druzinske-pore/

Sem zdravljenja alkoholičarka, mati dveh odraslih otrok, ločena in zelo stereotipno brezposelna že nekaj let. K temu ni botroval alkohol, prej je bila brezposelnost tista, ki me je še globlje potegnila v odvisnost.

Piti nisem začela z danes na jutri, ampak je bila moja pot do odvisnosti dolga, polna travmatičnih dogodkov, storjenih napak, ki so izvirale iz moje nizke samopodobe. Nekako sem vseskozi verjela, da nisem vredna, da ne zmorem, da sem »škart roba«, ki je lahko hvaležna, če drugi hodijo po njej, čeprav ji ob tem razlagajo, da je lahko srečna.

V svojem kaotičnem času sem uspela zapraviti vse, kar se je zapraviti dalo. Ujeta med primarno družino in svojo družino sem bila blazina, ki je morala miriti vojno med tema dvema poloma. Z alkoholom mi je zelo dobro uspevalo, vsaj meni se je zdelo tako.

Pa je šel mož, ker se nisem znala postaviti zanj, pa sem zgubila službo, ker sem verjela, da ne zmorem, in postala sem lutka, ki jo vsak prestavlja sem in tja, nanjo zliva vso gnojnico sveta in ona prosi za še več. Iskala sem lažjo pot in alkohol je seveda bil ta pot.

Psihično in fizično odvisna od alkohola sem pred desetimi leti pristala na zdravljenju. Za zdravljenje sem se odločila sama, saj sem prišla do spoznanja, da sem dosegla dno in da je nižje le še smrt. Prišla sem do spoznanja, da se sama ne bom mogla rešiti iz začaranega kroga odvisnosti, saj sem že večkrat poskušala ostati trezna, pa ni šlo.

Edino, kar sem si želela, je bilo živeti, a pot do tja je bila le ena – življenje brez alkohola. Torej sem morala izbirati med zdravljenjem in smrtjo. Pri zdravljenju so mi bili v podporo domači. Ogromno znanja glede zasvojenosti z alkoholom sem pridobila v terapevtski skupnosti od svojih sozdravljencev in terapevtk ter iz razne literature o alkoholizmu.

Brez terapevtk, sozdravljencev in ustrezne literature nikakor ne bi zmogla uvideti, kaj je v resnici alkoholizem, kakšen je njegov razvoj, kako radikalne so lahko posledice, ki jih doživlja družina alkoholika, kaj vse spreminja alkoholika in v kakšno bedo alkohol peha zasvojenca.

Tudi spoznanje, da sem alkoholičarka, je prineslo zdravljenje. Vse moči sem usmerila v rehabilitacijo, v skupini sem že začela graditi samospoštovanje in sem s tem nadaljevala tudi doma.

V času zdravljenja sem spoznala, da sem bila boječa in nesamostojna ter da sem nehote hrepenela po tistem, kar sem že imela. Zavedala sem se, da bom morala narediti še veliko, tako sem si kupila vso mogočo literaturo o tem, kako si čim bolj utrditi samospoštovanje in samopodobo.

Želela sem ljubiti in biti ljubljena, spoštovana takšna, kakršna sem. Želela sem svetu pokazati in dokazati, da z mano ni nič narobe, da sem čisto v redu kljub moji telesni okvari. Da lahko vse počnem tako kot vsi drugi ljudje in da zmorem bistveno več.

Moj cilj je bil tudi poiskati si službo, se zaposliti in imeti svoja finančna sredstva. Prav tako sem se odločila, da ne bom več pila, da bom veliko naredila za izboljšanje svoje kondicije in pokrpala odnose, ki sem jih prej uničila.

Splet okoliščin je sicer želel, da sem si zaposlitev našla, a kaj kmalu ugotovila, da ni bistvo v tem, da delam nekaj na silo, prek svojih sposobnosti, da ne bi bila v breme državi, ampak da delam tisto, kar me osrečuje, ne da se zjutraj zbudim in prosim, da mi ne bi bilo treba iti v službo.

Mogoče je slišati malce razvajeno in prevzetno, ampak zaslužim si službo, ki bo približno ustrezala moji izobrazbi in bo upoštevala mojo invalidnost. Rada delam, a ne bom si pustila, da me izkoriščajo.

Odnose z bližnjimi sem zgladila in še vedno si prizadevam za to. Zavedam se, da sem s svojim pitjem uničila marsikateri most in hišo, ki jo moram zgraditi na novo. Žal mi je za to. A oprosti, žal mi je nista vedno dovolj. Za ponovno zaupanje in odpuščanje so potrebna leta. Teh pa imam pred sabo še ogromno in borila se bom do svojega zadnjega diha in le upam lahko, da bom vse storjene krivice delno popravila.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/08/rana-storjena-zaradi-alkoholizma-se-celi-dlje-casa/