Avtor: Alenka Gabrovec

Ko beseda nanese na alkoholizem, si večina ljudi predstavlja, da mož pije, hodi od gostilne do gostilne, pride domov pijan, pretepa ženo, maltretira otroke, ves denar zapravi za pijačo, pohajkuje s svojimi pivskimi prijatelji od gostilne do gostilne in zanemarja službo. Žena pa skrbi, da družina ne razpade, in podpira kar štiri vogale hiše. Nemalokrat povezujemo alkoholizem tudi z robom družbe, z brezdomci, klošarji, ki jih srečamo s steklenico v roki na klopci v parku ali na ulici.

Vse zgodbe niso takšne. Sem ženska srednjih let, poročena, s končano fakulteto in dobro službo. Na videz nič posebnega, vsak dan sem hodila v službo, bolj ali manj uspešno oddelala osem ur, prišla domov, skuhala kosilo in si med tem časom, ko sem kuhala, postregla s kozarcem vina. To ne bi bilo nič nenavadnega, če bi ostalo pri kozarčku vina, tako pa se je moje pitje stopnjevalo in po enem kozarčku se je prilegel še eden in tako dalje, dokler nista želja in potreba po alkoholu postajali iz dneva v dan večji.

Tako sem počasi, brez posebnih znakov in hudih pretresov, pa vendar zagotovo postajala odvisna od alkohola. Sprva nisem dojela, kaj se dogaja, dokler me na prekomerno pitje ni začel opozarjati mož. Najprej zlepa, nato pa so se začeli prepiri, ki so bili vedno pogostejši, tema pa vedno ista – prekomerno pitje.

Čeprav sem še vedno redno in brez večjih težav opravljala svoje delo, saj sem pila izključno doma v prostem času in za vikende, sem začela opažati, da sem pri delu, ki ga zelo rada opravljam, vedno manj motivirana in zbrana. Postala sem brez prave volje do dela, saj so mi v glavi pogosto še naslednji dan odzvanjale moževe besede, prošnje, ne nazadnje tudi grožnje, da se bo ločil, če si ne poiščem strokovne pomoči.

Po takšnih prepirih sem si skušala pomagati sama z abstinenco in obljubami, ki sem si jih dala sama sebi, da ne bom več pila. Po nekaj dneh pa sem bila ponovno na stari poti in začarani krog se je ponovil.

Mož mi je večkrat predlagal, naj si poiščem strokovno pomoč, saj je bilo očitno, da sama takšnega bremena ne bom zmogla. Počasi sem začela tudi sama razmišljati v tej smeri, vendar nisem zbrala poguma. Sram me je bilo, kaj bodo ljudje rekli, kaj si bodo mislili o meni, če bom šla na zdravljenje, in to v psihiatrično bolnišnico, s katero tudi sodelujem po službeni plati.

Ob vseh teh občutjih sramu in ob vsem razmišljanju nisem niti pomislila, da obstaja v Sloveniji še kakšna druga ustanova, ki mi lahko pomaga, kot psihiatrična bolnišnica Vojnik.

Ko je v moji glavi končno dozorela odločitev, da nekaj pa vendar moram narediti, sem zbrala pogum in se o svoji težavi pogovorila s svojo direktorico, saj sem vedela, da je oseba, ki me ne bo obsojala in mi bo skušala pomagati.

Seveda me je bilo strah, kaj pa če moje težave vendarle ne bo razumela in bom ostala brez službe, ki jo imam tako rada. Na mojo srečo je to gospa z velikim srcem in razumevanjem. Poslušala me je in mi ponudila pomoč. Predlagala mi je, da se umaknem iz okolja, kjer živim, in poiščem pomoč nekje, kjer me ne poznajo in kjer jih jaz ne poznam. Njena prva misel je bila Ormož.

Seveda sem bila v tistem trenutku zmede proti, saj je Ormož tako daleč. Ona pa je že držala v roki telefon in se pozanimala glede možnosti za zdravljenje. To je bil odločilni trenutek, saj tako nisem imela časa, da si premislim ter najdem tisoč izgovorov, zakaj ne bi šla na zdravljenje, saj vendar tako hudih težav pa spet nimam. 

Še isti dan sem o svoji odločitvi glede zdravljenja povedala možu in mami, otrok še nimam, tako mi je bila odgovornost do otrok prihranjena. Naletela sem na veliko mero odobravanja in podpore. Čeprav v tistem trenutku nobeden od nas ni vedel, kaj nas čaka v naslednjih treh mesecih, kolikor poteka redni program za odvajanje od odvisnosti na psihiatrični bolnišnici v Ormožu.

Naslednji dan me je mož odpeljal v Ormož. Na poti do Ormoža sem napisala SMS vsem svojim prijateljem, svojcem in sodelavcem, kateri so mi kaj pomenili, saj sem želela, da izvedo novico o tem, da sem šla na zdravljenje, od mene, in ne za vogalom na hodniku ali od radovedne sosede …

Od tistega trenutka, ko sem prejela nazaj ogromno sporočil z izrečeno podporo in dobrimi mislimi, sem vedela, da sem se odločila prav in da sem na dobri poti, da premagam odvisnost od alkohola.

Na zdravljenju sem ostala tri mesece. Zdravljenje odvisnosti pa se ne zaključi z odpustnico iz bolnišnice, ampak se šele dobro začne, ko se vrneš v domače okolje. Sama sem si pomoč poiskala pri KZA Aljažev hrib, kjer se srečujemo vsak teden, še vedno pa hodim na redne kontrole v Ormož.

Znani rek pravi: »Najdaljša je pot, ki te pripelje najbližje k sebi,« zato začnimo pri sebi in se nehajmo obremenjevati s tem, kaj bodo drugi rekli, kaj si bodo drugi mislili o nas, če si bomo poiskali pomoč. Vsem, ki ste našli sebe in se rešili kakršne koli odvisnosti, globok poklon in vse spoštovanje.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/02/25/najdaljsa-je-pot-ki-te-pripelje-najblizje-k-sebi/

Rodil sem se v preprosti delavski družini kot šesti otrok. Mama je bila po naravi blaga in zaščitniška, oče pa aroganten in hitre jeze, kar sem velikokrat občutil na lastni koži.

Osnovno šolo sem obiskoval v domačem kraju, s šolanjem nadaljeval v Celju in kasneje v Ljubljani. V tem času sem se srečal z alkoholom le redko, če že, pa v majhnih količinah.

Nekaj let po končanem šolanju sem se zaposlil kot voznik kamiona na mednarodnem transportu. Spoznaval sem Slovenijo, Balkan, Evropo … pot me je vodila po mnogih mestih, spoznaval sem tako blišč kot revščino posameznih krajev. V tem času sem se zatekel tudi k alkoholu.

Kot voznik sem res veliko potoval in se srečeval s sodelavci tako iz lastne firme kot iz sorodnih firm. Na carinah, na mejah, na počivališčih in povsod je bil prisoten alkohol. Pa za požirek, dva ali več sploh nisem potreboval razloga. Bil sem daleč od doma in alkohol je bil moj stalni spremljevalec.

Ko sem ob vikendih prihajal domov, sem vedno najprej zavil v gostilno in se šele nato odpravil proti domu. Doma sem imel družino, ki me je vedno bolj zaskrbljeno opazovala. Sinova sta se mi začela odmikati, začeli so mi skrivati pijačo, jaz pa si še vedno nisem pustil reči, da imam težave in da sem alkoholik. Pil pa sem vedno več in povsod, saj je telo hotelo in zahtevalo svoje.

Nič me ni zaustavilo, nihče me ni mogel prepričati, da sem alkoholik in da je nujno, da si poiščem pomoč. Dokler se mi ni konec leta 1998 zgodila lažja prometna nesreča, ki mi je življenje spremenila za 360 stopinj.

Predsednik sindikata cestnega prometa in moj dober prijatelj me je poklical in dejal, da mi grozi odpoved, če se ne grem zdravit. Ker pa sem službo potreboval in imel rad, sem še isti dan odšel k osebnemu zdravniku po napotnico.

10. februar 1999 je dan začetka mojega zdravljenja in začetek drugačnega življenja. Veliko in marsikaj sem v življenju moral požreti, ampak na zdravljenju je bilo najhuje pripovedovati o početju v času pitja, o družini in o stvareh, ki jih drugače nisem povedal nikomur. Veliko sem skrival, preveč, zato je bilo lažje piti, kot se soočati z demoni preteklosti. Na zdravljenju sem se moral soočiti z njimi.  

Po štirih mesecih in desetih dneh je bilo zdravljenje končano. Kaj pa zdaj? Treba se bo vrniti v normalno življenje, treba bo zopet v službo, ostajal je dvom, ali bom to sploh zmogel. Vključil sem se v klub zdravljenih alkoholikov skupaj z ženo, ki me je skozi celotno zdravljenje podpirala in pri njem tudi sodelovala. Še vedno rad obiskujem klub, čeprav uspešno abstiniram že 22 let.

Velikokrat pa razmišljam, kaj bi se mi lahko v času, ko sem pil in sedel za volan težkega tovornjaka, zgodilo ali kaj bi lahko storil drugim. Srečen sem, da sem vse to dal skozi, da se je srečno končalo in da lahko uživam življenje s trezno glavo ob pogledu na vnuka, ki skupaj z mano uživata.

Za nič ne bi zamenjal življenja, ki ga imam zdaj. A hkrati brez pomoči družine, prijateljev in kluba ne bi zmogel hoditi po tej poti.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/02/26/zgodba-mojega-zivljenja/

Brez težav javno priznam, da sem zdravljen alkoholik, in še vedno, kljub temu da je od mojega zdravljenja minilo že 16 let, obiskujem KZA v Celju. K temu, da sem sploh moral na zdravljenje, je botrovalo dolgotrajno in prekomerno pitje alkohola. Pitje me je pripeljalo tako daleč, da sem postal fizično in psihično odvisen od alkohola.

Na zdravljenje sem šel 23. junija 2004 z namenom, da bi prenehal piti alkoholne pijače, da bi družina ostala skupaj in da bi obdržal službo. Od takrat, ko sem naredil ta odločilni korak, je, kot sem omenil, minilo že 16 let.

Ves ta čas mi je uspelo in mi še uspeva vzdrževati abstinenco. To je namreč v mojih očeh eden glavnih pogojev, da sem zaživel drugačno, lepše, polnejše in uspešnejše življenje. Ponosen sem na svoj uspeh in resnično me ni nikjer sram povedati, da sem zdravljen alkoholik.

Zaradi alkohola, no, zaradi moje odločitve, da mora biti alkohol na prvem mestu, sem zamudil ogromno lepih trenutkov z ženo in hčerko, ki so za vedno izgubljeni. Sicer se trudim, da sedaj nadoknadim izgubljeno, da kljub 16 letom abstinence povrnem družini zaupanje vame.

A kljub temu ne bom nikoli videl hčerkinih prvih korakov, ne bom prisoten, ko je šla v šolo, se prvič poškodovala, dobila prvo odrgnino, se prvič zaljubila, je bila prvič razočarana, se tudi sama prvič napila … Ogromno je teh trenutkov, ki jih ne morem povrniti in mi je zaradi tega žal.

Nekaj malega sicer skušam nadoknaditi z vnukinjo, zato se veselim vseh skupnih trenutkov, še posebej pa uživam v družbi moje male navihanke. Včasih me spreleti občutek krivde, močnejši je, če dobim pripombo »z mano si bil pa drugačen«. Vem, da sem bil, a tega ne morem spremeniti.

Lahko iščem izgovore, da sem takrat pil, da sem bil bolan, a še vedno ostaja dejstvo, da se mi takrat ni zdelo pomembno to, kar mi je zdaj. Nisem zmogel uvida, da so pomembne majhne stvari, majhna dejanja. Ni dovolj, da ko sem prišel z zdravljenja, sem na hčer pazil z budnim očesom. Ni dovolj, da me še vedno skrbi zanjo.

Brez družine in njene nesebične pomoči in vztrajnosti pa tudi tolikšnega zaupanja, da sem dobil še eno možnost, ne bi zmogel hoditi po poti, ki jo hodim. Je moja luč na koncu predora, sonce, ki osvetljuje temo.

Vesel pa sem, da so mi tudi v službi dali še eno priložnost, da sem si spet pridobil zaupanje sodelavcev in nadrejenih. Čeprav je delo naporno, sem vesel, da ga lahko opravljam s trezno glavo. Mogoče mi je šele zdaj jasno, da sem dnevno v zelo nevarnih situacijah, kjer je nujno, da si trezen. Pred zdravljenjem se mi je zdelo, da zmorem delo brez težav opravljati tudi po nekaj kozarcih alkohola, zdaj pa mi je jasno, da je takrat iz mene govoril le alkohol.

So pa svojstven izziv vsekakor stranke, ker šele sedaj opažam, kako pogosto ljudje ponudijo najprej alkohol in šele potem sok in vodo.

Prosti čas sem nekoč porabil za alkohol oziroma dejavnosti, ki so posredno ali neposredno izhajale iz dejstva, da pijem. Sedaj ta čas pripada meni in družini. Rad pogledam kakšen film, postorim kaj okoli hiše in preživim kakšno urico s prijatelji.

KZA še vedno obiskujem, ker sem tam našel podpornike in prijatelje. Radi se družimo, se pogovorimo o tekočih zadevah pa tudi o morebitnih problemih. Tedenski obisk je zame opomnik, zakaj je smiselno ne piti in kaj vse mi je alkohol nekoč vzel.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/02/28/sem-alkoholik-in-zivim-normalno-zivljenje/

Vsak človek gotovo vsaj enkrat v življenju naredi napako. Eni večjo, drugi manjšo, tretji popravljivo ali pa tudi ne. Kakršnakoli že je, je najtežje to lastno napako priznati najprej sebi, kaj šele potem še drugim. Kako hitro in če sploh zmoremo to narediti, je v prvi vrsti odvisno od ljudi in okolice, v kateri živimo.

Alkoholizem ima izvor v rani mladosti, čeravno se tega večina ne zaveda ali si sploh ne upa priznati, saj bi se potem morala soočiti s preteklostjo. Veliko lažje si je ustvariti lažno otroštvo, saj tako nisi ranljiv. Radi obujamo lepe spomine, a ko moramo govoriti o tistih težkih … Bistveno več časa porabimo za spomine o lepih trenutkih ter o tistih lažnih, zaradi katerih smo lahko preživeli.

Ne lažem si, da izvor mojega alkoholizma ne izvira iz mojega otroštva. Ne bom štela, kolikokrat sem iskala očeta po gostilnah, ga čakala in prosila, da greva domov. Mama je vedno poslala mene, ker me je oče vsaj malo upošteval in sem imela bistveno večji uspeh pri prepričevanju očeta, naj gre domov, kot ona.

A kljub temu sem dolge ure sedela za pultom v gostilni, kjer je oče s svojimi prijatelji imel »strokovne posvete«. Da sem lažje čakala, je tudi meni ponudil pijačo. Bila sem radovedna, kaj in zakaj je to tako »dobro«. Po večkratnem pokušanju sem tudi jaz začutila olajšanje. Bila sem prepričana, da kozarček, dva, ali več, ko misli odtavajo, ko ti je malo mar za vse, ko se počutiš dobro, niso nič slabega.

Le zakaj bi bilo nekaj tako dobrega napačno ali celo vredno obsojanja?

Tako sem spoznala alkohol, ki mi je vlival lažne občutke moči in samozavesti. Počutila sem se kot odraslo dekle. Ob spoznavanju teh občutkov sem vse pogosteje pila in se omamljala.

Všeč sem si bila. Zmogla sem vse tisto, o čemer sem prej le sanjala, meja je bila le nebo. Svet je bil moj in za nič ni bilo ovir.

Poročila sem se. Rodila hčerko. Vendar pridno nadaljevala s pitjem, vse pogosteje. Občutku moči in vsemogočnosti se nisem želela odreči. Izkoristila sem vsako priložnost za pitje. Pila sem na očeh vseh in pila sem na skrivaj.

Steklenice sem skrivala med perilom, posteljnino, tam, kjer jih mož naj ne bi našel. Piti sem morala že zjutraj, pred službo, piti sem morala čez dan, piti sem morala zvečer.

Zapirala sem si oči pred problemi in resnico ter vedno pogosteje pila. Bežala sem v svet alkohola in neresnic. Moj svet laži in prevar je bil pester. Zato sem postala alkoholičarka, ki je bila breme sebi, družini in tudi družbi. Postala sem oseba, ki se ji lahko vsak smeji, jo žali in zaničuje. Humor, zbadljivke na moj račun so postale moja stalnica. Nikomur pa nisem ostala dolžna. Postala sem klovn družbe in družine, že na meji sramotenja.

Duh humorja je ostal v meni tudi zdaj. Življenje je lepo in ga je škoda zapraviti za negativno mišljenje. Še vedno v družbi poskrbim za obilico smeha, žal še vedno dovoljujem, da nekateri hodijo po meni in me zaničujejo. Na trenutke sem še vedno tista deklica, ki obupana čaka ob pultu na očeta, čakam na tisti kozarec, ki mi bo dal moč, da se uprem.

Zdaj vem, da mi alkohol tega ne bo dal. Tega se zavedam več kot 20 let. Hkrati pa se zavedam, da brez pomoči moža, ki je »imel težave z alkoholom«, ker je bilo meni takrat »fajn«, ne bi zmogla hoditi po tej poti. On in hči sta moj svetilnik, ko se pojavi razburkano morje.

Kot zdravljena alkoholičarka še vedno upam, da nisem takrat vsega zamudila, ker mi je bilo »fajn«, da je na postaji življenja ostal še kakšen vagon, v katerega bom lahko vstopila in se odpravila v svet, kjer bom lahko popravila vse napake in bom tisto, kar sem, ter doživela še tisto, kar sem zamudila.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/01/napaka/

gleda, da mi je bilo na zdravljenju tako všeč, da sem oddelek psihiatrije obiskal kar trikrat. Cel roman bi lahko napisal o svojem alkoholizmu in o poteku vsakega zdravljenja. Veliko sem takrat doživel, marsikoga prizadel in predvsem mi je uspelo narediti veliko neumnosti.

Hvaležen sem okolici, sodelavcem, predvsem pa domačim, da niso obupali nad mano in so me vedno znova poslali na zdravljenje. Vsako je bilo potrebno. Vsako zdravljenje mi je pustilo nekaj, kar me je vsaj nekaj časa držalo v pravi smeri.

A glede na to, da je bil odhod na moje zadnje zdravljenje zelo senzacionalen, bi mi lahko bilo jasno, da bom tokrat uspel. Kot že dvakrat poprej sem bil prepričan, da lahko svoje pitje nadzorujem, da en kozarček tu in tam ne bo težava. Bil je, in to velika.

Tako velika, da je ženi prekipelo in mi je v vinski kleti odprla vse sode z vinom, da je vino iz njih steklo. Sledilo je, v moji pijani glavi, logično dejanje in sem prazne sode spravil ven, na polje, in ker živim na hribu, so se odkotalili v dolino.  

Po zdravljenju pred tem dogodkom bi moral hoditi v bližnji KZA Štore, kjer nisem zdržal dolgo. Nisem jih imel volje poslušati, nisem čutil, da spadam tja, ker sem se zdravil zaradi drugih. Jaz nisem imel problemov z alkoholom.

Čutil sem se dovolj močnega, da sam abstiniram. Naboj Pohorskega dvora, kjer sem se zdravil, in volja po abstinenci sta trajali skoraj deset let. Z njima pa tudi želja po omami, ki je samo naraščala.

Nisem več zdržal. Obdobje pitja alkohola je bilo kratko. Da je bilo tako, se moram zahvaliti ženi, ki je aktivirala »krizni štab« – poleg tega, da mi je zlila vino iz soda – in po zelo hitrem postopku so me odpeljali na zdravljenje, še zadnjič.

Rešila me je iz krempljev alkohola. Le njej se moram zahvaliti, da sem danes še tukaj, živ in zdrav ter trezen. Vseskozi me je spodbujala, mi stala ob strani in mi oproščala ter pomagala pri abstinenci. Nič od tega ji ni bilo treba početi. Vesel sem, da me ima toliko rada, da je šla z mano čez pekel in da mi je oprostila premnoge napake.

Ko sem zadnjič prišel z zdravljenja, mi je izbiro kluba svetoval prijatelj. Ta isti prijatelj, ki sem ga nedolgo pred tem jaz, zdravljen alkoholik, a ne ozdravljen, peljal na zdravljenje.

Takrat se je prebudila tudi moja potreba, želja, da pomagam ljudem, ki se borijo in trpijo v alkoholizmu. Mnogim sem pomagal in jim še, celo izobraževanje za laičnega terapevta sem opravil.

Naučil sem se, da za tako pomemben korak v življenju – da si priznaš, da imaš težavo – potrebuješ čas in podporo. Naučil sem se poslušati in ne obsojati, pomagati in ne grajati. Prisluhnem vsakemu, ki je pripravljen razložiti svoje probleme, in mu svetujem po svoji moči.

A kljub dolgoletni abstinenci se še vedno sramujem dejanj, ki sem jih počel v pijanosti. Veliko se jih spomnim, še več pa sem jih pozabil. Veliko je takih, ki sem jih v hudi pijanosti počel, pa se jih niti nisem zavedal. Včasih se ob kakšnem čudnem pogledu sprašujem, če sem v tistem času, ko »filma ni«, naredil kaj temu, čigar oči me čudno gledajo.

Cilji alkoholika so približno enaki, v prvi vrsti abstinenca. Vem pa, da se noben alkoholik ni odločil za zdravljenje, dokler ni doživel popolnega poraza. Vsak je potreboval tisti hudi trenutek, da se je zlomil in dojel, da ima težavo, ki je sam ne bo mogel rešiti.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/02/odhod-z-zdravljenja/