Avtor: Alenka Gabrovec

Odraščanje v družini, kjer dnevno gledaš, kako oče pije, mamo, kako se dere nanj, ga zmerja, ponižuje tako dolgo, da njemu prekipi in jo udari, pa ona njega nazaj, potem začnejo leteti kozarci, krožniki, dokler sosedom ne prekipi in pokličejo policijo, pušča svoje travme. Če menite, da me je to zadržalo, da ne bi sam pil, se pošteno motite.

Svet, kjer so bile zlorabe, agresija, alkohol in policija stalnica, mi je bil tako blizu, da sem ga vestno nadaljeval. Že v srednji šoli sem bil več pijan in zadet kot trezen. Če sem iskren, se srednje šole niti ne spominjam dobro, vem, da sem jo naredil, in to je tudi vse. Po srednji sem se takoj zaposlil in bil s sodelavci nonstop v sporu. Po letu in pol sem dal odpoved, ker so mi preveč najedali, in sem že drugič pristal na psihiatriji, ker sem želel končati življenje.

Edino veselje sta mi pomenila tek in hoja v hribe, tam sem spoznal takratno dekle. Domači so menili, da se bom zaradi tega zresnil in si začel ustvarjati družino. Pri 28-ih je bil že skrajni čas. A kaj naj brezposeln, na socialni pomoči dam dekletu, ki si želi družino. Živel sem s starši, oče je še vedno pridno pil, mati pa mu je pri tem vestno pomagala, čeprav je sama menila drugače. Pod isto streho je živel še brat z družino. Razen moje sobice tam ni bilo prostora zame, denarja za najem pa tudi ne.

Moja draga je sicer živela v svoji mansardi nad starši, a tja nisem želel. Ona pa je bila pripravljena iti z mano tudi v najem, verjela je vame, jaz pa v alkohol in džojnt. Dolgo časa me je podpirala, me tolažila, spodbujala, mi želela pomagati, se celo dogovorila za službo zame. Na razgovor sploh nisem šel, ker sem bil preveč zadet.

Obdobju podpore je sledilo obdobje, ko me je prepričevala, da moram na zdravljenje. Takrat sem menil, da je nora, da jaz pa nimam težav. Poiskala je pomoč terapevta, ki ji je svetoval, naj si piše, koliko pijem, in shranjuje prazne pločevinke. Po mesecu dni pisanja in zbiranja pločevink me je v kuhinji čakala »intervencija«. Miza je bila polna steklenic, po njenih zapisih pa sem dnevno spil plato piva. Vmes še kakšno steklenico vodke in cenenega vina. Ja, mogoče sem res malce preveč spil.

Soočen z drago in mamo, oče je bil ravno na zdravljenju, je bilo jasno, da je nujno, da grem na zdravljenje. Še dobro, da ni štela, koliko jollyjev sem spuhal ob tem. Po treh mesecih zdravljenja se je od mene pričakovalo, da bom zdaj le resen, odrasel in bom začel živeti. Jaz pa sem tri mesece samo čakal, kdaj bom doma, da se ga lahko napijem.

Sprva sem se skrival ter spil pivo, preden sem šel teč, potem sem si na skrivaj tihotapil pločevinke v sobo. Alkohol sem skrival v zvočnikih, med knjigami, v kotličku, ni da ni. Še danes, ko je že skoraj sedem let od mojega zadnjega, a uspešnega zdravljenja, še vedno kje najdem kakšno pločevinko, steklenico.

Takratni punci ni bilo jasno, zakaj sem ponovno neuspešen pri iskanju službe in zakaj se vedno sporečeva, ko beseda nanese na skupno življenje, otroka. Takrat sem odkril, da so tablete, alkohol in trava odlična kombinacija, da vse težave zginejo in je fajn.

Dobro leto sem tako bluzil, se skrival, dokler punca ni nepričakovano prišla na obisk in me našla »high«. Sledil je prepir, kričanje, podobna scena, kakršne sem bil vajen iz otroštva. Vedel sem, da bo utihnila samo, če ji eno fajn primažem. In sem ji jo, a ko se ji je ulila kri iz nosa, sem otrpnil. Ne vem, kdo je bil v večjem šoku, jaz ali ona. Pogledal sem jo in se zadrl, naj se mi pobere, da je ne želim več videti. Jokala je in prosila, naj je ne odganjam, da mi odpušča.

Tu je bila moja budnica in moj odgovor je bil ne. Šele takrat sem uvidel, da ženske pred sabo nimam rad, da je čudovita oseba, ampak si zasluži več, boljše in nikakor ne mene. Nagnal sem jo iz hiše in ni mi bilo mar zanjo. Nikomur ni bilo jasno, kaj se dogaja. Brata sem prosil, naj me odpelje na zdravljenje, ker se imam drugače namen ubiti. Odpeljal me je.

Na zdravljenju sem bil skoraj devet mesecev. Prostovoljno. Ker moja težava ni bil samo alkohol, ampak tudi tablete in samomorilske želje. Takratni punci sem se opravičil in ji razložil, zakaj ona ni zame in da si zasluži več. Več kot polovico zdravljenja je upala in prosila, naj se vrnem k njej, a tu sem ostal neomajen. Ko jo zdaj gledam, vem, da sem naredil prav. Je žena in mati, ob sebi ima čudovitega moža, ki jo ceni, kar je jaz nisem znal.

Ko sem prišel z zdravljenja, sem si takoj našel službo. Našel sem jo brez težav, ni mi vedno bilo lahko, a s trdim delom sem počasi lezel po lestvici in dosegel, da so me zaposlili za nedoločen čas. Prva naložba je bila vsekakor avto, potem lastno stanovanje.

Še vedno sem samski, opustil sem idejo, da bom imel kdaj svoje otroke, imam pa zato bratove najraje na svetu. Mogoče bom nekoč, nekdaj našel žensko, s katero si bom lahko ustvaril topel dom. A zaenkrat je vsak dan uspešen, če ne pomislim na pivo, na jolo, in sem srečen. Vsak dan je nov dan, vsak dan znova se borim s spečim zmajem, ki samo čaka na mojo napako. Sedem let že spi in upam, da bo tako ostalo še leta.

Seveda čutim hrepenenje, seveda sanjam o tem, da bi se ga lahko napil, ampak vem, kaj je na tehtnici, in vem, koliko lepše je življenje brez alkohola. Tega ne bi zmogel, če ne bi tedensko hodil v lokalni klub zdravljenih alkoholikov. Tam se počutim sprejeto, ker sem lahko, kar sem, ker mi ni treba ničesar prikrivati in lagati ter sem razumljen.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/02/20/odlocitev-za-zdravljenje-alkoholizma-mora-priti-iz-srca/

Moja zgodba alkoholizma se ne začne v otroštvu, v družini, kjer bi bil prisoten alkohol, tudi zlorab, posrednih in neposrednih, ni bilo. Živela sem sicer sama z mamo, ampak težko bi rekla, da mi je kaj manjkalo. V osnovni šoli sem bila mirna, podobno v srednji. Brez večjih težav sem tako pridobila izobrazbo, se zaposlila.

V srednji šoli nisem pila, v bistvu sem se prvič srečala z alkoholom šele na prvem sindikalnem izletu. Tam sem spoznala tudi moža. Hodila sva v kino, plesat, na izlete, se družila s prijatelji in bila sva oba redno zaposlena ter sva živela v stanovanju, kupljenem. Poročena in v pričakovanju prvega otroka, ki ga od nikoder ni bilo.

Leta so tekla in meni so počasi začela najedati tista večna vprašanja »kdaj bosta pa vidva imela«, pa sem začela posegati po alkoholu. Dajal mi je moč, da sem bila malo bolj pogumna in da me ta vprašanja niso tako močno prizadela. Po skoraj desetih letih poskušanja, ko sva že oba obupala in se odločala, če bi mogoče šla v postopek posvojitve, sem končno zanosila. Do takrat pa je bil alkohol že moja stalnica.

Ko sem izvedela, da sem noseča, je bil to odličen razlog, da se ga napijem. Če mislite, da so me besede okolice, da zdaj ko sem noseča, naj pa vendarle neham toliko piti, kaj zresnila, se motite. Res sem skrivala, a mož je vedel in me prosil, naj neham zavoljo otroka, ki sva si ga oba tako želela.

Niso me spametovale besede zdravnika, ko je omenil, da se plod razvija prepočasi, in me spraševal, če jemljem kakšne tablete. Seveda sem zanikala, da pijem, ker sem bila takrat prepričana, da v bistvu ne pijem nič kaj več kot drugi v okolici. Povrh vsega pa sem bila prepričana, da mi zavidajo, ker sem noseča, ker sem vedno polna energije in ker se nisem kaj preveč zredila.

Vsak dobronameren nasvet sem dojela kot napad in prav to je bil nov razlog za kozarček. V osmem mesecu mi je odtekla voda, saj ne, da sem bila pijana ter se tega nisem niti zavedala. Le postelja je bila mokra in se je mož zbudil. Sprva je mislil, da mi je ušlo, enako jaz. Proti jutru me je začelo nekaj zbadati v hrbet – popadki, seveda – in to je bil zadosten razlog, da sem poklicala osebnega zdravnika. Ne zato, ker imam popadke, ampak ker me noro boli v križu in ker je bolečina, kot bi me kdo zbadal v hrbet, nevzdržna ter nobena tableta ne pomaga.

Najprej me je nadrl, če sem normalna in če mi ni jasno, da imam popadke. Ampak kako, če imam še mesec do roka? Pod nujno naj bi šla v porodnišnico, pa sem jaz, ne bom rekla, kaj, še deci spila in počakala moža, da je prišel iz službe. Pa sva šla.

Ko sva prišla v porodnišnico, pa … Vsako ne preveč prijazno besedo sem si zaslužila, ker je od trenutka, ko sem prišla »not«, do trenutka, ko sem rodila sina, pretekla zgolj ura. To pa me je streznilo. To, da sem rodila majhnega fantka, ki je povrh vsega imel še »abstinečno krizo« oz. odtegnitveni sindrom, ter da so ga komaj rešili zaradi moje sebičnosti, je bil tisti moj preboj.

Naslednji tedni, meseci so bili pravi pekel, saj nihče ni vedel, koliko škode sem naredila s svojimi vedenjem, a od takrat se alkohola nisem dotaknila. Ravno zaradi tega, ker sem imela majhnega otroka, sem se zdravila ambulantno. Menim pa, da prizor, ki sem ga videla ob rojstvu sina in potem še nekaj mesecev, jok, ki mi je trgal srce in dušo, so globoko vtisnjeni v moj spomin in me vsak dan znova opominjajo na to, zakaj se ne smem dotakniti alkohola.

Sin je sedaj že polnoleten, prav nič ni narobe z njim, je zdrav, vesel in srečen dijak. Vsako leto, ko praznuje svoj rojstni dan, se spomnim na dan, ko bi ga lahko celo zgubila, a sem hkrati srečna, da je usoda hotela drugače.

Moja zgodba ni zgodba tipičnega alkoholika, verjetno mi je manjkal oče, ko sem odraščala, mogoče bi se kot najstnica morala zdivjati, veliko je če-jev. A dejstvo je, da sem pila, preveč, in da sem bila gluha za vse. Morala sem pasti na tla, da sem uvidela, da je dovolj.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/02/21/zaradi-alkohola-sem-skoraj-zgubila-sina/

Petega maja bo preteklo natanko 35 let od mojega zadnjega popitega kozarca alkohola. Zdi pa se, kot bi bilo včeraj. Ko gledam nazaj in premišljujem o tem, kaj vse sem takrat, ko sem pil, počel, kaj vse sem uničil, me je pošteno sram.

Sam zase pravim, da sem živel življenje prej in življenje po. V življenju prej sem imel družino, ženo in hčer. Prihajam iz velike družine. Bilo nas je osem otrok, živeli smo v t. i. razširjeni družini in smo pod eno streho živele tri generacije, plus samski strici. Odraščal sem na kmetiji, na podeželju in alkohol je bil vseskozi prisoten. Otroci smo kozarček »ta kislega« dobili že zelo zgodaj. Šola je bila več ali manj zimska dolžnost, ko ni bilo dela na polju.

Osnovno šolo sem sicer končal, a takoj po zaključku osmega razreda odšel s starejšim bratom s trebuhom za kruhom v tujino. To so še bili časi, ko ni bila pomembna izobrazba, ampak pridnost in volja do učenja. Hitro sem napredoval od vajenca do delovodje. Kot večina 18-letnikov sem tudi jaz moral v JLA. Mesec pred nastopom vojaškega roka sem spoznal tedanjo ženo.

Ne morem reči, da me je čakala, ker mi je vseskozi razlagala, da sem »presmrkav zanjo«, a se je to spremenilo, ko sem prišel iz vojske. Postal sem bolj možat, hkrati pa sem bil že kar pogosti pijanec, a je to ni motilo.

Poročila sva se, postavila hišo in sva začela načrtovati otroka. Ni se nama bilo treba veliko truditi, da je zanosila, a po mesecu in pol je usoda želela drugače, izgubila sva prvega otroka. To agonijo sva ponovila še trikrat, in ko sva se že sprijaznila, da ne bova starša in sem jaz že redno gledal v kozarec, se nama je rodila čudovita deklica. Popolna.

Kot vesten oče sem jo zapil, a ta »pijanica« je trajala dobrega pol leta. Takratna žena me je tisti usodni dan počakala doma z valjarjem in me dobro premlatila. Pijan kot sem bil, se ji nisem mogel postaviti po robu. Naslednji dan pa so me pred vrati čakali kovčki.

Obljubil sem ji, da se bom šel zdravit, obljubljal sem ji nebesa, saj sam Bog ve, kako rad sem jo imel, sem ju imel. Po prvem zdravljenju me je vzela nazaj in nekaj mesecev je bilo vse v redu. Skoraj vse, najin odnos ni bil, prepiri so postali stalnica in ponovno sem poiskal uteho v alkoholu.

Pa sem ponovno pristal pred vrati in se šel ponovno zdravit, ponovno me je vzela nazaj in leto dni je bilo vse v redu. Pa sva igro ponovila, še dvakrat. Po že četrtem zdravljenju pa me ni več vzela nazaj. Prosil sem, obljubljal, a tokrat zaman.

Vrnil sem se domov, v očetovo hišo in ponovno začel piti. Sicer sem pomagal doma, a večno sem bil pijan. Dneve sem molil in prosil, da se bo žena premislila in bomo spet družina. A si ni, ob meni pa je bila vseskozi sestrina sošolka, skoraj deset let mlajša deklica, no, že ženska.

Pa je prijateljstvo postalo nekaj več. Sprejela me je takšnega, kot sem, sprejela je dejstvo, da imam že hčer, ki je ne smem videti, ker mi bivša ne dovoli. Sprejela je, da sem alkoholik. Ni mi težila, le stala mi je ob strani in me skušala razumeti. Ko je zanosila, sem se odločil, da starih dram ne bom več igral, in sem se šel že petič, zadnjič, zdravit. Tokrat uspešno.

Z zdajšnjo ženo imava pet otrok, vedno sem si želel veliko otrok. Imava svoj dom, moral sem nazaj v šolo, v to me je prisililo podjetje, kjer delam. Čeravno svoje prve hčerke nisem videl skoraj osemnajst let, me je sama poiskala, ko je bila polnoletna. Ona je ena izmed mojih petih otrok. Nikoli nisem pozabil nanjo, le čakal sem na dan, ko se bodo najine poti ponovno srečale.

Bivša se je tudi ponovno poročila, pa tudi ločila, trikrat, in z vsakim ima otroka in niti en otrok ne živi z njo. Bila je ljubezen mojega življenja, a kaj je ljubezen v pravem pomenu besede, sem spoznal z zdajšnjo ženo.

V vseh teh letih nisem nikoli čutil potrebe po tem, da bi kaj spil, da bi moral svojo žalost utopiti v čem. Vse težave rešujem sproti, ne dajem več praznih obljub in sem srečen, da imam ob sebi žensko, ki me je sprejela takšnega, kot sem.

To moje življenje po je v mojih očeh popolno. Nič mi ne manjka. Srečen sem in hvaležen za vsak dan, ki ga preživim z ljudmi, ki me imajo radi in jih imam jaz rad.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/02/22/vcasih-moras-pasti-globoko-da-znas-poleteti/

Skrb za majhne otroke je zelo naporna, še posebej če si vzgojitelj v vrtcu. Ni samo to, da po najmanj osem ur skrbiš za četico nadobudnežev, ki na vse način skrbijo za to, da ti ni dolgčas, ampak so še tu starši, vodstvo in včasih vsak, ki ima pet minut časa. Ampak to je delo, ki me nadvse veseli, in otroški smeh me napolni z radostjo nepojmljive razsežnosti.

Vesela sem, da sem spet lahko med temi malimi škrati, ki mi dnevno dokazujejo, kako majhna sem, in da sem jaz tista, ki se moram še veliko naučiti. Še nekaj let nazaj bi te vrstice bile drugačne in bi svoj žolč zlivala nad državo, otroke, starše, vodstvo, poštarje … nad vsakega, ki bi si mi drznil reči, da sem naredila kaj narobe, me malo bolj grdo pogledal ali pozdravil z napačnim zvenom glasu. Sem alkoholičarka, takrat pa sem bila bomba na dveh nogah, polna tako alkohola kot raznih tablet.

Za svojo situacijo, na koncu prisilni dopust, ki mu je sledilo zdravljenje, sem krivila druge, ker jaz pa že nisem imela težave, drugi so bili tisti, ki so pili preveč, drugi so mi to počeli, ker so bili ljubosumni … Izgovore in ideje, ki so bile bolj halucinacije, bi lahko naštevala v nedogled. Dejstvo pa je bilo le eno, preveč alkohola se je pretakalo po moji krvi, jaz pa sem za vse krivila druge.

Kar nekaj tednov zdravljenja sem bila polna besa, ker sem morala biti tam, med tistimi pijanci, ker mi je šefica postavila ultimat: ali me odpusti ali grem na zdravljenje. Jaz, ugledna in spoštovana samohranilka, ki je lepo vzgojila sina ter vrsto let vzgaja otroke drugih, ki je sodelovala v najrazličnejših projektih, da bi imela težave, in to z alkoholom, ki sem ga vneto prezirala, saj mi je vzel moža, a k temu še pridemo.

Ne morem opisati čustev, ki so tiste tedne divjala v meni. Nisem uvidela, da spadam tja, da sem enaka, mogoče še celo hujša, saj sem imela težave še s tabletami. Ko sem poslušala njihove zgodbe, sem še toliko bolj verjela, da ne spadam tja, ker razen očitnih težav v službi nisem dojela, da imam težave še kje.

To, da se me je sin izogibal, sem pripisala njegovi brezbrižnosti in nehvaležnosti. To, da so mi policisti vzeli izpit, so bili krivi oni in država, ker ima tako neumne zakone in ti vzame izpit, če preveč napihaš, parkrat. Po mojem prepričanju je šlo za zaroto, ker so me ustavili ravno, ko sem šla z neke zabave blizu doma in so me imeli na piki. To, da me je trgovka že čudno gledala, ni bilo nič čudnega. Je bila moja sošolka iz srednje in mi je zavidala, ker sem bila jaz fina, postavna gospa, ona pa le ena debela trgovka.

Vedno izgovori, takšni ali drugačni, ker jaz nisem imela težav, drugi so jih imeli. Da spadam med zdravljence, sem dojela šele, ko sem morala tudi sama predstaviti svojo zgodbo in me terapevt ni ravno »šparal«.

Kot najstnica nisem nikoli pila, to ni bil moj svet. Raje sem športala, pazila otroke in ustvarjala unikatne izdelke. Otroštvo ni bilo niti dobro niti slabo, bili smo povprečna mestna družina in sem edinka. Oče je večino časa delal, mama je skrbela za gospodinjstvo in zame. Nikoli nisem povzročala težav, vedno sem bila med »pridnimi«.

Svojega pokojnega moža sem spoznala v prvem letniku gimnazije in se kasneje po končanem šolanju z njim tudi poročila. Oba sva po končanem študiju začela delati in sva si ustvarila topel dom. Takrat sem ob praznikih, predvsem za novo leto, spila kakšen kozarček, in to je bilo tudi vse.

Rodil se nam je sin, pravo veselje za celotno družino in vse sosede. Bili smo popolna družinica. Ko je bil sin star dve leti, sva se odločila za drugega otroka, žal pa je usoda želela, da mi vzame moža. Na poti v službo je imel prometno nesrečo, vanj se je zabil pijan voznik. Udarec je bil usoden. Del mene je takrat umrl z njim.

Na dan pogreba pa je usoda udarila drugič, zaradi stresa, napora, joka in mojega zavračanje hrane sem splavila, tako da se niti pogreba ljubezni svojega življenja nisem mogla udeležiti. Takrat brez pomoči staršev, prijateljev in sodelavcev ne bi zmogla.

Več kot leto dni sem se postavljala na noge, noči prejokala, delno zaradi moža, delno zaradi otroka. Tablete niso pomagale, so pa dobro dele. Takrat sem tudi prvič uteho poiskala v alkoholu, ker me je v kombinaciji z vsemi heleksi, apaurini in ne vem še čim dobro odnesel stran, v drugi svet.

Kombinacija alkohola in tablet je tako postala moj način življenja. Počasi sem se na ta način postavila na noge. No, začela sem skrbeti zase, hodila v službo, skrbela za sina, a večino časa zadeta in pijana. Sprva tega ni nihče opazil, ker so malce čudno vedenje pripisali moji bolečini. A otroci so me imeli radi in starši tudi, ker se meni ni dalo pametovati in so vedno imeli prav, četudi niso imeli. V bistvu navzven ni bilo razloga, da bi koga skrbelo zame.

Da imam težavo, je prva opazila moja mama, ki mi je še vedno med vikendom prišla pomagat, mi oprala in pospravila. Sprva sem še našla izgovor, zakaj je toliko steklenic v košu ter škatel od tablet. Ko mi je začela »težiti«, sem postala previdna ter steklenice skrivala, ali pa sem jih nosila v koš k sosedom ali odvrgla na poti v službo.

Več kot pet let mi je dobro uspevalo prikrivati svoje stanje. Dokler se eden od staršev ni pritožil. Starš, ki je bil sam zdravljen alkoholik. Ogromno sem imela o tem povedati, ko me je vodstvo soočilo z obtožbami. Zdaj sem mu hvaležna, takrat pa sem iskala novinarja, ki bi poročal o tem, kako na tnalu smo vzgojitelji in kako nemogoče zahteve imajo starši. Vodja enote me je prestavila na manj zahtevno delo, kjer sem imela manj stika z otroki, več možnosti za pitje in nižjo plačo.

Seveda je bila za to kriva vodja, ne jaz in sem imela kar nekaj krepkih povedati o njej. Sledile so pritožbe sodelavk, seveda sem verjela, da zaradi tega, ker sem boljša od njih in so ljubosumne. Povrh vsega pa je mama vse bolj najedala okoli steklenic in tablet. Mešalo se mi je že in tudi nisem več skrivala, da pijem in jem tablete, kot bi bili bombončki.

Mama in šefica sta se nekako povezali in imela sem intervencijo na delovnem mestu. Odločitev – prisilen vsaj trimesečni dopust, v tem času pa bi morala na zdravljenje. Besednega zaklada, ki sem ga uporabila ob tem, raje ne zapišem, ker ne bi bilo ne vljudno ne primerno. Le besede jeznega in ulovljenega alkoholika.

A če sem želela obdržati službo, sem morala iti. Ko sem na zdravljenju ugotovila, da sem le alkoholičarka, sem se tudi vsem, ki sem jih prizadela, opravičila. Seznam je bil zelo dolg. Tudi staršu, ki me je prvi prijavil, sedaj celo obiskujeva isti kljub zdravljenih alkoholikov.

Hvaležna sem mami, staršu, ki me je prijavil, sodelavkam, ki so me zatožile, in šefici, ki ni obupala nad mano. Ni si lahko priznati, da imaš težave, še posebej če s tem priznaš svojo nemoč. Alkohol mi je vzel moža, otroka, lahko bi mi še veliko več.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/02/23/preden-priznas-da-si-alkoholik-so-vsega-krivi-drugi/

Star sem 67 let. Sedim in obujam spomine svojega življenja. Polovico ga je spremljal alkohol. Že v rani mladosti sem bil v stiku z njim, saj je bil tudi moj oče alkoholik.

Star sem bil devet let, ko smo začeli zidati hišo. Moja dolžnost je bila, da sem po prihodu iz šole očetu na gradbišče nesel kosilo in pomagal, kar sem pač zmogel. Zvečer, ko bi bilo treba iti domov, se je oče usedel s prijatelji in nadaljeval s pitjem. Pil je tudi med samim delom čez dan. Vedno sem ga čakal, da sem ga nekako spravil domov. Kar pa ni bilo vedno lahko.

Očeta je zanašalo, hodila sva negotovo, se opotekala, tudi padla. Večkrat sva prišla domov blatna in potolčena. Tudi mati je trpela, saj ni vedela, kje sva, ali je kaj narobe, ali se nama je kaj zgodilo. Kljub dejstvu, da se je oče spet napil, je bila vesela, da je bilo, razen alkohola, z nama vse v redu.

Ob gradnji hiše sem se začel srečevati z alkoholom, saj so mi ga ponujali tudi očetovi prijatelji, češ da sem že velik, da bom močan, predvsem pa, da so imeli mir in so z očetom lahko nemoteno pili. To se sicer ni dogajalo vsak dan, ampak bilo je.

Hiša je bila končana in jaz sem zaključeval osnovno šolo. Prav tako sem že večkrat spil kozarec ali dva piva. V srednji šoli sem našel nekaj prijateljev, s katerimi sem se postavljal pred drugimi. Tako smo si za malico ob sendviču kupil pivo namesto soka. To sem lahko počel, dokler sem prejemal štipendijo. Ker pa je bila želja po lagodnosti vedno večja, sem si poiskal zaslužek – urejeval sem grobove. Zelo hitro sem bil poln denarja in nobena težava mi ni bilo spiti še več kot eno samo pivo s prijatelji.

Po končani šoli sem se zaposlil v podjetju, katerega štipendist sem bil. Tu pa sem padel v »klapo«, ki je že zjutraj spila nekaj kratkega, med njimi tudi jaz.

In tako sem izgubil svoje življenje.

Pil sem z njimi v službi, pil sem z njimi po službi. Svet se mi je vrtel okoli alkohola. Prišel je čas odhoda v vojsko, kjer se je količina popitega alkohola  zmanjšala, ampak sem vseeno izrabil vsako priliko, da sem pil. Po vojski sem se ponovno vrnil v »staro jato« in vzorec pitja se je ponovil.

Z zadnjim kančkom razuma sem se odločil, da neham piti. Želel sem najti resno dekle, ki bi mi odvrnila misli od alkohola. S katero bi si ustvaril dostojno življenje. Našel sem jo in se z njo tudi poročil. Vedela je, da pijem, ampak sem pitje zelo omejil, se pazil, držal nazaj in izgledalo je, kot da sem zmeren pivec.

Toda moje pitje se je po poroki stopnjevalo, saj ni bilo kritike na količino popitega alkohola. Smrt hčerke in potem rojstvo sina pa sta precej vplivala na moje pitje. Spet sem ga zmanjšal, saj sem hotel biti ženi v oporo ob žalostnem in potem veselem dogodku. Ponovno smo bili družina.

Dobila sva tudi stanovanje v bloku in sva začela živeti z novim elanom, vesela, da sva končno na svojem. Življenje se je uredilo. Toda ker je to bil novi blok, so se stanovanja začela polniti in tako so sosedi postali moji sodelavci. S tem se je pitje preselilo tudi na dom.

Pili smo v tovarni, pili smo doma. Dopoldne v službi, popoldne doma. Ob vikendih na pikniku, zvečer ob kartah. Pili smo stalno. Ker pa so bile prisotne tudi družine, nisem bil deležen veliko kritike.

Novo zmanjšanje popitega alkohola je prinesla materina smrt in skrb za očeta, ki je ostal sam. Ni se hotel preseliti k nama, midva pa ne k njemu. In tako je moja vsakodnevna pot peljala iz tovarne domov, potem pa k očetu in zvečer zopet domov. Pitje se je posledično zmanjšalo.

Kmalu pa mi je umrl tudi oče in odločila sva se, da se vrnemo domov – v hišo. Po selitvi sem spet začel več piti. Poln izgovorov sem iskal vsako priložnost za pitje. Da pijem, so vedeli vsi. Doma, sosedje, v službi, samo nihče mi tega ni povedal v obraz. Pa saj jih tudi poslušal ne bi.

V službi nisem napredoval, s sosedi se nisem družil, v družini smo se odtujili. Žena in sin sta me prosila, naj neham piti, naj se ne uničujem, naj jima ne delam sramote. Njune besede so bile bob ob steno. Pil sem veselo naprej. Sam sebe sem pomiloval, obupaval, jokal, želel sem nehati, a nisem mogel. Vedno sem to prelagal na jutri, že prvi požirek je vse spet prestavil na naslednji dan.

Šok, ki mi je dal vedeti, da je vrag odnesel šalo, je bila modra kuverta, v kateri je bila vloga za ločitev.

Moje moledovanje žene, naj mi da še eno možnost, je obudilo sadove in žena je umaknila zahtevo, jaz pa sem poiskal pomoč v bolnišnici Vojnik. Zdravil sem se ambulantno in devet mesecev vzdrževal abstinenco. Žal pa so mi božični prazniki in pozneje novoletni pomagali, da sem zopet okusil alkohol. Saj nepoučenemu ni jasno, da za njega ni več alkohola.

Potem pa je šlo vse skupaj strmo navzdol. Pil sem za nazaj, pil sem za tisti trenutek, pil sem za naprej. Kmalu sem bil na stari poti in še bližje dnu.

Z ženino pomočjo sem storil korak, ki bi ga moral že zdavnaj, in se odločil za bolnišnično zdravljenje.

Kmalu bo 23 let, odkar sem zopet našel svoje življenje.

Znova živim, znova živiva, znova živimo!

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/02/24/zivljenje-alkoholika/