Star sem 67 let. Sedim in obujam spomine svojega življenja. Polovico ga je spremljal alkohol. Že v rani mladosti sem bil v stiku z njim, saj je bil tudi moj oče alkoholik.

Star sem bil devet let, ko smo začeli zidati hišo. Moja dolžnost je bila, da sem po prihodu iz šole očetu na gradbišče nesel kosilo in pomagal, kar sem pač zmogel. Zvečer, ko bi bilo treba iti domov, se je oče usedel s prijatelji in nadaljeval s pitjem. Pil je tudi med samim delom čez dan. Vedno sem ga čakal, da sem ga nekako spravil domov. Kar pa ni bilo vedno lahko.

Očeta je zanašalo, hodila sva negotovo, se opotekala, tudi padla. Večkrat sva prišla domov blatna in potolčena. Tudi mati je trpela, saj ni vedela, kje sva, ali je kaj narobe, ali se nama je kaj zgodilo. Kljub dejstvu, da se je oče spet napil, je bila vesela, da je bilo, razen alkohola, z nama vse v redu.

Ob gradnji hiše sem se začel srečevati z alkoholom, saj so mi ga ponujali tudi očetovi prijatelji, češ da sem že velik, da bom močan, predvsem pa, da so imeli mir in so z očetom lahko nemoteno pili. To se sicer ni dogajalo vsak dan, ampak bilo je.

Hiša je bila končana in jaz sem zaključeval osnovno šolo. Prav tako sem že večkrat spil kozarec ali dva piva. V srednji šoli sem našel nekaj prijateljev, s katerimi sem se postavljal pred drugimi. Tako smo si za malico ob sendviču kupil pivo namesto soka. To sem lahko počel, dokler sem prejemal štipendijo. Ker pa je bila želja po lagodnosti vedno večja, sem si poiskal zaslužek – urejeval sem grobove. Zelo hitro sem bil poln denarja in nobena težava mi ni bilo spiti še več kot eno samo pivo s prijatelji.

Po končani šoli sem se zaposlil v podjetju, katerega štipendist sem bil. Tu pa sem padel v »klapo«, ki je že zjutraj spila nekaj kratkega, med njimi tudi jaz.

In tako sem izgubil svoje življenje.

Pil sem z njimi v službi, pil sem z njimi po službi. Svet se mi je vrtel okoli alkohola. Prišel je čas odhoda v vojsko, kjer se je količina popitega alkohola  zmanjšala, ampak sem vseeno izrabil vsako priliko, da sem pil. Po vojski sem se ponovno vrnil v »staro jato« in vzorec pitja se je ponovil.

Z zadnjim kančkom razuma sem se odločil, da neham piti. Želel sem najti resno dekle, ki bi mi odvrnila misli od alkohola. S katero bi si ustvaril dostojno življenje. Našel sem jo in se z njo tudi poročil. Vedela je, da pijem, ampak sem pitje zelo omejil, se pazil, držal nazaj in izgledalo je, kot da sem zmeren pivec.

Toda moje pitje se je po poroki stopnjevalo, saj ni bilo kritike na količino popitega alkohola. Smrt hčerke in potem rojstvo sina pa sta precej vplivala na moje pitje. Spet sem ga zmanjšal, saj sem hotel biti ženi v oporo ob žalostnem in potem veselem dogodku. Ponovno smo bili družina.

Dobila sva tudi stanovanje v bloku in sva začela živeti z novim elanom, vesela, da sva končno na svojem. Življenje se je uredilo. Toda ker je to bil novi blok, so se stanovanja začela polniti in tako so sosedi postali moji sodelavci. S tem se je pitje preselilo tudi na dom.

Pili smo v tovarni, pili smo doma. Dopoldne v službi, popoldne doma. Ob vikendih na pikniku, zvečer ob kartah. Pili smo stalno. Ker pa so bile prisotne tudi družine, nisem bil deležen veliko kritike.

Novo zmanjšanje popitega alkohola je prinesla materina smrt in skrb za očeta, ki je ostal sam. Ni se hotel preseliti k nama, midva pa ne k njemu. In tako je moja vsakodnevna pot peljala iz tovarne domov, potem pa k očetu in zvečer zopet domov. Pitje se je posledično zmanjšalo.

Kmalu pa mi je umrl tudi oče in odločila sva se, da se vrnemo domov – v hišo. Po selitvi sem spet začel več piti. Poln izgovorov sem iskal vsako priložnost za pitje. Da pijem, so vedeli vsi. Doma, sosedje, v službi, samo nihče mi tega ni povedal v obraz. Pa saj jih tudi poslušal ne bi.

V službi nisem napredoval, s sosedi se nisem družil, v družini smo se odtujili. Žena in sin sta me prosila, naj neham piti, naj se ne uničujem, naj jima ne delam sramote. Njune besede so bile bob ob steno. Pil sem veselo naprej. Sam sebe sem pomiloval, obupaval, jokal, želel sem nehati, a nisem mogel. Vedno sem to prelagal na jutri, že prvi požirek je vse spet prestavil na naslednji dan.

Šok, ki mi je dal vedeti, da je vrag odnesel šalo, je bila modra kuverta, v kateri je bila vloga za ločitev.

Moje moledovanje žene, naj mi da še eno možnost, je obudilo sadove in žena je umaknila zahtevo, jaz pa sem poiskal pomoč v bolnišnici Vojnik. Zdravil sem se ambulantno in devet mesecev vzdrževal abstinenco. Žal pa so mi božični prazniki in pozneje novoletni pomagali, da sem zopet okusil alkohol. Saj nepoučenemu ni jasno, da za njega ni več alkohola.

Potem pa je šlo vse skupaj strmo navzdol. Pil sem za nazaj, pil sem za tisti trenutek, pil sem za naprej. Kmalu sem bil na stari poti in še bližje dnu.

Z ženino pomočjo sem storil korak, ki bi ga moral že zdavnaj, in se odločil za bolnišnično zdravljenje.

Kmalu bo 23 let, odkar sem zopet našel svoje življenje.

Znova živim, znova živiva, znova živimo!

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/02/24/zivljenje-alkoholika/