Moja zgodba alkoholizma se ne začne v otroštvu, v družini, kjer bi bil prisoten alkohol, tudi zlorab, posrednih in neposrednih, ni bilo. Živela sem sicer sama z mamo, ampak težko bi rekla, da mi je kaj manjkalo. V osnovni šoli sem bila mirna, podobno v srednji. Brez večjih težav sem tako pridobila izobrazbo, se zaposlila.

V srednji šoli nisem pila, v bistvu sem se prvič srečala z alkoholom šele na prvem sindikalnem izletu. Tam sem spoznala tudi moža. Hodila sva v kino, plesat, na izlete, se družila s prijatelji in bila sva oba redno zaposlena ter sva živela v stanovanju, kupljenem. Poročena in v pričakovanju prvega otroka, ki ga od nikoder ni bilo.

Leta so tekla in meni so počasi začela najedati tista večna vprašanja »kdaj bosta pa vidva imela«, pa sem začela posegati po alkoholu. Dajal mi je moč, da sem bila malo bolj pogumna in da me ta vprašanja niso tako močno prizadela. Po skoraj desetih letih poskušanja, ko sva že oba obupala in se odločala, če bi mogoče šla v postopek posvojitve, sem končno zanosila. Do takrat pa je bil alkohol že moja stalnica.

Ko sem izvedela, da sem noseča, je bil to odličen razlog, da se ga napijem. Če mislite, da so me besede okolice, da zdaj ko sem noseča, naj pa vendarle neham toliko piti, kaj zresnila, se motite. Res sem skrivala, a mož je vedel in me prosil, naj neham zavoljo otroka, ki sva si ga oba tako želela.

Niso me spametovale besede zdravnika, ko je omenil, da se plod razvija prepočasi, in me spraševal, če jemljem kakšne tablete. Seveda sem zanikala, da pijem, ker sem bila takrat prepričana, da v bistvu ne pijem nič kaj več kot drugi v okolici. Povrh vsega pa sem bila prepričana, da mi zavidajo, ker sem noseča, ker sem vedno polna energije in ker se nisem kaj preveč zredila.

Vsak dobronameren nasvet sem dojela kot napad in prav to je bil nov razlog za kozarček. V osmem mesecu mi je odtekla voda, saj ne, da sem bila pijana ter se tega nisem niti zavedala. Le postelja je bila mokra in se je mož zbudil. Sprva je mislil, da mi je ušlo, enako jaz. Proti jutru me je začelo nekaj zbadati v hrbet – popadki, seveda – in to je bil zadosten razlog, da sem poklicala osebnega zdravnika. Ne zato, ker imam popadke, ampak ker me noro boli v križu in ker je bolečina, kot bi me kdo zbadal v hrbet, nevzdržna ter nobena tableta ne pomaga.

Najprej me je nadrl, če sem normalna in če mi ni jasno, da imam popadke. Ampak kako, če imam še mesec do roka? Pod nujno naj bi šla v porodnišnico, pa sem jaz, ne bom rekla, kaj, še deci spila in počakala moža, da je prišel iz službe. Pa sva šla.

Ko sva prišla v porodnišnico, pa … Vsako ne preveč prijazno besedo sem si zaslužila, ker je od trenutka, ko sem prišla »not«, do trenutka, ko sem rodila sina, pretekla zgolj ura. To pa me je streznilo. To, da sem rodila majhnega fantka, ki je povrh vsega imel še »abstinečno krizo« oz. odtegnitveni sindrom, ter da so ga komaj rešili zaradi moje sebičnosti, je bil tisti moj preboj.

Naslednji tedni, meseci so bili pravi pekel, saj nihče ni vedel, koliko škode sem naredila s svojimi vedenjem, a od takrat se alkohola nisem dotaknila. Ravno zaradi tega, ker sem imela majhnega otroka, sem se zdravila ambulantno. Menim pa, da prizor, ki sem ga videla ob rojstvu sina in potem še nekaj mesecev, jok, ki mi je trgal srce in dušo, so globoko vtisnjeni v moj spomin in me vsak dan znova opominjajo na to, zakaj se ne smem dotakniti alkohola.

Sin je sedaj že polnoleten, prav nič ni narobe z njim, je zdrav, vesel in srečen dijak. Vsako leto, ko praznuje svoj rojstni dan, se spomnim na dan, ko bi ga lahko celo zgubila, a sem hkrati srečna, da je usoda hotela drugače.

Moja zgodba ni zgodba tipičnega alkoholika, verjetno mi je manjkal oče, ko sem odraščala, mogoče bi se kot najstnica morala zdivjati, veliko je če-jev. A dejstvo je, da sem pila, preveč, in da sem bila gluha za vse. Morala sem pasti na tla, da sem uvidela, da je dovolj.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/02/21/zaradi-alkohola-sem-skoraj-zgubila-sina/