Vsak človek gotovo vsaj enkrat v življenju naredi napako. Eni večjo, drugi manjšo, tretji popravljivo ali pa tudi ne. Kakršnakoli že je, je najtežje to lastno napako priznati najprej sebi, kaj šele potem še drugim. Kako hitro in če sploh zmoremo to narediti, je v prvi vrsti odvisno od ljudi in okolice, v kateri živimo.

Alkoholizem ima izvor v rani mladosti, čeravno se tega večina ne zaveda ali si sploh ne upa priznati, saj bi se potem morala soočiti s preteklostjo. Veliko lažje si je ustvariti lažno otroštvo, saj tako nisi ranljiv. Radi obujamo lepe spomine, a ko moramo govoriti o tistih težkih … Bistveno več časa porabimo za spomine o lepih trenutkih ter o tistih lažnih, zaradi katerih smo lahko preživeli.

Ne lažem si, da izvor mojega alkoholizma ne izvira iz mojega otroštva. Ne bom štela, kolikokrat sem iskala očeta po gostilnah, ga čakala in prosila, da greva domov. Mama je vedno poslala mene, ker me je oče vsaj malo upošteval in sem imela bistveno večji uspeh pri prepričevanju očeta, naj gre domov, kot ona.

A kljub temu sem dolge ure sedela za pultom v gostilni, kjer je oče s svojimi prijatelji imel »strokovne posvete«. Da sem lažje čakala, je tudi meni ponudil pijačo. Bila sem radovedna, kaj in zakaj je to tako »dobro«. Po večkratnem pokušanju sem tudi jaz začutila olajšanje. Bila sem prepričana, da kozarček, dva, ali več, ko misli odtavajo, ko ti je malo mar za vse, ko se počutiš dobro, niso nič slabega.

Le zakaj bi bilo nekaj tako dobrega napačno ali celo vredno obsojanja?

Tako sem spoznala alkohol, ki mi je vlival lažne občutke moči in samozavesti. Počutila sem se kot odraslo dekle. Ob spoznavanju teh občutkov sem vse pogosteje pila in se omamljala.

Všeč sem si bila. Zmogla sem vse tisto, o čemer sem prej le sanjala, meja je bila le nebo. Svet je bil moj in za nič ni bilo ovir.

Poročila sem se. Rodila hčerko. Vendar pridno nadaljevala s pitjem, vse pogosteje. Občutku moči in vsemogočnosti se nisem želela odreči. Izkoristila sem vsako priložnost za pitje. Pila sem na očeh vseh in pila sem na skrivaj.

Steklenice sem skrivala med perilom, posteljnino, tam, kjer jih mož naj ne bi našel. Piti sem morala že zjutraj, pred službo, piti sem morala čez dan, piti sem morala zvečer.

Zapirala sem si oči pred problemi in resnico ter vedno pogosteje pila. Bežala sem v svet alkohola in neresnic. Moj svet laži in prevar je bil pester. Zato sem postala alkoholičarka, ki je bila breme sebi, družini in tudi družbi. Postala sem oseba, ki se ji lahko vsak smeji, jo žali in zaničuje. Humor, zbadljivke na moj račun so postale moja stalnica. Nikomur pa nisem ostala dolžna. Postala sem klovn družbe in družine, že na meji sramotenja.

Duh humorja je ostal v meni tudi zdaj. Življenje je lepo in ga je škoda zapraviti za negativno mišljenje. Še vedno v družbi poskrbim za obilico smeha, žal še vedno dovoljujem, da nekateri hodijo po meni in me zaničujejo. Na trenutke sem še vedno tista deklica, ki obupana čaka ob pultu na očeta, čakam na tisti kozarec, ki mi bo dal moč, da se uprem.

Zdaj vem, da mi alkohol tega ne bo dal. Tega se zavedam več kot 20 let. Hkrati pa se zavedam, da brez pomoči moža, ki je »imel težave z alkoholom«, ker je bilo meni takrat »fajn«, ne bi zmogla hoditi po tej poti. On in hči sta moj svetilnik, ko se pojavi razburkano morje.

Kot zdravljena alkoholičarka še vedno upam, da nisem takrat vsega zamudila, ker mi je bilo »fajn«, da je na postaji življenja ostal še kakšen vagon, v katerega bom lahko vstopila in se odpravila v svet, kjer bom lahko popravila vse napake in bom tisto, kar sem, ter doživela še tisto, kar sem zamudila.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/01/napaka/