gleda, da mi je bilo na zdravljenju tako všeč, da sem oddelek psihiatrije obiskal kar trikrat. Cel roman bi lahko napisal o svojem alkoholizmu in o poteku vsakega zdravljenja. Veliko sem takrat doživel, marsikoga prizadel in predvsem mi je uspelo narediti veliko neumnosti.

Hvaležen sem okolici, sodelavcem, predvsem pa domačim, da niso obupali nad mano in so me vedno znova poslali na zdravljenje. Vsako je bilo potrebno. Vsako zdravljenje mi je pustilo nekaj, kar me je vsaj nekaj časa držalo v pravi smeri.

A glede na to, da je bil odhod na moje zadnje zdravljenje zelo senzacionalen, bi mi lahko bilo jasno, da bom tokrat uspel. Kot že dvakrat poprej sem bil prepričan, da lahko svoje pitje nadzorujem, da en kozarček tu in tam ne bo težava. Bil je, in to velika.

Tako velika, da je ženi prekipelo in mi je v vinski kleti odprla vse sode z vinom, da je vino iz njih steklo. Sledilo je, v moji pijani glavi, logično dejanje in sem prazne sode spravil ven, na polje, in ker živim na hribu, so se odkotalili v dolino.  

Po zdravljenju pred tem dogodkom bi moral hoditi v bližnji KZA Štore, kjer nisem zdržal dolgo. Nisem jih imel volje poslušati, nisem čutil, da spadam tja, ker sem se zdravil zaradi drugih. Jaz nisem imel problemov z alkoholom.

Čutil sem se dovolj močnega, da sam abstiniram. Naboj Pohorskega dvora, kjer sem se zdravil, in volja po abstinenci sta trajali skoraj deset let. Z njima pa tudi želja po omami, ki je samo naraščala.

Nisem več zdržal. Obdobje pitja alkohola je bilo kratko. Da je bilo tako, se moram zahvaliti ženi, ki je aktivirala »krizni štab« – poleg tega, da mi je zlila vino iz soda – in po zelo hitrem postopku so me odpeljali na zdravljenje, še zadnjič.

Rešila me je iz krempljev alkohola. Le njej se moram zahvaliti, da sem danes še tukaj, živ in zdrav ter trezen. Vseskozi me je spodbujala, mi stala ob strani in mi oproščala ter pomagala pri abstinenci. Nič od tega ji ni bilo treba početi. Vesel sem, da me ima toliko rada, da je šla z mano čez pekel in da mi je oprostila premnoge napake.

Ko sem zadnjič prišel z zdravljenja, mi je izbiro kluba svetoval prijatelj. Ta isti prijatelj, ki sem ga nedolgo pred tem jaz, zdravljen alkoholik, a ne ozdravljen, peljal na zdravljenje.

Takrat se je prebudila tudi moja potreba, želja, da pomagam ljudem, ki se borijo in trpijo v alkoholizmu. Mnogim sem pomagal in jim še, celo izobraževanje za laičnega terapevta sem opravil.

Naučil sem se, da za tako pomemben korak v življenju – da si priznaš, da imaš težavo – potrebuješ čas in podporo. Naučil sem se poslušati in ne obsojati, pomagati in ne grajati. Prisluhnem vsakemu, ki je pripravljen razložiti svoje probleme, in mu svetujem po svoji moči.

A kljub dolgoletni abstinenci se še vedno sramujem dejanj, ki sem jih počel v pijanosti. Veliko se jih spomnim, še več pa sem jih pozabil. Veliko je takih, ki sem jih v hudi pijanosti počel, pa se jih niti nisem zavedal. Včasih se ob kakšnem čudnem pogledu sprašujem, če sem v tistem času, ko »filma ni«, naredil kaj temu, čigar oči me čudno gledajo.

Cilji alkoholika so približno enaki, v prvi vrsti abstinenca. Vem pa, da se noben alkoholik ni odločil za zdravljenje, dokler ni doživel popolnega poraza. Vsak je potreboval tisti hudi trenutek, da se je zlomil in dojel, da ima težavo, ki je sam ne bo mogel rešiti.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/02/odhod-z-zdravljenja/