Koliko moraš spiti, da si alkoholik? Kolikokrat na dan, teden, mesec moraš biti pijan, da potrebuješ pomoč? Če izpolniš vprašalnik na spletu ali pri zdravniku, kaj kmalu ugotoviš, da smo vsi brez izjeme alkoholiki – pa je to čisto res?

Že nekaj časa z ženo obiskujeva terapevtsko skupino – priprava na zdravljenje, ker naj bi jaz imel težave s pitjem. Če ima kdo težave, je to ona, ker vedno ko pridem domov z rekreacije ali s poslovnega sestanka, priredi pravo dramo. Obtožuje me, da sem pijan in da sem se spet kurbal. V zagovor, spil sem le nekaj piv in natakarice nisem ogovoril že lep čas. Domov se pripeljem sam, brez težav lahko hodim po ravni črti, naredim ne vem koliko počepov, sklec, po mojem še stojo, ne zapleta se mi pri govorjenju, nimam zamegljenega vida … Razlika je le v tem, da sem nekaj spil in da se žena dere.

Včasih resno premišljujem, da me ona dela alkoholika, ker izhaja iz družine, kjer je oče pil in še pije. A glede na njegovo življenjsko zgodbo ter taščo ga razumem. Res je moja odraščala v družini, kjer sta se starša zaradi alkohola neprestano prerekala in se je tudi zgodilo, da je tast kakšno primazal tašči. Nisem zagovornik udarcev, a včasih, res včasih si pa katero zasluži. Vedno ko to povem na glas, sledi rafal žaljivk in sem hitro vse, samo človek ne.

A dokler tega ne doživite, verjemite, ne morete obsojati. Res je tudi, da ima tast vsakega pol leta »obračun«, pa še to običajno takrat, ko smo na obisku, kjer zelo konkretno »pod gasom« razloži, kako stvari stojijo, in nam razloži, da nas ima dovolj in da se bo ubil ter da bo vse svoje premoženje dal Cerkvi. Potem pa sledi jok žensk in njihovo moledovanje in pregovarjanje, da na koncu vsi zelo »vinsko izobraženi« sklenemo, da je treba nekaj spremeniti. Načrtovalni duh pa zgine z alkoholnimi hlapi in tako smo OK za pol leta.

Sam izhajam iz čisto drugačne družine, starša se nista nikoli prepirala, alkohol se je pil zmerno. Oče je, kot jaz, spil kakšnega po službi s prijatelji, po rekreaciji in običajno prvi dan na morju, to je bilo to. Mama mu nikoli ni težila zaradi tega. Domov je prišel normalen, kolikor pač je pod vplivom alkohola lahko bil, če je šel čez svoje meje, je bil zelo zabaven in je pel, z mamo sta plesala, na morju pa je običajno samo zaspal. Podoben sem jaz.

Kadar nekaj spijem, sem zabaven, zganjam norčije, in če je možno, s katero zaplešem. Če je takrat žena poleg, me običajno označi za kurbirja.

Zaslužim dovolj, da si lahko privoščim tudi kakšen pivski izlet tako s prijatelji kot s poslovnimi prijatelji. Vikendi so vedno družinski, in če je le mogoče, kam gremo. Če spijem kaj med dopustom, je to kakšen kozarček zvečer z ženo. Ravno zaradi tega ne razumem, zakaj bi jaz imel težave.

Na skupini, kamor hodim, poslušam zgodbe drugih, s katerimi se ne morem primerjati, ker kot prvo ne spijem toliko, kot drugo, ne potrebujem alkohola vsak dan. V bistvu ga ne potrebujem, slučajno se znajdem v družbi, kjer je potem tudi alkohol. Ne kupujem si alkohola na skrivaj, prav tako ne skrivam steklenic ali hodim na skrivaj za vogal pit. Nič od tega ni moj film.

Če mene kdo vpraša, sem zmerni pivec, ki ima pač takšno službo, da se zgodi, da se kakšen posel sklene v gostilni po enem ali dveh kozarcih. Sem športnik, ki se rad rekreira, in po tem, ko se dobro spotiš, res prija hladno pivo. Pa še to se zgodi enkrat, dvakrat na teden, pač odvisno, koliko časa imam.

Svoje ne ponižujem in ne tepem, največ, kar sem si do zdaj drznil reči, je bilo takrat, ko sem prišel domov z dela in ravno sklenil hudo dober posel in me je moja spet ozmerjala, da sem pijanec, pa sem ji zabrusil, da jaz sem pijanec, ona pa je debela. Da jaz lahko vedno neham piti, ona bo še pa vedno debela. Zaslužil sem si klofuto. Obrnil sem se na petah in šel k tastu – se ga res napit, če sem že neki hudi pijanec.

Na skupini je iz tega potem nastala cela drama in sem poslušal, da se tako vede le alkoholik, da si lažem, da se preveč oklepam obrambnih mehanizmov ter da si ne priznam. Mene pa zanima, kaj za vraga si moram priznati. Pijem res, občasno, a nisem alkoholik, vsaj mislim, da ne.

Že dostikrat sem nehal za več kot pol leta, a terapevtka pravi, da to še ni dokaz. Prav tako pravi, da količina popite količine ne odraža tega, ali sem odvisnik ali ne. Bojda o tem odloča moje telo. Ker sem imel en napad, bojda epileptičen, po pravici rečeno se ne spomnim, je to dokaz, da imam težave. Jaz tega ne dojemam tako.

Ne razumem, zakaj bi bil odvisnik, če vedno lahko neham, a trenutno mi tako ustreza. Tisti kozarček spijem, ker si ga zaslužim, in ne, ker bi ga potreboval. Včasih pa tudi jaz potrebujem odklop od vsega, da pobegnem, se napolnim z energijo in lahko grem v nove bitke.

Če je moj odklop in tistih nekaj piv takšen problem, le kaj bi šele bilo, če bi se drugi morali ukvarjati z vsemi mojimi težavami. Dvomim, da bi uro mojega dneva zdržali, a na koncu sem jaz alkoholik, ki si ne prizna, da ima probleme. Ja, imam jih, ampak z vsemi, ki me skušajo prepričati, da je moje, po mojem mnenju, zmerno pitje alkoholizem.

Če je to res, potem smo skoraj vsi Slovenci alkoholiki, ki nujno potrebujejo zdravljenje. Baje ne razumem in baje bom razumel, ko bo teh terapevtskih srečanj konec in bom šel na zdravljenje. Zaenkrat ne verjamem, ker menim, da ljudje okoli mene, vključno s tastom, preveč pijejo.

Sva pa z ženo sklenila dogovor: če jaz neham piti, ona shujša. No, tehtnica se še vedno skriva po hiši.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/09/zena-pravi-da-sem-alkoholik-ona-je-pa-debela/