Starši so tisti, ki naj bi skrbeli za otroka, ga naučili, kaj je prav in kaj narobe, ga vzgojili v odgovorno odraslo osebo in mu dali življenjsko popotnico. Mene je oče naučil le piti, kaditi, se pretepati in početi kazniva dejanja. Moj oče je bil baraba, odkar pomnim, in mama je to vedela, ga takšnega, kot je, sprejela in trpela vse njegove neumnosti ter ga čakala, ko je bil v zaporu ali na begu.

Načeloma sem kot otrok imel vse, ker je oče pri svojih podvigih poskrbel za to, a kaj ko njega ni bilo. Ko pa je bil, se je trudil narediti vtis name in me je vodil po lokalih, nočnih klubih, svojih ne ravno legalnih poslih in me od majhnega uvajal v svoj posel. Že takrat sem v roke dobil kozarec žganja, ker moški to pijejo. Okus mi sicer ni bil všeč, a sem očeta želel očarati, pridobiti njegovo naklonjenost. Končalo se je na urgenci, ker sem vendarle bil 12-letni smrkavec.

V tem času sem mu pomagal že pri prvi zavarovalniški goljufiji in pokazal mi je, kako krasti v trgovini, da te ne dobijo. Da bi bil oče ponosen name, sem bil pripravljen narediti vse. Tako sem pristal v popravnem domu, sicer ponosen nase, da imam že renome in da sem bil že obravnavan na sodišču in da sem bil »stari znanec policije«. Če kdo misli, da me je popravni spravil v red – nikakor ne, še bolj sem začel piti, malce dilati in se na veliko pretepati.

Vsakič ko me je policija ulovila, mi je ego rastel, ker je to pomenilo, da sem kriminalec, niti pod točko razno nisem pomislil, da si s tem delam škodo, ki me bo drago stala. Pri 19-ih sem bil že redni pivec – pol žganarije je bil minimum, nečedni posli so bili na dnevnem redu, srednjo šolo sem pustil, ker če v tednu dni zaslužiš več, kot je povprečna slovenska plača, nekako ne čutiš potrebe po tem, da bi se formalno izobrazil in si našel redno službo. Povrh pa še, ker tvoj dohodek ni uraden, živiš od socialne pomoči.

Pri 20-ih sem pristal v zaporu, kjer se mi je uspelo še bolj zamrežiti, prišel ven in po slabih dveh letih ponovno pristal noter. Takrat sva bila z očetom skupaj. To pa je bil tudi čas, ko se je moj romantični pogled na očeta razblinil. Ko sem v zaporu sprevidel, da ni neki heroj, da je le eden izmed mnogih, sem se zamislil. Res pa je, da sem v tem času spoznal tudi dekle, ki me je sicer imela rada, a ni odobravala mojega početja. Pa sva se nekaj časa šla igro: jaz obljubim, ona verjame, jaz obljubo prelomim, ona znori, se razideva in jaz prosim, rotim, obljubljam in ona mi odpusti. Dokler ni zanosila.

Postal sem oče, a ona me ni več vzela nazaj. Jasno mi je dala vedeti, da če se ne vzamem v roke, ji dokažem, da mislim resno, grem na zdravljenje, končam šolo in se redno zaposlim, nimam ob njej kaj iskati.

Ko sem prišel ven, sem si najprej našel službo, seveda za »tekočim trakom«, ker kaj drugega glede na izobrazbo nisem mogel početi. Tako sem bil ujet v dokazovanje, pitje in službo za bizarno plačo. Ko je oče prišel ven in mi ponudil možnost hitrega zaslužka, sem seveda klonil. Tokrat nisem bil ujet, a sem se zamislil. Poiskal sem malce bolje plačano službo, le pitja nisem opustil. Pa me je oče ponovno premamil s svojimi lahkimi zaslužki. Tokrat so me ujeli in glede na to, da sem bil že »stari znanec«, čas za zapahi ni bil več zanemarljiv.

Moj otrok pa je rastel in dejansko sem mu počel enako, kar je oče počel meni. Čas je bil za spremembo. Tokrat sem v zaporu šel v skupino za zdravljence, končal srednjo šolo in se na veliko izogibal očetu. Kljub temu da me je mama rotila, naj se vendarle pogovarjam z njim, sem se odločil, da če želim živeti normalno, daleč stran od kriminalnega življenja, oče ne sme biti del mojega življenja.

Prišel sem ven, si našel službo, prosil mater mojega otroka, naj mi da priložnost, in po skoraj letu dni mojega »čistega« življenja me je uslišala. Sedaj sem oče dveh navihancev, vsak dan je zame nov dan, vsak dan znova si rečem, da bom dober, da si zaslužim mir, da si moji najdražji zaslužijo najboljše. Oče še vedno želi vplivati na moje življenje s svojimi idejami, a zaenkrat se mu še upiram.

Težko mi je, ko gledam mamo, kako trpi, ker sem se »odrekel« očetu. Res je oče samo eden, ampak takšen, kot je moj, ni vreden tega imena. Rad ga imam, a ne bom pustil, da mi uniči to, kar imam. Mogoče res živimo v najemniškem stanovanju, nimamo prestižnega avta, najboljše obleke in opreme, a imamo en drugega, srečo, veselje in mir. To je vredno več.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/14/oce-me-je-vpeljal-v-alkoholizem/