Dan, ko sem pristal na zdravljenju, je bil hkrati prvi dan mojega življenja, vsaj normalnega. A če se tistega večera ne bi toliko napil, da sem padel po stopnicah, si prebil arkado, zlomil roko in kolk ter se zbudil na urgenci z bistveno prekomerno dozo alkohola v sebi, se še danes ne bi šel zdravit in bi vsem razlagal, naj mi ne težijo, ker jaz pa že nimam težav, ter da so zmešani.

Ne morem reči, da je bilo moje otroštvo težko, je pa bilo zanimivo. Mama je bila ljubeča, a kaj ko je zagovarjala očeta na vsakem koraku. Oče pa je imel svoje ideje o tem, kakšen naj bom, kaj naj bi počel, govoril, kako se oblačil. Vedno sem bil prepričan, da me nima rad, da se me sramuje, in sem se zaradi tega konstantno trudil, da sem mu dokazoval, da nisem vreden ljubezni.

S prijatelji sem zelo rad igral nogomet, ure smo prebili na igrišču, kjer sem izvajal svoje nogometne vragolije. Nikoli nisem čutil potrebe, da bi nogomet treniral, ker mi je bilo ljubše druženje s prijatelji in zabušavanje. In ja, tudi spili smo kaj, ker smo pa vendarle bili frajerji. To je bilo še v časih, ko smo smrkolini brez težav v trgovini dobili tako alkohol kot cigarete.

Vse se je spremenilo, ko me je pri našem »ven metanju« opazil trener lokalnega nogometnega kluba. Dolgo me je hodil opazovat, kar je bilo že malo čudno, tako da sem očetu doma omenil, da nas en norec hodi gledat. Pa je prišel tudi on, da bi se malo pogovoril z njim. In sta se, jaz pa sem moral začeti trenirati.

Hitro sem se vključil v ekipo, s soigralci smo postali prijatelji. Moram reči, da sem blestel, bil sem uspešen in užival sem v zvokih navijačev in trepljanju po hrbtu. Celo oče je postal z mano prijazen ter sem prvikrat dobil občutek, da me ima rad. Da pa je njegova ljubezen zgolj ponos, način, da se lahko s svojim sinom hvali, sem dojel, ko sem šel na prvi trening reprezentance. Takrat sem svojo športno pot končal.

Srednjo šolo sem končal, večino časa vinjen. Po končani šoli sem se odselil od doma, si našel službo in bil večino dneva pijan. V mojem hladilniku ni bilo hrane, le pivo. Piti sem začel že zjutraj, za zajtrk mala pločevinka piva, na poti v službo še druga. V termovki, ki me je spremljala na delu, pa je bila vodka.

Po službi sem najprej zavil v bližnji lokal ter ostal tam do zaprtja. Delal sem, da sem si lahko kupoval pijačo. Stikov z domačimi nisem ravno imel, le ob »ta velikih praznikih« sem šel na kosilo. Seveda nikoli trezen. Vedno sem potem poslušal, da sem pijanec, da imam težave, da me je ta ali oni videl pijanega, da so me spet videli, da sem bil cel dan v gostilni.

Večina teh kosil se je končala s prepirom, dretjem in loputanjem z vrati, jaz pa sem odvihral in imel odličen izgovor, da sem se zapeljal v »bazo« in se zapil do konca, tako da me je natakar potem peljal domov, ker jaz niti na nogah nisem mogel stati.

Pojavljati so se začele težave v službi, še hujše, ko je moj nadrejeni postal moj soigralec iz časa mojega igranja nogometa. Do mene je bil strog, še bolj kot do drugih, sprva sem menil, da zato, ker je bil ljubosumen, ker me sovraži. Krivda je bila, po moji pijani logiki, v njem. On je bil tisti, ki je iskal težave, jaz sem bil le priden delavec.

Moje pitje je postalo nevzdržno, tako da nisem več normalno deloval, redno sem zamujal v službo, med delom dostikrat zaspal in dostikrat sem bil »bolan« (berite: »maček« je zjutraj bil »tiger«). Šefu je bilo enkrat dovolj, in ko sem ponovno zamudil ter imel za to spet beden izgovor, me je soočil z dejstvom in mi postavil ultimat, ali pijača ali služba. Tega, da sva se sprla, mi ni treba razlagati, ter da sem se drl nanj, naj dokaže, da pijem. Razložil sem mu, da ima on težave, in ne jaz, ter odvihral delati.

Tisti dan me je domov ponovno pripeljal natakar, ker sem moral svoj bes nekje utopiti. Pijančki – moji šank prijatelji – pa se tudi niso bunili in branili zastonj rund.

Dobra dva tedna po prepiru s šefom, tem mojim bivšim soigralcem, sem ponovno zamudil in spet imel za to zelo dober izgovor, le da tokrat šef ni bil šef, z njim je bil njegov nadrejeni in ponudila sta mi »frulico«. Upiral sem se, se izgovarjal na pravice, ju zmerjal, da izvajata mobing, jima grozil s policijo, mediji, da ju bom ubil in njuno družino … besedni zaklad je bil pester.

Na koncu sem vendarle moral pihati in sem napihal 2 promila, in ko sta mi postavila pogoj, ali zdravljenje ali odpoved, smo se znašli v drugem krogu prepira. Skušal sem jima razložiti, da je to bil slučaj, da sem imel težek teden, da mi je umrl oče, da me je punca pustila, seveda nič od naštetega ni bilo res, a poskusiti ni greh.

Niti en izgovor jima ni bil všeč. Končalo se je tako, da sem bivšega soigralca nokavtiral in se drl, naj si službo nekam potisneta, ter se odpravil domov, no, v gostilno. Zadnje evre je bilo treba zapraviti. Ponovno sem bil tako pijan, da niti na nogah nisem mogel stati, a prepričan, da lahko peljem avto.

Odpeljal sem se proti domu, se nekaj metrov pred domov zabil v obcestno luč in se izvlekel iz avta ter se dalje odpravil peš. Do doma sem imel le še nekaj 30 stopnic, malo pred vrhom pa mi je spodneslo in znašel sem se na dnu ter se zbudil v bolnišnici.

Ko sem se zbudil, sem najprej zagledal bivšega soigralca – šefa, kasneje so mi povedali, da me je vsak dan prišel obiskat. Aja, da ne pozabim, skoraj 14 dni sem bil v komi. Ko sem ga zagledal, sem se zavedel tudi, kaj sem storil, seveda sem se mu opravičil in dogovorila sva se, da se grem, ko me odpustijo iz bolnišnice, zdravit, potem pa se vrnem v službo.

Oče me ni prišel obiskat ne v bolnišnico ne na zdravljenje, to je počel ta moj šef. Ko sem že nekaj let delal, si uredil življenje, se celo poročil, sem izvedel, da je bil ravno ta moj šef tisti, ki ni obupal nad mano, ter se je zame boril. Namreč, njegov nadrejeni je zahteval, da me odpusti, in ni želel slišati nič o tem, da bi dobil še eno možnost. Hvaležen sem mu za to.

Sedaj pa ponovno skupaj igrava, le da v veteranski ligi in uživam v tem. Živ sem in vsak da je nov dan.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/27/zdravljenje-od-alkoholizma-mi-je-dalo-novo-zivljenje/