Dokler usoda ni hotela tako, da Bog k sebi pokliče moža, nihče ni vedel, da imam z alkoholom težave tudi jaz, ne samo mož. Ker je bil večino časa pijan, povrh pa še nasilen, nihče ni opazil mojega skritega pitja, ker pač nisem razgrajala, a ob številnih tabletah, ki jih moram jemati, bi me lahko pitje poneslo k možu.

Mož je pil vsak dan, enkrat na mesec je bil tako pijan, da je bil tudi nasilen – do vseh. Takrat mu ni bilo pametno priti blizu, ker je ves svoj gnev zlil na tistega, ki ga je upal vsaj pogledati. Vsi so to vedeli, jaz pa sem izpadla kot pridna, uboga ženička, ki vse to prenaša in nič ne more ter nikamor ne more. Namreč, po rojstvu prvega otroka, ki je bil zelo zahteven, sva se z možen odločila, da jaz ostanem doma, on pa bo služil denar.

A resnica je bila čisto drugačna, kajti jaz sem pridno pila, že odkar pomnim. Odraščala sem v zelo revni kmečki družini. Otrok nas je bilo sedem, a na kmetiji smo ostali trije, ker štiri sta starša »prodala« bližnjemu kmetu, ki je bil bogat, kmetija velika, a on brez otrok, ker so mu vsi padli v vojni.

Ker sem bila bolj suhcena, nisem bila primerna in sem se zaradi tega počutila manjvredno. Domača šmarnica mi je pomagala, da sem vsaj malo pozabila na to in pridno pomagala doma, kolikor sem zmogla. Šola ni bila ravno moja močna stran, zato sem pri 14 letih naredila le pet razredov in se odpravila na delo v bližnjo tovarno, da sem vsaj nekaj denarja prinesla domov.

Ko se mi je ponudila priložnost, da grem v zelo dobro plačano službo več kot 100 kilometrov od domačega kraja, sem to tudi storila. Denar sem pošiljala domačim, kolikor ga pač nisem zapila. V tistem času sem na enem od svojih pivskih pohodov spoznala moža.

Ker je tudi sam izhajal iz ne ravno zdravega družinskega okolja, sva se takoj ujela. Njega, njegove štiri brate ter pet sestra je vzgajal oče, saj jim je mama zgodaj umrla. Oče je veliko pil in otroci so bili več ali manj samorastniki.

Boleča preteklost naju je združila in kmalu sva se poročila, si začela ustvarjati topel dom, a ker je bila najina strast do alkohola močnejša kot do gradnje hiše, je le-ta potekala zelo počasi. Vmes sem zanosila. On je pridno gradil in pil, jaz pa igrala gospodinjo in seveda pila. Otrok je rastel, midva pa pila. Ko je bil otrok že dovolj star, da je možu pomagal pri gradnji, je bila hiša tudi zgrajena.

Preselili smo se in živeli neko zmedeno družinsko življenje. Ker je mož delal, običajno cele dneve, večere pa prebil v vinski kleti, je tudi po večerih imel svoje izpade. Teh izpadov so bili deležni tudi sosedje. Tako so bili vsi prepričani, da sem jaz žrtev, mož pa pijanec.

Jaz pa sem pila od jutra do večera, sicer vodko, da se me ni vonjalo, a težko bi na prste ene roke preštela dneve, ko sem bila trezna. Ker je bil mož tisti, ki je delal drame, name nihče ni bil pozoren, a sem realno pila več kot on, le nasilna in glasna nisem bila.

Leta sem poslušala, kako uboga sem, kako naj raje grem, da si zaslužim boljše življenje. Vedno sem kimala, se strinjala z drugimi, a globoko v sebi vedela, da ne bom šla nikoli, ker bi se drugače morala soočiti s svojo odvisnostjo.

Pred desetimi leti je mož zbolel – za rakom na črevesju, ki se je razširil povsod. V slabem letu je umrl. Nekaj mesecev so me tolerirali, ker sem bojda pila od žalosti, a po pol leta moje pitje ni bilo več sprejemljivo. Ker so mi težili, da morda pijem preveč, sem začela piti na skrivaj in to uspešno skrivala približno leto dni.

Pitje se mi je začelo kazati tudi na zdravju. Šele ko sem izgubila več kot 20 kilogramov, so moji bližnji in osebni zdravnik postali pozorni. Po nekaj mesecih prepiranja in mojega dokazovanja, da se motijo, da jaz nimam težav, sem le pristala na zdravljenju. Od tega je že sedem let, sedem let, kar dejansko živim, celo osnovno šolo sem končala, se izobražujem in celo delam.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/03/28/svoj-alkoholizem-sem-skrivala-za-mozevim/