Zadnjih nekaj dni se je velik del Slovenije ukvarjal s plakatom »znamenje«. Ne bom se veliko spuščala v to, da je bil to velik spodrsljaj, žalostno pa je dejstvo, da se je s tem spodrsljajem in z vsemi naslednjimi plakati izgubilo bistvo, upam da, prvotne ideje, da je nasilje nad komerkoli nedopustno. Da je šlo za napako so ugotovili tudi snovalci sami, a očitno tudi sami ne vidijo spornosti pripisovanja nasilne narave moškim.

Tako smo po »očetovem znamenju«, dobili še »partnerjevo znamenje« in »sinovo znamenje«. Pričakovano bo ponovno velik del ljudi svoj gnev zlival na družabnem omrežju in avtorje zmerjal s feministkam, izgubljeno pa bo ponovno bistvo – nasilje.

Ironično, da je bil po vsej verjetnosti namen plakatov ljudi predramiti, a mislim, da ne v smeri, ki so jih. Po drugi strani, pa je zelo težko mimo dejstva, da je cena enega takšnega plakata okoli 200 evrov, ter da gre za projekt, plačan iz davkoplačevalskega denarja in bi se z njim lahko na konkretnejši način pomagal žrtvam nasilja.

Nasilje se ni povečalo, le opazi ga mnogo več ljudi

A če se vrnem k bistvu, nasilju in očitno predstavi, da so le moški nasilni, kar absolutno ne drži. Mislim, da je nedavni primer iz Zagreba ravno pokazatelj tega, da so nasilne tudi matere, ženske. Mogoče malce provokativna izjava, ampak zaradi covida-19 ni več nasilja, enako ga je, mogoče kakšen sosed več opazi to, ali kakšna ženska več, pa tudi moški, da so že prestari za t. i. vzgojne udarce in da je čas, da gredo.

Zelo iluzorno bi bilo trditi, da se nasilje z leti povečuje, ker se ne, le o njem se več govori in prag tolerance, predvsem po potrebi, pada. Nasilje prav lahko primerjamo z mislijo »Včasih so bili vsi možje pošteni in žene zveste. Potem pa je nekdo priznal in povedal resnico.« Podobno je z nasiljem, slepo se verjame, da ga včasih ni bilo, če pa že, so bili moški tisti, ki so pretepali, koliko je resnice v tem, nikomur ni mar. Samo v razmislek, zakaj imamo potem tudi varne hiše za moške v Sloveniji? In ja, imamo jih.

Dojemanje nasilja je napačno

Menim, da je glavna težava pri nasilju ravno v dojemanju, kaj je nasilje. Dostikrat slišim, da so bili moški že iz pamtiveka tisti, ki so nasilneži. Ob tem pa ne morem mimo vprašanja, ali res mislite, da so moški, katerih glavna naloga je bila, da lovijo živali in varujejo skupnost, z lova prišli domov, dati otroku eno čez rit, ker se ni vedel »prav«? Mislim, da ne, da je bila vzgoja otrok od nekdaj domena žensk. Mogoče se motim.

Vem pa, da smo mogoče res tehnološko napredovali, a pri samem dojemanju odnosov smo obstali. Še vedno se prepiramo, ali so vzgojni udarci pri otrocih dovoljeni. Še vedno se postrani gleda vse nas, zagovornike vzgoje z besedo in še vedno se ne razume primerjave, če ob nestrinjanju s šefom, tudi njemu primažete eno okoli »kepe«.

Vzgajanje otroka z besedo ne pomeni permisivne vzgoje, prav tako pa ni nekaj, kar bi vsakdo zmogel, saj je za to potrebno veliko potrpljenja, domišljije, vztrajnosti in učenja. Vedno moraš biti 10 korakov pred otrokom, ter predvideti vse mogoče scenarije in nikakor ni lahko. Če naredim zelo pavšalno primerjavo, vzgoja je kot izobraževanje, eni naredijo le srednjo šolo, drugi si pridobijo univerzitetno izobrazbo, tretji pa lepo shajajo le z osnovnošolsko izobrazbo. Tako eni kot drugi imajo možnost dobre zaposlitve. Največja težava so tisti, ki naredijo en letnik neke univerze, npr. prava in so potem prepričani, da so vrhunski pravniki.

Le tisti, ki posamezni vzgojni način prevzamejo v celoti, so končali svoje izobraževanje, pa še vedno znova se morajo dokazovati, da še znajo, lahko rečejo, da vzgajajo po nekem modelu. Da se vzgajati z besedo, a žal je v Sloveniji veliko pogostejši način t. i. vzgojnih udarcev. Ko starš ne zmore več besed, otroku primaže eno čez rit, ali ga tapne po roki, ter na kratek rok doseže učinek. Tudi odrasli nismo tako nori, da bi vztrajali pri nekem vedenju in ob tem prejemali udarce, le zakaj bi potem to počel otrok. Otrok se hitro nauči ustreznega načina preživetja.

Običajno se ob t. i. vzgojnih udarcih razvije debata o tem, da smo tudi mi dobili kakšno, pa nam nič ne manjka. Hm… veliko nam, ker če nam ne bi, potem v naši družbi ne bi bilo odvisnosti, nasilja, zlorab, samomorov in ne vem česa še. Res pa je, da vzgojni udarci niso neposredno krivi za naše napake, so le eden izmed mnogih vzrokov.

Nikakor ne podpiram vzgojnih udarcev, ker se s tem otroke le nauči, da ko gre kaj narobe, udariš, ker očitno edino to prinese rezultate. Razumem stisko staršev, ki vidijo rešitev v tem, jih ne obsojam. Niso znali drugače, ali niso hoteli, svoj davek bodo na koncu plačali sami. Konec koncev ni dober tisti starš, ki vse naredi popolno, ampak tisti, ki zna svojo napako priznati in jo tudi popraviti. Tu pa večina staršev pade.

Čustveno nasilje zadene globje udarce

Običajno kadar se otrok sooči s staršem in skuša razložiti, da mu je starš naredil krivico, naleti na upor staršev in besede, ki jih je večina nas že kdaj slišala: »Vse sem ti dal/a, ti pa tako!« Besede, ki bistveno bolj bolijo, kot tisti dobljeni udarci v otroštvu.

Kadar je govora o nasilju je običajno ravno čustveno, psihično nasilje spregledano, ker se ga bojda ne da dokazati. Besede ubijejo bistveno močneje kot udarci. Rane narejene zaradi tepeža se pozdravijo, pustijo kakšno brazgotino, a psihično nasilje naredi bistveno globje rane, travme, ki se prenašajo iz roda v rod, ki jih vsi skrivajo, a nihče ne opazi.

Psihično nasilje je na neki točki celo podprto in opravičeno z razvojem otrok. A to, da je otrok ustrahovan v vrtcu, šoli, da se ga ponižuje, ter se od njega zahteva, da se sam postavi zase, ker je drugače mevža, nikakor ni del osebnega razvoja. Dostikrat se ob tem najde junak, ki meni, da življenje ni posejano z rožicami in da se otrok pač mora na to navaditi. Življenje res ni vedno popolno, a to še ne pomeni, da je otroke treba izpostavljati travmam, ker se nekomu ne da ukvarjati s problemom, ki je nastal.

Ne verjamem, da bi se ta ista oseba strinjala s tem, da bi se en dan njegov šef spomnim, ali pa šefica, da ne bom feministična, da bi jo/ga malce psihično zlorabljal/a, ker lahko in ker se je odločil/a, da življenje ni posejano z rožicami, ter da se mora na to navaditi. In potem bi ta oseba prišla domov, v domnevno varno okolje, ter bi mu/ji še tam razložili, da je mevža. Mislim, da je v zadnjih letih veliko govora o mobingu na delovnem mestu, ravno zaradi razloga, da ne prihaja do zlorab in nasilja.

Nasilje nas spremlja na vsakem koraku

Če smo realni je nasilje del našega vsakdana, vprašanje pa je, koliko ga dejansko želimo opaziti. Ste kdaj zavestno opazovali, koliko nasilnih situacij čez dan se je v vaši okolici zgodili, pa niste niti trznili. Na ulici je starš otroka, ki je izsiljeval, čez rit. Mama se je histerično drla na moža in otroka. Vnuk je babico udaril, ker mu ni želela kupiti sladoleda. Na dvorišču so se stepli otroci, kar tako. Šef je ponovno zmerjal in poniževal zaposlene.

Kje so meje? Načeloma bi morali imeti ničelno toleranco do kakršnegakoli nasilja, a v slovenski družbi je ta meja omejena na potrebe posameznih skupin. Če je nasilje v korist pri dokazovanju nečesa, je meja zelo nizka, in bo nasilje že zvišan ton glasu, ko pa nasilje ni v korist, potem je dovoljeno vse. Udarci otrok so vzgojni načini. Dretje in poniževanje je vzgojni način, ali način, kako se nekdo postavi zase in postavi mejo. Malce malo tolerance je sicer v »klafutah« med odraslimi, a se dostikrat tudi tu opraviči z besedami »si je že zaslužila«, za moške pa »kaj pa drži, idiot«.

Ženske tudi znajo biti pošasti

Ko smo že pri nasilju nad moškimi, se žal dogaja tudi to. O nasilju nad moškimi se govori bistveno manj, pa to ne pomeni, da se ne dogaja. V zadnjih letih so se izoblikovale iniciative moških, ki so začele opozarjati tudi na nasilja, ki se dogajajo njim.

Moški stereotipno res udari, ženska pa izvaja psihično nasilje. Slednje pa je tisto, ki naredi bistveno več škode. Da ne bo pomote, tako moški kot ženske, sta tukaj zelo enakovredna tekmeca, s tem da je ženska, ki je nasilna, bistveno hujša kot moški. Nasilna ženska zna pri svojem »delu« izumiti tako bolne prijeme, ki si jih moški v najbolj nori domišljij ne zmore izmisliti.

Preveč je zgodb Ariane, deklice iz Zagreba in Davida. Če se sprašujete, katerega Davida, gre za zgodbo o enem izmed najhujših primerov zlorabe otrok v vsej zgodovini Kalifornije. Zgodbe o Davu Pelzerju, ki ga je njegova čustveno neuravnovešena ter z alkoholom zasvojena mati vseskozi brutalno pretepala ter stradala. Z njim se je vseskozi igrala nepredvidljive zločinske igrice – igrice, ki bi Dava kmalu stale življenje. Če je želel preživeti, se je moral naučiti te igrice igrati, saj ga njegova mati ni več imela za sina, pač pa za sužnja. Nič več ni bil deček, bil je le oné. Ničesar ni imel in nikogar, kamor bi se obrnil, pri življenju so ga ohranjale le še njegove sanje – sanje o nekom, ki bi skrbel zanj, ga ljubil ter ga imel za sina. Delček te psihične igre je bilo tudi to, da je moral kopalnico v določenem času pospraviti, na sredi pa je imel vedro s kemikalijami, ki mu je oteževalo dihanje in je zaradi tega komaj ostal pri zavesti. Če dela ni opravil, je ostal brez hrane. Za kazen je moral jesti blato iz bratčeve plenice. Spati je moral v mrzli kleti, če se je materi zdelo, je dobil celo deko…

Žal pa njegova zgodba ni samo zgodba nekega dečka v Ameriki, takšne zgodbe se dogajajo tudi v Sloveniji. Ni važno, kdo je tisti, ki jo počne, ali je to drugi otrok, mati, oče, dedek, babica, stric, teta, brat, sestra … nasilje se ne bi smelo dogajati in le to bi moralo biti sporočilo vseh teh famoznih plakatov. Žrtev, ki je ujeta v pekel nasilja, včasih rabi le zgodbo, s katero se bo lahko poistovetila in v njej našla sebe. Posledično pa našla tudi rešitev iz svoje stiske. V Sloveniji bistveno preveč kažemo s prstom na druge in navajamo neke statistike, premalo pa ljudem predstavljamo zgodbe ljudi, ki so šli čez pekel in se iz njega rešili, ker so našli nekoga, nekaj, da so se lahko dvignili in poleteli v svobodo.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/04/26/nasilnezi-so-samo-moski/