»Moje ime je Alenka in sem mamica otroka, ki je bil žrtev medvrstniškega nasilja,« besede, ki bolj kot krik po sočutju odražajo bolečino, ki jo doživlja starš otroka, ki je ali je bil žrtev medvrstniškega nasilja. Zelo težko je opisati zmedo, ki se dogaja v glavi starša, ko izve, da se njegovemu otroku dogaja nepredstavljivo, pa je starš odrasla oseba. Si predstavljate zmedo, ki nastaja v glavi otroka, ki je žrtev in se niti pod točko razno ne zna soočati s tem, kar se mu dogaja? Kako daleč lahko »nedolžno« (poudarek na narekovajih) zbadanje in »igra«, »interakcija« otrok privede, smo bili v zadnjem letu že priča – otrok je svoje to zemeljsko pot končal.
Dostikrat in prevečkrat slišim besede, pa saj smo se tudi mi kdaj stepli in bili nesramni do sošolk/sošolcev, pa nihče ni delal iz tega drame in se potem nadaljuje v smislu, pa saj se morajo otroci sami naučiti boriti, ne da bodo zrasli na koncu v mevže, ki se bodo vedno držale mamine kikle. Deloma se strinjam s tem, a zgolj do te meje, ko gre za konflikte in ne nasilje. Razlika med njima pa je ogromna.
KONFLIKT je zaostren odnos med vrstniki, ki ne sodelujejo več. V konfliktu obstaja ravnovesje v moči in ne prihaja do zlorabe moči nad šibkejšim in kljub nesoglasjem, zameram in užaljenosti, vsi vpleteni želijo nastali konflikt rešiti ter so pripravljeni na kompromis. Takšne konflikte lahko otroci rešujejo sami ali z medvrstniško mediacijo in zgolj po potrebi ob pomoči odraslih. Na ta način otroci sami konstruktivno in odgovorno rešujejo nastali problem.
NASILJE je medosebni odnos vrstnikov, kjer ena stran uporabi oziroma zlorabi svojo osebno fizično, psihološko, materialno, socialno … moč nad šibkejšim vrstnikom za dosego nekega svojega cilja. Takšen odnos pa rešujejo zgolj in izključno odrasli.
Če podam zgolj primerjavo, rokovanje z žepnino je konflikt in na ta način otroka učimo rokovanja z denarjem. Nekateri takoj dojamejo pomen in vrednost denarja, drugi takrat, ko si želeno ne more kupiti, ker je preveč porabil za neumnosti. Rokovanje z družinskim proračunom pa je nasilje. Mislim, da ga ni starša, ki bi svoj družinski proračun dal v upravljanje otroku. Zakaj torej želimo breme medvrstniškega nasilja prenesti na ramena otrok? Da žrtev še dodatno zlorabimo in rablju damo večjo moč?
Edino, kar se bosta tako rabelj kot žrtev v tem primeru naučila je, da žrtev mora biti večno žrtev. Kar pomeni, da se bo ta otrok vedno strinjal z vsem, vedno dopuščal, da se po njemu hodi in se nanj zliva vso bedo tega sveta. In zato bo še celo hvaležen, saj se je naučil zgolj in samo tega. Končni rezultat tako nizke samopodobe potem privede tudi do samomorov, destruktivnega vedenja, izbire zlorabljajočih okolij tako v službi kot doma. Na koncu pa se vsi čudijo, kako.
Rabelj se v takšnem načinu reševanja nasilja nauči, da z manipulacijo in nasiljem lahko doseže vse. Da je edina meja nebo, ker je on nekaj več in si lahko dovoli več. Takšen otrok bo tisti šef, ki ga nihče ne bo maral, znanec, ki se ga bodo vsi izogibali, partner, ki ga nihče ne bo želel, pa si bo le prisvojil nekoga.
O medvrstniškem nasilju se veliko govori, a bistveno premalo naredi. Dokler ni žrtev tvoj otrok, pozabiš, da obstaja in so to zgolj neke zgodbice. Podobno kot vse druge zlorabe. Ko si vpleten v to »igro« pa kaj kmalu ugotoviš, da smo kot družba popolnoma zatajili.
Preden se medvsrtniško nasilje razkrije, se je le-to dogajalo že nekaj časa, a opazil ni nihče. Ne šola, ne starši, ne trener ali kdo drug. Pa ne zato, ker bi bili premalo pozorni, ampak, ker se v večini primerov na prve »simptome« odzivamo napačno. Ko se pa, pa se dostikrat ponudi mediacija, za kar je že zdavnaj prepozno in redko, ampak zelo redko se naredi prijava na policijo. Saj so v večini primerov rablji ravno otroci veljakov ali zelo agresivnih staršev, s katerim nihče ne želi imeti opravke. Še najmanj pa želi šola, ali katerikoli starš za vratom imeti nekega odvetnika.
Menim, da je skrajni čas, da se o medvrstniškem nasilju začnemo pogovarjati realno, na glas in da se opozarja na absurde s katerimi se starši zlorabljenih otrok soočajo, ko želijo pomagati otroku. Tu ne gre za zavijanje v vato, ampak za zlorabo, ki pa je kaznivo dejanje, kakorkoli obračamo. Le da otrokom do 14. leta zanjo ni treba odgovarjati.
V prihajajočem tednu se bom potrudila, da vam predstavim medvsrtniško nasilje v malce drugačni luči. V luči, kjer bosta znali in zmogli ukrepati takoj. Predvsem pa upam, da bo kakšen učitelj, socialni delavec, ravnatelj, ki bo bral te vrstice dojel, da so oni prva obrambna linija, ki zatajijo največkrat. Ter bodo iz predalov izbrskali tista navodila iz leta 2009, ki so jih dobili in jih končno prebrali.
Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/delavnice/odgovorno-starsevstvo/medvrstnisko-nasilje-kako-dolgo-ga-bomo-se-tolerirali/
