V poplavi informacij, dražljajev in stalnih sprememb je že odraslim težko živeti, rasti in biti stabilen. Veliko težje je otrokom. Nekaj je k temu res botrovala permisivna vzgoja, nekaj pa vsekakor sama družba, ki od otrok zahteva bistveno več, kot je od nas. Današnjim otrokom so postavljene bistveno drugačne norme, pod drugačnimi pogoji, a od njih se zahteva vedenje, ki je nam blizu in varno. Posledično marsikateri otrok v svojem kaosu išče rešitev in načine, da bi osvojil osnovne socialne veščine ter nekam pripadal in ena izmed rešitev je tudi nasilje.
Otroci sami po sebi niso zlobni in nasilje je le posledica njegovega primanjkljaja socialnih veščin. Nasilje zanj pomeni način preživetja, kajti veliko lažje mu je biti takšen, kot pa se dejansko soočiti s težavami. Nasilje je zanj najlažja pot, pot, ki ga pripelje do želenega cilja, hkrati je prepričan, da je njegova pot prava ter da je tudi žrtev kriva za to, ker mu dopušča dejanja sama.
Torej je nasilje za otroka v prvi vrsti način preživetja, ki mu je varno in prinaša vsaj trenutne rezultate. Vendar je ta nasilnež bil pred tem otrok, ki je bil zelo osamljen, neopazen, tih. Želel je imeti prijatelje, želel se je igrati, a ni vedel, kako to storiti, poskusil je tisto, kar je opazil drugje. Vmesna faza med tihim otrokom in nasilnežem so t.i. nadležni otroci, tisti otroci, ki se hvalijo, kaj imajo, kaj znajo, ki neprestano nekaj prinašajo, želijo »podkupovati«, želijo vsem ustreči in se povsod vrivajo in želijo biti poleg. In šele ko nič od družbeno sprejemljivega ne »vžge«, postane otrok nasilen. Na kateri fazi ostane, kako dolgo potrebuje za preskok iz mirnega, vljudnega otroka do nasilneža, je odvisno od njegove starosti, primarne družine, pričakovanj okolice in seveda od temperamenta.
Res je, da se otrok večino nauči v primarni družini, a ko pridemo do nasilja, le redko kdo upa priznati, da je kanček krivde tudi tam. Običajna obramba je, da pri nas ni nasilja. A v primarno družino šteje marsikaj – vsi odnosi, ki so del te družine, tudi strici, tete, dedki, babice, bratranci, sosedje … osebe, ki so v prvih letih otrokovega življenja tam. Ena izmed nasilnih oblik je tudi »vzgojni« udarec, pa četudi je namenjen živali. In mislim, da večina svoje živali dresira po principu udari po tački. Marsikje je tudi običajno, če otrok prime v roko nekaj, česar ne bi smel, da se ga udari po roki … momentov je ogromno, a otrok se je naučil, da je ena izmed oblik, kako doseči svoje, da udariš.
Zelo problematično je tudi mišljenje – »kako je luškan/a«, »lej, ko je apal/a medeka« … Nič, ampak absolutno nič, kar ima elemente nasilja, ni luškano, če je otrok majhen. Če otrok tepe ali se dere na igračko, prijatelja … ni luškano ali normalno, ko je star eno leto, tri ali 12. Faze trmarjenja in postavljanja zase res so, a dolžnost starša je, da ga nauči regulirati jezo in stisko. In tu ni veliko manevrskega prostora. Je pa seveda moč zaslediti ogromno izgovorov ter teorij, ki potrjujejo, da je to del razvoja in da bo minilo. Ne bo, se bo pa manifestiralo na drugačen način.
Otrok postane tudi nasilnež, če je bil tudi sam žrtev in se je odločil, da si tega več ne gre. Začne delati ravno to, kar so drugi delali njemu, ker z njegovega zornega kota to prinaša rezultat. Namreč ugotovil je, da je nasilje način, kako zadovoljiš potrebe in uresničiš svoje želje.
Nekateri otroci so po svoji naravi impulzivni, glasni in vzkipljivi. Včasih preprosto ne razumejo, da so njihova dejanja za nekoga boleča, saj v prvi vrsti vidi le sebe in je on sam merilo za vse. Torej, če je meni OK, potem je tudi drugim.
Ne smemo pozabiti tudi na to, da je kakšen otrok nasilen, ker na ta način ureja notranji nemir staršev. Namreč s tem, ko je on nemogoč, se starša tako ukvarjata z njim, sta skupaj in se jima ni potrebno ukvarjati s težavami partnerskega odnosa. Otrok je žrtveno jagnje, ki se žrtvuje, ker dve odrasli osebi nista sposobni prevzeti odgovornosti za svojo bolečino in se pogovoriti o njej.
Vsekakor pa imajo svojstveno vlogo vrstniki. A predpostavka je ta, da si glede na pridobljene vzorce poiščemo prijatelje, če torej želi otrok pripadati »klanu« nasilnežev. je mogoče čas, da se vprašate, kaj ste naredili narobe. Če želi pripadati skupini, ki ga ne spusti blizu – le čigava želja je, da gre tja. Njegova ali želi preprosto ustreči nekomu.
Kot zadnje, nekaj vpliva imajo seveda tudi mediji, igrice, nadaljevanke, risanke … a le, v kolikor jih gleda sam ter so njegova varuška. Otroku je potrebno ovrednotiti stvari. A to se začne, ko prvič gleda risanko, igra igrico … Ste pomislili, da je tudi v Tomažku kar nekaj momentov, ko bi se lahko pogovarjali o psihičnem nasilju. Da sta v Nodiju Din in Don primer, kako na lahek način dosežeš marsikaj tudi z nasiljem. Niso samo Marvelovi junaki tisti, ki so problematični zaradi nasilja ali Fortnite in GTA. Koliko tega pregledate skupaj z otroki? In smo potem ponovno pri primarni družini.
Starši smo tisti, ki moramo poznati svojega otroka in si ne smemo zatiskati oči pred tem, da bi naš otrok lahko bil nasilnež. Če dobro poznate svojega otroka, veste, kaj vse je zmožen in če ste iskreni sami do sebe, vsaj tisti, ki imate že malo večje otroke, ste mu že kdaj svetovali – »pa udari nazaj, postavi se zase …«. Vedno preverite vsa dejstva in sprejmite odgovornost. Ni sramotno to, da se je vaš otrok stepel, koga ustrahoval, bil t.i. bully, napačno je, da pri tem podprete svojega otroka, ker ste prepričani, da »moj že ne«. Otroku ste dali dovoljenje, da lahko počne vse, ker on je le priden otrok in ga tako niste vzgajali.
Spomnite se tistih svojih sovrstnikov in staršev, iz katerih ste se norčevali, ker so bili prepričani, da njihov že ne, a vi ste pa bili poleg, ko je ta otrok naredil očitano dejanje.
Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/otroci/sola/zakaj-je-otrok-nasilen-do-sovrstnikov/
