Po moji oceni stavek, ki je bil že prevečkrat zlorabljen. Težko je razložiti, da je v otrokovo korist in najboljše zanj, če sta starša non stop v sporu, da se na otrokovih plečih lomijo kopja. Razumeti pa je potrebno tudi dejstvo, da je pot do pekla tlakovana z najboljšimi željami.
Žal človek, ki je ranjen, težko razume, da njegov prav ni prav in da njegov pogled na situacijo mogoče ni ravno realna slika. V igri sta dva ter vsak s svojim pogledom, svojim prepričanjem in če temu še dodamo čustva, dobimo pravo malo vojno. Vojno, ki na plan prikliče vse zamere, bolečine, strahove in odpre vse rane. Na takšen način človek ne more biti objektiven, saj niti ne sliši in ne vidi, kaj mu nekdo drug pravi. Velik del pa k temu pripomore napačna komunikacija, oziroma napačna predstavitev problemov.
Da bo lažje, mogoče konkretna situacija: otrok pride s stika s podpludbami, pove, da je padel s pograda in da mu je babi dala obkladek; ker se je ati samo drl (opomba, izbrala, da ati, ker je bojda tako največkrat, da je mati skrbnica, oče pa izvaja stike). Čisto normalno je, da mati znori in preveri, če ni kaj zlomljeno in po možnosti pokliče očeta in ga »nadere kot psa«, uporabi še par sočnih, mu zagrozi, da otroka ne bo nikoli več videl. Oče se seveda brani, pove par krepkih nazaj. Prepir se razširi v to, da začneta »prati« perilo za nazaj in na koncu oba besna, otrok nesrečen. Oče bo na naslednjih stikih panično previden, da se ja kaj ne bi zgodilo in seveda se bo. Mati pa bo po vsakem stiku še bolj pozorna na vsako majhno spremembo. Zaupanja ni in le vprašanje časa je, kdaj bo zadeva eskalirala tako močno, da bo en poiskal pomoč na CSD, ki bo zadevo še samo poslabšal. V najslabšem primeru se bo zadeva zaključila na sodišču, kjer bodo sodni izvedenci, strokovne delavke CSD in sodnik/sodnica odločili, kdo ima prav, čeprav ne bodo v celoti poznali zgodbe.
Resnica padca s pograda pa…oče je poskrbel za to, da je na obisk prišel otrokov najboljši prijatelj. Da bi se imela lepo, ju je pustil sama, da se igrata. Njima se je zdelo zelo zabavno, da skačeta s pograda in zaradi malce nepazljivosti, želji biti pogumen, je otrok padel. Ko je oče slišal ropot in jok, je takoj priletel v sobo, videl svojega otroka na tleh, objokanega, v paniki je začel kričati, kaj je bilo. Med tem je pritekla babica in opravila »pregled« in poskrbela za otroka. Dejanje se je zgodilo, lahko bi se tudi pri mami, teti, prijateljih … otroci se poškodujejo in to je za pričakovati. A če bi starša imela normalno komunikacijo in bi si zaupala, bi mati samo vprašala, če je šel k zdravniku, ali ima kaj zlomljeno in bi bila zadeva pozabljena. A ker tega ni, bi za preprečitev »vojne« moral oče po dogodku mati poklicati, povedati, da je imel mali obisk, da sta se s prijateljem igrala ter da je med igro padel s pograda. Da ni nič narobe z njim, a ima modrico. Omeniti, da še dobro, da je bila babi poleg, da je poskrbela zanj, ker je on bil čisto preč. Seveda bi dobil še par tistih ciničnih pripomb, če je nor in če ne zna paziti nanj ter kje je bil in kako neodgovoren je. A če bi on na te izjave bil tiho ter zaključil le s tem, »želel sem ti to povedati«, bi bila kljub zmedi in jezi mati pomirjena. Na drugi strani pa bi mati morala na takšen govor očeta samo vprašati, kako je z otrokom in povedati očetu, da to ni nič takšnega, ker bi se lahko to zgodilo tudi pri njej. Če, recimo, oče ne bi poklical, je dolžnost matere, da otroka vpraša, kaj je bilo in izve celotno zgodbo, ne da reagira na prvo žogo. Prav je, da pokliče tudi očeta in ga vpraša, kaj je bilo. A ne v smislu, tamali ima modrico, kaj si mu naredil. Ampak mali je rekel, da je padel s pograda, vidim, da ima modrico, kaj se je torej zgodilo. In seveda s prijaznim glasom.
Podobno velja za vse zgodbe. Če drug starš nekaj počne in tega ne bi smel (npr. otroka ogroža, ga vodi na strelišče, dirkališče, mu dovoli preveč…seznam je dolg) je vaša dolžnost, da najprej izveste celotno zgodbo, jo objektivno ocenite (vprašajte za drugo mnenje ljudi, ki vam niso blizu – vsi imamo znance, ali pa zgolj zgodbo napišite na list papirja, ker šele takrat človek vidi, kaj vse ni OK v tej zgodbi). In če je vaša ocena, da je dejanje preseglo mejo normalnosti, se najprej na vljuden način skušajte pogovoriti s sostaršem, če ne gre, šele takrat ukrepajte. Vem, da je CSD za to, da naj bi »pomagal«, a bo veliko lažje, če si najdeta mediatorja, terapevta in spregovorita o težavah. Ko greste v to, se zavedajte, da ima tudi druga stran svoj pogled.
V kolikor pa je dejanje sostarša mejno in škodljivo za otroka, prijavite na policijo in vložite predlog za zmanjšanje stikov oziroma za začasno ukinitev stikov.
Če pa ste starš na drugi strani, tisti, ki nima stika, ker sostarš le-te ovira, je vaše prvo vprašanje ZAKAJ? Bodite iskreni do sebe in realno ocenite svoje napake. Če veste, da jih ni, potem veste, da je vaša pot le sodišče. Če pa je že slučajno sodišče določilo to, da stikov ne boste imeli ali da so le na željo otrok, ste nekaj morali narediti pošteno narobe ali v samem postopku ali pred tem. Ne glede na to, kako je po mnenju mnogih sodišče nestrokovno, noben sodnik ne bo določil nečesa, česar ne bo mogel zagovarjati in če že, vam ostajajo pritožbe. Kjer je dim, je tudi ogenj.
Glede na to, da že leta delam v ločitvenih bitkah, mi je najbolj boleče, ko starši ne morejo uvideti svojih napak. Ko ne vidijo tega, da sta oče in mati za otroka svetnika ter da govorjenje grdo o staršu ne prinese rezultatov na dolgi rok. Je seveda takojšni učinek, ker otrok le želi pripadati in biti ljubljen ter se odloči za starša, ki zna močneje manipulirati, a na dolgi rok se še nikoli ni obneslo. Prav tako je boleče gledati, kako znajo starši krivdo valiti na CSD, izvedence in sodišče. Res je, da so svojega denarja vredni, a ni celotna krivda na njih. Imajo leta izkušenj, leta izkušenj s tem, kako so na eni strani očetje nasilni, maščevalni in slabi očetje ter na drugi strani tega, da mame manipulirajo in iz čiste zlobe preprečujejo stike. In po teh dveh vzorcih običajno ocenjujejo situacijo, vaš doprinos pa le potrdi eno ali drugo. Ko boste vi spremenili način, boste tudi vi drugače obravnavani. Zakaj tako govorim, ker sem to občutila na lastni koži.
Davnega leta 2010 sem se ločila, ker preprosto ni več šlo, ker je bilo preveč vsega, spoštovanja, ljubezni in zaupanja pa že zdavnaj ne več. Jaz študentka, nezaposlena, z dvema otrokoma, on v službi, v podjetju, kjer je delal kar več ali manj cele dneve. Večinoma je hodil od doma zjutraj in se zvečer vračal. Potem ko sem jaz preživela dan z otrokoma, med knjigami in še petsto drugimi stvarmi, sem želela le pogovor. A pogovarjala se nikoli nisva, ker konec koncev sva bila iz popolnoma drugih svetov. Prepiri, zmerjanja in še marsikaj so bili logična posledica načina življenja. Jaz s svojim pogledom, on s svojim, ki pa niti v eni točki nista bila kompatibilna. Za povrh pa sta otroka ubogala le mene, ne glede na to, kaj je on naredil (res ni bil pravi pristop), ni bilo prav. Ločiti se ni želel, jaz pa. Sodišče je razsodilo, stiki stekli, a je bilo polno napak. Ponovno vsak s svojim pogledi in, ja, bila sva tisti par, ki se prepira za vsako minuto stikov, za obleke, za modrice … za vse, kar vam pade na pamet. CSD je nudil pomoč in jaz sem šla tja, konec koncev sem vedela, da se mora in upala sem, da bodo oni pomagali. So, ja, da sva se še bolj kregala. Bila pri svetovalcu za komunikacijo … ni se obneslo. Dokler mi ravno ta svetovalka ni rekla, da delam tudi jaz narobe in če ne uvidim vzorca, ki ga ponavljam. Da skušam dokazati nekaj, kar je le moj pogled, in ne slišim, kaj mi bivši razlaga. Spremenila sem vzorec in se nehala boriti. Posledica ta, da se je on začel še bolj. Po tednih, mescih, letu moje drže, da si pač te bitke preprosto več ne grem, se je slika zjasnila, ker meni ni bilo potrebno več razlagati, kaj je bilo, dejanja bivšega so naredila svoje. In zdaj otroka nimata stikov, pa si jih jaz bolj želim kot onadva, a sta se preprosto odločila, da pri očetu nimata kaj iskati in sodišče je to potrdilo. Se trudi vzpostaviti stik, a žal še vedno ne sliši besed, nasvetov. In potem naredi korak naprej, dva nazaj, leta pa tečejo. Bistvo pa to, da dokler si v »filmu«, ne vidiš celotne slike. Ko stopiš iz kroga, spoznaš svoje napake in jih popraviš. Otroci naredijo svoje in slika postane realna. Ne glede na to, kaj slišiš še potem, veš, da ni res. Ko gledaš otroka srečnega in vidiš, da odrašča v odraslo, odgovorno, spoštljivo in svojo osebo, veš, da si nekaj naredil prav.
Težko je opisati bolečino, ki jo doživljaš, ne glede na to, na kateri strani si. A človek, ki je ranjen, naredi marsikaj. Ženske smo levinje, ki znamo zaščititi svoje mladiče, ne glede na ceno. Prav tako znajo moški biti manipulatorji prve klase. A vedite, da človek se sam s sabo ne more prepirati. En mora prenehati in čas naredi svoje. A nikakor ne gre to čez noč… to je podobno, kot bi Hitler po tem, ko je pobil kopico judov (roko na srce, se v ločitveni bitki res počutiš, kot da si na bojišču 2. svetovne vojne in samo čakaš, kdaj te bodo ustrelili), prišel do njih in skušal začeti nek prijateljski odnos. Poskusi lahko, a uspeha ne bo.
Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/delavnice/odgovorno-starsevstvo/jaz-zelim-samo-to-kar-je-najboljse-za-otroka/
