Ob ločitvi je ena izmed »odločitev« tudi ta, da se nekomu mora otroka zaupati v vzgojo in varstvo (po domače: določiti skrbništvo). Žal je tu otrok obravnavan kot kos mesa oziroma predmet ter imaš na trenutke občutek, da si na balkanski tržnici, kjer se dva (običajno so to odvetniki) pogajata, kdo ima boljšo robo. Halo, za otroka gre in otrok ni predmet, ki bi bil last kogar koli. Na tem mestu naj povem, da absolutno podpiram prakso nekaterih držav, ko po ločitvi hiša/stanovanje pripada otroku, starša pa se selita vsak teden sem in tja. Odrasli so se odločili, da žal ne gre več tako naprej, ne otrok, otrok nima s tem nič, torej naj tudi odrasle osebe poskrbijo za to, da bodo prevzele odgovornost za lastna dejanja.
Običajno ob tej miselnosti naletim na cel kup pripomb, da si vsakdo ne more privoščiti najemnine, hiše, da si marsikdo uredi stanovanje v mansardi ali delu hiše pri starših in ne bi bilo primerno, da bi »ta mlada« zdaj živela v hiši s taščo in tastom ter obratno. A na to je potrebno misliti veliko pred onimi parimi minutami užitka. Odločitev za otroka je odgovorna odločitev, ki s sabo prinese marsikaj.
V tujini v primeru, ko se starša ne morata dogovoriti, otroka dajo v »rejo«. Tudi v slovenski zakonodaji je člen, ki dovoljuje takšno odločitev, a je žal premalokrat uporabljen. Osebno vem samo za en primer, ko je sodnica v Celju to naredila. Pa ni govora o dveh starših, ki sta se pričkala o tem, ali bo otrok v sredo ali četrtek na stiku, ampak o tistih, ki uporabijo otroka za sredstvo maščevanja in izsiljevanja.
Torej, kako običajno zadeve potekajo v Sloveniji?
Odvisno od sodišča do sodišča in primera, do primera, a če gremo po vrsti:
Otrok je dodeljen obema staršema
Takšen način je mogoč le v primeru, ko sta starša dovolj odrasla, da zmoreta to, da je med njima toliko ustrezne komunikacije, da se zmoreta dogovoriti kako in kaj. Načinov, kako se to izvede, je ogromno, od klasičnega teden tu in teden tam, do tega, da je pri enem staršu, drugi pa izvaja redne in pogoste stike. Ne glede na to, kako se izvaja takšna oblika, mora otrok točno vedeti, kje je njegov dom, na koga se lahko vedno obrne v stiski in seveda mora biti stalnica, ki mu daje varnost in natanko ve, kdaj ga kaj čaka. Sicer je v načinu teden – teden ogromno manevrskega prostora za manipulacijo otroka ter je lahko otrok kaj kmalu tisti, ki fura starša tako, da še sama ne uvidita, kaj se jima dogaja.
V kolikor sta starša res toliko odrasla, da se lahko dogovarjata in komunicirata brez prepirov, metanja polen pod noge in obtoževanj, sta zadosti samokritična, je po mojem mnenju najboljša varianta ta, da ritem ostane enak kot je bil pred ločitvijo. Otrok ostane v t.i. domu, pri tistem staršu, ki ga je običajno vozil v šolo, naokoli in v večini skrbel zanj. Popoldnevi pa so usklajeni s tem, kdaj starša zaključita s službo. Torej, če otrok začne s šolo ob 8. uri, en starš začne s službo ob 6. in konča ob 14. uri, drug pa začne ob 8. in konča ob 16. uri, je logično, da otroka v šolo pelje ta, ki začne s službo kasneje, smotrno je, da tudi otrok »živi« (berite prespi) pri tem staršu, po šoli gre k staršu, ki prej zaključi s službo, z njim naredi nalogo, se uči, kar ne uspeta, dokonča potem še z drugim staršem. Ker pa vsak starš ni za vse predmete, potem ene dela z enim, druge z drugim. Popoldanske dejavnosti si razdelite. Npr. ponedeljek in sredo ga pelje prvi na dejavnosti, torek in četrtek drugi, petek pa po dogovoru, vikende preživi izmenično, počitnice se predhodno zmenita kaj in kako. Itd … Otrok ob tem ne čuti, da sta starša sploh ločena, nima prostora za manipulacijo, ima red in disciplino ter dobi vse, kar potrebuje za svoj razvoj.
Nekaterim to uspe, drugim ne. A vsakdo ima svoj način glede na dnevni ritem, težavnosti v šoli, število dejavnosti …
Otrok je dodeljen enemu staršu
Vedno, kadar se ločuje par, ki je poln zamer, neizrečenih in nepredelanih čustev, je bolje, da ima en t.i. skrbništvo, saj se na ta način vsaj malo zmanjša prostor za manipulacijo in grde igre. Naj bo to oče ali mati, je vseeno. Tisti, ki je že pred ločitvijo bolj čutil in zasledoval potrebe otroka. Tu ne velja vloga kdo je bil več z njim, ampak kdo lahko da več. Ne govorim o materialnih zadevah, ampak potrebah, ki jih otrok ima.
Otrok glede na starostno obdobje potrebuje drugačne stvari, vedno je potrebno upoštevati njegove diete in druge primanjkljaje. Bolj primeren je tisti starš, ki se tega zaveda, ki poskrbi za celostno skrb otroka. Opazi otrokovo stisko in zna poiskati pomoč, vzdržuje red in disciplino, postavlja jasne meje in ga uči za življenje. Ga ne podkupuje in mu ne ustvarja navidezne podobe sveta. Mu ne laže, ne obljublja gradov v oblakih. Ga podpira, mu daje občutek varnosti, pripadnosti, ljubljenosti in pomembnosti. Zna biti odgovorna oseba, priznati svoje napake, jih popraviti. Ter loči, kaj je svet otroka in kaj njegov svet ter natančno ve, kdaj ga sme in kdaj ga mora spustiti ter ve, kdaj mora biti tudi bitke otroka. Mu dnevno pove in pokaže, da ga ima rad ter bo vedno tu zanj. Torej, če vse to zmore, ni važno, ali je to moški ali ženska.
Dostikrat slišim, da starš skrbnik lahko manipulira z otrokom in da ta starš dostikrat preprečuje stike ter otroka naveže na sebe. Zadeva je tu čisto preprosta. Vedite, da bo čas naredil svoje. Torej, če starš skrbnik preprečuje stike, ker je zloben in manipulira, potem bo slej kot prej plačal svojo zlobo. Ko bo otrok najstnik in pod predpostavko, da je starš skrbnik igralec, manipulator, lažnivec in ne vem še kaj, poiskal starša neskrbnika ter vzpostavil odnos z njim. Dostikrat se zgodi, da takrat otrok preprosto gre od doma k staršu neskrbniku. In če ne takrat, vas bo poiskal, ko bo imel svoje otroke. Na vas je le, da mu na nevsiljiv način date vedeti, da ste tu zanj – ali je to na način, da mu za vse praznike in rojstne dneve pošljete čestitko, darilce. To je tisti minimum. Prav tako bodite na tekočem, kako mu gre v šoli, na dejavnostih. A to ne pomeni, da se zdaj, ko ste prebrali te vrstice, takoj najavite na govorilne ure, ker je že zdavnaj prepozno. Če tega niste počeli pred ločitvijo, je nesmiselno, da bi to počeli zdaj. Če pa sta sveže ločeni, pa je smiselno. A ne na dejavnostih ne v šoli si ne dovolite, da bi ga na kakršen koli način osramotili.
V kolikor pa je le težava v vas in otrok noče k vam, ker ste naredili preveliko napak … ne čakajte na njegov klic, ker ga nikoli ne boste dobili. Dobro premislite, kaj so bile vaše napake, kaj bi morali narediti drugače in predvsem opravičite se otroku za vse. In upajte, da bo čas pocelil njegove rane in vam bo nekoč, nekdaj dal še eno možnost. Z vsiljevanjem in sramotenjem (z vašega zornega kota s skrbjo in zanimanjem ter poskusi navezati stik, ki pa ga starš skrbnik preprečuje in ne dovoli) ne boste dosegli ničesar, le stisko otroka boste poglobili do te mere, da vas bo začel sovražiti. Sicer je to še vedno drugi pol ljubezni, na eni točki bo postal popolnoma brezbrižen, takrat boste uradno postali zanj le biološki starš in čisto nič drugega. Verjamem, da si tega ne želite.
Fama, da lahko skrbnik manipulira in počne vse po svojem, je le fama. Zakon je tu jasen in verjemite, da je skrbniku veliko težje. Zakaj menim tako? Mogoče za naslednje sploh niste vedeli, a odgovoren skrbnik ve to in se tega drži. Torej, skrbnik potrebuje za vsako spremembo, ki bistveno vpliva na otroka, dovoljenje neskrbnika. Torej, če želi otroku menjati šolo, zdravnika, se preseliti, ga vpisati v verouk, mu urediti odločbo o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ga peljati k zdravilcu, psihologu, dodatno dejavnost v šoli (tiste, ki niso ravno opravičljive, da so potrebne za otrokov razvoj), neobezne šole v naravi … potrebuje dovoljenje neskrbnika. Če tega nima, je storil kaznivo dejanje. In je že marsikatero sodišče vzelo to kot razlog za predodelitev. A če ni tožnika, ni sodnika. Nekateri neskrbniki to vedo in pridno izkoriščajo za kontrolo bivšega partnerja.
Skrbnik, ki brez tehtnega razloga ne izvede stika ali celo zamudi pa ne javi pravočasno, je kazensko odgovoren. Kazen je sprva denarna, nato sledi izvršba. Ne bi o tem, kako bolano je to. A če neskrbnik ne pride na stik, ker se mu pač ne da, se ne zgodi nič. Res je, da ima skrbnik možnost, da lahko po treh neizvedenih stikih brez pametnega razloga vloži predlog za zmanjšanje stikov. A se ponovno znajde na sodišču, sledi CSD, izvedenci in ca. 3000 EUR gre zgolj za to, da stike malce zmanjšaš. Redko katero sodišče bo ukinilo stike, saj more za kaj takega biti ogromno narobe ter biti neskrbnik najmanj pedofil, spolni obsojenec, diler, alkoholik, drogeraš in predvsem ga morajo izvedenci in CSD oceniti kot škodljivega za otroka. Žal še nisem spoznala takšnega primera. Sem pa bila deležna izjave, ko je oče dokazano spolno nadlegoval punčko, da je delavka na CSD rekla, se bo že navadila in podprla stike z očetom, ker je to za otroka dobro.
In potem še malenkosti, če se otrok poškoduje v čudnih okoliščinah pri skrbniku, skrbnik pozabi na kakšen zdravstven pregled, kaj spregleda, mu ne nudi osnovnih dobrin, ki bi mu jih naj (hrana, dom, dejavnosti, morje …), zanemarja otroka, čeravno potem pri določitvi preživnine posluša, da bo otrok pač imel tisto, kar gre finančno skozi. A če se otrok poškoduje v zelo sumljivih okoliščinah pri nestaršu, ga ta ne pelje na pregled, na dejavnost, morje, je pri njem lačen, strgan, premalo oblečen … se ne zgodi nič. Ker skrbnik dobi obrazložitev, da bi se poškodoval lahko tudi pri njemu, da če meni, da za otroka ni ustrezno poskrbljeno, naj on uredi tako, da bo, če pa meni, da je otrok pri nestaršu ogrožen, pa naj ukrepa pri ustreznih institucijah. In smo spet na sodišču, bitki, ki stane najmanj 3000 EUR ter na koncu običajno le zmanjšajo stike, nestršu dajo »opozorilo«, ker ga v nič ne morejo prisiliti in je to to.
Mislim, da bi lahko še kar nekaj neumnosti naštela. A vendar ni bistvo tega posta to … ampak besede: otrok ni predmet, zato se ga ne morete lastiti. Kako bodo potekali stiki, je odvisno, kako odrasla sta starša – bivša partnerja. A če samo en ne zmore lastnega uvida, nastane vojna in neko dokazovanje, da ima prav. A iz njega govorita le maščevanje in ego. Za otroka ni to dobro. Debata, katera oblika stikov, skrbništva je boljša, je na tem mestu brezpredmetna. Starša, ki sta zmožna dogovorov, se bosta dogovorila, tista, ki se ne zmoreta, pa bosta vedno iskala prepir in je tisti sodni list papirja le navodilo, ki mora nujno biti dorečeno do zadnje sekunde natančno.
Vsaka zgodba ima dve plati, tega nikoli ne pozabite in vaše dojemanje situacije je pravilno iz vašega zornega kota, dojemanje nekoga drugega je pravilno iz njegovega zornega kota, oba pa imata prav. A še vedno, kako je vajin prav v korist otroka, ki je tu le žrtev, je pa vprašanje zase.
Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/delavnice/odgovorno-starsevstvo/cigav-bo-otrok/
