---

Internet in različni forumi so dostikrat vir informacij staršev in otrok. Žal se dostikrat zgodi, da so ti viri informacij napačni ter otrok, ki doživlja nasilje, doživi še dodatno nasilje. Starši pa postanejo še bolj zmedeni, ker na neki točki ugotovijo, da so mogoče krivi njihovi otroci in ker so kot starši zatajili, imajo preveč občutljive otroke. Medvrstniško nasilje je vedno potrebno vzeti skrajno resno, saj ga le na ta način lahko ustavimo. Ob tem pa moramo upoštevati, da vse kar beremo, slišimo ni vedno res. V nadaljevanju vam predstavim kar nekaj zmot, ki krožijo naokoli, a absolutno ne držijo.

»Pretepanje, zmerjanje in druge oblike nasilja so nujen del odraščanja, kjer se otrok utrdi, ker so dandanes otroci preveč pomehkuženi in občutljivi.«

Zelo tanka je meja med igro in nasiljem. Konča se v tistem trenutku ko ena stran ne soglaša s to »igro« in je ob tem prizadeta. Ne gre tukaj za občutljivost, ampak za osnovno spoštovanje. Nasilje se ne bi smelo dogajati nikomur in ni prav da kdorkoli komerkoli reče, da je »mevža«, ker pretep ali zmerljivke doživlja kot nasilje. Otroku, ki nasilje doživlja, le-ta povzroči ogromno škode in trpljenja.
Zato je dobro, da poznamo bistvene značilnosti medvrstniškega nasilja:

»Otroci so se samo igrali in hecali. Vsega ni potrebno vzeti resno. To smo tudi mi počeli.«

Dostikrat se rablju povzročanje nasilja zdi zabavno in v tem ne vidi nič slabega. Svoje vedenje tudi prestavi na ta način. A žrtvi se takšno vedenje ne zdi preveč zabavno in mu povzroča stisko. Še enkrat nasilje se začne tam, ko eni strani ni več O.K., pa naj zgleda še tako zabavno.

»Starši svojim otrokom dostikrat dajo nasvet »Udari ga/jo nazaj«, ker naj bi pomagalo.«

V praksi se je pokazalo, da temu ni tako. Ali se nasilje zaradi tega udarca stopnjuje ali pa žrtev postane rabelj. Problem nasilja se v tem primeru nikakor ne reši. Nihče se v tej zgodbi ne počuti varnega, močnega in svobodnega. Nasilje zaradi nasilja je še vedno nasilje. Mogoče kdaj hipna rešitev, a nikoli ne na dolgi rok. Vedno imejte v mislih, da tudi vaš šef kdaj izvaja nasilje, pa bi vaša klofuta njemu se končala s kakšno ovadbo in kaznijo.

»Si je že zaslužil/a, ker je izzival/a.«

Za nasilje je vedno izključno odgovoren tisti, ki ga izvaja. Tudi če bi se nekdo obnašal moteče, nima nihče pravice izvajati nasilja nad njim. Če nam je jasno, da žena ali mož, svojemu partnerju prigovarja, ko je pijan in je za to deležen nasilja, ni kriv za to nasilje, potem mora biti tudi kristalno jasno, da moteči otrok ne more biti kriv za nasilje, ki se nad njim izvaja. Vprašanje tu je, zakaj je nekdo komu moteč in če je za širšo okolico moteč, se z njim pogovori, s predpostavko, da se natančno ve, zakaj je moteče.

»Rablji imajo slabe ocene v šoli ali izhajajo iz neurejenih družin.«

Težko bi rekli, da kaj takšnega drži. Res je, da jih dostikrat ostali zbadajo zaradi tega in v stiski udarijo, a to še ne pomeni, da so po neki statistki oni tisti, ki izvajajo nasilje. Vse prevečkrat se zgodi, da izvajajo nasilje tisti otroci, ki imajo odličen uspeh, ter vsaj navidezno izhajajo iz uglednih družin in veljajo za pridne in vzorne otroke. Dostikrat takšni otroci izvajajo nasilje nad vsemi, a so v očeh odraslih t.i. pridni otroci, ki že ne bi storili kaj takšnega. Ti otroci si naredijo svoj »geto« in spadajo med »fejmiče«.

»Nasilje se dogaja le otrokom, ki se ne znajo vključiti v skupino.«

Ni pravila, kdo je lahko žrtev nasilja. So sicer bolj dovzetni tisti otroci, ki so žrtve tudi doma, a hkrati so lahko le ti tudi rablji. Vsak otrok je lahko žrtev, tudi še prejšnje leto zelo popularen otrok, ki so ga vsi imeli radi, se vsi z njim razumeli, je uspešen, vljuden, spoštljiv, prijateljski … na neki točki se v kakšnem otroku prebudi ljubosumje in v stiski napade, ter postane rabelj.

»Otroci, ki so močnejše postave, ne nosijo modernih oblačil, nosijo očala, imajo rdeče/sive/nemoderne lase, pege ali govorijo v narečju, so bolj ogroženi za medvrstniško nasilje.«

Kot že povedano, ni pravil, kdo je lahko žrtev nasilja. Prav tako nobena raziskave ni pokazala, da bi otroci z določenim videzom bili bolj ogrožene za doživljanje medvrstniškega nasilja.

»Naša šola zna poskrbeti za otroke in pri nas ni nasilja na šoli. Mogoče na poti v šolo in iz nje. Kar pa ni več težava šole.«

Nasilje se lahko zgodi in dogaja na vsaki šoli, ne glede na to, kako dober vzgojni načrt imajo in kako izoblikovan imajo protokol. Prepričanje, da na nekaterih šolah ni nasilja je prej pravljica, ki omogoča, da se nasilje pometa pod preprogo. Običajno takšno prepričanje nekateri navajajo, ko opravičujejo nedejavnost, neodzivnost šole v zvezi s tem problemom. Namreč največ vrstniškega nasilja se dogaja v šoli (na hodnikih, v razredu, na igrišču in pred šolo ter na straniščih) in nekaj manj na poti v šoli in iz nje. A tudi ta pote je zajeta v poimenovanja nasilja na šoli, kajti otroci so učenci določene šole od 1 do 9 razreda, 24 ur na dan.

Medvrstniško nasilje je zelo kompleksno in iskanje izgovorov nikakor ne bo pripomoglo k reševanju težav. Vsekakor si je najprej potrebno priznati, da nasilje se dogaja, da nihče ni imun zanj, ter da je lahko vsak otrok ali rabelj ali žrtev.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/otroci/sola/zmote-o-medvrstniskem-nasilju/