---

Vprašanje, ki razdvaja, čeravno je odgovor samo en in to je NE. Mogoče se v tem trenutku s tem ne strinjate in bi se z lahkoto spustili v filozofsko debato, kaj pojem prijatelj sploh pomeni, ter dokazovali, zakaj je prav, da sta otrok in starš prijatelja. A preden začnete s tem, vas le vprašam: »Se vam zdi primerno s svojim otrokom, pa četudi najstnikom ali odraslim, debatirati o tem, kakšen spolni položaj vam prija, kakšne fetiše imate in kaj vas najbolj vzburi?« Če ste na to vprašanje odgovorili z DA, potem ne berite dalje, ker … Če ste odgovorili z odločnim NE, pa zgolj v razmislek – s prijateljem se tudi o tem pogovarjaš in še o bistveno bolj sporni temi.

Torej, starš ne sme in ne more biti s svojim otrokom PRIJATELJ, lahko pa je prijateljski, kar je bistveno drug pojem. A če začnemo pri sami definiciji. Pojem prijateljstva se je skozi zgodovino spreminjal in se v tem času precej spremenil. Zato imamo danes na ta pojem različne poglede, ki so odvisni od veliko drugih dejavnikov (okolja, kulture, načina vzgoje …). Čeprav vsaka kultura in družba pojem prijateljstva razume na drugačen način ter do razlik v razumevanju prihaja tudi znotraj vsake kulture in družbe v istem časovnem obdobju, se jedro razumevanja tega pojma ne spreminja.
Prijateljstvo je intimen, lojalen, zaupljiv odnos med dva osebama ali manjšo skupino ljudi, ki primarno ne izhaja iz članstva v neki skupini, niti ni osnova družinske, plemenske ali kakršne koli podobne vezi. Torej je pravi (poudarek je ravno na tem) prijatelj oseba, ki pozna posameznika v najboljši in najslabši izvedbi, je oseba, ki zmore ustvariti varen prostor, kjer je moč izreči vse, brez obsodb in kjer je zagotovljena podpora v dobrem in zlu. Partnerja sta in bi načeloma morala biti tudi prijatelja, nikakor pa pojem prijatelj ni rezerviran za starševski odnos. Starš je lahko samo prijateljski, le otrok lahko staršu zaupa vse, starš otroku pa ne sme in ne more, saj potem govorimo že o zlorabi.

Predvidevam, da ste že slišali za definicijo, da so otroci učijo iz vedenja staršev in da se običajno najprej, zaradi neznanih razlogov, naučijo ravno tisto, česar starš ne želi – kletvic in neprimernega vedenja.

Hierarhija med otrokom in staršem je jasna in tu se ne bi smelo debatirati. Starš je starš, njegova naloga in vloga sta jasni, podobno tudi otrokova. Otrok, ki lahko občuduje svojega starša, ga lahko spoštuje. Občuduje ga lahko pa zgolj takrat, ko mu je starš vzor, ko se zave, da lahko sicer staršu zaupa vse, da bo ta vedno tam zanj in mu pomagal, a da so teme, ki pa vsekakor niso rezervirane za ta odnos, kot tudi ne nekatera vedenja.
Ena izmed že izpostavljenih tem je spolnost staršev, druga je finančno stanje staršev, hkrati pa otrok ne sme in ne more biti čustven partner starša. Ravno slednje se v Sloveniji pogosto pojavlja. Pa tudi debata o finančnem stanju staršev.

Mislim, da o spolnosti ni potrebno zgubljati besed. Ja, lahko se pogovorite z otrokom o tem, kaj spolnost je ter o bistvu le te. Nikakor se pa ne morete pogovarjati o VAŠI spolnih praksah, željah in potrebah. Niti ko je star 5 let, 15 ali 50. To je tema za partnerja in prijatelje.

Finančno stanje družine je prav tako v domeni staršev. Otroka je potrebno še zgodaj naučiti odnosa do denarja. V praksi pomeni to zgolj to, da razume kontekst, da vi hodite v službo (oz. dobite denar z ne vem katerega naslov), da lahko v trgovini kupujete le toliko, kot imate, ter da je s plačo potrebno plačati tudi položnice. To, da ste v finančni stiski, ni domena otroka. Ne sme biti, nikoli. Vaša dolžnost je, da se trudite poskrbeti za dobrobit otroka. Ko bo odrasel in pravilno vzgojen, bo vašo domnevno finančno stisko opazil sam in iz vam pomagal iz svoje dobrote in ne zaradi obveze.

V preteklosti so bili otroci naložba, zastonj delovna sila za stara leta, a takrat je bila vloga otrok tudi drugačna. Smo v 21. stoletju in ta vloga jim ni več lastna. Otrok nimate zato, da boste imeli zagotovljeno pomoč na stara leta, ampak zaradi brezpogojne ljubezni. No, vsaj tako bi moralo biti.
Področje čustev pa je področje, kjer nehote pride do največ zlorab in se jih večina sploh ne zaveda. Dostikrat, ko ljudi soočim s tem, kaj čustveno izsiljevanje je in kje se meje med prav in narobe zarisujejo ter starš nehote sebe enako vrednoti z otrokom, niso ravno zadovoljni in kaj kmalu ugotovijo, da vestno to počno sami.

Torej, kaj vse je čustveno izsiljevanje:

1. Vsiljevanje lastnega mnenja in prepričanj z besedno zvezo »moral/a bi«. Običajno so to stavki »otrok mora pri teh letih že…«, »dobra mama mora …«, »prav je, da že zna…«, »vsi otroci se tako vedejo, tvoj pa ne«, »vsi otroci so tako pridni, ti pa ne«, »Peter je pa takšen, zakaj ne moreš …« … Otroci znajo tudi dobro čustveno izsiljevati, največkrat z »vsi imajo to, samo jaz ne …«, »edini sem, ki ne smem …«, »uničuješ mi življenje …«, »nimam te rad/a …« …

2. Najpogostejši stavek, predvsem starejših, je »ne bom vedno tu«, običajno s kombinacijo, da »naredi to zame« ali »samo eno mamo in očeta imaš« ali celo varianta »veš, mogoče me naslednje leto več ne bo«. Prepričana sem, da ste te besede slišali že kdaj in ti kar malo nabijejo slabo vest.

3. Eden zelo pogostih je tudi ukazovanje oziroma postavljanje vprašanj, ki so dejansko ukazi. V smislu »kdaj boš že končno naredil to, ker drugače bo to on, ker on ve, da so mi dnevi šteti«. Običajno gre tu za primere, kjer si ne upate reči ne, ker vas je strah, sram ali je krivda ob ne premočna.

4. Čustveno izsiljevanje je tudi takrat, ko starš ne sliši NE. Pa ne govorimo to v primeru, ko starš reče pospravi sobo, naredi nalogo, odnesi smeti … ampak takrat, ko npr. starš reče, ti bom kupil to bundo (ki je otrok ne potrebuje), pa otrok reče ne in starš še vedno vztraja pri tem in išče najbolj neumne izgovore ter na koncu naredi po svoje in še pripomni, da je otrok nehvaležen.

5. Izsiljevanje s »to mi dolguješ«.

6. Kuhanje »mule«.Ja, tudi to počnejo nekateri starši, pa naj bo otrok majhen ali že odrasel.

7. Postavljanje v nemogoč položaj z »odloči se zdaj«. Običajno vas ulovijo sredi nečesa, npr. pomembnega sestanka v službi, vas na vse načine skušajo priklicati in potem od vas zahtevajo, da se odločite zdaj in takoj, a se vi ne morete, ker ni situacija za da ali ne.

8. Tudi sramotenje v javnosti je eden izmed načinov čustvenega izsiljevanja, ki pripelje do čustveno ranjenih oseb. Veliko oseb je t.i. »čustvenih invalidov«, ker meje med tem, kdo je starš in kdo je otrok, niso bile jasno zarisane. Nikjer ne piše, da z otrokom ne morete vzpostaviti lepega, spoštljivega odnosa, kjer vam otrok upa povedati vse, vam zaupa, a kljub temu mu mora biti jasno, da ste starš in malček t.i. respekt mora imeti.

Starševstvo je naporno, a tudi lepo. Otrok mora vedeti, do kam sme, kaj mu je dovoljeno, ne glede na leta. Le na takšen način se vzpostavi spoštovanje, ki pa je poglavitno za dober odnos med staršem in otrokom. Otrok, ki svojega starša ne more spoštovati, je ranjen in bo moral delati ogromno »na sebi«, da se bo izoblikoval v zdravo, odgovorno odraslo osebo.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/druzina/odnosi/ali-sta-lahko-otrok-in-stars-prijatelja/