---

Otrok torej dobi tisto »ODLOČBO O USMERJANJU OTROK S POSEBNIMI POTREBAMI« in načeloma bi morala biti težava rešena … sanje vsakega starša.

Niso vse šole ravno naklonjene odločbam, prav tako ne vsi učitelji. Dostikrat se zgodi, da je ravno razrednik tisti, ki je prepričan, da je otrok nevzgojeno derišče, starša nadležna osebka, ter da ne dovolita, da on/ona strokovno opravlja svoje delo, ki se ga je priučil/a. Prepričana sem, da vas je kar nekaj bilo ali še bije bitko ravno z razredniki, ker niso imeli in nimajo posluha, še manj znanja.

V odločbi je običajno v grobem napisano, kaj otroku pripada, torej koliko ur, kakšne stroke in kakšne prilagoditve naj bi imel, a vendar to ni vse, kar lahko otrok z odločbo pridobi. Komisija je prepričana, da šola ve, kaj lahko in zaradi tega, ker ne želi omejevati, pusti toliko manevrskega prostora. Sistem je podoben kot naloge naših otrok – npr. napiši vsaj 3 stavke, eni otroci bodo naredili samo 3, drugi cel spis, tako je tudi z navodili v odločbi.

Vsak otrok je svet zase in ima svoje potrebe, vi kot starš najbolje veste, kaj je pri vašemu otroku dobro in kaj ne in vi ste soustvarjalci individualnega programa, ki mora biti spisan v ENEM MESECU – 30 DNEH po izdani odločbi, drugače je vrtec/šola v prekršku – ZUOPP-1 (48.člen, p.4: Z globo 1000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, če individualizirani program ni izdelan v roku 30 dni po vključitvi otroka s posebnimi potrebami, odgovorna oseba pravne osebe pa z globo 200 eurov).

Mnogo staršev ne ve, da lahko sodelujejo pri izbiri spremljevalca otroka, ker vrtci/šole to naredijo po svoje. Pri spremljevalcu ni pomembno, čigav sorodnik, prijatelj je ali če je zaposljiv preko javnih del ali ne, ker finančni del lahko šola uredi ali preko občine ali preko ministrstva, če le dobro pozna zakon in se zna angažirati. Najbolj pomembno je, da se otrok in spremljevalec ujameta in je med njima tista prava energija, drugače otroku ne bo v pomoč, bo v pomoč le šoli, ker bo tisti »nevzdržen« otrok imel varnostnika, kar pa nikakor ni namen.

Dodatne ure in osebe so tudi določene glede strokovnega kadra – logoped, defektolog … žal starš veliko ne more, ker jih je v povprečju tako premalo in ni izbire, ponekod teh ur ne morejo izvajati, ker preprosto ni kadra. Dodatno osebo za pomoč iz vrst vzgojiteljev/učiteljev pa starš lahko izbere. Če se otrok ne razume z razrednikom, lahko to uro izvede tisti učitelj, s katerim sta bolj kompatibilna. Če ima otrok npr. težave pri matematiki, je smiselno, da to uro izvaja učitelj matematike, ne pa učitelj glasbe, ker ima ravno prosto takrat. Torej vi določite, kdo bo oseba, ki bo z vašim otrokom tisto dodatno uro.

Pri vsebinskem delu lahko zahtevate:

Kot že rečeno, otroci so različni in vsak ima svoje potrebe, zato ste vi tisti, ki morate pomagati pri soustvarjanju individualnega programa. Vrtci, šole to vedo, a nekateri upajo, da vi ne veste.

Zavedati se morate, da ni lahko, da se z marsičem učitelji ne bodo strinjali in da ko se bo individualni program začel izvajati, boste deležni tako vi kot vaš otrok ogromno kritik. Našel se bo kakšen učitelj, ki bo želel delati po svoje, a odločbe so IZVRŠLJIVE in vi ste tisti, ki morate to vedeti in bdeti nad tem. Moja izkušnja je ta, da razrednik preprosto ni želel upoštevati dogovorjenih prilagoditev in ko je šefica pisala teste izven razreda ter so bile ocene bistveno višje, je poslušala, da to ni dovolj in da njena 5 ni enaka 5 ostalim. Pisala isti test. Počutja hčerke se ne da opisati, a njena dejanja, da je jokala, ko je prišla iz šole, prosila, če ji ni potrebno več iti v šolo, začela s čustvenim prenajedanjem (zredila se je za 10 kg, kar je za učenko 4. razreda preveč, sicer je iz svoje koščenosti prišla na normalno težo v zgornji meji, a vendar je zanjo to pomenilo še dodaten stres in je močno načelo njeno samopodobo) … povedo vse. In kot starš lahko kaj? Lepo zadeve zapisuješ in čakaš na strokovne napake učitelja, ker vse drugo se šteje kot subjektivna ocena. Seveda jih je v mojem primeru razrednik naredil in slej kot prej jih vsi, jaz pa sem mrtvo hladno napisala pritožbo na šolo. Dobila odgovor s 13. sklepi, kaj bodo zagotovili in res so. Naslednje leto je dobila novo razredničarko in zadeva teče kot mora. A če ne bi napisala pritožbe in tvegala, da bom še dodatno »nor starš«, bi se hčerka popolno sesula. Res sem tvegala to, da bo situacija še hujša, a ker sem izhajala iz strokovnih napak in bila odločna, da grem tudi do inšpektorata, se je zadeva uredila. Včasih je potrebno narediti ta korak kljub strahu, dvomih in nasvetih prijateljev, da pustite, ker se ne splača. Ni lahko, a ni nemogoče.

Zadnja fronta, s katero se starš običajno tudi sreča, so drugi otroci in njihovi starši. Dokler gre za odločbo, ki ne spremeni bistveno dogajanja v razredu, boste tako ob priložnosti imeli možnost povedati, da ima vaš otrok odločbo in nekaj prilagoditev. In morate povedati. Otroci doma povedo veliko in marsikateremu staršu se zdi neumno, da pa njegov otrok nima nekih ugodnosti, še posebno, če ima potem vaš višje ocene. Hudobija otrok se začne doma in starši, ki so ambiciozni, lahko svoje sončke kaj hitro naščuvajo, da izvajajo bulling. V kolikor odločba vašega otroka posega v običajno dinamiko razreda, je na vas, da prosite za dodatni roditeljski sestanek in staršem razložite kaj in kako, to velja predvsem za otroke z aspergerijevim sindromom. Če boste starše obvestili o spremembi ter jim razložili zadevo, ne bo prihajalo do vsesplošnega upora. V razredu hčerke imajo takšnega dečka, a o tem, kaj se z njim dogaja, nismo dobili informacij, meni je bilo jasno, ker sem nekako le delala v tem in sva se z razredničarko dosti pogovarjali, predvsem o smeri, kako ostale otroke pripraviti na drugačnost. Rezultat ne podajanja informacij je bila nestrpnost in za vsak nemir v razredu, vsako nasilje je bil kriv ta deček, čeravno je težava bila drugje. Deček je bil kaj hitro odrinjen na stran, starši nestrpni in bistvo težav v razredu se je skrilo za tem. Porabili smo kar 3 leta, da so se zadeve obrnile v pravo smer. Veliko izgubljenega.

Če je vaš otrok drugačen, še ne pomeni, da je manjvreden, da si ne zasluži vsega na tem svetu, si. Vi pa ste tisti, ki mu pomagate na poti, če to pomeni večno prerekanje z vrtcem/šolo, pisanje pritožb … delate to. Odločbe so izvršljive, a če tega ne boste dali vedeti in tudi tega, da boste brez težav to tudi zahtevali, bo vaš otrok le še eden izmed tistih, ki je dobil odločbo, ker so starši nesposobni.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/delavnice/odgovorno-starsevstvo/ko-otrok-dobi-odlocbo-o-usmerjanju-otrok-s-posebnimi-potrebami/