Že dober mesec je za nami, ko so nekateri prvič, drugi ponovno sedli v šolske klopi in leto začeli s takšnimi in drugačnimi željami in cilji. Prvi šoki in navajanje na novo okolje, nove učitelje itd. bi že počasi morali doseči status Quo in pred učenci bi moralo biti leto, polno novih dogodivščin, novega znanja, novih prijateljstev, novih ljubezni, novih uspehov … a žal ni za vse tako. V zadnjem letu je kar nekajkrat odjeknila v javnosti novica o nasilju med vrstniki v šoli. Prepričana sem, da bi zelo težko našla šolo, kjer se v preteklosti,ali sedanjosti ni dogajal scenarij nasilja med vrstniki. Človek bi pričakoval, da bi se zaradi tistih nekaj primerov tanje spremenilo v pozitivo in bo manj tovrstnih primerov, a se to zdi kot pravljica.
Kdo je kriv, da do nasilja v šoli sploh pride?
Kdo dejansko je krivec za to, se je zelo težko opredeliti, a po mojem mnenju je glavni vzrok ravno v nekomunikaciji med starši, učitelji in otroci, v pretiranem strahu učiteljev in vodstva šol, malo v nepoznavanju samih možnosti razreševanja tovrstnih težav, ter predvsem v agresivnih starših, ki so vzgojili otroke, ki ne poznajo spoštovanja, nimajo mej in imajo premalo pozornosti. Tu ni govora o otrocih, ki so doživeli ali doživljajo kakšno stisko/travmo in je njihovo agresivno vedenje le posledica odziva na ta dogodek. Starši teh otrok običajno sodelujejo s šolo in se takšno vedenje kaj kmalu sanira. Težavni so otroci, kjer starši svojo odgovornost preložijo na učitelja, ki ga etiketirajo za nesposobneža in mu ponudijo tisoč in eno teorijo, izgovor o tem, kako je njihov otrok čisto OK, da naj ga v šoli kar sami »zrihtajo« in kako je njihov otrok zlat doma, pa ne bi o tem, da ga potem cele dneve vidiš na ulici, kjer počne takšno ali drugačno lumparijo.
Starš mora takoj ob prvem agresivnem izpadu svojega otroka reagirati
Vsak starš bi moral poznati svojega otroka in če ga, natančno ve, kakšen je, kje je njegov manko, kaj vse je sposoben ušpičiti, kako se brani, če je le starš iskren sam do sebe in se zaveda, da ne glede na to, kako se trudi, da bi svojega srčka vzgojil v odgovorno odraslo osebo, se lahko pri tem zmoti. Ni popolnih staršev, le več ali manj dobri so. In dobri so tisti, ki sprejmejo tudi to, da so naredili pri vzgoji napake in to skušajo popraviti. Torej je v prvi vrsti na staršu, da odreagira že pri prvem agresivnem izpadu svojega otroka, preveri, kaj dejansko se je zgodilo, se skuša pogovoriti z učiteljem, otrokom in preprečiti naslednji izpad. Če je to dejanje, ki se ponavlja, je odgovorno od samega starša, da vzame to kot alarm, ne pa da krivca išče povsod drugje in otroku poišče ustrezno strokovno pomoč (npr. pedopsihologa, družinskega terapevta …), hkrati pa tudi sebi. Na drugi strani, če je vaš otrok tisti, ki je žrtev, je prvi korak že ta, da pri prvem napadu odreagirate, povprašate vašega otroka po zgodbi, prosite učitelja za pomoč in če se družite še s kom v razredu, še starša tega otroka in si potem sestavite zgodbo. Nikoli in nikdar si ne dovolite, da bi se vi verbalno ali kako drugače obračali na otroka, ki je vašega otroka napadel. In tudi ne dovoliti, da se takšna dejanja pometejo pod preprogo ali celo otroka prestavite v drugi razred, drugo šolo. Vedno bodo nasilneži in potem boste vi otroka prestavljali po šolah po celotni Sloveniji? Otroku pa dali kakšno sporočilo? Če se pojavi težava, beži? Vsako težavo se da rešiti, če se le pravilno pristopi k zadevi.
Kaj mora šola narediti v primeru nasilja med vrstniki?
In kaj je tisto, kar je nujno, da šola naredi. Nikoli in nikdar ne sme biti brezbrižna do opozoril staršev, četudi se zdijo na videz nedolžna. Šola se vedno mora na opozorilo o kakršnem koli nasilju odzvati in se v prvi vrsti pogovoriti s staršem tako rablja kot žrtve. Pri tem narediti »plan« oz. dogovor med šolo – učiteljem in starši problematičnega otroka. Ta dogovor mora imet časovni rok, ki naj ne bi bil daljši kot mesec dni. Pomembno tu je, da je učitelj iskren in zapiše dejansko stanje, ne pa v upanju, da bo bolje, zadevo prikriva in ne upošteva celote ter nova opozorila vzame kot alarme, ne pa kot osebni napad.
Nihče od učitelja ne zahteva, da bo zamahnil s čarobno paličko in zadevo rešil, zahteva pa se iskrenost. Če se zadeva sanira, super, če ne, je naslednji korak šole ta, da skliče strokovni tim šole in k sodelovanju povabi lokalne strokovnjake s področja otroške psihohigijene (skoraj v vsakem mestu je dispanzer za psihohigijeno otrok in mladine) in skušajo tu najti kakšno rešitev. Če to ni mogoče, se potem otroka vključi v redno obravnavo k (pedo)psihologu, ki vedno k sodelovanju povabi starša. Navsezadnje so starši tisti, ki imajo vse aparate, da popravijo storjene napake. Hkrati je zaželeno, da šola obvesti lokalni Center za socialno delo in po potrebi policijo. Če starši nočejo sodelovati pri (pedo)psihologu, naj bi le ta obvestil lokalni Center za socialno delo, ki ima v tem primeru že prijavo s strani šole. Ker gre v takšnih primerih dejansko za zanemarjenje otroka, ima potem Center za socialno delo svoje mehanizme.
Prepričana sem, da noben starš, ki mu je mar za svojega otroka, ne bi dopustil, da zadeva pripelje tako daleč in bi zadevo skušal urediti že ob prvem opozorilu šole. Pa recimo, da je krivda resnično v šoli, bo to (pedo)psiholog tudi ugotovil in tudi ustrezno speljal zadevo. Strah starša, da bi bil izigran zaradi že česa, je tu brezpredmeten, če le upošteva dogovore in se aktivno udeleži vsega.
Nasilje med vrstniki je dogodek, ki lahko posameznika zaznamuje za celotno življenje, v skrajnih primerih lahko otrok – žrtev razvije psihosomatsko motnjo (npr. motnjo hranjenja, odvisnost, depresijo, anksioznost in v zelo skrajnih primer Chronovo bolezen, raka …), otrok – rabelj pa postane kriminalec. Res se primarna vzgoja začne ob starših, ampak sekundarna je v vrtcu, šoli in ravno šola je še zadnja postaja, ki lahko otroka usmeri na pot uspeha ali poraza. Šola bi morala biti varen prostor, prostor in čas, ki se ga z veseljem spomniš in bi se vračal. To pa je le možno, če so komunikacija, zaupanje in sodelovanje na relaciji otrok – učitelj – starš brez skrivanj, laži in zahrbtnosti.
Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/otroci/sola/nasilje-med-vrstniki-v-soli/
