Prijaviti medvrstniško nasilje v šoli ali ne?


Vprašanje, ki samo po sebi kliče po odgovoru DA, niti kanček dvoma ni o tem, da bi človek to spregledal, dokler sam ni v situaciji, ko stopa po tej poti. Nikakor se v naslednjih vrsticah ne mislim ukvarjati s spraševanjem, kdo je dejansko kriv, da do tega sploh pride, ter kdo je tisti, ki bi moral to prijaviti. Moje vrstice so namenjene tistim staršem, ki so se znašli v situaciji, ko je bil njihov otrok žrtev medvrstniškega nasilja v šoli, in še to po možnosti od »rablja«, ki je nasilje zanj stalnica, predmet na urniku v šoli.

Prijaviti medvrstniško nasilje v šoli ali ne?
Vir: Centroabc

Sama vedno ljudi spodbujam k temu, da takšne zadeve prijavijo, ne glede na to, da bi morala to narediti že šola, CSD, ali že kdo. Vendar je zadeva veliko drugačna, če to naredi starš sam. Veliko lažje je to reči kot dejansko narediti.

Nedolgo nazaj se je moj otrok znašel v vlogi žrtve. Občutke, ki so takrat divjali v meni, je zelo težko opisati, bilo je veliko bolečine in žalosti ter neukrotljivega besa. Cel popoldan sem se vrtela okoli vprašanja, ali to prijaviti, ali it v šolo, ali, ali, ali… Spraševala sem najbližje, znance, ki delajo v inštitucijah, ki se načeloma ukvarjajo z nasiljem in otroki, dobila sem le še dodatno tisoč in eno vprašanje. Čeprav so bila mnenja deljena, je sočutje bilo glavna nit. Na koncu je prevladal razum in odločitev, da zadevo le prijavim, a kaj kmalu sem dobila plaz nasvetov v smeri »Premisli. Kaj boš pa s tem rešila? Boš ta stare na vrata dobila? Te bodo tožili. Kaj bodo v šoli rekli? …« in pogum, ki sem ga imela, je plahnel. A sem vseeno otroka peljala k zdravniku, ker po vsej logiki tam začneš.

Seveda nisva bila naročena, kar je pomenilo, da bova po vsej verjetnosti čakala. Se vpiševa pri sestri, ki je bila sicer zelo prijazna in sočutna, a informacija, ki je odbila, je bila ta, da bo preverila, kdo naju lahko vzame, drugače bova morala priti nazaj. Halo! Že tako je bilo težko priti, a da bi še morala enkrat, me ne bi videli več in mali rabelj bi še en napad preživel brez sankcij. K sreči naju je najina zdravnica vzela takoj, pregledala, brez težav vse napisala in nama dala zapisnik ter naju usmerila dalje.

Od tu dalje sem pot nadaljevala sama. Sledil je lokalni CSD, ki je ta dan imel uradne ure, dvomim, da bi pot nadaljevala, če bi morala naslednji dan tja. Ko sem prišla na CSD, je bilo vzdušje dokaj kaotično, pred pisarnami stranke, ki so se pritoževale, da nihče ne dela, na parih vratih obvestilo, da so delavke na izobraževanju in šele tokrat prvič sem opazila, da dela na področju prve pomoči in podobno vsaj 18 delavk in niti najmanjše ideje nisem imela, h komu naj grem. Mimo je prišla deklica, ki je očitno bila novinka in sem jo povprašala, kam naj grem, hitro mi je našla sogovornico. Na prvi pogled zelo čudno delavko, ki je prisluhnila moji zgodbi, vzela podatke, mi razložila, da morem tudi na policijo, ter da ni ona sicer pristojna za to, a sodelavke ni in me bo še v naslednjih dneh poklicala. Za popotnico mi je vlila nekaj pozitivnih mislih in vzpodbud. A ona to resno? Že tako težko je bilo samo priti na CSD, ko sem slišala, da moram še na policijo, pa mi je padel mrak na oči. V meni je kričal en glas – »nehaj, ne pojdi dalje, ne splača se, nič ne boš s tem rešila …« razum je na koncu zmagal in šla sem na policijo.

Po izkušnjah sem vedela, da bo najhujše policista na sprejemnem oknu prepričati, da mi pokliče kriminalista, ter sem pričakovala nestrinjanje, a vendar sem upala, da bo tokrat drugače. Prišla do okenca, povedala policistu kar želim, me čudno gledal ter mi razložil, da zakon pravi, da bi prijavo moral narediti CSD, ali šola in jaz kot starš s tem nimam nič. Mislim, kaj? Moj otrok je, seveda, da imam. Ker sem vztrajala pri svojem, je na koncu popustil, mi podal še mnenje o CSD, me povprašal, če šola ve in mi dal navodila, da počakam na kriminalista. Torej korak 1 na policiji uspešno opravljen. Pride končno kriminalist, me na poti do pisarne sprašuje, zakaj to sploh prijavljam ter mi v pisarni naredi pridigo o tem, kako je to tako in tako brezpredmetno, da oni ne morejo ovaditi mladoletnega otroka, da lahko naredi samo zaznamek neprimernega vedenja in ne kaznivega dejanja, ter seveda, da je to pristojnost CSD in šole, ter da sploh ne ve, zakaj sploh želim to, ker nima pomena. In seveda ponovno vztrajam, čeprav bi najraje šla in zadevo zaključila, s tem pa dala malemu rablju vso moč, da svoje početje nadaljuje in jih širi v nove sfere. Ko je gospod kriminalist uvidel, da pač nimam namena iti, je le napisal zapisnik, speljal zadevo korektno, me poprosil, če lahko pripeljem svojega otroka na zaslišanje in mi razložil, kakšen bo postopek v nadaljevanju ter mi že v naprej povedal, da bo zadeva potekala najmanj pol leta, da bolj realno je eno leto do dve. Otroka sem pripeljala na zaslišanje, so bili prijazni, strokovni in sočutni, nimam kaj reči. Sedaj sledi samo čakanje.

Če koga zanima, kaj je tu naredila šola, vse kar je bilo v njeni moči in še več. Niti v enem samem momentu ni bilo čutiti, da jim ni v redu s tem, kar sem naredila ali da bi me obsojali. To je bila že dovolj dobra popotnica, da sem vztrajala.

To je sicer moja izkušnja in sem prepričana, da še od marsikoga. Nočem pomisliti, koliko staršev se je sprva odločilo, da bodo zadeve prijavili in so zaradi poti, ki jo morajo prehoditi odnehali ali celo že predhodno obupali. Moj fokus je bil jasen in če ne bi v meni bilo dovolj moči, bi nekje vmes preprosto nehala, se začela zgražati nad sistemom, iskati krivca in upati, da se mojemu otroku ne bo več zgodilo kaj podobnega. Rešila s tem ne bi nič, le vsakemu otroku – rablju in odraslemu – rablju bi dala dovoljenje, da svoje frustracije zliva na mojega otroka. Lastnega otroka bi postavila za žrtveno jagnje, ker nekoga pa le morajo zlorabljati. Sliši se kruto, a resnica je žal takšna.

Moje sporočilo vsem staršem je: prijavite in vztrajajte, če tudi boste hodili od vrat do vrat, slišali stvari, ki jih ne boste želeli, dobili občutek, da je vse brezpredmetno in predvsem, da počnete nekaj narobe, vedite, da delate prav in s tem, kar ste storili, ste pokazali svojemu otroku, da nasilje ni dopustno. Postavili ste se zanj in malemu rablju dali vedeti, da vsega ne sme. Mogoče ste bili prvi, ki ste mu dejansko postavili mejo in mogoče pripomogli k temu, da se bodo starši na drugi strani zbudili. Mogoče res tvegate kakšno žal besedo, grožnjo in obiranje za hrbtom, a je vredno, ker nobeno nasilje ni dopustno. Pa tu ni govora o medvrstniškem ravsanju, ki je igra, ampak v namenskem napadu z namenom uveljavljenja moči, poniževanja in ustrahovanja.

Dejstvo je, da časov, ko smo bili mi majhni, ni več, da so današnji otroci drugačni, prav tako starši. Včasih je bila šola tista, ki je nasilneže prevzgajala, zdaj tega ne počne več, dosti otrok nima mej, so prepuščeni sami sebi ter najdejo svojstven način preživetja, tudi z nasiljem. A ne glede na to, v kakšnem okolju živijo, kdo so njihovi starši in kdo ni česa naredil, nasilje ni dopustno in ga je potrebno vedno prijaviti, ne glede na kalvarijo, ki jo ob tem daješ skozi.

Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/otroci/sola/prijaviti-medvrstnisko-nasilje-v-soli-ali-ne/