Sama ideja, da bi lahko nekdo spolno zlorabil otroka, je večini nepojmljiva, je nekaj, kar ne more obstajati, oziroma je nekaj, kar se dogaja tam nekje, ne tu in zdaj. A žal so po zadnjih raziskavah ugotovili, da je vsak peti človek bil zlorabljen in to so podatki za slovenski prostor.
Spolne zlorabe se dogajajo, pred tem si ni moč zatiskati oči, doživijo jo tako fantje kot punce, tako bogati kot revni, tako lepi kot grdi. Res je, da je spolna zloraba »dedna«, kar v praksi pomeni to, da so zanjo bolj dovzetni otroci, katerih starši so bili zlorabljeni in da nikakor ni to enkratno dejanje, ampak je oseba bila zlorabljena že v otroštvu in so zlorabe večkratna dejanja, a kljub temu lahkomiselnost ni na mestu. Konec koncev se za ogromno zlorab sploh ne ve in si ljudje normalno ustvarijo življenje, živijo dokaj normalno, vsaj na videz, a patologija slej kot prej zajame družinski sistem in je le vprašanje časa, kje in kdaj se bo zloraba ponovila.
Kaj je spolna zloraba?
Večina je prepričana, da je spolna zloraba zgolj sam spolni akt med otrokom in odraslo osebo, vendar je spolna zloraba vsaka spolna aktivnost med odraslo osebo in otrokom do 15. leta in je definitivno travmatična izkušnja, ki ima daljnosežne posledice. Ločimo spolno zlorabo brez telesnega stika (razkazovanje genitalij, žaljivi in neprimerni komentarji o otrokovem telesu in spolnosti, kazanje pornografije, virtualna zloraba, opazovanje otroka med kopanjem, preoblačenjem) in spolno zlorabo, ki vključuje telesni kontakt (otipavanje, poljubljanje, poskus penetracije in posilstvo).
Največ zlorab znotraj družine
Največ zlorab se zgodi znotraj ožjega družinskega kroga. V mnogih primerih starši sprva otrokom sploh ne verjamejo. Število zlorabljenih dečkov je skoraj enaka številu zlorabljenih deklic. Še vedno to v večini počno tisti, ki so sami bili zlorabljeni ter so tako ali drugače otroku blizu in imajo možnost stika z otroki (učitelji, vzgojitelji, duhovniki, trenerji …). Otrok mu zaupa in ga na neki način spoštuje. Vendar je potrebno tu poudariti, da pedofili izbirajo poklice, kjer imajo možnost stika z otroci, kar še ne pomeni, da so ostali v njihovem poklicu enaki. Zloraba zaznamuje otrokovo življenje, zato je zelo pomembno, da jo starši prepoznajo in otroku poiščejo ustrezno pomoč.
Znaki, ki kažejo na zlorabo otroka
Najbolj pogostejši znaki, ki kažejo na to, da bi lahko bil otrok zlorabljen, so:
- nenadne in nenavadne spremembe v obnašanju;
- vzkipljivost brez razloga, povečana plahost, umikanje pred družinskimi člani in prijatelji;
- močenje postelje, sesanje palca, dojenčkasto govorjenje, nazadovanje v čustvenem razvoju;
- motnje spanca, strah pred temo, nočne more;
- sprememba v prehranjevalnih navadah, anoreksija, bulimija;
- raztrgano ali omadeževano spodnje perilo;
- pomemben znak je zdravje genitalij – vaginalno ali rektalno krvavenje, spolno prenosljive bolezni, otekline, srbenje ali bolečina v genitalijah brez očitne nesreče, ki bi to lahko povzročila;
- nenavadno zanimanje za dejstva, povezana s spolnostjo;
- razdiralno obnašanje in poslabšanje šolskega uspeha;
- strah pred dotikanjem, nenehno umivanje;
- pogosto igranje ali prikazovanje spolno obarvanih situacij s punčkami, z risbami ali s prijatelji;
- ko riše ljudi, jih vedno nariše s spolnimi organi, ne želi pa narisati sebe, če že, je podoba popačena;
- izmikanje pogovorom in očesnim kontaktom;
- samopoškodovanje (rezanje, grizenje);
- beg od doma;
- pogosto masturbiranje;
- zakrivanje telesa ali prekomerno razkazovanje …
Znaki, ki kažejo na zlorabo najstnika
- slaba samopodoba;
- somatizacija;
- zloraba substanc;
- anoreksija;
- bulimija;
- samopoškodovanje;
- poskus samomora;
- beg od doma;
- motnje osebnosti;
- prekomerna spolna praksa;
- delikventnost.
Torej, če vam otrok pove, da je bil zlorabljen ali če sumite, da je vaš otrok doživel zlorabo, nemudoma obiščite zdravnika. Sum povejte tudi na policijski postaji, pristojnem CSD in otroku najdite psihološko pomoč. Vsekakor je najprej potrebno poskrbeti za psihično stanje otroka, da bo dobil občutek, da ni sam kriv, da se je njemu zgodila krivica in da si »rabelj«, ne glede na to, kdo je, zasluži kazen. Prav tako je zelo pomembno, da otrok pridobi na samozavesti, ker postopki ugotavljanja zlorabe niso lahki, kljub temu, da se različne institucije zelo trudijo to pot omiliti in olajšati.
Ne glede na vse otroku vedno verjemite, kar vam sporoča in mu pustite, da vam o zadevi pove, pa četudi je neprijetno. Njegove pripovedi nikoli ne prekinite, ker boste s tem tvegali, da si nikoli ne bo več upal povedati o dogodku ali pa bo povedal tisto, kar bo mislil, da želite slišati. Ne silite vanj in pustite, da sam spregovori, ne delajte sodb pred njim, ampak si povedano le zapišite, zapišite si njegovo nenavadno vedenje, se posvetujte s strokovnjakom, povprašajte o spremembi vedenja o šoli, vrtcu in ko zberete vse potrebne informacije in je če sum zlorabe še vedno prisoten, ukrepajte.
Vsaka zloraba zaznamuje otrokovo življenje in če ni predelana in izrečena, bo ta otrok v kasnejšem obdobju imel probleme z navezovanjem stikov in tkanjem odnosov. Zlorab se ne da samo potlačiti, ker slej kot prej pridejo na plan, ali na to spomni vonj, zvok, občutek ali dogodek. Je ovira, ki notranje razjeda, dokler iz človeka ne naredi samo še slepo senco tistega, kar bi lahko bil.
Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/otroci/spolna-zloraba-otrok-v-sloveniji/
