November je bil mesec proti alkoholu. Glede na to, da je to naša »kultura«, ni nekih večjih nasprotovanj. Policija je takrat poskusila povečati nadzor, padlo je nekaj kazni in to je to. In ko bo prišlo novo leto, bo vse pozabljeno do naslednjega praznika in seveda onih 40 dni posta. Vmes bo nekaj nevladnih organizacij poskušalo osveščati ljudi o tem, kako nevaren je alkohol in v večini bodo naleteli na gluha ušesa, ker v Sloveniji res ni težav s tem. V bistvu imamo težave samo takrat, ko vinjen voznik povzroči prometno nesrečo s smrtnim izidom ali ko pride do nasilja v družini in je malo bolj odmevno. V ostalih primerih pa … ni težav.
V sami osnovi je zmotno mišljenje, da ima težave z alkoholom le tisti, ki povzroča nemir in je nasilen. Nekdo, ki dnevno pije, ker ne more preživeti brez alkohola, hodi v službo, je na določenem položaju, urejen, nikoli javno ne povzroča dram, včasih kaj naredi narobe, je popolnoma spremenljiv za okolico. Ker alkoholik je po merilih družbe le tisti, ki je nasilen, ostali … pač pijejo.
Ne glede na to, ali je oseba, ki pije. mirna ali nasilna, otrok, ki živi v takšnem okolju, nima osnovnih možnosti za normalno življenje in da bo izoblikoval varno navezanost. Njegov vsakdan je prežet s strahom, sramom in krivdo. Vrti se v krogu zlorabe, saj ko je alkoholik trezen, je v pripravljenosti, kaj bo, kdaj bo in kako hudo bo takrat. Vsaka minuta je prežeta s strahom, ker ni stalnosti in varnosti. Temu sledi obdobje priprav na izbruh, ko je vsaka stvar lahko povod – razlog za to, da je alkoholik posegel po svoji omami. Lahko je to sreča ob nagradi, ob dobri oceni otroka, pohvali ali pa graji, sporu, grdemu pogledu, kar nečemu. Minute so še vedno prežete s strahom in počasi se pojavlja krivda, ker se otrok čuti krivega za to, kar bo. V njegovi glavi se vrti film, ki pravi: »če ti ne bi naredil to in to, oče ali mama ne bi pila«, pa je lahko to dobra ocena ali slaba ocena, pospravljena soba ali razmetana soba, ni važno. Ne razume tega, da karkoli naredi, ne bo prav in bo otrok vzrok – tako si otrok to razloži – da je on tako slab, nevreden, da se to dogaja. Obdobju priprav sledi izbruh, ki je lahko nasilne narave ali poln evforij, praznih obljub. Lahko je pekel ali trenutni raj. Občutek v otroku – strah in krivda, sram. Če je nasilje prisotno, se oglasi strah pred tem, kaj ga čaka in krivda, ker je on kriv za to, ker je ponovno naredil nekaj, da je oče/mati znorel/a, hkrati ga je sram.
Če je pa alkoholik zabaven, je strah v tem, kdo vse bo takšnega starša videl, kaj bodo pravili drugi, kaj vse bo vinjen starš uspel povedati, narediti, hkrati je tudi prisoten sram, kako bodo potem gledali nanj in seveda krivda, ker je ponovno on kriv za to. Ko je izbruh mimo, sledi ali obdobje opravičevanja, ker je prišlo do izbruha, hkrati seveda obtoževanje, ker vinjena oseba ni sama kriva za to, ampak so vzroki za to drugi, ali obdobje razočaranja, ker ponovno iz tistih lažnih obljub ne bo nič. V obeh primerih se otrok počuti nevrednega in čuti, da je z njim nekaj zelo narobe, saj če bi bil normalen, ne bi povzročil pitja. Temu ponovno sledi obdobje pripravljenosti. Otrok se sčasoma na to navadi in mu takšna dinamika postane varna, posledično izoblikuje nezdravo navezanost in gre v svet z ranjenimi, bolnimi vzorci, ki ga ovirajo pri tem, da bi lahko postal tisto, kar si resnično želi, si vzel tisto, kar mu pripada in bil v stiku sam s seboj.
Otrok bi ob svojih starših moral izoblikovati varno navezanost, moral bi dobiti odgovore na to, kdo je, kam gre, komu pripada, moral bi dobiti občutek, da je del družine, brez enega samega dvoma, da je mogoče posvojen, ukraden ali že kaj. Moral bi dobiti zagotovilo, da bosta starša vedno tu zanj, da ga bosta vedno čutila in bo doma vedno dovolj varno, da se vrne, pove svojo stisko. Moral bi dobiti zagotovilo, da to, kar čuti, misli, doživlja, je prav, ne glede na to, da je njegov pogled na svet drugačen. Moral bi dobiti krila, da poleti, korenine, da se vrača in svobodo, da raziskuje. Moral bi dobiti navodila za uporabo celotne palete čustev. Navodila, kaj je prav, kaj je narobe, kje so meje, kaj je sočutje in kaj naivnost, kaj je iskrenosti do sebe. In predvsem to, da ima vsako dejanje svoje posledice, da je za to potrebno prevzeti odgovornost in ni nič narobe, če se kdaj zmotiš.
Otrok alkoholikov je tega oropan. Ne pozna normalnega otroštva, le neko zmedo, v kateri je izoblikoval svojo strategijo preživetja in je zdaj za njega to varno. Ali živi v popolnem kaosu, kjer ni mej, kjer ne ve, kaj se bo zgodilo čez pet minut, poleg tega, da so živi v tem, je prežet še s strahom, kaj bo, ali pa živi ob popolnoma čustveno neodzivnih starših, ki v njem prebudijo zavest, da je samozadosten in se kaj kmalu navadi, da mora sam poskrbeti zase. Ali pa živi ob starših, ki ga čustveno izsiljujejo in se kmalu nauči, da bo najlažje preživel, če bo skrbel za čustva staršev in pozabil nase. Odgovora na to, kdo je, tam ne izve, pripadnosti ni, ve, da se na starša ne more zanesti in še sanja se mu ne, kaj je prava, iskrena ljubezen. Izoblikuje vzorce, ki mu pomagajo preživeti, njemu so varni, a so popolnoma disfunkcionalni. In na osnovi teh vzorcev potem išče v svetu svoj prostor. Nikjer ne piše, da bo takšen otrok nadaljeval družinsko tradicijo, svojo uteho bo npr. poiskal v delu in postal deloholik ali pa v nečem drugem, kar bo njegova odvisnost. Lahko bo ta otrok preprosto našel nekoga, s katerim bo pridobljene vzorce preigraval. Vendar to še ne pomeni, da je otrok, ki živi v družini, kjer vlada alkohol, obsojen na določen način življenja. V odnosu z drugimi ima vsak priložnost spremeniti svoj način življenja in seči po tistem, kar mu pripada.
Alkohol v družini povzroča le trpljenje, kaos in jemlje otroku možnost za normalni razvoj. Grobo rečeno je to zanemarjenje otroka in bi se tej tematiki moralo dajati malo več pozornosti in resnosti. In otrok, kjer je prisoten alkohol in ni nasilja, ima iste osnove kot otrok, kjer je vladalo nasilje. Alkohol je odvisnost, legalna odvisnost, ki je družbeno sprejeta, a osnovo ima enako kot vse ostale odvisnosti, vsa nasilja in disfunkcionalna vedenja in namreč v nepopolnem osebnem razvoju, konfliktnih občutjih, čustveno odsotnih ali preveč prisotnih starših ter slabi samozavesti. Alkohol prekrije občutja negotovosti, sramu, strahu, krivde in razočaranja. In ta dinamika se potem prenaša iz roda v rod.
Članek je bil objavljen na spletni strani ZaStarše
https://zastarse.si/otroci/biti-otrok-v-druzini-alkoholikov/
