Avtor: Alenka Gabrovec

Že ptički na veji čivkajo, da pri ločitvah najkrajšo potegnejo otroci. Prevečkrat se zgodi, da starša, ki sta zgolj dva ranjena odrasla, svojo umazano perilo pereta preko otrok. V takšnem primeru je najbolj primerno, da se otroku določi zagovornik. A kdo zagovornik sploh je, kakšna je njegova naloga, čigavo dobro bo zagovarjal?

Takšna in podobna vprašanja se ob postavitvi zagovornika vedno znova pojavljajo, kot tudi težnja po neodobravanju le-tega, saj je strah, da bi otrok tretji osebi zaupal družinske skrivnosti, velik. Izkušnje ljudi z zagovorniki so različne – od tega, da so jih sprejeli kot rešitelje, do tega, da so prepričani, da so zadnji žebelj v krsto zabili ravno zagovorniki.

Institut zagovornika določa Družinski zakonik

Družinski zakonik (DZ) v 182. členu določa:

»(1) Zagovornik varuje koristi otroka v postopkih in dejavnostih, ki ga zadevajo, če varstva njegovih koristi ni mogoče zagotoviti na drug primernejši način.

(2) Zagovorništvo otroka se uredi s posebnim zakonom.«

Zagovorništvo otrok pa je neodvisno od DZ, kajti DZ določa še, da se zagovorništvo uredi s posebnim zakonom, vendar je zagovorništvo otrok del rednih nalog varuha človekovih pravic – z Zakonom o varuhu človekovih pravic (ZVarCP).

Varuh organizira in skrbi za zagovorništvo otrok v okviru notranje organizacijske enote ter zagovorništvo otrok izvajajo v okviru mreže prostovoljcev, ki vsem otrokom zagotavlja enako dostopnost do zagovornika.

Namen instituta zagovornik otrok

Glavni namen zagovorništva je na splošno določen in enako velja za družinske postopke. Zagovornik nudi strokovno pomoč otroku, da izrazi svoje mnenje v vseh postopkih in zadevah, v katerih je udeležen. Mnenje otroka posreduje pristojnim organom in institucijam, ki odločajo o njegovih pravicah in koristih.

Posebej je določeno, da zagovornik ni otrokov zakoniti zastopnik. Strokovna pomoč pa vključuje psihosocialno podporo otroku, pogovore o njegovih željah, počutju in mnenju, seznanjanje otroka s postopki in dejavnostmi na njemu primeren način, iskanje najbolj primerne rešitve skupaj z otrokom ter spremljanje otroka pred organi in institucijami, ki odločajo o njegovih pravicah in koristih.

Določeno je, da ima otrok pravico do zagovornika, ta pa ima pri opravljanju svojega dela pravico do stikov z otrokom. Starši in druge osebe imajo dolžnost, da otroku omogočijo stike z zagovornikom. Zagovornik mora to, kar mu je zaupal otrok, varovati kot tajnost. Pri posredovanju otrokovega mnenja zagovornik upošteva otrokovo voljo. Zagovornik posreduje centru za socialno delo ali sodišču izjavo otroka in svoje poročilo, razen če otrok temu nasprotuje.

Izjava otroka, pridobljena s pomočjo zagovornika, se lahko uporabi v vsakem postopku, v katerem se odloča o otrokovih pravicah in koristih. Tudi organ, ki odloča o otrokovih pravicah ali koristih, mora v svoji odločitvi posebej utemeljiti, kako je upošteval otrokovo izjavo in deloval v njegovo največjo korist.

Kako do zagovornika

Pobuda za postavitev zagovornika se poda pri varuhu človekovih pravic. Poda jo lahko vsak (starš, sodišče, CSD …), ki meni, da otrok ne more uresničiti pravice, da izrazi svoje mnenje. Če varuh oceni, da je pobuda utemeljena, pridobi soglasje obeh staršev ali zakonitih zastopnikov in določi zagovornika s seznama zagovornikov. Ni pa potrebna privolitev tistega od staršev, ki mu je bila odvzeta starševska skrb ali ki trajno ni sposoben izraziti svoje volje.

Soglasje staršev ali zakonitih zastopnikov ni potrebno, če z imenovanjem zagovornika soglaša otrok, ki je že dopolnil 15 let. Če soglasja staršev ali zakonitih zastopnikov glede imenovanja zagovornika ni ali če je naknadno umaknjeno, varuh pošlje predlog za imenovanje zagovornika pristojnemu CSD ali sodišču, ki ga imenuje s seznama zagovornikov, če oceni, da je to v postopkih v korist otroka.

Varuh določi otroku najustreznejšega zagovornika, ko pridobi podlago za postavitev zagovornika (soglasje, odločba ali sklep). Zagovornik se določi in imenuje s seznama, starši poimensko določenega zagovornika ne morejo izbrati.

Kako poteka delo zagovornika

Koordinator pri varuhu organizira uvodno srečanje, na katero povabi otroka, starše oziroma zakonite zastopnike, lahko pa tudi predstavnika institucije, ki je pobudnik za postavitev zagovornika. Zagovornik pa je tisti, ki kontaktira starše mladoletnega otroka in se dogovori za uvodno srečanje.

Uvodno srečanje je namenjeno seznanitvi otroka in staršev z zagovornikom in koordinatorjem ter načinom dela, natančni opredelitvi nalog in ciljev ter dogovoru, kdaj in kje bodo praviloma potekala srečanja.

Zagovornik se z otrokom sreča na dogovorjenem kraju in mu v neformalnem pogovoru, ki je prilagojen otrokovi starosti in zrelosti, predstavi namen zagovorništva in način ugotavljanja njegovih želja in potreb. Predvideva se srečevanje zagovornika in otroka enkrat tedensko, pri čemer je število srečanj odvisno od primera, praviloma pa ni izvedenih več kot deset srečanj.

Odločitev o zaključku primera sprejmeta zagovornik in koordinator v dogovoru. V vseh primerih pa zagovornik napiše zaključno poročilo, ki ga priloži izjavi otroka. Varuh izjave otroka in poročilo pošlje organu, ki vodi postopek, s čimer je postopek zagovorništva praviloma končan.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/01/11/zagovornik-otroka-v-druzinskih-postopkih/

Slovenija je po številu popitega alkohola na prebivalca v samem evropskem vrhu – na petem mestu, na svetovni ravni pa malce pod desetim mestom. Situacija preteklega leta, kljub prodani manjši količini slovenskega piva in vina, pa je problem pitja še samo povečala. Težav zaradi alkoholizma se, kljub temu da se leta opozarja na to, da je situacija resna, večina še vedno ne zaveda.

Medtem ko je bilo leta nazaj v podjetjih za zaposlene zdravljenje alkoholizma obvezno ter je bilo za zaključitev zdravljenja nujno, da je zdravljenec vsaj še pet let hodil v lokalni klub zdravljenih alkoholikov, bi zdaj z lučjo po belem dnevu iskali podjetja, ki svoje zaposlene še napotujejo na zdravljenje. Veliko lažje jim je dati odpoved in plačati odpravnino, kar za delodajalca pomeni manj stroškov in skrbi.

Klubi zdravljenih alkoholikov pa malce zaradi tega, malce zaradi vsesplošne prepričanosti, da so alkoholiki le brezdomci in nasilneži, pa tudi zaradi covida v zadnjem letu, »razpadajo«. Žalostno je tudi to, da je malo osebnih zdravnikov, ki znajo prepoznati znake alkoholizma, še posebej pri tistih, kjer gre navidezno za urejeno družino, če pa znake že prepoznajo, marsikomu zmanjka znanja o tem, kam naj alkoholika pošlje. 

V Sloveniji imajo alkoholiki možnost, da se zdravijo bolnišnično – so približno tri mesece v eni izmed ustanov (v Vojniku, Ormožu, Mariboru, Ljubljani, Idriji in Begunjah), ali se zdravijo ambulantno – tedensko (redko tako pogosto) obiskujejo zdravnika v omenjenih šestih ustanovah, ponekod pa nudijo tudi pripravo na zdravljenje, kjer se posameznik približno tri mesece pripravlja na zdravljenje, in običajno mnogi svojo pot zdravljenja tam tudi zaključijo.

Kot že omenjeno, resnosti alkoholizma se premalo zavedamo in je tudi nekakšna tabu tema. »Jaz pa že ne pijem toliko,« je običajno najpogostejši argument, hkrati pa so to tudi besede domala vseh, ki so se zdravili, le da so oni še dodajali, da z alkoholom nimajo težav, da jih imajo drugi, in so vztrajno dokazovali, da vsi drugi pijejo več.

Dokler je alkohol prisoten v navidezno urejeni družini, kjer alkoholik ni nasilen, ne zapravlja preveč družinskega denarja in ne sramoti preveč svoje družine, se ga tolerira in za njegovo pitje poišče odlične izgovore – bil je rojstni dan, sklenil je odličen posel, imel je naporen dan, bila je ta ali ona proslava, to je del njegove službe … seznam je dolg kot jara kača, a vsi izgovori imajo skupno točko, so le načini prikrivanja resnosti situacije.

Alkohol je le nadomestilo za čustveni manko

Alkoholizem je odvisnost, in kot vse odvisnosti, se ne zgodi čez noč. Posameznik leta in leta svoj čustveni primanjkljaj utaplja v substanci, alkoholu. Večino časa se tega ne zaveda in tudi situacije ne dojema tako, ker po njegovem mnenju pije tisti deci, dva, tri, pa kdo bi štel, zaradi vzdušja, ne tako pogosto, le tiste steklenice v smeteh rišejo malce drugačno podobo.

Večina je mnenja, da postanejo alkoholiki tisti, ki prihajajo iz družin, kjer so že bili alkoholiki, pa to ne drži. Seveda so tudi takšni, ampak v ozadju je odvisnost. To je tisto, kar se pretaka iz generacije v generacijo. Lahko so starši bili le deloholiki, mogoče so bili pretirano odvisni od športa, hrane, pozornosti, čustev, kockanja … tudi tukaj bi lahko naštevali, kaj vse so odvisnosti.

Ne glede na to, kakšna je bila dinamika odvisnosti v družini, lahko nekdo izbere alkohol kot svojo odvisnost. Nikjer ne piše, da bo potem brezdomec, zanemarjen in bo večino časa hodil okoli nadevan. Zgodbe alkoholikov so različne, tako so med njimi najmanj izobraženi in doktorji ne vem česa, revni in bogati, samski in z družino. Alkohol ne izbira, izbira le ranjen posameznik.

Dinamika družine, kjer je alkohol doma

Otrok, ki odrašča v družini, kjer je alkohol doma, pa ni nujno, da je tisti, ki pije nasilnež, lahko je uspešen, dober oče in mož oziroma mati in žena, dobi namesto občutka varnosti, ljubezni, spoštovanja, potrditve le občutek sramu, strahu, preplavlja ga jeza in izoblikuje nižjo samopodobo.

Takšna družina se vrti v začaranem krogu čustvenega in včasih tudi fizičnega nasilja. Alkoholik se napije in ima svoj šov, ne glede na to, kako se vede, svojcem to povzroča stisko. Če je zabaven, slej kot prej ta njegova zabavnost preide v sramotenje. Če je tiho in gre samo spat, slej kot prej to postane moteče. Ko početje alkoholika postane moteče, se začno prepiri, obljube, grožnje in tiste čarobne besede, spremenil/a se bom, temu obdobju sledi tisti obljubljeni raj, ki lahko traja dneve, tedne, mesece, dokler alkoholik ponovno ne poseže po alkoholu. Sprva je samo požirek, kozarček, dva in tudi to obdobje ter skrivanje lahko traja nekaj mesecev, dokler alkoholik ponovno ne začne svojega čustvenega primanjkljaja utapljati v alkoholu.

Partner alkoholika pa je, dokler ne postavi meje, sokrivec v tej agoniji. Večina tega ne želi slišati, saj menijo, da niso soodgovorni za to, da nekdo pije, saj mu ne vlivajo alkohola v usta. Res ga ne, ampak mu to dovoljujejo. Ob tem se odigra podobna dinamika kot pri vzgoji otroka, alkoholik je otrok in partner starš.

»Vsega so krive ženske,« so znane Rugljeve besede, ki so dostikrat naletele na kritiko. A ženske so tiste, ali kot matere ali kot žene, ki imajo moč spreminjati svet, saj so tiste, ki bi morale poskrbeti za čustveno ravnovesje, pa v primeru alkoholizma v večini odpovedo. Ravno zaradi tega otroci hitreje oprostijo očetu in težje materam.

Vloge otrok in odrasli v družinski dinamiki alkoholikov

V družini, kjer vlada alkohol, prikrito ali javno, je otrok prisiljen na hitro odrasti. Običajno starejši otrok prevzame vlogo odgovornega otroka, ki poskrbi za vse, uredi vse, je v šoli uspešen, prav tako v vseh dejavnostih, ki jih ima. Mlajši pa pridno igra vlogo večnega upornika brez razloga. Otrok lahko prevzame tudi vlogo grešnega kozla in je kriv za vse, hkrati pa se vedno znajde ob nepravem času na nepravem mestu.

Otrok lahko prevzame tudi vlogo klovna ter čuti, da mora zabavati vse okoli sebe, tako doma kot v družbi, v razredu ali službi, a je v sebi ranjen. Marsikateri otrok pa se zateče v nasilje ali ima učne težave.

Ne glede na to, kakšno vlogo otrok prevzame, je prepričan, da ni vreden, da je ljubljen. Prepričan je, da je on kriv za to, da je alkohol prisoten, ker nima dovolj visokih ocen, ni dovolj lep, uspešen … Takšni otroci se pretirano odzivajo na kritike ter jih zelo težko sprejemajo, prehajajo iz enega ekstrema v drugega in konstantno iščejo potrditev, včasih tudi na napačnih področjih.

Otrok, ki je odraščal v družini alkoholikov, ima pred sabo trnovo pot in ta ne poteka pri vseh enako. Mnogi imajo na videz popolno življenje, le tisti ampak je prisoten. Drugi ekstrem so tisti, pri katerih se zdi, da česarkoli se lotijo, bo propadlo. Skoraj večina teh otrok ne zna postavljati mej, kar se odraža na vseh področjih, tako pri vzgoji kot v partnerskem odnosu, v šoli ali celo v trgovini, ko bi se morali postaviti zase.

Posameznik, ki ima dediščino alkoholizma, ima pred sabo težko pot, saj mora na novo zgraditi občutek varnosti in zaupanja. To sicer najlažje naredi ob partnerju, ki razume dinamiko, a če tega ni, sta potrebna jeklena volja in globoko zavedanje, da odkoraka iz pekla, v katerem se je znašel. Večno nedoslednost, nezanesljivost, kaos, občutek sramu in strahu mora zamenjati z bolj zdravimi občutki in čutenji. Kako uspešen je bil pri tem, se potem pokaže pri njegovih otrocih. A dokler je glavno vodilo zanikanje, tudi do razrešitve te globoko ukoreninjene zlorabe ne pride.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/02/17/zivljenje-z-alkoholom/

»Alkoholik sem!« je bilo zame najtežje priznanje. Nisem brezdomec, nisem reven, sem sicer ločen in oče treh otrok, a je k temu botrovalo moje prepričanje, da nimam težav z alkoholom, da jih imajo drugi, ker tisti Jack po sklenjenem poslu pa res ni neka težava. Mogoče ne bi bila, če ne bi bilo teh poslov kar nekaj, skoraj vsak dan, in če bi tisti Jack bil le 0,3, ne pa steklenica.

A začnimo na začetku. Sem mestni otrok čudovitih staršev, ki so me marsikaj naučili in naju s sestro lepo vzgojili. Oče je bil uspešen podjetnik, mati pa višja medicinska sestra, sedaj uživata v sadovih svojega dela in veliko potujeta. V otroštvu mi na prvi pogled ni manjkalo nič.

Najprej smo živeli v blokovskem naselju, v občinskem stanovanju, ki ga je oče dobil, nato sta oče in mati malce na obronku mesta postavila hišo. Kot sem omenil, oče je bil uspešen podjetnik, od šestih do dveh je delal v uspešnem podjetju, popoldan pa v večini preživel na poslovnih sestankih ali na »bajti«. Mati je delala na več izmen, a je vedno poskrbela, da smo imeli zajtrk, kosilo in večerjo – kako, mi še danes ni jasno, a siti smo vedno bili.

Vsako leto smo z našim princem šli vsaj za 14 dni na morje in smučat nekam na jug. Mogoče res nisem imel vedno najnovejših oblačil, ampak glede na vrstnike sem bil vedno oblečen dobro, prav tako sem dobil žepnino, da sem si lahko kupil kakšen krompirček, sladoled, ali šel s prijatelji v kino ali na bazen. Ne nazadnje sem si prvi motor kupil ravno z žepnino.

Kadar je mama delala popoldan ali ponoči, naju je s sestro zbudila malo pred sedmo, nama pripravila zajtrk, svež, da sva bila malce čez sedem sita in vesela že v šoli. Kadar je mati delala dopoldan, sva bila pokonci že okoli pete ure, zajtrk je sicer bil, a nekaj, kar sva lahko pojedla kasneje, kar sva dostikrat kar izpustila, ker sva po tem, ko so starši odšli, še malo zaspala in dostikrat tudi zamudila v šolo in sva bila deležna vzgojnih prijemov učiteljev.

Popoldnevi so bili prosti, pa ne, ker naloge ne bi bilo, ampak ker je nihče ni preverjal, v šoli pa sem dobil le klofuto in nadiranje. No ja, vzgajali so me dejansko učitelji, največkrat z udarci, ker pač nisem bil med ta pridnimi. A zato, da sem se lahko s prijatelji podil po okoliškem travniku in igrišču ter do trde teme raziskoval svet, je bilo vredno.

Dokler ni trener klical očeta, da sem sprejet v kadetsko reprezentanco, nihče doma ni vedel, da sploh treniram košarko. Oče je resda godrnjal, ko mi je skoraj vsak drugi mesec moral kupiti nove športne copate, a sem bojda rastel. Tega, da me med vikendom ni doma, ni opazil nihče.

Težko bi rekel, da je doma vladal alkohol. Res je bil bar poln najrazličnejše pijače, a oče si je ob zares dobrem poslu nalil kozarec brendija in prižgal cigaro. To je pomenilo, da bova s sestro ponovno nekaj dobila ter da se obetajo vsaj vikend počitnice. Najboljši časi.

Oče in mati se nista nikoli drla, nikoli naju nista tepla, za to so skrbeli v šoli. Je pa mama vedno jokala, ko je oče izginil za kakšen teden. Nikoli tega nisem razumel, a ko sem bil že sam oče, sem izvedel, da so bili tisti tedni posvečeni novi očetovi ljubici.

Kljub ne ravno blestečemu uspehu me je očetu uspelo spraviti na gimnazijo, ker njegov sin bo pravnik in potrebuje gimnazijo. Seveda sem s ponosom bil gimnazijec. Ne morem reči, da sem spadal med tiste, ki so popivali, ker sem počel ravno nasprotno, učil sem se, ker je oče želel, da bom pravnik. Na skrivaj sem si nalil tisti očetov brendi vsakič, ko sem dobil petico. In ni jih bilo malo.

Fakulteta je potekala podobno, le da sem bil ženskar, ne bom štel, koliko ženskih src sem zlomil in koliko deklet namensko prizadel, ampak bil sem le študent na pravni fakulteti, iz dokaj bogate družine, ki v družbi ni pil poceni vina ali piva, ampak Jacka. No, v tem času sva se z Jackom prvič srečala, hkrati pa so se začeli prvi pijanski vikendi. Bojda se to spodobi.

Ko sem opravljal pravosodni izpit, sem spoznal ljubezen svojega življenja, žensko, ki je sedaj sicer bivša žena, a mi je obrnila svet na glavo. Skupaj sva potovala, skupaj sva načrtovala prihodnost in skupaj sva delila strast do Jacka.

Postavila sva si štalico, konec koncev sva bila oba uspešna na svojem področju in nihče ni štel, koliko mesečno prispevava še za Jacka. Razlogi za najino nazdravljanje so bili pestri, a če gledam zdaj nazaj – težko bi našel dan, ko sva bila dejansko trezna. Vedno vinjena sva si ustvarjala nebesa. Sanjska hiša, dobra avta, potovanja, dobra služba, super prijatelji in nihče ni vedel za steklenice v smeteh. Ko sva pretiravala, sva bila vesela pijančka in v družbi zaželena.

Ne bom štel trenutkov, ko še zdaj ne vem, kako sem prišel domov, ko niti hoditi nisem mogel, pa sem bil prepričan, da zmorem voziti avto. Nikoli me ni dobila policija, nikoli nisem povzročil prometne in nikoli nisem pil v službi. Vsako jutro sem urejen in z bistro glavo odhitel opravljat svoj posel, v katerem sem blestel.

Vse se je spremenilo ob prvem otroku. Moja sorodna duša je želela, da Jack gre. Zakaj? Komu je v napoto? A očitno je bila težava, da sem se po službi raje družil z njim kot bil z družino. Ampak denar sem prinašal domov. Bila je težava, ker sem zaradi Jacka včasih prišel domov le spat in nisem časa preživljal s sinom. No, saj sem, on se je igral, jaz zraven spal, če se je dovolj na glas jokal, sem se celo zbudil.

Pa sem dobil idejo, da bodo prepiri izginili, če imava drugega otroka. Niso, pa smo poskusili s tretjim, pa so problemi ostajali. Jack pa je postajal moj najboljši prijatelj.

Zaradi Jacka sem se dostikrat zbudil v pisarni, zamudil kakšen rok in predvsem rojstne dneve otrok, pa ne vedno, večkrat sem bil tam, ampak to je bilo vse. Trezen nikoli. Na zunaj smo bili popolna družina in nihče ni videl ali zaznal, da smo bili v partnerskem odnosu trije – jaz, žena in Jack.

In ker se vse pravljice končajo, se je tudi moja – najprej me pred vrata postavila žena. Ampak mi je bilo malo mar, ker sem že dolgo časa grel posteljo tajnici. Včasih pa tudi kakšni natakarici. Jack ima pač svojo moč.

Otroci me niso več želeli videti, pa mi je bilo vseeno, ker sem se odločil, da ženo uničim na sodišču. Vsak pravnik mora kdaj zgubiti, to je bil moj poraz. Oče in mati sta tudi nekaj težila, ampak kaj pa onadva vesta, kako je, ker sta imela tako popolno življenje – takrat sem izvedel, zakaj je mama jokala. A mi ni bilo mar. Edino, kar mi je bilo pomembno, je bil moj Jack.

Uspel sem postati tako uspešen, da sem zavozil vse, no, skoraj zavozil, dokler se moja sestra ni odločila, da njen mali bratec ne bo šel po njenih stopinjah – ja, tudi ona je pila, se zdravila, a je ob sebi imela moža, ki jo je v kot postavil že z grožnjo z ločitvijo.

Odšel sem na zdravljenje in spoznal, da nisem le pijanec, ampak da sem alkoholik. Z Jackom sva se razšla, sedaj že tri leta pobiram črepinje svoje odvisnosti. Posel sem hitro postavil v stare tirnice, otroke vidim skoraj vsak dan in so mi oprostili. Dobili so očeta v pravem pomenu besede. S starši se dobro razumem, pomagali so mi in mi, da ne bi odtaval na stara pota. Žena pa? Razumem jo, ker sem bil vse prej kot princ na belem konju.

Pred mano je še dolga pot, veliko moram še popraviti, a predvsem si moram vsak dan dopovedati, da nisem pijanec, ampak alkoholik. Da nikoli več ne smem piti, niti požirka, ker ne zmorem uvida, kdaj je dovolj. Pijanec pije, ker lahko, alkoholik pa, ker mora, to pa je glavna razlika med mano in vsemi tistimi, ki vikend utopijo v alkoholu in so potem lahko tedne, mesece ali celo leto brez njega.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/02/18/tanka-je-meja-med-alkoholikom-in-pijancem/

Biti žena, mama, negovalka, mediatorka, poslovna ženska je sila težavno danes in je bilo tudi nekoč in kozarec rujnega dostikrat pomaga pri tem, da ti je ravno do Beograda za vse. Bila sem tam, doživela sem vse to in končala na zdravljenju, ker je bila to zadnja postaja pred tem, da umrem.

Ja, imela sem težko otroštvo, ja, doma je bil alkohol in ja, bila sem več lačna kot sita. Tipičen otrok revnega pijanca z veliko kmetijo. Kot mala deklica sem sanjala o tem, da bom vzgojiteljica v vrtcu, saj sem otroke oboževala. Prvih nekaj let v osnovni šoli so mojo željo potrjevale tudi moje ocene. A v tretjem razredu mi je umrla mama, pri porodu, tako je oče, kmet in delavec v lokalni tovarni, postal samohranilec sedmih otrok. Kot edina punca sem kaj hitro postala mama, pa čeprav sem bila »ta srednja«. Moje sanje pa so zvodenele med hišnimi, gospodinjskimi in poljskimi opravili. Bila sem gospodinja, mati in včasih edina odrasla oseba v družini, saj se je oče od bolečine zatekel k pijači.

Pijača je bila kriva za to, da so očeta odpustili ter da sta brata, takoj kot sta lahko, pobegnila od doma. Takrat sem jima zamerila, ker me nista vzela zraven, a danes ju razumem. Oče je pil vino, jaz pa jabolčnik, ker ga nihče ni pogrešal, da sem zdržala čez dan. Ni treba posebej reči, da sem osnovno šolo pustila v sedmem razredu in se odpravila na delo v vaško gostilno. Nekdo je pač moral poskrbeti tudi za to, da je bil denar pri hiši. Oče je to nalogo že zdavnaj opustil.

Gostilna mi je dala tudi zdajšnjega moža, ki se je zaljubil v vihravo deklico, ki je bila pridna, delavna, nora in je svetu kazala podobo močne ženske, a je bila v sebi ranjena. On mi je bil rešilna bilka, ki sem jo zagrabila, ker so mlajši bratje že zaključili osnovno šolo in so bili vajenci, oče pa je kmetijo počasi že zapil.

Prva leta so bila sanjska, kot običajno pri vseh vezah, cedila sta se med in mleko. Nisem več čutila potrebe po alkoholu in sem le tu in tam spila še kakšen kozarček. Uspelo mi je končati osnovno šolo in se vpisati na srednjo ekonomsko, kasneje še na poslovno šolo ter se zaposliti v t. i. državni upravi.

Moje življenje je bilo lepo. V službi sem se počutila dobro, doma me je čakal ljubeč mož, njegova kmetija in njegovi starši, ki so nama veliko pomagali. Rodili sta se nama čudoviti hčerki. Končno sem imela družino, ki sem si jo želela.

Ko je bila ta mlajša stara pet let, je tašča zbolela in pristala na bolniški postelji, hkrati pa je postajala vse bolj dementna. Ni mi bilo težko skrbeti zanjo, ker sem jo imela rada. V tem času je zbolel tudi moj oče in postal moje breme, bratje so se mu odrekli, ker mu niso mogli oprostiti tega, da je raje zapil kmetijo, kot jo dal v oskrbo njim. Ujeta v vojno med brati in očetom ter v dokaj naporen urnik in tempo sem ponovno uteho našla v že znani nasladi – ‘špricerju’.

Ob očetovi smrti se moje pitje ni umirilo, le stopnjevalo. V službi sem bila tako in tako v svoji pisarni, tako da nihče ni vedel, da pijem, vse naloge pa so bile opravljene. Doma je prav tako bilo za vse poskrbljeno, pospravljeno, skuhano, oprano, tašča oskrbljena in mož zadovoljen. Bila sem robot, ki je opravljal vse in opravil vse, a v notranjosti gnil. Nihče ni opazil moje stiske, saj sem pitje alkohola znala dobro skrivati. ‘Špricerje’ pa je tudi zamenjala vodka, da se me ni vonjalo.

Da imam težavo, so doma ugotovili, ko sem imela prvi epileptični napad. Vsi prestrašeni so klicali rešilca, a ko so me pripeljali v bolnišnico in so prišli krvni izvidi, je sledil šok. Napadu je namreč botrovala pretirana količina alkohola v meni. Po nekaj nadaljnjih izvidih je bilo jasno, da se bom morala počasi odločiti, ali želim živeti ali piti. Izbrala sem slednje, ker si nisem znala predstavljati dni, ko me ne bi poganjal alkohol.

Seveda sem lagala, tako zdravnikom kot domačim, jim prikrivala, goljufala in naredila absolutno vse, da me ne bi ujeli. In me niso, le telo me je še enkrat izdalo in sledil je drugi napad. Pa smo ponovili zgodbo, ker kdo so oni, da bodo meni, ki sem v življenju šla čez pekel, govorili, kaj in kako. Seveda se je zgodil še tretji napad.

Takrat je bilo možu dovolj. Ko me je peljal iz bolnišnice, me je najprej zapeljal v bližnjo cvetličarno, kjer sem si lahko izbrala šopek po svoji želji. Sočasno pa je naročil venec, žalni, zame. Brez besed me je peljal na pokopališče do našega groba in me mirno vprašal, kje želim biti pokopana, ob očetu in materi ali v njihovem družinskem grobu. Vrgla sem mu šopek v glavo, ga ozmerjala, popljuvala in zbežala.

Med hojo domov sem premišljevala, kaj se je ravnokar zgodilo. Dojela sem, da ima prav, in spomnila sem se besed zdravnika, ki me je opozarjal, da naslednjega napada ne bom preživela. Kričala in jokala sem. Hodila sem po očetovi poti, čeprav sem vedno govorila, da tega ne bom nikoli storila.

Ko sem končno prispela do doma, sem le spakirala oblačila, poklicala šefico, da me nekaj časa ne bo, ker sem grem zdravit. Otrokoma sem povedala, da ju imam rada, možu, ki še ni bil doma, sem napisala pismo ter mu sporočila, da grem na zdravljenje ter da ga prosim, naj mi oprosti in ne obupa nad mano. Poklicala sem najboljšo prijateljico, ki me je potem peljala do vrat bolnišnice. Nisem se dala odgnati, ker je bilo treba čakati na vrsto, odločna sem bila, da naredim ta odločilni korak.

Uspelo mi je. Tudi zdaj imam težke čase, tudi zdaj še skrbim za taščo, Bog ji daj zdravja, a bolečine, nemoči in utrujenosti ne utapljam več v alkoholu, ampak se raje odpravim na sprehod ali na kolo in naredim še kaj koristnega zase.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/02/19/vino-utopi-tezave-a-kaj-ko-te-znajo-plavati/

Moram priznati, da sem že nekajkrat začela pisati tale prispevek ter se spraševala, če se spodobi, če ima smisel. A vedno ko preletim socialna omrežja, naletim na kakšno politično agendo v »podporo« spolno zlorabljenih in pobude po spremembi zakona, da bi »samo ja pomenilo ja«. Pa se sprašujem – zakaj? Komu na čast? In najpomembneje, bo to res komu pomagalo?

Žal mi ne morete reči, da nimam pojma, ker spadam v to kvoto #MeToo in podobnih idej, vsi moji rablji niso bili obsojeni in ja, bilo jih je več, prvi, ko sem imela dobrih pet let, in zadnji, ki mi je razlagal, da je to mojo zakonska dolžnost. Vrsto let sem bila tudi psihoterapevtka na področju spolnih zlorab in mi je kristalno jasno, kakšna je dinamika osebe, ki je preživela ali preživlja ta pekel.

Kot smo si različni ljudje, tako različno žrtve dojemajo zlorabe, zgodb je ogromno, a moja je namenjena razumevanju vseh tistih, ki nismo povedale na glas, ki smo, pa smo naletele na besede: »saj je bila to tvoja dolžnost«, »si že izzivala«, »potrpi še malo, ker si ženska in je moški imel že razlog« …

Kot že omenjeno, sem bila prvič žrtev pri petih letih in ne vem, kaj lahko petletnici pomaga besedna zveza »samo ja je ja«. Iz igre, žgečkanja, »buci buci« v trebuh se je sprevrglo v »žgečkanje« po spolovilu in primi tole, o podrobnostih in nadaljevanju mi ni treba posebej pisati, ker mislim, da vam je jasno, kaj se je zgodilo. Tega, da sem otrpnila in jokala, mi ni treba razlagati. Ko sem vsa mokra in jokava pribežala domov, namreč, dogajalo se je pri družinskih prijateljih, sem naletela na dodaten šok. Vprašanje, kaj sem delala, pa naj se poberem umit in preobleč ter da je nevljudno, da z rojstnega dneva kar pobegnem domov, ne da povem.

Pa sem se umila in šla nazaj, a od takrat se je moj svet obrnil na glavo. V sebi sem počasi umirala in na zunaj izoblikovala podobo nasmejane, nagajive, pametne in malce problematične deklice. A to ni bilo dovolj, saj sem bila pravi magnet za pedofile. Nihče ni tega opazil, ne moje stiske, ne mojega umiranja, ne mojih begov od doma, ne nevzdržne situacije doma, niti tega ne, da sem želela imeti kratke lase, da ne bom lepa, da bom fantovska in me bodo mogoče pustili pri miru. Ni pomagalo. Pa je zlorabo ponovil trener, ki je bil pred leti celo obsojen. Pa so zlorabo ponovili mnogi in jaz sem bila tiho, ker sem si že izoblikovala renome divje deklice, ki ji nihče ne verjame. Vsaj v domačem okolju, v šoli sem se pa počutila varno, tudi na treningih ob določenih trenerjih.

Pridno sem skrbela za to, da se je vedno znova lahko potrdilo, da sem čudna. Široka oblačila, fantovsko vedenje bi načeloma moralo pomagati, pa ni. Pa sem sprejela, da sem kriva sama in začela z mini krili in mini mikicami ter koketiranjem. Začela sem celo delati v gostilni, seveda ob šoli, ter tako sama dajala razloge, zakaj se me je dovoljeno dotikati, zlorabljati na tisoč in en način. Do takrat sem bila že tako uničena, »pokvarjena«, da sem verjela, da je to prav. »Samo ja pomeni ja,« mi prav nič ne bi pomagal.

Prvi »prostovoljni« spolni odnos sem imela pri 14-ih, z devet let starejšim, in še danes bijem bitko razuma in čustev, ker razum pravi, da je šlo za zlorabo, čustva pa, da tako nisem rekla ne in sem ga menda imela rada, menda.

V tem času me je poiskal tudi moj prvi rabelj in mi razložil, da bom vedno njegova, da sem posebna, da mu pripadam. Čakal me je pred šolo, me konstantno klical, vedno poskrbel, da me je vsaj enkrat na dan videl ter mi svoj lepljivi jezik porinil v usta. Vmes pa je rekel besede, ki so zaznamovale moje nadaljnje življenje. Da sem mu tako všeč, ker sem tako suha, ter dokler bom tako popolna, bom njegova. Zame je bila rešitev v pridobivanju kilogramov in nisem potrebovala veliko, da me je začel zmerjati z debelo kravo ter da me noče več. Besede, ki sem jih še kasneje velikokrat slišala od drugih, pa sem vsaj do rojstva mojih otrok bila suhica. Čez leta je bil tudi on obsojen, ne zaradi mene, ampak ker jaz nisem bila niti prva in niti ne zadnja. Rad je imel punčke, tako ali drugače ranjene, se celo z njimi poročil, ko so bile mladoletne, in ko so dopolnile 18, 19 let, se je ločil. Ko ga zdaj kdaj srečam, ker je svojo kazen že odsedel … narava je poskrbela zanj. Svobodna pa bom tisti dan, ko bom prebrala njegovo osmrtnico. A glede na to, da gre za gospoda krepko čez 80 let …

Iz svoje rešilne strategije sem tako pridno izoblikovala motnjo hranjena. Motnja hranjenja ni samo anoreksija in bulimija, je še veliko več. Hkrati pa sem se zaprla v svoj svet, v katerem živim še danes, le da je čustva zamenjal razum in da mi vloga »ledene kraljice« odgovarja.

To ni bila moja želja, samo način preživetja, ker to, da si pokvarjena roba, prinese zraven velik kaos. Nihče nikoli ni razumel, zakaj se vedem, kakor se, nihče ni nikoli razumel, zakaj so moji odzivi takšni, kot so. Vedno so mi razlagali, da je težava v meni, da sem nesramna, konfliktna, da se neprimerno vedem, da se ne spodobi, da povem svoje mnenje, da moram biti poslušna, prijazna …

To zlorabljajoče vzdušje sem vnesla v vsa področja svojega življenja – med prijatelje, službo, družino. Težava pa je nastala vedno, ko sem imela dovolj, da sem le postrešček, ki samo kima, in sem prvič odločno rekla NE. Če sem vztrajala pri svojem, sem kaj hitro ostala sama. Zato sem pridno izoblikovala videz močne osebe, ki se vedno bori ter je konfliktna.

Za tem pa se je skrivala deklica, ki je bila in delno še je globoko ranjena, ki je samo čakala nekoga, ki bo zmogel zdržati v njenem kaosu in ji bo povedal, da ni škart roba, da ni z njo nič narobe, da je lahko ljubljena in da ji je dovoljeno ljubiti. Nihče ni nikoli pomislil, da še nihče ni spoznal tiste majhne deklice, ki samo čaka, da jo nekdo reši, da zdrži ob njej …

Žalostno ob vsem tem je, da nas je teh deklic ogromno. Na zunaj levinje, ki so se naučile, da morajo narediti vse same, ki ne zaupajo niti lastni senci, ki globoko v sebi trpijo ter jim nič ne pomenijo besede »ti si močna«, »ti to zmoreš« … ne zmoremo, nismo močne, a zelo dobro igramo to vlogo.

Ne potrebujemo pomilovanja, ker nobeno tolaženje: »boga«, »veš, to ni bilo prav« in podobno ne bo zbrisalo bolečine in rane, ki jo nosimo. Delno pomaga soočenje z rabljem, ampak za to moraš za sabo imeti leta terapij ter ob sebi osebe, ki razumejo tvojo bolečino in vedo, čez kaj vse greš.

Ne bo nam pomagal noben zakon, konec koncev je bila večina zlorabljenih prvič na takšen ali drugačen način zlorabljena v otroštvu. Spremeniti je treba druge stvari. Začetek bi bil lahko že v urejanju zakonodaje na področju psihologije, uvrstitev psihoterapij na seznam storitev, ki jih krije osnovno zdravstveno zavarovanje. Da spolno zlorabo predelaš, so potrebna leta tedenskih terapij. To pa v najboljšem primeru znese letno 2340 evrov. Koliko žrtev si lahko to privošči?

Spremeniti bi morali osveščanje ljudi, da bi hitreje prepoznali žrtev, ne da se ji da le etiketa »neprimerna«. Vzgojitelji, učitelji, profesorji bi morali imeti vsaj poletna izobraževanja o tem, da bi dejansko lahko prepoznali spolno zlorabljenega otroka. Da o policiji, CSD in izvedencih sploh ne govorim. Dokler družba ne bo ponotranjila, da nas je žrtev veliko, preveč, ter da se zlorabe »prenašajo« iz generacije v generacijo, nam noben zakon in gibanje ne bo pomagalo.

Smo tukaj, smo drugačne, težko nas je včasih razumeti, redko komu pustimo blizu in za to imamo odličen razlog. Dokler ne stojite v naših čevljih, nas ne obsojajte, hkrati pa ne potrebujemo pomilovanja, ker nas s tem samo še dodatno zlorabite. Poveste nam, da smo škart roba. Ne nas skušati razumeti, ker se nas ne da, le bodite tu in zdržite naš kaos in sčasoma boste spoznali tisto malo deklico, ki še vedno sanja o srečni prihodnosti, o princu na belem konju, o tem, da bi se vsaj enkrat počutila srečno, svobodno in ljubljeno.

Članek je bil objavljen na spletni strani Slovenec https://www.slovenec.org/2021/02/20/resitev-spolnih-zlorab-ni-v-spremembi-zakonodaje/